Sveta trojica, Mt 28, 16-20

Ob družinskih, krajevnih in celo mednarodnih krizah pogosto slišimo krilatico, da je potrebno držati skupaj. In res smo lahko večkrat začudeni in celo ponosni, kako se lahko ljudje odrečemo svojim razlikam in skupaj borimo za obče dobro. Sodelovanje dolgoročno večkrat omogoči padanje meja, še posebej namišljenih, škodljivih in nepotrebnih. Včasih pa žal stara nasprotja, sovraštva, zamere in predsodki po krizi znova dobijo nazaj vso svojo moč. Nekaj podobnega se je v Sloveniji zgodilo po osamosvojitvi.

Na praznik sv. Trojice proslavljamo dejstvo, da Oče, Sin in Sveti Duh vedno držijo skupaj v naše dobro, ne glede na krize in letne čase. Ljubijo in rešujejo nas. To kar smatramo za najboljšo lastnost svoje družine, mesta ali naroda, določa kdo je naš krščanski Bog in kaj vidijo, kako sodijo in na kakšen način se vedejo do sveta.

Slavna ikona svete Trojice prikazuje tri osebe za mizo za katero so štirje prostori. V odprtini v nogi mize naj bi bilo po mnenju nekaterih nameščeno ogledalo, da je vsak gledalec ikone lahko dojel, da je četrto mesto za mizo na ikoni njegovo. Vsak od nas je povabljen, da se trem osebam pridruži. Seveda tudi to globoko teologijo lahko napačno razumemo.

Nismo le osebno povabljeni, da se pridružimo življenju Boga, da z Njim sodelujemo pri ljubezni in reševanju sveta. Četrti prostor na ikoni je rezerviran za celotno človeštvo.

Praktično je nemogoče izpovedovati vero v sveto Trojico in hkrati početi stvari, ki človeško družino razbijajo, ločujejo in uničujejo. Škandalozno je izpovedovati vero v Očeta, Sina in Svetega Duha, hkrati pa biti rasist, seksist, sovražnik beguncev in vseh, ki vsak dan umrejo od lakote. Ne moremo izpovedovati vere v Sveto Trojico in hkrati živeti samo za to, da bomo bogatejši in bolj varni, medtem ko ostali del človeštva postaja vedno bolj reven in nima nujnega za osnovno človekovo dostojanstvo. Gandi je nekoč dejal: »Radi imam novo zavezo in krščanske zamisli o Bogu. Jutri bi se dal krstiti, če bi videl kakšnega kristjana, ki to kar oznanja, tudi zares živi.«

Nedelja svete Trojice ni namenjena teološki matematiki in filozofiranju o tem kako so lahko trije eno. Namen praznika je, da pri evharistiji dobimo moč, da držimo skupaj s človečnostjo vsakega človeka, da postajamo tudi mi kruh in dar za druge. Namen praznika je, da vsi Božji sinovi in hčere (to je vsak človek) dobijo priložnost, da bi slišali dobro novico o dejstvu kako nas Bog brezpogojno ljubi kot Oče, Sin in Sveti Duh. Tisto, kar rečemo in delamo, naj bi vsem ljudem pomagalo, da bi dobili svoj prostor za mizo Svete Trojice, da bi vsi postali člani Božje družine. Večina ljudi bo spoznala odrešujočo Božjo ljubezen samo preko opazovanja in presojanja našega delovanja, razmišljanja in načina odnosov.

Ni slučajno, da v katoliškem izročilu, sveto Trojico običajno prikličemo vedno, ko se pokrižamo. Spomni nas, da ne moremo živeti zgolj zase in svoj poln trebuh. Vsakič ko izpovemo Trojico se znova zavežemo umiranju svoji sebičnosti, da bo Božja odrešujoča ljubezen tudi po nas lahko dosegla vsakega človeka tega sveta. Poleg izpovedovanja vere v Sveto Trojico in enega Boga z usti, prosimo Duha, da nas drži skupaj in nauči živeti kot občestvo: jaz v tebi, ti v meni, jaz zate, ti zame, vsak za vsakogar, ne zase. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.