Vsak od nas možakarjev je prepričan, da je svoboden. Kako si predstavljam svobodo? Ali sem svoboden le takrat, ko me nihče od zunaj ne zasužnjuje? Za kakšno ceno sem se tej svobodi pripravljen odreči? Bi jo zamenjal za golo telesno življenje? Ali jo sprejemam kot dar, ali menim, da je moja last? Dobrodošel, če želiš, da bomo skupaj naredili korak naprej v resnični svobodi. Mladi in stari, mladeniči, možje in dedki. Z ramo ob rami k istemu cilju. To je po moško. Pot svobode je le skupna.
Pred leti smo gledali angleški film Prikrivanja in laži (Secrets and Lies) o disfunkcionalni družini, ki je sebi in drugim lagala, čeprav so se v njej dogajale strašne stvari. Mnogi smo ga šli pogledat zaradi tega, ker je govoril o družinskem življenju in njegovih resnicah. Kot otroka so me učili, da vse kar se izreče in stori doma, ostane doma. Ne govori se okrog in nikjer ne razglaša. Do določene mere je to načelo dobro in koristno. So pa skrivnosti in skrivanja po družinah, zaradi zamolčanja katerih trpi in je ujetih več rodov: spolna zloraba, nasilje, samomor, incest, mamila, alkoholizem, posvojitev, splav. To je le nekaj stvari, ki jih običajno po družinah sebi in drugim zelo prikrivamo.
Jezus nam danes pravi, da bo vse, kar bomo izrekli v temi… razglašano na strehah.« To ne pomeni, da mora kristjan vsakomur pripovedovati o svojih osebnih stvareh, ampak da s tem zarežemo v srčiko vsega tistega, kar ovira in zavira osebno in duhovno rast vsakega izmed nas.
Kolikor bolj prikrivamo, tlačimo in ne zdravimo sramotnih stvari ali dogodkov, toliko njihova moč nad nami raste in se krepi. Ostaja tabu o katerem ne moremo več spregovoriti. Hudi duh si s tem ustvarja veliko polje na katerem nas lahko straši in zmanjšuje našo hvaležnost in spoštovanje do samih sebe, naše veselje in našo ustvarjalnost.
V tem smislu nekateri kristjani napačno trdijo, da je raziskovanje osebne zgodovine in čustvenih težav preveč pomehkuženo in zato ne more vplivati na naš način življenja. Vsi poznamo ljudi, ki so v gonji za svojim čustvenim zdravjem, obsedeni s svojo lastno zgodbo, občutki, odzivi in psihologijo. Poznamo pa tudi druge, ki se niso nikdar soočili s težkimi ranami, ki so jih leta in leta gnale in jim uničile življenje. Evangelij nam kaže, da obstaja srednja pot med zanikanjem težav in popolnim vsrkanjem vanje. Ni treba zanikati nečesa s čimer bi se morali soočiti in si priznati. Prav tako pa se ni potrebno v svojih težavah in neredu utopiti in dovoliti me zaduši.
Najboljša psihološka orodja nam lahko pomagajo odpreti spomine in izkustva, jih sprejeti in se z njimi soočiti. V njih lahko odkrijemo Božje delovanje in navzočnost. Pomagajo nam, da lahko Bogu dovolimo, da prične s svojo navzočnostjo zdraviti nas in prihodnje rodove. Psihologija in terapija so le kratki postanki, da lažje nadaljujemo pot učenja zajemanja iz nenehne Božje navzočnosti v nas in med nami sredi vsega tega, kar nam je dano živeti.
Mnogo prej preden so psihologi začeli s terapijami je Kristus uvedel zakrament spovedi v katerem priznamo svoja najbolj uničujoča obnašanja ter vedno znova sprejmemo, da nas Bog prav vsak hip ljubi, sprejema in spoštuje. Tudi v najbolj sramotnih trenutkih zatajitve in izdaje sebe in bližnjih. Vedno znova smo povabljeni, da gremo naprej zaradi tega, ker nas on ozdravlja in nam odpušča, ker je On zvest in se nas veseli. V resnici se mnogokrat sploh zares ne zavedamo in ne vemo kaj delamo in zakaj določene stvari počnemo. Gnani smo in sami ne vemo točno kaj se dogaja. Ljubezen Svete Troijce je v nas dejavna in postopoma potegne na dan vse tisto, kar Kristus želi osvetliti, nas ozdraviti in osvoboditi.
Jezus nas vabi, da si poiščemo človeka, ki mu zaupamo in ga spoštujemo, on pa nas, ter tako prekinemo tiranijo skrivanja in laži, znotraj sebe in med seboj. Če bomo tvegali v tej smeri, bomo še veliko močneje doživeli, kako je Bog dejavno navzoč, kako ljubeče skrbi za nas in nam daje svobodo in veselje do ustvarjalnega življenja sredi ranljivosti in krhkosti.
Salomon prosi, da bi mu Bog dal modrost. To pomeni, da midva modrosti ne moreva doseči sama od sebe. Modrost je sad Božjega razodetja. Božja modrost je namreč sijaj njegove ljubezni do človeka. V primerjavi z Božjo modrostjo so bogastvo in vse druge dobrine za človeško srce resnično nepomembne. Salomon se tega dobro zaveda, zato tako goreče prosi za dar modrosti. Če sprejmeva Jezusa, sprejmeva Božjo modrost. Ali rečeno bolj po domače: modrost prejmeva, če priznava, da potrebujeva odpuščanje. K temu vabi Jezus bogatega mladeniča. Bogati mladenič ni zadovoljen s svojim bogastvom in življenjem. Nobenega pravega veselja nima. Zato pride k Jezusu. Vendar med dobrinami, na katere je navezano njegovo srce, nikakor ne uspe razločiti Dobrega. Večno življenje, kakor si ga predstavljal mladenič, je zelo drugačno od tistega, kar bi mu Jezus rad podaril in kar imenuje »priti v Božje kraljestvo.«
Mladenič ne zmore ločevati med zapovedjo in navdihom, iz katerega izvira zapoved. V resnici je med uresničevanjem zapovedi in razumevanjem navdiha, ki se skriva za njimi, velika razlika. Nekaj je delati dobro, nekaj popolnoma drugega pa je dojeti sad tega dobrega delovanja. Najina drama, drama vernih ljudi, je prav v tem, da lahko delava dobro, nikdar pa ne prideva do tega, da bi okušala njegove sadove. Jezus naju opozori na to, ko reče mladeniču: »Kaj mi praviš, da sem dober?« Zapovedi namreč lahko uresničujeva, ne da bi bila deležna skritih razlogov, zaradi katerih nama je Bog te zapovedi dal. Če se to zgodi, nikdar ne postaneva zaupna z Bogom, vedno sva daleč od njegove skrivnosti in daleč od najglobljega hrepenenja najinega srca. Jezus pa si želi imeti tesne, zaupne prijatelje, ki z njim delijo njegove skrivnosti. To je tudi pravi sad vseh zapovedi. Zaradi tega Jezus povabi bogatega mladeniča, naj proda vse, kar ima, ter pride in hodi za njim. Poudarek ni na tem, naj vse pusti. Poudarek je na tem, da naj pride in hodi za Jezusom. Jezusa je namreč Oče poslal in ga je vesel. V njem tudi ti in jaz lahko okušava blagoslov Božjega veselja nad nama. Če nisva z Jezusom, ne bova nikdar dosegla sadov svojega prizadevanja. Če sva z Jezusom, potem nama je modrost dana. On naju uvede v Božje kraljestvo. On naju uvede v zaupen odnos z Bogom, ki zadovolji hrepenenje najinega srca in ga napolni z veseljem.
Zato naju samo dejstvo in odločitev, da hočeva delati dobro, še nič ne utrdi v globokem smislu najinega življenja. Smisel življenja se v nama utrdi, če delava dobro zato, da bi vstopila v Božjo skrivnost. Božja skrivnost, ki nam kaže njegovo ljubezen do nas, pa je prav Jezus, ki je bil dan za nas.
Če nama je v Božjo skrivnost nemogoče vstopiti, pa to ni nemogoče Bogu, ki nas je tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi bili v njem tudi mi deležni Božjega veselja. Če to zares upoštevava, lažje razumeva, zakaj je Jezus žalosten, ker bogati mladenič odide. S tem je namreč zavrnil veselje, ki ga je zaslutil in se mu je potem odrekel. Posledica njegove odločitve bo naslednja: zapovedi, ki jih bo izpolnjeval zanj, ne bodo nikdar razlog za domačnost z Bogom in mu ne bodo mogle prinesti srčnega veselja. Zaradi tega tudi ne more vstopiti v Božje kraljestvo. Kaj pa si ti želiš? Če se prepoznaš v bogatem mladeniču in Jezusa prosiš, naj te osvobodi, potem se bo zgodilo, kar se tebi in tudi meni zdi nemogoče.
info@moskaduhovnost.si
Kolikor bolj prikrivamo, tlačimo in ne zdravimo sramotnih stvari ali dogodkov, toliko njihova moč nad nami raste in se krepi. Ostaja tabu o katerem ne moremo več spregovoriti. Hudi duh si s tem ustvarja veliko polje na katerem nas lahko straši in zmanjšuje našo hvaležnost in spoštovanje do samih sebe, naše veselje in našo ustvarjalnost.