Arhiv oznak: ovce

Nihče nas ne more iztrgati iz njegove usmiljene roke

kruh4. velikonočna nedelja, 17. april 2016, Jn 10,27-30

Povabljena sva, da svojo pozornost z vstalega obrneva na učence, ki ga prepoznajo in tako postanejo skupnost vstalega Jezusa. Zadnje velikonočne nedelje so v celoti osredotočene na skupnost učencev, ki je zbrana okrog svojega Gospoda. Skupnost je priča njegove ljubezni. Preveva jo veselje Svetega Duha. Iz njega izvira njeno apostolsko poslanstvo v svetu do konca časov.

Evangeljski odlomek poudarja, da je skupnost trdno združena s svojim pastirjem. Zaradi tega je ni mogoče razkropiti. V njej je življenje vstalega Jezusa, iz katerega in za katerega živi. Jezusove besede iz evangelija niso zgolj preprosta ponovitev prilike o dobrem pastirju. Nasprotno. Še bolj natančno določijo njegovo istovetnost in skrivnost njegove osebe, ki so jo nenehno obsojali.

Osrednja misel je naslednja: »Vi me ne morete razumeti zato, ker nočete stopiti na mojo stran. Vi se sklicujete na Boga zato, da bi me zavrnili, a je prav Bog, ki me je poslal k vam. Če mene ne sprejmete, ne boste mogli niti dojeti, kako je Božja ljubezen do vas velika. Tisti pa, ki me posluša, me posluša zato, ker mi pripada, v resnici pozna veličino Božje ljubezni in ga nihče ne bo mogel oropati gotovosti ali ločiti od mene.«

Ne glede na to, koliko so se borili proti Jezusovi zvestobi Očetu, še posebej v drami trpljenja in smrti na križu, nikomur ni uspelo Jezusa iztrgati iz Očetovih rok. Na enak način Jezusovih učencev ne bo mogel nihče iztrgati iz Jezusovih rok, čeprav se jih bodo nasprotniki nasilno lotili. To je pomen besed prošnje iz očenaša, ki pravi: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Zato Tertulijan zapiše: Ko prosimo za vsakdanji kruh, ki je Kristus, mi prosimo, da bi nenehno in za vedno ostali v Kristusu in da ne bi bili nikdar ločeni od njegovega telesa. Prosimo, da bi živeli na tak način, da ne bi bili nikdar daleč od evharistične mize in bi uživali polno zaupnost z njim. V polni zaupnosti z njim doživljamo tudi dopolnitev skrivnosti bratstva in sestrstva med seboj, ki ga Jezus omogoča in začenja.

V Kristusu je začetek neuničljivega bratstva med nami. Ker smo njegovi in je on najmočnejši, nas nihče ne more iztrgati iz njegove roke. Če svoje življenje črpamo iz njega, ki je Živi, tisti, nad katerim smrt nima več oblasti, potem pomeni, da življenje, ki ga živimo, ne bo pokleknilo več pred ničemer, saj ni več podvrženo smrti.

V vstalem Kristusu se je namreč razodela izkušnja Božje ljubezni do človeka, ki jo z Jezusom delijo in živijo tudi njegovi učenci. Prav ta izkušnja ljubezni je revolucionarno vplivala na notranje zaznavanje prvih krščanskih generacij. Vpliv tega izkustva je bil tako močan, da je postalo korenina novega človeštva, ki se je kot kvas razširilo po vsem svetu. Skupnost Jezusovih učencev postane za ves svet izziv upanja.

Apostolska dela to zapišejo z besedami: »Učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.«

Naloga Svetega Duha je graditev človeštva, ki živi kot eno srce in ena duša. V tem je vir veselja. Oboje skupaj je večno življenje. Sodelovanje pri sami skrivnosti življenja Boga in v Bogu, ki ni niti najmanj odvisno od tega, kar dela svet, ali od tega, kar nam dela svet. Lahko se ves svet obrne proti nam, a proti skrivnosti življenja v Božjem Duhu ne more ničesar opraviti. In prav to je vir upanja za ves svet. Če verujeva Jezusu vstalemu, pa tudi zate in zame. Naj te napolni neskončna moč Vstalega, ki jo doživljaš v skupnosti, ki obhaja evharistijo.

p. Vili Lovše

Božje sočutje do vsakega izmed nas

DSCI020716. nedelja med letom, 19.7.2015, Mr 6,30-34

V odlomku iz preroka Jeremija Bog očita slabim pastirjem, da jim njegove ovce niso pomembne. Obljublja, da bo on sam pasel svoje ovce. Psalm nama pove, da se omenjena Božja obljuba v resnici v tvojem in mojem srcu že dogaja. Zato pravi: “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.” Evangelij pa pokaže Jezusa, ki uresniči Božje hrepenenje do te mere, da sam postane dobri pastir.

Začniva z evangelijem. Podrobnosti so skrivnostne. Jezus na dolgo in široko poučuje, ker smo se mu zasmilili, ker smo kakor ovce brez pastirja. Ganjen je. Do vsakega izmed nas nosi v srcu sočutje. Zato nam hoče razodeti Očeta in nam s tem vrniti resnični smisel in cilj življenja. Zato je sprejel svoje poslanstvo med nami. Odlomek, ki smo ga brali je del pripovedi o poslanstvu apostolov. Začne z opombo, da smo se mu zasmilili in ima sočutje z nami. Konča pa s pomnožitvijo kruha v katero ga žene sočutje. Prav sočutje daje njegovim dejanjem in besedam smisel in vrednost. Tudi vse Božje besede in dela v človeški zgodovini so sad tega sočutja in sočutenja s človekom. Za tvoje in moje srce je izrednega pomena, da zaznava vsaj odmev Božjega sočutja do vseh ljudi.

Jezus je sočuten do nas zato ker ve, da lahko izreče in tudi živi iz naslednje resnice: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30). Do tebe in mene je sočuten tudi zaradi tega ker ve, da midva iščeva njegov počitek. Ne najdeva ga le, če ga iščeva zunaj Njega. Tudi to Jezus dobro ve.

Iz sočutja do nas povabi učence naj molijo, da Oče pošlje delavcev na svojo žetev. Prosili naj ne bi le za veliko število delavcev, ampak predvsem za takšne delavce, ki jih bo gnalo Jezusovo sočutje do vsakega človeka. Le v moči Jezusovega sočutja midva lahko prepoznava Očetovo ljubezen. Tisti delavci, ki pri tej ogromni žetvi delajo in v srcu nimajo Jezusovega sočutja do človeka, nikomur ne omogočajo počitka za duha in dušo.

Ali misliš, da je mogoče postati odsev Božje ljubezni in sočutja do človeka, če ne moliva? Ni mogoče. Prav zaradi tega naju Jezus skupaj z učenci povabi s seboj na samo, da skupaj z njim moliva in sva v njegovi družbi.

Še ena podrobnost je, ki nama lahko odpre nepričakovana obzorja. Jezus učence povabi naj se umaknejo na samoten kraj, da si malo odpočijejo. Ali misliš, da ga skrbi za telesno zdravje apostolov? Ne. Če vzameva njegov jarem nase in se učiva od njega, si odpočijeva dušo in duha. Odpočijeva si ko sprejmeva njegovo sočutje do sebe in drugih. Vsi smo nemirni, utrujeni in prehitro živimo. Počitek o katerem govori Jezus je Božji počitek, ko je po šestih dneh ustvarjanja, sedmi dan počival. Antični rabini so bili prepričani, da je tudi sedmi dan, dan ustvarjanja. Sedmi dan je namreč Bog ustvaril zatišje, mir, spokojnost in počitek. V tem stanju ni nasprotovanj, ni boja, ni strahu, ni nezaupanja. Le sreča je, mir in skladnost. Življenje v prihodnjem svetu. Večno življenje. Psalm 23 ima v mislih prav ta mir, ko pravi: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče, k vodam počitka me vodi«. Isti namig je v Jezusovih besedah učencem: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Pravi, da bo On naša sreča, mir in počitek. Ta njegova krotkost in ponižnost je luč Božje svetosti, ki se razliva na ves svet in tudi nama omogoča, da lahko ves svet dojameva kot dragoceno, od Boga ljubljeno, celoto.

Apostolom, ki jih pošlje, da Jezus iste pravice, kot jih ima sam: imajo oblast izganjati hudobne duhove in ozdravljati vsakovrstne bolezni. V svojem lastnem imenu ne more nihče oznanjati resnice o življenju, niti ne more dati počitka sočlovekovemu srcu. Resnica in počitek, ki ga resnica prinaša, sta od Boga. Izražata Božje sočutje, ki v Jezusu končno doseže naša človeška srca. Če učenec tega drugim jasno ne pokaže, ni poklican in poslan, ampak dela za svojo lastno slavo in ne bo mogel nikogar ozdraviti in nikogar nasititi. O tem bova spregovorila prihodnjo nedeljo. Bog te živi.

p. Vili Lovše

Ciril in Metod, sozavetnika Evrope

ciril in metod14. nedelja med letom –  5.7.2015, Jn 10,11-16

Današnja Evropa je utemeljena na ekonomski logiki, bogastvu in bitki za prevlado v svetovnem merilu. Prav to logiko Jezus označi za logiko najemnika, volka oziroma za logiko smrti. Volk, tradicionalni sovražnik črede, predstavlja sovražne sile hudega. Jezus sam je poslal svoje učence kot jagnjeta med volkove. Vsaka doba ima svoje volkove. Včasih imajo ime in priimek, največkrat pa so brezimni. Takrat so bolj zahrbtni: pomenijo razširjeno miselnost, lažni model človeka, »modo«, ki se plazi in povzroči pokol znotraj skupnosti. V Evropi se hvalimo s svojim bogastvom in nanj stavimo svoje življenje. Večini evropskih kristjanov se ta logika zdi samo po sebi umevna in mirno sodelujemo pri izkoriščanju in zatiranju revnejših. Glasno branimo lastne privilegije, za druge pa nas kaj dosti ne briga. Jezus danes nam in vsej Evropi nastavlja ogledalo. Ali moramo res biti najemniki, plačanci in postajati kakor volkovi?

Jezus ponuja še drugo možnost. Zase pravi, da je dobri pastir. »Dobri« pomeni resnični, pristni, ki zna opravljati svoje delo; navezuje pa se tudi na nekaj prijetnega, lepega. Le če znova ugledamo njegovo lepoto in uživamo v njej, bo svet rešen. Ob njem nam postane neprijetno, to kar imamo sedaj za prijetno. Mi vedno sledimo temu, kar nam je bolj všeč in prijetno. Tisto je naš pastir. Ko bomo zamenjali pastirja, nam ne bo več všeč tisto, kar je všeč volkovom. Danes sledimo mnogim “pastirjem” in postajamo kakor volkovi tudi drug do drugega. Samo pomislimo na lastno hiper zbirokratizirano družbo, kjer za male ni več pravice.

Jezus pa ni »eden izmed«, temveč »edini« pastir, vzor pastirja, ki skrbi za svoje ovce. On zastavi svoje življenje, da mi ne bi verjeli logiki volkov in smrti. Kasneje bo rekel tudi, da dá na voljo in »položi« za nas svoje življenje. To je lepota ljubezni, ki se pokaže na delu! Tu ni mišljeno, da pastir ponudi ali da svoje življenje v tem smislu, da umre. Kajti če umre, so ovce pograbljene in razkropljene. Mišljeno je, da je prva lastnost pastirja ljubezen in pogum, s katerim brani ovce: on v nasprotju z najemnikom »izpostavi« zanje svoje življenje vsaki nevarnosti.

Za pastirja so ovce »njegove«: pripadajo mu in zanje skrbi kot za lastno življenje. Najemnika pa skrbi za njegovo plačo: ovce služijo njegovemu življenju, ne on njihovemu. Koliko tega vidimo danes v Evropi med politiki in vsemi poklici, tudi med nami duhovniki. Najemnik se ne iz-postavi: deluje iz »grdega pohlepa«. V trenutku nevarnosti zbeži od tistih, ki so mu sledili. Potem ko nas je malik zapeljal in izžel, nas v stiski vedno zapusti: ne drži obljube in razočara upanje, ki smo ga stavili vanj.

Prihod volka jasno pokaže, kdo je pastir in kdo najemnik, kdo zna izpostaviti svoje življenje in kdo misli samo na to, da reši samega sebe. Pograbiti in razkropiti je značilno delo sovražnika, hudiča: človeku ukrade njegovo resnico in ga požene v beg od njegovega življenja. On dela nasprotno od Sina, ki je prišel, da bi dal življenje in zbral vse razkropljene ter jih pridružil sebi in Očetu. Vpričo volkov, Jezus ne zapusti svojih in ne zbeži. Brani svoje ovce, ki so mu pri srcu, ker jih ima v srcu. Ali mu dovoliš, da te brani in zajemaš iz njegove moči?

p. Vili Lovše

Spoznam, če imam rad

good-shepherd-24. velikonočna nedelja, 26.4.2015, Jn 10, 11-18

Cerkev naju vabi, da še naprej premišljujeva o stvarnosti vstalega Jezusa kot živega in osebno navzočega tukaj in sedaj, da bi imela življenje in ga imela v izobilju. On nama omogoča, da sva deležna njegove življenjske moči. Podoba dobrega pastirja govori prav o tem. A kot vedno ima Božja beseda še veliko več pomenov in globine, kot sva midva danes sposobna doumeti in sprejeti.

Jezus se nama predstavi kot dobri pastir zato, ker je dal svoje življenje zate in zame. Sledil je zapovedi Boga Očeta. In prav zaradi tega ga oče ljubi. S tem, ko da življenje zate in zame Jezus, poveže dinamiko spoznavanja in ljubezni.

Očetova ljubezen se kaže v Jezusu zato, ker Jezus dovoli, da se ta ljubezen, ki je polnost v njem, širi in osvaja vse do te mere, da lahko vsi živimo iz njegove in Očetove ljubezni. Ko pravi, da dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega, pokaže, da je smisel njegovega življenja prav ljubezen do nas. Ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, je sad Očetove ljubezni do njega. Očetova ljubezen mu omogoča, da v njegovem srcu noben drug glas ne prevlada. Ovce pastirja lahko spoznajo zato, ker poznajo njegovo ljubezen.

Takšna je narava vsake ljubezni. Drugega bom lahko spoznal le, če mu bom dal na voljo svoje življenje. Spoznanje izhaja iz ljubezni in vodi v ljubezen. Pa ne samo to. Za ljudi je izkustvo ljubezni mogoče pod pogojem, da jo zaznavamo kot dar življenja, dar Božjega življenja za nas in dar našega življenja bližnjim.

Jezus nam z Božjega vidika razodeva, kakšna je narava ljubezni in hkrati tudi s človeškega vidika razodeva globino in težo te ljubezni. Evangelist jasno pove, da je dal Jezus življenje za nas. Če midva te njegove podaritve ne zaznavava, iz nje tudi ne bova mogla živeti, ampak bova vse skupaj dojemala in živela egoistično. To pomeni, da bova razumela Božjo ljubezen kot pripomoček za svoje lastno dobro počutje. K sreči naju skrivnost ljubezni nujno vrača v skrivnost Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili, ne le jaz. Jezus je Gospod vseh. Zato govori o drugih ovcah, ki niso iz tega hleva in jih mora tudi pripeljati k sebi, da bodo vse ena čreda.

Jezus izroči samega sebe, ne da bi zato zahteval kakšne posebne pravice. Edina pravica, ki jo zahteva zase, je ta, da tebi, meni in vsem ljudem pričuje o Očetovi ljubezni. Zato je življenje, ki ga živi, večno, vedno oživljajoče in sposobno preseči vsakršno smrt. To je v skladu z Božjo voljo za nas ljudi. In to njegovo hotenje Jezus imenuje zapoved. Ko z vstajenjem spet prejme življenje, ga prejme zato, da ga podari vsem tistim, ki v njem vidijo skrivnost Božje zvestobe človeku. Prejme ga zato, da zmaga Očetova volja, ki hoče življenje za vse ljudi. S tem tudi tebi in meni omogoča, da imava življenje v izobilju. Tudi midva lahko povečava dar življenja tako, da v moči njegove ljubezni podariva svoje življenje drugim.

Današnje bogoslužje ne poudarja, da sva midva kot Gospodova učenca odgovorna za to, kako sodelujeva z njim. Poudarja pa Božje delo v Jezusu. Prav preko Jezusa nam Bog prihaja naproti in tudi tebe in mene, draga bralka ali dragi bralec, vključuje v svoje delo. Pusti, da se ga dotakneva. Življenje ne raste samo od sebe. Le če dar življenja sprejemava, ga imava v vse večjem izobilju. Želim ti, da rasteš v zaupljivem odnosu, ki je temelj tvojega in mojega veselja. Tega veselja nama nihče ne more ukrasti (prim. Jn 16,24). Zato najino srce lahko v miru poje: »Hvalite Gospoda, ker je dober: vekomaj traja njegovo usmiljenje« (Ps 118,1).

p. Vili Lovše