Tag Archives: ozdravljenje

Skupina JOB

Promocijski članek, , , , , , ,

Komu je skupina namenjena? Vsem, ki smo doživeli, preživeli ali pa še boleče doživljamo:

  • ovdovelost
  • smrt otroka ali smrt drugega bližnjega
  • razvezo zakona ali razpad dolgoletne zveze
  • ne izbrano samskost
  • hudo ali neozdravljivo bolezen
  • težko nesrečo
  • finančni polom, izgubo premoženja, dela…
  • kakršen koli drug težak življenjski položaj

Mi vsi poznamo bolečino izgube, trpljenja, stisk  ter muko iskanja poti iz  hude preizkušnje v novo življenje in upamo, da nas Bog potolaži in ozdravi.

PRVO SREČANJE S PREDSTAVITVIJO PROGRAMA SKUPINE BO 30. JANUARJA OB 17 URI. DOBIMO SE PRED CERKVIJO SV. ROKA V DRAVLJAH, VODNIKOVA CESTA 279. 

Prijava na predstavitev delovanja skupine JOB

Prijava še ne potrjuje članstva v skupini.

Skupino bosta vodila p.dr. Viljem Lovše, DJ, in ga. Karmen Kristan, ki sta se tudi dodatno usposabljala na tem področju preko Ameriške Svetopisemske družbe in Trauma Healing Institute. http://thi.americanbible.org/

VABILO V SKUPINO-PDF DATOTEKA ZA TISK

Usmiljenje človeka uresniči

Glavni članek, , , , ,

28. nedelja med letom

img_20160725_171611Evangelist Luka nama govori o ozdravitvi desetih gobavcev, od katerih se je le eden vrnil in se Jezusu zahvaljeval. Gobavce je mučila bolezen, zaradi katere so bili izključeni iz skupnosti. Ko so od daleč videli Jezusa, so se ustavili in začeli vpiti. Izlili so mu vso svojo muko in ga prosili, naj jih ozdravi. Iskreno in resnično. Vseh deset zaupa Jezusu in verjame njegovi besedi. Po njegovem naročilu se gredo pokazat duhovnikom in so po poti ozdravljeni. Njihovo zaupanje je nagrajeno. Ozdravijo. Devet jih nadaljuje svojo pot k duhovnikom, kakor jim je Jezus naročil. Le eden se vrne, da bi se Jezusu zahvalil za ozdravitev. Tu pripoved razkrije svoj resnični domet. Ne gre za pripoved o čudežu, ampak za razodetje, ki mu sledi. Devetih se več ne omenja. Zadovoljni so s tem, kar so prejeli. Samo eden, tujec, Samarijan, se vrne. Znova hoče videti Njega, čigar besede so bile tako močne, da so ga ozdravile.

Bog ne skopari s svojimi darovi, čeprav ti in jaz njegove darove pogosto razlagava in razumeva kot nekaj, kar nama je dolžan: »Če je Bog res Bog, zakaj mi ne more dati tega ali onega? Mora mi dati. To mi pripada!« Kolikokrat Boga tožimo in obsojamo zaradi vsega, kar se dogaja v našem življenju. Oba pa tudi veva, da je takšna drža popolnoma neplodna in da je Bog ne hvali. Zakaj? Zato, ker je za vsem, kar prejemamo in imamo, za vsemi Božjimi darovi, skrit namen. Bog poziva tvoje in moje srce. Jezusov očitek devetim ozdravljenim gobavcem pove, kako smo za Jezusov poziv večinoma vsi gluhi. Slepi smo in ne dojemamo Božjega skritega namena. Dar, ki ga prejmemo, nas tako zmede, da se zapremo vase. Ostanemo gluhi in ne vidimo, za kaj je v resnici šlo.

Če pa se v nama prebudi in pride na dan slavljenje in hvaležnost, pomeni, da je srce zaznalo poziv in začutilo skriti Božji namen. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga/…/ in se mu zahvaljeval«. Srečanje med ozdravljenim Samarijanom in Jezusom pokaže, da ne gre več le za neko omejeno potrebo po zdravju, ampak da je v igri celotno človekovo srce in življenje. Jezus ga spodbudi: »Vstani in pojdi! Tvoja vere te je rešila.« Samarijan odkrije, da se ga je Jezus v resnici v srcu dotaknil in mu omogoča, da vse stvari dojema, čuti in doživlja drugače. Lahko gre in postane Jezusov učenec. Odslej naprej njegova vera v Odrešenika postane gotova pot, na kateri postaja odprt, solidaren in preobražen človek. Postaja uresničen človek. Da ga je rešila njegova vera, pa pomeni, da lahko sedaj živi iz srečanja z Odrešenikom, ki bo razsvetlilo vse življenje zato, ker se je dotaknilo srčnih globin in korenin. Vera omogoča vstop v Božje skrivnosti. Bog nama prihaja na pomoč. Uvaja naju v svoje kraljestvo, ki se razodeva v Jezusu.

Jezus pravi, da je samo Samarijan počastil Boga. »Počastil« pomeni »govoril resnico«. Pogosto govoriva resnične stvari, ne da bi govorila resnico. Ali če povem drugače. Praviva, da sva iskrena, a pogosto nisva resnična. Iskren sem, ko povem, kar čutim. Resnica pa je povezana s tem, kar sem, in ne s tem, kar čutim. Ko se zahvaliva za prejeti dar, s tem ne izraziva samo svoje hvaležnosti, ampak se dobro zavedava dobrote Njega, ki nam daje bivanje. Govoriti resnico vedno pomeni, da sva pred Njim odgovorna za svoje bitje. Prav te odgovornosti je devetim ozdravljenim gobavcem, ki se niso vrnili, manjkalo. Za Samarijanovo spreobrnjenje pa je bila prav njegova odgovornost za svoje življenje odločilnega pomena.

p. Vili Lovše

Vedno imam priložnost, da izkažem usmiljenje

Glavni članek, , , , , , , , , , ,

4. nedelja med letom, 31.1.2016, Lk 4,21-30

img_0584Še vedno sva na prizorišču Jezusovega oznanjevanja v Nazaretu, da bi lahko globlje doumela njegovo vrednost zase. Prizor vsebuje dve enaki občutji, ki pa sta si diametralno nasprotni. Na eni strani nezaupljivo začudenje poslušalcev v sinagogi, ki preraste v sovraštvo do Jezusa, in na drugi Jezusovo razočarano začudenje, ker mora bežati in se čuditi njihovi neveri (Mr 6,6). Njegovo začudenje se ne sprevrže v sovraštvo, ampak v še večjo potrpežljivost. Ne zameri, ampak ustvarja nove priložnosti. Do zadnjega diha. Da bi se vsako človeško srce odprlo Očetovi ljubezni, o kateri je prišel pričevat z vsem svojim delovanjem in življenjem. Jezus poskuša v vseh ljudeh znova vzpostaviti sposobnost zaupanja v Božjo obljubo. V tistih, ki so blizu, in v oddaljenih, v Judih in poganih. Vsem pomaga, da bi se jim odprle oči srca. Tudi nama.

Ljudje pa vztrajamo v poudarjanju in ohranjanju razlik med vernimi in pogani, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki vključuje vse in vsakogar. Božja ljubezen v Jezusu ne poklekne pred izsiljevanjem starejšega brata in ne obrne hrbta mlajšemu, ki se vrača ves razbit (Lk 15). Oba hoče povezati v veselju svoje ljubezni.

Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, da različnost med nami v resnici ne nosi v sebi bogastva Božje obljube. Vsak izmed nas se mora boriti proti strahu, da so razlike med nami napad na lastno istovetnost. Ta dvom in strah zajedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak strah pred Bogom. Ne zaupamo njegovi ljubezni in obljubi življenja. Ne verjamemo, da je res, kar nam dokazuje skozi vso zgodovino odrešenja, še posebej pa v svojem Sinu Jezusu. Zaradi tega ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Ne verjamemo, da je on tisti, ki zares razodeva Očetovo pravo obličje. Žal je v vsakdanjem življenju in v nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Zato svoje dvome zanikamo in jih skušamo odstraniti ali odmisliti. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov ozdravil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bližje ljudem. Hodili bi za Jezusom, ki kaže Očeta.

Kakor Jezus je moral tudi prerok Jeremija trpeti sovražnost svojih sovaščanov in svojega ljudstva. A je kljub temu zvesto razodeval Očetovo ljubezen do ljudi. Oba kažeta, kako se Bog kljub zavrnitvi razodeva kot tisti, ki hrepeni, da bi mu bil človek blizu. Drama zavrnitve traja vse, dokler človek ne sprevidi, da je Božja ljubezen tako močna, da lahko sprejme krivico in omogoči zmago ljubezni.

Izkustvo preroka kaže, da ga lahko doživi vsak veren človek, tudi midva. Božje ljubezni ne zmanjka zaradi krivice, ampak ostaja trdna v svojem sklepu, da bi končno nad vsemi zasijalo Božje obličje. Jezusova izkušnja lahko postane tudi tvoja in moja izkušnja. Pavel je to izkušnjo izrazil z besedami: »Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Vsakršno človeško bahaštvo tu preneha. Vsakršno opravičevanje utihne. Vsaka različnost, ki ne postane ustvarjalna bližina, nas obsodi na sumničenje, zanikanje Boga, bolečino utvare in goljufanje sebe in drugih.

p. Vili Lovše

Ko prosim ozdravitve, začenjam postajati kristjan

Glavni članek, ,

30. nedelja med letom, 25.10.2015, Mr 10,46-52

img_7802Po Jezusovih treh napovedih trpljenja se izkaže, da smo učenci slepi in nesposobni, da bi razumeli in videli Jezusa takšnega, kot on v resnici je. Glagoli, ki jih uporablja zgodba, so zelo intenzivni. Slepi Bartimaj na vratih Jerihe ne kliče, ampak kriči in rjove. Njegov krik je postal sinonim za Jezusovo molitev ali molitev srca. Plašča ne odloži, ampak ga odvrže. Ko zasliši, da prihaja Jezus, ne vstane, ampak skoči pokonci. V srcu je o Jezusu že premišljeval in ga poznal. A ni ga še videl v obraz. Ko ga zagleda, se takoj napoti za njim.

Kam pa ga Jezus vodi? V Jeruzalem. Kakor hitro ozdravi Bartimajevo slepoto, Jezus nadaljuje s slovesnim vhodom v Jeruzalem, kjer se dopolni njegova ura. Lik slepega Bartimaja postane simbol razpetosti človeškega srca in simbol odkritja Jezusa, ki je naša srca že osvojil.

Potem, ko ga je priklical in s kričanjem pritegnil njegovo pozornost, se slepi Bartimaj nanj obrne zelo spoštljivo in mu reče: »Rabbuni.« Ta beseda skriva v sebi neslutene globine. V evangelijih jo lahko zasledimo samo še na ustih Marije Magdalene po vstajenju. Ali si lahko predstavljaš notranjo držo, moč in čustva, s katerimi je Marija Magdalena izrekla to besedo po vseh urah Jezusovega velikega trpljenja, križanja in smrti, ki jim je bila priča. Beseda »rabbuni« nosi vso globino osebnega in zaupljivega odnosa z Jezusom. Magdalena in slepi Bartimaj z vsem srcem delita z Jezusom njegovo življenje in čutenje, njegovo hrepenenje in odločitve. Celotno Bartimajevo in Magdalenino življenje v vstalem Jezusu dobi novo in pravo smer. Gresta za Jezusom. Bartimajevo srce zagori zanj. Jezusova beseda: »Pojdi, tvoja vera te je rešila«, mu daje novo in drugačno moč. Vsako ozdravljenje, ki je sad vere, vedno postane hoja za Jezusom, hoja za njim, ki je pokazal, kdo je on in kdo smo mi, hoja za njim, ki je za vedno osvojil človeško srce.

Jeremija v berilu opisuje, kaj Bog čuti do svojega ljudstva: »Z večno ljubeznijo te ljubim /…/ moje srce bije zanj, zagotovo se ga usmilim /…/ Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. /…/ ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi.«

Ta Božji odnos do ljudi v Jezusu postane očiten. Zmedeno, a močno ga je zaznaval tudi slepi Bartimaj. Predolgo je moral trpeti, predolgo je moral čakati, predolgo je moral upati, da bi še omahoval: zato kriči, odvrže, skoči in gre za Jezusom.

Tudi Jezus že težko čaka, da se bo začela kazati moč Božje ljubezni do ljudi. Težko čaka, da pride v Jeruzalem. V tem svojem hrepenenju prepozna hrepenenje slepega, ga ozdravi in vzame za svojega popotnega tovariša. Postane videc ali priča Božje skrivnosti do človeka. V tem je smisel in cilj tudi tvoje in moje molitve: spet imeti srce, ki vidi razodevanje in uresničevanje Božje skrivnosti v našem življenju.

»Zato naj se veseli srce tistega, ki išče Gospoda. Iščite Gospoda in njegovo moč, vedno iščite njegovo obličje«, da vam bo pokazal svojo skrivnost ljubezni do človeka in boste lahko z njo sodelovali. V molitvi skupaj z Jezusom deliva njegovo naglico ali močno željo, da bi se začela Božja skrivnost do ljudi uresničevati. Le če iz vsega srca in brez kakršnih koli zadržkov kričiva, tako kot sta Bartimaj in kanaanska žena: Davidov sin, usmili se me!, bova okušala hrepenenje, ki žene Jezusa, da se približa vsakemu človeku in mu odpira Božjo skrivnost. Na tak način ozdravlja tvoje in moje srce in naju vabi, da delava isto v odnosu do svojih najbližjih.

p. Vili Lovše

Da bi se srce odprlo

Glavni članek, ,

23. nedelja med letom, 6.9.2015, Mr 7,31-37

vrtnicaJezus poganom ni pridigal. Le skozi njihovo deželo je šel in storil nekaj čudežev za njih. Današnji odlomek govori o drugem čudežu v poganski deželi. Jezus ozdravi gluhonemega z močjo svojih rok. V ušesa mu vtakne svoje prste, s slino se dotakne njegovega jezika. Podobne geste je Cerkev ohranila pri obhajanju zakramenta krsta. Jezusova beseda in tudi njegove geste so močne. Celo njegova obleka izžareva moč, če se spomnimo krvotočne žene in spremenjenja na gori.

A kakor vsi Jezusovi čudeži, tudi ta ni storjen zato, da bi poudarjal ozdravljenje. Njegovi čudeži predvsem razodevajo dinamiko, ki jo sproži ozdravljenje. Vsi čudeži so namreč odpiranje src. Današnji je opisan zato, da bi se tudi tvoje in moje srce odprla.

Jezus ni čarovnik, čeprav je čudodelec. Nobenih čarobnih besed ne izgovarja. Preprosto pravi: »Odpri se!« Gluhi običajno tudi govoriti ne more. Evangelij pravi, da je gluhi težko govoril. Skratka, da je nekaj nerazumljivo momljal.

Jezus ga ozdravi tako, da mu odpre ušesa in sprosti jezik. Slepim pa odpre oči. Ta podrobnost, skupaj z ostalimi, kaže na globlji pomen čudežev. Ne gre zgolj za to, da se pokaže Jezusova moč ozdravljanja. Njegova moč kaže na nekaj drugega, k čemur hoče Jezus usmeriti tvoje in moje srce.

Čudež je vedno le sredstvo, da Jezus razodene skrivnost svoje osebe, ki kaže veličino Božje ljubezni do vsakega izmed nas. Vsak čudež je vedno le znamenje mesijanskih časov, ki so se v Jezusu uresničili. Tudi zate in zame, če mu zaupava.

To potrjujeta tudi dve podrobnosti iz odlomka. Prva podrobnost so izjave ljudi, ki po čudežu Jezusa hvalijo: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Ko je Bog potem, ko je vse ustvaril, gledal svojo stvaritev, je vzkliknil: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31). Z Jezusovimi čudeži se je začelo novo stvarjenje mesijanskih časov, v katerih Bog vse prenovi in vsemu povrne večni sijaj, da vse razodeva veličino njegove ljubezni.

Druga podrobnost je izraz, s katerim je opisan gluhonemi: gluhi, ki je težko govoril. Potem ko je ozdravljen, se je razvezala vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Zmedena govorica je posledica norosti ljudi, ki hočejo tekmovati z Bogom za gospostvo nad zemljo. O tem zelo dobro govori zgodba o Babilonskem stolpu. Če se odpovemo Božji slavi, potem smo kar naenkrat tujci drug drugemu in se nismo več sposobni razumeti. Ta zmeda je ozdravljena na binkoštni dan, ko se kljub različnim jezikom spet vsi razumejo med seboj. Razumejo se pa zato, ker vsi prepoznajo in priznajo čudovita Božja dela, vsak v svojem jeziku. Ko najina ušesa spet lahko poslušajo Božjo besedo, je tudi najin jezik svoboden in lahko slavi Boga. Beseda ozdravlja. V njej je navzoč Bog. Njegova navzočnost vse povezuje in ni več odvzeta.

Psalm 146, ki ga beremo med berili, opisuje človeštvo, ki pričakuje odrešenje in uresničitev obljube življenja, dobrote, sreče, ki je vpisana v naše srce. Domotožje po tej sreči še izostrijo rane greha in zatiranja ter bolezni, ki jih našteva psalm. Odrešenje je za vse, kajti v Jezusu, ki je odstranil ločilni zid (prim. Ef 2,13–18) med nami, ni več ne Juda in ne pogana. Vsi lahko najdemo tolažbo in se veselimo iste Božje ljubezni.

p. Vili Lovše