Nedavno tega sem poslušal nekoga, ki je močno kritiziral lokalnega škofa in kardinala, takoj zatem pa hvalil papeža. Vse večkrat pa naletim tudi na obratno. Nisem se prerekal z njim, ampak sem poslušal. Bog mi je po njem nastavil ogledalo. Tudi sam večkrat padem v to past, ki jo sv. Pavel ugotavlja pri Korinčanih. Ponuja se skušnjava, da bi človek lokalnega predstojnika ignoriral ali zaničeval, idealiziral pa papeža ali pa obratno. Papež Frančišek nas je že ob svojem prvem nastopu prosil, naj molimo zanj. In res z veseljem zanj molimo. Nenehno nam kaže na Kristusa in na osebno duhovno izkustvo vere in življenja z Bogom, ki je vsakomur na dosegu, če tako hoče in želi. Nekateri ga zato imenujejo “antikrist”, celo duhovniki, tudi slovenski. “Antikrist” zato ker upošteva, da Bog vsakega osebno in po njegovem življenju vodi v svoje srce in občestvo z vsemi, ki smo s krstom Kristusovo telo. Antikrist zato, ker je pokazal, da Bog deluje po usmiljenju in ga moramo zato vsak dan znova razločevati in prepoznavati. To je vesoljna smer potovanja vseh nas. Ne formalizem, pravo in pravila, ki povozijo konkretnega človeka, ki ga Kristus ljubi. Tudi dragega Frančiška.

Naša katoliška istovetnost raste tudi sredi lokalnega občestva, skozi lokalnega škofa, ki je v občestvu z rimskim škofom. Prav to je smisel škofovskih obiskov ad limina pri papežu vsakih pet let. Bratje škofje s papežem delijo darove in izzive svojih lokalnih skupnosti in potrjujejo katoliško vero, ki nas vse povezuje v svetovno cerkev, v eno Kristusovo telo.

Kmalu za tem, ko je Jezus poklical apostole, je med njimi prišlo do prerekanj. Iz nove zaveze vemo, da so imeli prvi voditelji v cerkvi med seboj kar velike spore in različna pojmovanja. Njih različni značaji in poslanstva so sprožila številne nesporazume. Sv. Pavel je v Korintu naletel na razdeljeno cerkveno skupnost, ki je prisegala zvestobo različnim lokalnim voditeljem mimo ali celo proti Jezusu. Korinčanom napiše kritično lekcijo o tem, kaj pomeni biti Cerkev: vsi smo pod Jezusovim vodstvom, Kristus je glava cerkve. (Za to daje svojo kri tudi papež Frančišek. Napadajo ga slavohlepni kardinali in tisti, ki hočejo imeti cerkev za svoj fevd oblasti in moči nad ljudmi. Zdi se, da nas imajo za neumne ovce, ki jih je poterbno obvarovati “greha” s pravili in zakoni, če ne se bomo izgubili. Kakšna slepa in satanska laž. Frančišek zagotovo moli tudi zanje in za nas, da se ne pustimo pohujšati in razbiti.)

Že od začetka je bila v cerkvi vedno različnost, pluralnost izraza, poudarkov in kultur. Pomeni, da cerkev resno jemlje svojo vlogo iskanja Kristusa na vsakem kraju in v vsaki skupnosti na svetu. V trenutku, ko se začnemo primerjati in ustvarjati nasprotja med nami (med eno lokalno cerkvijo in drugo, imamo rajši papeža kot svojega škofa ali obratno), nismo več v katoliškem občestvu z Kristusom, ki je glava telesa Cerkve in nas drži skupaj. On namreč vključuje vse, nikogar ne izključuje.

Pavel pravi, da je poslanstvo Cerkve oznanjati Kristusa križanega. Jezus nam v evangeliju pokaže, da so poučevanje, pridiganje in zdravljenje glavne značilnosti njegovega poslanstva. Enako naj bi veljalo za nas. Ne glede na to kako drugače se določena lokalna cerkev lahko razvija, rimski škof sobrate škofe potrjuje v veri. Oni pa nadaljujejo z oznanjevanjem križanega Kristusa, učijo v njegovem (ne svojem) imenu, ozdravljajo bolne in ustvarjajo spravo med sprtimi.

Zaradi tega smo katoliški. Dobro je, da vedno znova močno prisluhnemo Pavlovemu povabilu in opozorilu: »Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju« (1 Kor 1,10).

Toliko kolikor živimo njegove besede v občestvu s svojim lokalnim naslednikom apostolov, toliko več možnosti imamo vsi člani cerkve, da uporabljamo moč in darove, ki so nam bili dani s krstom. Lahko delamo to, kar Kristus hoče, da Cerkev dela: spreminjamo svet na boljše s tem, da smo posredniki Kristusovih odrešujočih darov – vere, upanja in ljubezni. V Očeta in iz Očeta. Da bomo vsi vedno bolj eno v Njegovi ljubezni. Lahko pa se odločimo tudi za drugo pot: kdo ima prav in kdo je bolj pameten, kdo je večji in ima daljšo vlečko ter bolj živo barvo kardinalskega klobuka. Življenje in Bog pa hodita drugje: med trpečimi in ubogimi tega sveta, ki jih je iz dneva v dan več. Frančišek nam kaže pravo smer, katero smo kot institucija zapustili že leta 313 in kot se zdi se nanjo do danes še nismo zares vrnili. Sveti Duh, usmili se nas, da nas zajame vsaj nekaj duha drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Hvala ti za papeža in vse, ki nas odpirajo Duhu občestva in Božje skrbi za slehernega človeka.