Arhiv oznak: pastir

Moško sočutje

18.06.2017: 11. Nedelja med letom: Mt 9,36-10,8

Damjan mi je povedal, da se je njegovo življenje spremenilo potem, ko je njegova sestra doživela prometno nesrečo, ki ji je poškodovala možgane. Za sestro je bil dogodek tragičen, zanj, njenega brata, pa odločilen. Dano mu je bilo razumeti in globlje doživeti, kaj je v življenju zares pomembno, kaj je jemal preveč za samo po sebi umevno, kaj lahko upa in koliko preizkušenj lahko zdrži njegova vera.

Naučil se je tudi tega, kaj ne smeš reči žalujočim in šokiranim zaradi nesreče ali smrti najbližjega svojca. Najbolj prijazni in “čudoviti” ljudje so njemu in ostalim članom družine ob sestrini nesreči izrekli najhujše stvari: »Vse je Božja volja in vi jo morate samo sprejeti!« »Bog da največji križ samo tistim, ki ga lahko nosijo!« »Očitno vam je Bog želel dati lekcijo in boste šele v nebesih zares razumeli kakšno!« Ko je Damjan poslušal vse te umotvore, je hotel kričati. Nekateri iz njegove družine od takrat naprej ne hodijo več v cerkev.

Najbolj spodbudne besede so bile naslednje: »Težko si predstavljam kako bi bilo, če bi se to zgodilo moji sestri!« Človek, ki mu je to rekel, ni poskušal namesto njega odgovoriti na njegov šok in žalost. Poskušal se je zgolj boriti ob njem in sočustvovati z njegovo bolečino, vprašanji in (ne)razumevanjem tragedije.

Deležen je bil sočutja. Današnja berila govorijo prav o tem. Gospod v sočutju trdi, da so Izraelci njegova dragocena lastnina. Sv. Pavel nas spomni, da je Oče poslal Sina, da nas reši pred našo lastno samounčevalnostjo. Kako? Prav s svojim sočutjem do nas v naši notranji izgubljenosti – brez zaupanja in dialoga z Bogom. Ko je zagledal množice smo se mu zasmilili kakor ovce, ki nimajo pastirja – ne vedo za smer niti za pot. Zasmilili smo se mu zaradi naših duhovnih, psihičnih in telesnih bolezni. Zasmilili smo se mu zaradi trpljenja, ki ga posledično povzročamo sebi, drugim in stvarstvu. Ni stal križem rok, ampak ga je sočutje gnalo v akcijo.

Sočutje z latinsko besedo compasio pomeni so-trpeti. Sočutje pomeni, da si predstavljam kaj pomeni biti begunec, brezdomec, zatirani, žrtev nasilja ali preganjanja, bolan za aidsom, odvisnik, rasno diskriminiran ali brezposeln. Na vse to trpljenje verjetno ne bom sposoben odgovoriti. Zagotovo pa je na prvem mestu moje sočutje, iz katerega potem sledijo lahko konkretna dejanja.

Največkrat smo najtežje sočutni do tistih, ki smo jim najbližji. Pogosto od svoje žene, otroka, prijatelja ali sorodnika pričakujemo tako veliko, da jim tako kot tujcu lažje, ne znamo izkazati resničnega sočutja.

S sočutjem naj bi ne škrtarili. Krst in maša nam podarjata ogromno prejetega sočutja, ki ga lahko delimo naprej. Lahko smo noro sočutni. Jezus nas ne uči, naj danes rešimo vse težave sveta, ampak nas uči prave drže do svojih bratov in sester: da smo do njih takšni, kakor želimo, da bi bili oni od nas – sočutni in razumevajoči.

V službi sočutja Kristus vsakega izmed nas pošilja na žetev ljubezni v Kristusovem imenu. Vsi smo poslani, da se upremo zlu in delamo dobro. Kakor apostoli, je tudi vsak izmed nas poklican, da gre k drugim, še posebej najbližjim, ter jim ponudi ozdravljenje in mir. Točno tako kot ga Kristus najprej ponuja meni/nam. Le to kar sem od Njega prejel lahko zares delim naprej.

Hoditi za takšnim Jezusom ni lahko. Skoraj vsi o katerih beremo v evangelijih so umrli kot mučenci-pričevalci za Kristusa. Ko ti pride na misel, da bi nekoga obsojal in opravljal, se ustavi in prosi za dar sočutja: »Kako je življenje od njega?« Razumevanje se dotakne božjega v tebi in bližnjem, ki si mu izkazal sočutje.

Ciril in Metod, sozavetnika Evrope

ciril in metod14. nedelja med letom –  5.7.2015, Jn 10,11-16

Današnja Evropa je utemeljena na ekonomski logiki, bogastvu in bitki za prevlado v svetovnem merilu. Prav to logiko Jezus označi za logiko najemnika, volka oziroma za logiko smrti. Volk, tradicionalni sovražnik črede, predstavlja sovražne sile hudega. Jezus sam je poslal svoje učence kot jagnjeta med volkove. Vsaka doba ima svoje volkove. Včasih imajo ime in priimek, največkrat pa so brezimni. Takrat so bolj zahrbtni: pomenijo razširjeno miselnost, lažni model človeka, »modo«, ki se plazi in povzroči pokol znotraj skupnosti. V Evropi se hvalimo s svojim bogastvom in nanj stavimo svoje življenje. Večini evropskih kristjanov se ta logika zdi samo po sebi umevna in mirno sodelujemo pri izkoriščanju in zatiranju revnejših. Glasno branimo lastne privilegije, za druge pa nas kaj dosti ne briga. Jezus danes nam in vsej Evropi nastavlja ogledalo. Ali moramo res biti najemniki, plačanci in postajati kakor volkovi?

Jezus ponuja še drugo možnost. Zase pravi, da je dobri pastir. »Dobri« pomeni resnični, pristni, ki zna opravljati svoje delo; navezuje pa se tudi na nekaj prijetnega, lepega. Le če znova ugledamo njegovo lepoto in uživamo v njej, bo svet rešen. Ob njem nam postane neprijetno, to kar imamo sedaj za prijetno. Mi vedno sledimo temu, kar nam je bolj všeč in prijetno. Tisto je naš pastir. Ko bomo zamenjali pastirja, nam ne bo več všeč tisto, kar je všeč volkovom. Danes sledimo mnogim “pastirjem” in postajamo kakor volkovi tudi drug do drugega. Samo pomislimo na lastno hiper zbirokratizirano družbo, kjer za male ni več pravice.

Jezus pa ni »eden izmed«, temveč »edini« pastir, vzor pastirja, ki skrbi za svoje ovce. On zastavi svoje življenje, da mi ne bi verjeli logiki volkov in smrti. Kasneje bo rekel tudi, da dá na voljo in »položi« za nas svoje življenje. To je lepota ljubezni, ki se pokaže na delu! Tu ni mišljeno, da pastir ponudi ali da svoje življenje v tem smislu, da umre. Kajti če umre, so ovce pograbljene in razkropljene. Mišljeno je, da je prva lastnost pastirja ljubezen in pogum, s katerim brani ovce: on v nasprotju z najemnikom »izpostavi« zanje svoje življenje vsaki nevarnosti.

Za pastirja so ovce »njegove«: pripadajo mu in zanje skrbi kot za lastno življenje. Najemnika pa skrbi za njegovo plačo: ovce služijo njegovemu življenju, ne on njihovemu. Koliko tega vidimo danes v Evropi med politiki in vsemi poklici, tudi med nami duhovniki. Najemnik se ne iz-postavi: deluje iz »grdega pohlepa«. V trenutku nevarnosti zbeži od tistih, ki so mu sledili. Potem ko nas je malik zapeljal in izžel, nas v stiski vedno zapusti: ne drži obljube in razočara upanje, ki smo ga stavili vanj.

Prihod volka jasno pokaže, kdo je pastir in kdo najemnik, kdo zna izpostaviti svoje življenje in kdo misli samo na to, da reši samega sebe. Pograbiti in razkropiti je značilno delo sovražnika, hudiča: človeku ukrade njegovo resnico in ga požene v beg od njegovega življenja. On dela nasprotno od Sina, ki je prišel, da bi dal življenje in zbral vse razkropljene ter jih pridružil sebi in Očetu. Vpričo volkov, Jezus ne zapusti svojih in ne zbeži. Brani svoje ovce, ki so mu pri srcu, ker jih ima v srcu. Ali mu dovoliš, da te brani in zajemaš iz njegove moči?

p. Vili Lovše