Arhiv oznak: pismouki

Spolniti božjo voljo

10. nedelja med letom, 7.6.2015, Mr 3,20-35

06-WP_20150425_010Velikonočni čas se je končal. Jezus naju danes postavi pred korenito odločitev, ki določa njegov in najin odnos do Boga. On sledi Božji volji. Ali mu pustiva, da to voljo pokaže tudi nama? Pismouki Jezusovo ravnanje razlagajo na najslabši možni način. Kako pa midva presojava delovanje ljudi, ki naju obkrožajo? V kateri od spodaj omenjenih skupin ljudi se ta hip prepoznaš?

Evangelist Marko piše kristjanom, ki doživljajo nasprotovanje in preganjanje. Nekatere zahteve, ki jih postavlja vera, se jim zdijo nemogoče. Preganjanje je razdelilo družine. V trdi preizkušnji se sprašujejo, ali ni malo noro verovati. Marko jim odgovori, da to ni nič posebnega. Povabi jih, naj se spomnijo nasprotovanja, s katerim se je moral spopasti Jezus.

Zato v odlomku pred tem pripoveduje, kako množice prihajajo k Jezusu. Rade bi ga poslušale in iščejo njegovo pomoč. Dvanajsteri sprejmejo Jezusovo povabilo, živijo skupaj z njim in so pripravljeni, da jih pošlje. Vidijo, da njihovega učitelja ne priznavajo vsi, ampak ga zelo močno napadajo. Sobivanje z Jezusom jim ne prinaša miru, ampak zahteva od njih pogum in zvestobo. Ni lahko.

Drugače pa je z Jezusovimi sorodniki: skrbi jih Jezusovo obnašanje in govorice, ki krožijo o njem. Jezusovo popolnoma novo oznanjevanje že od vsega začetka prebuja sovraštvo mogočnih, ki se zaradi svojih slabih namenov odločijo, da ga bodo ubili. Sorodniki verjamejo pismoukom, ki trdijo, da ga je obsedel hudi duh in da ni pri pravi pameti.

Pismouki, ki so najvišje verske avtoritete, ne zanikajo Jezusove moči nad množicami, toda razumejo jo popolnoma po svoje. Ne priznajo, da je poslan od Boga in da deluje z Božjo močjo. Izrečejo najhujšo možno obsodbo, da ima Jezus vso to moč od hudiča, ki je nasprotnik in upornik proti Bogu.

Jezus najprej odgovori pismoukom, nato pa pojasni, kdo je v resnici njegov sorodnik. Ravnanje pismoukov imenuje greh proti Svetemu Duhu. S priliko pove, da je sam poln Svetega Duha. Pove, da z Božjo močjo, ki se ji satan ne more upreti, izganja demone in dela tudi vse druge čudeže, ki presegajo človeško omejenost. So znamenje tega, da ima Bog glavno besedo. Jasno pokaže, da ima oblast odpuščati grehe. Ve, kaj hoče Bog in kako je treba razumeti Božje zapovedi. Dobro tudi ve, kateri grehi so odpuščeni in kateri niso. Kletev proti Svetemu Duhu je greh, ki naju ujame in zapre v upor ter sovraštvo do Boga, zato ni odpuščen. Iz sobesedila je razvidno, da storiva greh proti Svetemu Duhu takrat, ko srečava človeka, ki je poln Svetega Duha in deluje z Božjo močjo, a midva tega ne priznava, ampak trdiva, da ta človek dela s satanovo močjo. Jezus o pismoukih in njihovih razlogih za takšno lažno razlago ne izreče dokončne sodbe. Pove pa jim, naj ne varajo samih sebe. Pokaže jim, da sami sebe postavljajo v strašno nevarnost, ko sodijo njega. S tem nama jasno pokaže, na kakšen odpor tudi v nama naleti Jezusovo delovanje. Tako bova laže razumela, zakaj je bil obsojen na smrt. Sorodnikom, morda sva to tudi ti in jaz, jasno pove, da sva njegova sorodnika le, če mu resnično pripadava in uresničujeva Božjo voljo. Najina vez z Jezusom je odvisna od najinega vedenja v odnosu do Boga. Srčika Jezusove osebnosti je spolnjevanje Očetove volje. Z njim sva lahko povezana le tako, da sva poslušna Bogu. Jezus ve, kaj hoče Bog od njega. Po njem Bog tudi nama kaže, kakšna je njegova volja za naju in za vse: vsem pokazati Očetovo ljubezen in iz nje zajemati za pravi odnos do sebe, drugih in stvarstva.

p. Vili Lovše