Arhiv oznak: pohlep

Kdo je bogat?

18. nedelja med letom

Kaj je skriti namen mnogih naših vprašanj? Jezusov odgovor človeku, ki ga je prosil, naj svojo avtoriteto uporabi, da bi pri njegovem bratu dosegel pravico glede dediščine, nama kaže tudi najin skriti namen: Kako lahko dosežem pravico? Preveč očitno je, da se brez pravičnosti ne da živeti. Katera pravica pa zagotavlja, da lahko človek tudi dobro živi?

Ko Jezus odgovarja, ne razmišlja v duhu tega sveta, ampak prihodnjega. A ta prihodnji svet doseževa le preko tega sveta, kakor pojasni drugo berilo iz pisma Kološanom. Midva iščeva dobrine tega sveta zato, da bi dobro živela. Jezus pa naju spominja, da dobro življenje ni odvisno od dobrin tega sveta. Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa uniči ali umre? To nama pove že zdrava pamet, ki je nujna za življenje, ne more pa nama zagotoviti tiste polnosti življenja, po kateri hrepeni tvoje in moje srce. V omenjenem stavku tudi ni sodbe o dobrinah tega sveta. Odločujoča okoliščina je drugje. Ni nama treba izbirati med evangeljskim uboštvom in bogastvom. Izbirati morava med pohlepom ali skopuštvom, med solidarnostjo ali velikodušnostjo. Zato pravi Jezus: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« Na koncu pa doda: »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Jezus s tem želi pomagati, da si tudi ti in jaz postaviva pravo vprašanje: Kako biti bogat pred Bogom? Ali sva se midva o tem že kdaj vprašala? Kako naj postaneva bogata pred Bogom, ne pred ljudmi? To vprašanje skriva v sebi še eno veliko in bolj skrivnostno: Kdo je bogat? Tisti, ki poseduje ogromno stvari, posvetnega vpliva in prazne slave?

Če hočeva razumeti prebrani evangeljski odlomek v vsej njegovi globini, ga morava prebrati vse do 32. vrstice. Jezus se razodeva na dveh ravneh: najprej odgovarja množici, nato pa učencem. Ko odgovori množici, pove, da je pravičnost tega sveta, ki je všeč Bogu, tista, ki je solidarna s človeštvom. Na vprašanje, kako postati bogat pred Bogom, pa Sveto pismo enoznačno odgovori: tako da damo ubogemu.

Solidarnost s sočlovekom, ki je v potrebi, naredi življenje vredno, da ga živimo. Kdo je torej bogat? Bogat je tisti, ki je podoben Jezusu, ki se »čeprav je bil namreč v podobi Boga, ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,6–7). Za Jezusovim opozorilom se torej skriva prav to razodetje.

Učencem pa Jezus še naprej razlaga, da ni na prvem mestu mučenje in gonja za dobrinami tega sveta. »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« Jezus jim s tem pokaže, na čem temelji in je mogoče zaupanje v življenje. Ali nama lahko dobrine tega sveta dajejo zaupanje v življenje? Zagotovo ne. Zaupanje v življenje črpava iz zaveze z Bogom. Ta nama omogoča dobro življenje, po katerem hrepeni tvoje in moje srce. Včasih ga napačno iščeva samo v dobrinah tega sveta. Če je Jezus prej poudarjal, da so dobrine zato, da si jih med seboj delimo, sedaj poudarja, da je resnična dobrina, ki nama omogoča, da dobrine tega sveta deliva in se veseliva življenja, ta, da sprejmeva božje hrepenenje, da bi nama bil blizu. To je pokazal v Jezusu Kristusu. Iskati najprej božje kraljestvo torej zate in zame pomeni, da hočeva najprej božjo družbo in želiva živeti v njegovi navzočnosti. To je pravica, ki zagotavlja dobro življenje.

p. Vili Lovše

Življenja in sreče ni v bogastvu

V tretjem tednu adventa nas vabim, da smo vsak dan tedna bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga ima na nas lažni bog bogastva ali Mamon. Njegovi templji so najvišje in najbolj slavne stavbe naših mest: banke in supermarketi. Obvladujejo nebo in ogromne površine. Mamon je namreč besen in zahteven bog. Svoje častilce drži v nenehnem strahu in tesnobi. Kar naprej nas opozarja na posledice nespoštovanja  brezdušne rasti kapitala in obresti. Živi in bohoti se zaradi nenasitnega pohlepa, ki se skriva v vsakem izmed nas. Veliki duhovniki tega kulta se bankirji, finančniki in ekonomisti. Čeprav trdijo, da poznajo prihodnost, jih dogodki v zvezi s tem lažnim bogom nenehno presenečajo. Mamon svoje častilce zasipa z reklamami in s strahom za naložbe.

Moški radi kupujemo in kopičimo stvari. Nimamo pa radi trgovin. Še posebej radi kupujemo, če je to združeno tudi z raziskovanjem. Kupovanje postane naloga. Ne kupimo le predmeta, ki ga potrebujemo, ampak tudi vse argumente zakaj je naš nakup najboljši in najbolj pameten. S svojim nakupom potrjujemo samega sebe, iščemo in si dajemo priznanje.

Kupovanje stvari nam daje upanje. Vedno mislimo, da bo naslednja stvar tista prava in bo spremenila naše življenje. Kupujemo sanje. Prodajalci avtomobilov se tega dobro zavedajo. Samo reklame zanje si oglejte. Prodajajo svobodo. Svobodo z mesečnimi pologi in obroki seveda. Prodajajo nam sanje kakšne slavne televizijske osebnosti.

Večkrat gremo kupovat zato, ker smo žalostni, nezadovoljni v službi, ker doživljamo, da nas nihče ne posluša in ne ceni. Mislimo, da bomo z extravagantnim nakupom rešili svojo globoko žalost. Naša potreba po posedovanju razkriva našo notranjo praznino. S kupovanjem stvari ni nič narobe. Težava je v tem, da pričakujemo, da nam bo to prineslo srečo in izpolnjenost.

V najslabšem primeru nas potreba po posedovanju zasvoji in postane droga. Potrebujemo vedno večje odmerke. Na začetku smo se zadovoljili s Fordom, sedaj brez BMWja ne moremo več živeti. Naše življenje se zlomi v kopičenje denarja ali stvari. Bogastvo ima lahko obliko bančne vsote, izobrazbe, nazivov, zidakov, hiš ali stvari (avtomobilov). Seveda ne pravim, da mora biti človek popolnoma reven in brez vsega, tudi brez denarja. Vendar denar nima tako veliko vpliva na našo srečo, kot se nam zdi. Večina zahodnjakov že od leta 1950 nismo nič bolj srečni, pa se je naš materialni standard do danes vsaj dvakratno dvignil. Bogastvo lahko na splošno osreči le takrat, ko nas dvigne iz revščine in bede. Potem pa nič več. Letni dohodek prav nič ne vpliva na našo srečo. Več kot imamo denarja in bogastva, bolj revni so naši osebni odnosi. Zaradi tega se naša sreča ne povečuje, ampak celo zmanjšuje. Revna področja imajo veliko močnejši smisel za solidarnost in skupnost s tem pa tudi srečo.

Očitno je naslednje dejstvo: z denarjem obsedena družba nam ne daje tega, kar vsi mi potrebujemo, ne daje nam sreče. A kljub temu se nam zdi čaščenje denarja še vedno samo po sebi umevno in nujno. Edino kar nas nenehno skrbi in poslušamo v medijih je gospodarska rast. Ta je vse in edini cilj našega življenja. Pri dobrih novicah o borznih kazalcih si oddahnemo  tako kakor, da nam je govoril bog. Važno je, da indeks raste. To pomeni, da je naš lažni bog z nami zadovoljen. Častiti ga moramo za vsako ceno, ne glede na posledice. Če si kdo to čaščenje upa postaviti pod vprašaj se mu pokroviteljsko nasmehnemo: revček ne ve, kaj je življenje in ni realen. Če bogu mamonu ne dovolimo, da dela kar hoče, bo svoje templje prestavil drugam in v druge države, kjer bodo njegovi častilci delali še za manjše plače. Boga mamona torej ne smemo jeziti niti ga razočarati. Mamon lažni bog je prevelik, da bi lahko padel. Spretno nas drži v šahu.

Ta lažni Bog je že premagan. Premagalo ga je dete, Jezus, ki ne poseduje nikogar in ničesar, ki podarja in omogoča podarjanje. V to smer nas vabi veselje drugega adventnega tedna.

Življenje je Trojica – občestvo

Sveta trojica, Mt 28, 16-20

Ob družinskih, krajevnih in celo mednarodnih krizah pogosto slišimo krilatico, da je potrebno držati skupaj. In res smo lahko večkrat začudeni in celo ponosni, kako se lahko ljudje odrečemo svojim razlikam in skupaj borimo za obče dobro. Sodelovanje dolgoročno večkrat omogoči padanje meja, še posebej namišljenih, škodljivih in nepotrebnih. Včasih pa žal stara nasprotja, sovraštva, zamere in predsodki po krizi znova dobijo nazaj vso svojo moč. Nekaj podobnega se je v Sloveniji zgodilo po osamosvojitvi.

Na praznik sv. Trojice proslavljamo dejstvo, da Oče, Sin in Sveti Duh vedno držijo skupaj v naše dobro, ne glede na krize in letne čase. Ljubijo in rešujejo nas. To kar smatramo za najboljšo lastnost svoje družine, mesta ali naroda, določa kdo je naš krščanski Bog in kaj vidijo, kako sodijo in na kakšen način se vedejo do sveta.

Slavna ikona svete Trojice prikazuje tri osebe za mizo za katero so štirje prostori. V odprtini v nogi mize naj bi bilo po mnenju nekaterih nameščeno ogledalo, da je vsak gledalec ikone lahko dojel, da je četrto mesto za mizo na ikoni njegovo. Vsak od nas je povabljen, da se trem osebam pridruži. Seveda tudi to globoko teologijo lahko napačno razumemo.

Nismo le osebno povabljeni, da se pridružimo življenju Boga, da z Njim sodelujemo pri ljubezni in reševanju sveta. Četrti prostor na ikoni je rezerviran za celotno človeštvo.

Praktično je nemogoče izpovedovati vero v sveto Trojico in hkrati početi stvari, ki človeško družino razbijajo, ločujejo in uničujejo. Škandalozno je izpovedovati vero v Očeta, Sina in Svetega Duha, hkrati pa biti rasist, seksist, sovražnik beguncev in vseh, ki vsak dan umrejo od lakote. Ne moremo izpovedovati vere v Sveto Trojico in hkrati živeti samo za to, da bomo bogatejši in bolj varni, medtem ko ostali del človeštva postaja vedno bolj reven in nima nujnega za osnovno človekovo dostojanstvo. Gandi je nekoč dejal: »Radi imam novo zavezo in krščanske zamisli o Bogu. Jutri bi se dal krstiti, če bi videl kakšnega kristjana, ki to kar oznanja, tudi zares živi.«

Nedelja svete Trojice ni namenjena teološki matematiki in filozofiranju o tem kako so lahko trije eno. Namen praznika je, da pri evharistiji dobimo moč, da držimo skupaj s človečnostjo vsakega človeka, da postajamo tudi mi kruh in dar za druge. Namen praznika je, da vsi Božji sinovi in hčere (to je vsak človek) dobijo priložnost, da bi slišali dobro novico o dejstvu kako nas Bog brezpogojno ljubi kot Oče, Sin in Sveti Duh. Tisto, kar rečemo in delamo, naj bi vsem ljudem pomagalo, da bi dobili svoj prostor za mizo Svete Trojice, da bi vsi postali člani Božje družine. Večina ljudi bo spoznala odrešujočo Božjo ljubezen samo preko opazovanja in presojanja našega delovanja, razmišljanja in načina odnosov.

Ni slučajno, da v katoliškem izročilu, sveto Trojico običajno prikličemo vedno, ko se pokrižamo. Spomni nas, da ne moremo živeti zgolj zase in svoj poln trebuh. Vsakič ko izpovemo Trojico se znova zavežemo umiranju svoji sebičnosti, da bo Božja odrešujoča ljubezen tudi po nas lahko dosegla vsakega človeka tega sveta. Poleg izpovedovanja vere v Sveto Trojico in enega Boga z usti, prosimo Duha, da nas drži skupaj in nauči živeti kot občestvo: jaz v tebi, ti v meni, jaz zate, ti zame, vsak za vsakogar, ne zase. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Le kar si podaril je resnično tvoje

29.10.2017: 30. Nedelja med letom: Mt 22,34-40

Ngujen Van Mah je eden od osmih sinov. Leta 1978 sta se morala njegova revna kmečka starša odločiti katerega od svojih osmih otrok bosta s čolnom poslala ven iz Vietnama. Vedela sta, da lahko njun sin na divjem južnem kitajskem morju izgubi življenje.

Ob štirih zjutraj je nekdo potrkal na vrata njihove koče in Mah se je poslovil od svojih domačih. Takrat jih je zadnjič videl. Zavezali so mu oči in ga skrili v kason tovornjaka. Vozili so se osem ur. Skozi džunglo so prišli do morja, kjer so mu oči odvezali. Neštetokrat se je dogajalo, da so zločinski trgovci z ljudmi ob morju vse pripeljane postrelili. Pobrali so jim denar, niso jih pa nameravali prepeljati čez morje. Družine itak niso več slišale zanje, saj je bilo tveganje preveliko.

»Imeli smo srečo, da nismo naleteli na takšne kriminalce«, pripoveduje Mah. V čolnu zgrajenem za deset se je peljalo po morju devetindvajset odraslih. Čoln ni bil pripravljen za dvotedensko potovanje. Vsi so zboleli, trpeli lakoto in bili ves čas brez strehe nad glavo. Njihov čoln so napadli tajski pirati, ubili tri moške in posilili vse ženske. Ostalih šest je umrlo zaradi slabih razmer in so jih morali vreči v morje.

Ko so preživeli po štirinajstih dneh ugledali kopno so že mislili, da se je njihovo upanje izpolnilo. A malezijski vojaški čoln jih je pod grožnjo, da bodo na njihov vietnamski čoln streljali, prisilil, da so se umaknili nazaj v mednarodne vode. Mah pripoveduje: »V tistem trenutku sem skoraj izgubil vero v Boga in ljudi. Prepričan sem bil, da bomo vsi umrli.«

Čoln se je zaradi prestreljenih lukenj s strani piratov začel potapljati. Opazila ga je Nizozemska trgovska ladja, ki jih je rešila in odložila na Filipinih. Mah je dvanajst mesecev kasneje emigriral v Avstralijo. Sedaj je zdravnik v podeželskem kraju, kjer prej dve leti ni bilo zdravnika.

V drugi Mojzesovi knjigi Gospod govori: »Ne zatirajte tujcev in jim ne delajte krivice, saj ste bili sami tujci v Egiptovski deželi.« Jezus nam v evangeliju pove, da je ljubezen dopolnjena takrat, ko ljubimo svoje bližnje. Boga imamo v resnici lahko radi le tako, da imamo radi bližnje.

V naše zahodnem opulentno presitem svetu emigracija danes povzroča največ histerije. Do nedavnega je še večina zahodnih držav dokaj gostoljubno sprejemala begunce. Glede na to, kako smo prebogati je takšna gostoljubnost na mestu.

V današnjem evangeliju nam Jezus ne obljublja, da nas ljubezen do Boga in do bližnjega ne bosta nič stali. Jezusova postava ljubezni vabi in omogoča, da posamezniki in tudi narodi svoje dobrine delimo z drugimi in ne gledamo zgolj nase. Če sprejmemo Njega in njegove besede potem dobimo moč tudi za skrb za svoje bližnje. Jezus nam v evangeliju tudi pove: »Od vsakogar, ki mu je bilo veliko dano, se bo še več terjalo.« Žal mnogi med nami želijo dobro življenje samo zase, prav nič pa jih ne brigajo drugi in njih blagostanje ali lakota. Zato grobo zavračamo ljudi, ki hočejo z nami deliti blagoslove za katere smo se sami trudili in jih seveda tudi podedovali. Resnično škodljiv za naše življenje je strah zase in demoniziranje drugih, ne pa begunci in priseljenci. Nečloveško pohlepen interes ozke skupine nenasitnih, vodi mednarodno “roparsko” politiko (lažno poimenovano svetovna ekonomija in prosti trg) in nas po medijih spretno manipulira in dodatno zasužnjuje v strah zase in sovraštvo do drugačnih.

Naj končam. Saj se spomnite, da Matejev evangelij pripoveduje tudi zgodbo o begunstvu Jožefa, Marije in Jezusa v Egipt. Če bi se jim to zgodilo danes, se mi zdi, bi jih verjetno takoj poslali nazaj k Herodu. Naj nam vera in evharistija spremenita srca za Božji način ravnanja do vsakogar, tudi do nas samih. Naj naša dobrota in gostoljubje odsevata dobroto in velikodušnost, ki smo ju sami deležni s strani Očeta, Jezusa, Marije in Jožefa. Božje kraljestvo je obljubjeno vsem, ne glede na to v kakšno barvo, status ali religijo smo bili rojeni. Če tega ne upoštevamo, uničujemo življenje sebi in drugim. A najprej sebi in najbližjim.

Kdo je bogat v usmiljenju?

IMG_20160712_100429[1]18. nedelja med letom

Kaj je skriti namen mnogih naših vprašanj? Jezusov odgovor človeku, ki ga je prosil, naj svojo avtoriteto uporabi, da bi pri njegovem bratu dosegel pravico glede dediščine, nama kaže tudi najin skriti namen: Kako lahko dosežem pravico? Preveč očitno je, da se brez pravičnosti ne da živeti. Katera pravica pa zagotavlja, da lahko človek tudi dobro živi?

Ko Jezus odgovarja, ne razmišlja v duhu tega sveta, ampak prihodnjega. A ta prihodnji svet doseževa le preko tega sveta, kakor pojasni drugo berilo iz pisma Kološanom. Midva iščeva dobrine tega sveta zato, da bi dobro živela. Jezus pa naju spominja, da dobro življenje ni odvisno od dobrin tega sveta. Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa uniči ali umre? To nama pove že zdrava pamet, ki je nujna za življenje, ne more pa nama zagotoviti tiste polnosti življenja, po kateri hrepeni tvoje in moje srce. V omenjenem stavku tudi ni sodbe o dobrinah tega sveta. Odločujoča okoliščina je drugje. Ni nama treba izbirati med evangeljskim uboštvom in bogastvom. Izbirati morava med pohlepom ali skopuštvom, med solidarnostjo ali velikodušnostjo. Zato pravi Jezus: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« Na koncu pa doda: »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Jezus s tem želi pomagati, da si tudi ti in jaz postaviva pravo vprašanje: Kako biti bogat pred Bogom? Ali sva se midva o tem že kdaj vprašala? Kako naj postaneva bogata pred Bogom, ne pred ljudmi? To vprašanje skriva v sebi še eno veliko in bolj skrivnostno: Kdo je bogat? Tisti, ki poseduje ogromno stvari, posvetnega vpliva in prazne slave?

Če hočeva razumeti prebrani evangeljski odlomek v vsej njegovi globini, ga morava prebrati vse do 32. vrstice. Jezus se razodeva na dveh ravneh: najprej odgovarja množici, nato pa učencem. Ko odgovori množici, pove, da je pravičnost tega sveta, ki je všeč Bogu, tista, ki je solidarna s človeštvom. Na vprašanje, kako postati bogat pred Bogom, pa Sveto pismo enoznačno odgovori: tako da damo ubogemu.

Solidarnost s sočlovekom, ki je v potrebi, naredi življenje vredno, da ga živimo. Kdo je torej bogat? Bogat je tisti, ki je podoben Jezusu, ki se »čeprav je bil namreč v podobi Boga, ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,6–7). Za Jezusovim opozorilom se torej skriva prav to razodetje.

Učencem pa Jezus še naprej razlaga, da ni na prvem mestu mučenje in gonja za dobrinami tega sveta. »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« Jezus jim s tem pokaže, na čem temelji in je mogoče zaupanje v življenje. Ali nama lahko dobrine tega sveta dajejo zaupanje v življenje? Zagotovo ne. Zaupanje v življenje črpava iz zaveze z Bogom. Ta nama omogoča dobro življenje, po katerem hrepeni tvoje in moje srce. Včasih ga napačno iščeva samo v dobrinah tega sveta. Če je Jezus prej poudarjal, da so dobrine zato, da si jih med seboj delimo, sedaj poudarja, da je resnična dobrina, ki nama omogoča, da dobrine tega sveta deliva in se veseliva življenja, ta, da sprejmeva božje hrepenenje, da bi nama bil blizu. To je pokazal v Jezusu Kristusu. Iskati najprej božje kraljestvo torej zate in zame pomeni, da hočeva najprej božjo družbo in želiva živeti v njegovi navzočnosti. To je pravica, ki zagotavlja dobro življenje.

p. Vili Lovše