15.10.2017: 28. Nedelja med letom: Mt 22,1-14

Dandanašnji mladi pari prosijo za krst otrok iz zelo različnih razlogov. Za nekatere je krst zgolj slovesna ceremonija ali obredna predigra pri zabavi in slavju ob novorojenem. Mnogi niti ne vedo dobro, čemu naj bi otroka krstili, toda hočejo ga krstiti. Le redki mladi starši želijo s krstom prenesti otroku Kristusovo življenje, ki je hranilo in še hrani njih same.

Pri krstu vedno povem, da so v prvih treh stoletjih zgodovine krščanske cerkve, zakrament krsta obhajali le na velikonočno vigilijo. Glavni razlog za to ni bilo vzhajajoče sonce, ki simbolizira Kristusovo luč, ki je razsvetlila naša življenja. Glavni razlog za to je narava krsta:  krst je, podobno kot porod, opravljen na skrivnem in v ozkem krogu kristjanov. Prvih tristo let krščanske zgodovine je potopitev v vode krsta ob jutranji zori lahko v času kosila ali popoldne pomenila že tudi telesno smrt. Za preganjane kristjane krst ni bil dela prost dan namenjen družabnosti, ampak zavezanost življenju in smrti.

V priliki o kraljevi gostiji Jezus nakaže dneve v katerih bodo kristjani zavrnili povabilo k veri, tisti za katere pa bi najmanj pričakoval, da bi odgovorili na Božje povabilo, pa bodo vstopili v telo cerkve.

Od vsega začetka je krščansko izročilo poročno slavje razumelo kot prispodobo dveh stvarnosti: evharistije in večnega življenja. Čudno pa je to, da se današnja prilika ne ukvarja toliko s slavnostnim poročnim obedom, ampak s tem kdo in zakaj je na to slavje povabljen in kdo in zakaj ostaja zunaj.

Skoraj nepredstavljivo se nam zdi, da so lahko svatje povabilo na kraljevo poroko zavrnili. Revni in ubogi povabljenci so prepoznali dar in darovalca, se oblekli in se slavja udeležili. Prevarant zato ostane brez besed, ko ga zalotijo, da nima pravega oblačila in bi se naj zaradi tega zagovarjal.

S prevarantom je Matej označil tiste iz svoje skupnosti, ki so prejeli krst, a so zaradi preganjanj skupnost zatajili ali izdali. Takšni ljudje se sami izključijo iz svatbene gostije. V Matejevih časih jih je namreč krščanska vera lahko stala tudi življenja.

Kaj pa ima vse to opraviti z nami in našim življenjem? Ne gre za to, kako se oblačimo, ko gremo k maši. Ne gre za večno življenje! Ne gre za strah, da se ne bomo znali prav zagovarjati, če bomo postavljeni pred tožitelje. Gre za vprašanje ali smo dovolj ubogi, da lahko prepoznamo Božji dar povabila k veri. Gre za zadostno velikodušnost, da ta dar tudi zares sprejmemo in nanj tudi zares odgovarjamo.

Naša vera, ki jo izpovedujemo, se pokaže v tem kar govorimo in delamo; pokaže se v našem načinu življenja doma in v službi ter v načinu odnosa, ki ga imamo do bližnjega in do sebe. Drugi upravičeno presojajo pristnost naše vere in tudi opazijo kdaj smo prevaranti.

Podobno kot v zgodnji cerkvi smo tudi mi ob krstu odeti v belo oblačilo, ki je poročno oblačilo. Naš krst ni zgolj ceremonija ali družaben dogodek. Povabljeni smo na praznovanje, na ples življenja v Kristusu, na katerem delamo tisto kar izpovedujemo. Kadar smo prevaranti pa se izpljunemo daleč proč.