29.1.2017: 4. nedelja med letom, nedelja Svetega pisma; Mt 5,1-12.

Na vsaki življenjski poti se porajajo zgodbe o pomembnih vidikih poklica, ki ga vršimo. Med duhovniki se zgodbe pogosto vrtijo okrog pridige in nagovorov. Nek mladi duhovnik je imel težave z nedeljsko pridigo pri maši. Svojega škofa je prosil za pomoč. Škof mu je odgovoril: “Morda je dobro začeti tako, da pritegneš pozornost celotne skupnosti. Recimo: ’Sinoči sem se grel v toplem objemu dobre ženske. To vedno prebudi zanimanje. Potem pa lahko pripoveduješ kako topla in sprejemajoča je bila ter na koncu poveš, da je bila tvoja mama. Za pridige o družinski ljubezni je pripoved krasna’.”

Mladi duhovnik se je odločil, da bo škofov nasvet uporabil že naslednjo nedeljo. Pri pridigi je začel: »Sinoči sem bil v objemu vroče ženske.« Občestvo je zavzdihnilo, mladi duhovnik je za hip umolknil in zgrožen ugotovil, da ne ve, kako se je škofova zgodba nadaljevala. Zato je dejal: »Ne spomnim se, kdo je bila, toda škof mi jo je priporočil.« Kakšni pa so nagovori, ki jih vi poslušate pri maši? Ali vas okrepijo ali vas razžalostijo in razdražijo, ter poberejo še tisto trohico veselja, ki ste jo premogli, ko ste prišli, da bi pri maši dobili nekaj zaupanja v Božjo navzočnost? Ali pa morda sploh ne poslušate več in takrat premišljujete o tem, kar vas čaka v prihodnjem tednu?

Jezusov govor na gori je eden največjih nagovorov vseh časov. Ne le zaradi lepote govorice ali upanja, ki ga posreduje. Resnično velik je nagovor zato, ker je Jezus govoril ljudem v njihovo konkretno stvarnost. Judje, ki so ga tisti dan poslušali so bili ubogi, žalostni, krotki ter lačni in žejni pravičnosti. Nekateri so poskušali biti usmiljeni do svojih sovražnikov. Borili so se, da bi našli Boga sredi preganjanj in krivic. Trudili so se za mir, medtem ko so njih in njihove družine ali prijatelje lažno obtoževali in po krivici obsojali ali preganjali. Jezus jih je globoko razumel in sočutil z njimi, spoštoval jih je in jih sprejemal.

Če je bilo to res za Žide iz Jezusovega časa, je bilo še toliko bolj res, za prve krščanske skupnosti za katere je bil evangelij napisan, pa je res tudi za nas, ki smo danes tukaj in morda pri maši.

Včasih med pridigo začnemo razmišljati: »Pa kaj on ve? Odkod je tole prepisal. Ko bi vsaj poznal zapletenost in napornost mojega vsakdana. Zagotovo bi drugače govoril. Tako pa živi v svojih oblakih in nekaj moralizira in nas ponižuje, kakor da smo mali pobalini!« Res je, da nekateri, še posebej mlajši pridigarji nimajo pravega sočutja, usmiljenja, občutljivosti in spoštovanja do bremen, obremenjenosti in divjega ritma, ki ga pohlepni kapitalizem zahteva od ljudi. Ker se ne zavedajo svojih lastnih šibkosti in notranjega dogajanja, niso sposobni sočutiti niti z ljudmi. Ob evangeliju Zdravnika, ne zmorejo sočutno deliti svoje krhkosti in se skupaj z vsemi usmeriti k Njemu, ki je danes z nami in nas ozdravlja, krepi in rešuje.

Govor na gori je za nas vsestranski vzor. Jezus pravi, blagor vam, blagoslovljeni, srečni, radujte se… Ni pokroviteljski in ne pametuje o vsemogočih trdih človeških okoliščinah in stvarnosti. Ne pravi: »Morate biti takšni in takšni, morate biti srečni in popolni danes, nenehno se morate smejati, saj bom nekoč v nebesih jaz sam vse popravil, kar ste vi pokvarili. Ni zoprn inšpektor, ki  pokaže sebe in potem pravi: ‘No kako pa vi tole živite? Morali bi…’«

V bibliji sta blagrovanje in blagoslavljanje v resnici odkrivanje, da je Bog navzoč in dejaven v moji lastni omejeni človeški izkušnji, prav sedaj in tukaj, ne nekje daleč in nekoč. Blagri ne pravijo, da moraš pozabiti na svoje dnevne bitke in preizkušnje, da bi našel Božjo navzočnost. Jezus pravi, da na poseben način že sedaj zajemamo in živimo iz Božje navzočnosti in jo srečujemo, če smo ubogi, sočutni, žalujoči, si prizadevamo za pravično družbo in zaradi tega trpimo, če smo prijazni, nepokvarjeni, mirotvorci ali mučenci (pričevalci). Sredi svoje krhkosti, strahu, jeze, žalosti, konfliktov in zaskrbljujoče dnevne politike, ki nam jo, največkrat lažno, predstavljajo mediji.

Bog Jezusovih blagrov je naš sopotnik v vsakršnih življenjskih okoliščinah, sedaj in tukaj. On je naš najboljši prijatelj, ki hodi skupaj z nami, od trenutka ko vstanemo. Z nami je tudi sredi vseh okoliščin s katerimi se ne bi radi soočili.

Podoba Boga kot zaupnega prijatelja je zelo močna, toda žal jo dosti ne uporabljamo. Svoje zaupne prijatelje izberemo sami in jim povemo, kar drugim ne moremo. Ko smo na višku ali pa na največjem dnu in stiski, običajno najprej pokličemo prijatelja, šele potem in morda svoje družinske člane. Svoje prijatelje dobro poznamo, ker računajo na nas in z nami delijo svoje življenje.

Jezus je najboljši prijatelj, kar si jih lahko predstavljamo. Zanima ga vsak trenutek in dogodek našega dneva. Na razpolago nam je vsak hip. A vendar ni vsiljiv. Potrpežljivo čaka na povabilo, da lahko vstopi v naše življenje tja kamor mu dovolimo.

Jezus, naš prijatelj, nam nič čudaško ne pridiga, ampak nas sreča kjer smo, objame in drži ob sebi, ko je težko ter nam pomaga najti pot naprej. Jezus kot prijatelj je največji blagor vseh blagrov, največji blagoslov vseh blagoslovov. Zajemati iz Njega je delo Svetega Duha.