Arhiv oznak: pričevanje

Življenje je Trojica – občestvo

Sveta trojica, Mt 28, 16-20

Ob družinskih, krajevnih in celo mednarodnih krizah pogosto slišimo krilatico, da je potrebno držati skupaj. In res smo lahko večkrat začudeni in celo ponosni, kako se lahko ljudje odrečemo svojim razlikam in skupaj borimo za obče dobro. Sodelovanje dolgoročno večkrat omogoči padanje meja, še posebej namišljenih, škodljivih in nepotrebnih. Včasih pa žal stara nasprotja, sovraštva, zamere in predsodki po krizi znova dobijo nazaj vso svojo moč. Nekaj podobnega se je v Sloveniji zgodilo po osamosvojitvi.

Na praznik sv. Trojice proslavljamo dejstvo, da Oče, Sin in Sveti Duh vedno držijo skupaj v naše dobro, ne glede na krize in letne čase. Ljubijo in rešujejo nas. To kar smatramo za najboljšo lastnost svoje družine, mesta ali naroda, določa kdo je naš krščanski Bog in kaj vidijo, kako sodijo in na kakšen način se vedejo do sveta.

Slavna ikona svete Trojice prikazuje tri osebe za mizo za katero so štirje prostori. V odprtini v nogi mize naj bi bilo po mnenju nekaterih nameščeno ogledalo, da je vsak gledalec ikone lahko dojel, da je četrto mesto za mizo na ikoni njegovo. Vsak od nas je povabljen, da se trem osebam pridruži. Seveda tudi to globoko teologijo lahko napačno razumemo.

Nismo le osebno povabljeni, da se pridružimo življenju Boga, da z Njim sodelujemo pri ljubezni in reševanju sveta. Četrti prostor na ikoni je rezerviran za celotno človeštvo.

Praktično je nemogoče izpovedovati vero v sveto Trojico in hkrati početi stvari, ki človeško družino razbijajo, ločujejo in uničujejo. Škandalozno je izpovedovati vero v Očeta, Sina in Svetega Duha, hkrati pa biti rasist, seksist, sovražnik beguncev in vseh, ki vsak dan umrejo od lakote. Ne moremo izpovedovati vere v Sveto Trojico in hkrati živeti samo za to, da bomo bogatejši in bolj varni, medtem ko ostali del človeštva postaja vedno bolj reven in nima nujnega za osnovno človekovo dostojanstvo. Gandi je nekoč dejal: »Radi imam novo zavezo in krščanske zamisli o Bogu. Jutri bi se dal krstiti, če bi videl kakšnega kristjana, ki to kar oznanja, tudi zares živi.«

Nedelja svete Trojice ni namenjena teološki matematiki in filozofiranju o tem kako so lahko trije eno. Namen praznika je, da pri evharistiji dobimo moč, da držimo skupaj s človečnostjo vsakega človeka, da postajamo tudi mi kruh in dar za druge. Namen praznika je, da vsi Božji sinovi in hčere (to je vsak človek) dobijo priložnost, da bi slišali dobro novico o dejstvu kako nas Bog brezpogojno ljubi kot Oče, Sin in Sveti Duh. Tisto, kar rečemo in delamo, naj bi vsem ljudem pomagalo, da bi dobili svoj prostor za mizo Svete Trojice, da bi vsi postali člani Božje družine. Večina ljudi bo spoznala odrešujočo Božjo ljubezen samo preko opazovanja in presojanja našega delovanja, razmišljanja in načina odnosov.

Ni slučajno, da v katoliškem izročilu, sveto Trojico običajno prikličemo vedno, ko se pokrižamo. Spomni nas, da ne moremo živeti zgolj zase in svoj poln trebuh. Vsakič ko izpovemo Trojico se znova zavežemo umiranju svoji sebičnosti, da bo Božja odrešujoča ljubezen tudi po nas lahko dosegla vsakega človeka tega sveta. Poleg izpovedovanja vere v Sveto Trojico in enega Boga z usti, prosimo Duha, da nas drži skupaj in nauči živeti kot občestvo: jaz v tebi, ti v meni, jaz zate, ti zame, vsak za vsakogar, ne zase. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Vera se pokaže v načinu življenja

15.10.2017: 28. Nedelja med letom: Mt 22,1-14

Dandanašnji mladi pari prosijo za krst otrok iz zelo različnih razlogov. Za nekatere je krst zgolj slovesna ceremonija ali obredna predigra pri zabavi in slavju ob novorojenem. Mnogi niti ne vedo dobro, čemu naj bi otroka krstili, toda hočejo ga krstiti. Le redki mladi starši želijo s krstom prenesti otroku Kristusovo življenje, ki je hranilo in še hrani njih same.

Pri krstu vedno povem, da so v prvih treh stoletjih zgodovine krščanske cerkve, zakrament krsta obhajali le na velikonočno vigilijo. Glavni razlog za to ni bilo vzhajajoče sonce, ki simbolizira Kristusovo luč, ki je razsvetlila naša življenja. Glavni razlog za to je narava krsta:  krst je, podobno kot porod, opravljen na skrivnem in v ozkem krogu kristjanov. Prvih tristo let krščanske zgodovine je potopitev v vode krsta ob jutranji zori lahko v času kosila ali popoldne pomenila že tudi telesno smrt. Za preganjane kristjane krst ni bil dela prost dan namenjen družabnosti, ampak zavezanost življenju in smrti.

V priliki o kraljevi gostiji Jezus nakaže dneve v katerih bodo kristjani zavrnili povabilo k veri, tisti za katere pa bi najmanj pričakoval, da bi odgovorili na Božje povabilo, pa bodo vstopili v telo cerkve.

Od vsega začetka je krščansko izročilo poročno slavje razumelo kot prispodobo dveh stvarnosti: evharistije in večnega življenja. Čudno pa je to, da se današnja prilika ne ukvarja toliko s slavnostnim poročnim obedom, ampak s tem kdo in zakaj je na to slavje povabljen in kdo in zakaj ostaja zunaj.

Skoraj nepredstavljivo se nam zdi, da so lahko svatje povabilo na kraljevo poroko zavrnili. Revni in ubogi povabljenci so prepoznali dar in darovalca, se oblekli in se slavja udeležili. Prevarant zato ostane brez besed, ko ga zalotijo, da nima pravega oblačila in bi se naj zaradi tega zagovarjal.

S prevarantom je Matej označil tiste iz svoje skupnosti, ki so prejeli krst, a so zaradi preganjanj skupnost zatajili ali izdali. Takšni ljudje se sami izključijo iz svatbene gostije. V Matejevih časih jih je namreč krščanska vera lahko stala tudi življenja.

Kaj pa ima vse to opraviti z nami in našim življenjem? Ne gre za to, kako se oblačimo, ko gremo k maši. Ne gre za večno življenje! Ne gre za strah, da se ne bomo znali prav zagovarjati, če bomo postavljeni pred tožitelje. Gre za vprašanje ali smo dovolj ubogi, da lahko prepoznamo Božji dar povabila k veri. Gre za zadostno velikodušnost, da ta dar tudi zares sprejmemo in nanj tudi zares odgovarjamo.

Naša vera, ki jo izpovedujemo, se pokaže v tem kar govorimo in delamo; pokaže se v našem načinu življenja doma in v službi ter v načinu odnosa, ki ga imamo do bližnjega in do sebe. Drugi upravičeno presojajo pristnost naše vere in tudi opazijo kdaj smo prevaranti.

Podobno kot v zgodnji cerkvi smo tudi mi ob krstu odeti v belo oblačilo, ki je poročno oblačilo. Naš krst ni zgolj ceremonija ali družaben dogodek. Povabljeni smo na praznovanje, na ples življenja v Kristusu, na katerem delamo tisto kar izpovedujemo. Kadar smo prevaranti pa se izpljunemo daleč proč.

Usmiljenje je vir življenja

img_20160722_10071833. nedelja med letom, Lk 21,5-19

Vsako življenje in tudi celotna zgodovina imajo svoj cilj ali konec. Jezus izreče še zadnje besede, preden ga zgrabijo in vstopi v trpljenje. Njihov ton je preroški in apokaliptičen. Zgodovino razlaga in razume na podlagi tega, kar se mu bo zgodilo. Jeruzalem ga ni sprejel, zato bo uničen. Sin človekov, ki bo sprejel smrt, se bo ob sodbi vrnil. V vmesnem času pa bo zgodovina razodela vso dramo in tragedijo, ki zaznamuje slepo in iztirjeno človeštvo. Kakor je Sin človekov lepo pričeval, tako bodo vsi, ki verujejo Vanj, sredi preganjanj poklicani k enakemu pričevanju.

Luka poveže napoved uničenja Jeruzalema z znamenji konca in neizogibnimi preganjanji. Čudno pa je, da nama z vsem tem ne zbuja strahu, ampak vliva zaupanje. Pravi nama: ne dovolita, da velikost in navidezna stabilnost stvari preveč vpliva na vas. Stvari nimajo lastne trdnosti. Ne dajta se prestrašiti mukam, ki zaznamujejo človeško zgodovino. Ne verjemita prerokom nesreče. Želje in bitke ljudi, drame in tragedije, ki dajejo zgodovini neizogibno težo, so zgolj okolje, znotraj katerega se odigrava neko drugo dogajanje, ki je drugačne narave. Na koncu se odpre novo obzorje, nov prostor. Odpre se večni čas, zaradi katerega ima vse, kar danes živiva, smisel. Za tistega, ki veruje v Kristusa, je vsa sovražnost časa in zgodovine, najsi bo osebne ali skupne, zgolj priložnost, da lahko pričuje. Jezus bo pred Očetom prepoznal vse, ki so njega prepoznali in priznali pred ljudmi. V preganjanjih lahko zajameva iz nepremagljive gotovosti, ki nam jo daje srečanje s Kristusom, ki je umrl in vstal. Preganjanje je vse, kar nasprotuje gotovosti tvojega in mojega srečanja s Kristusom, ki daje smisel vsakemu trenutku, ki ga živiva. Zakoreninjenost v Njem spreminja naše življenje in delovanje. Ne glede na to, kaj ali kdo zunanje ali notranje preganjanje povzroča, nama ne more pasti niti las z glave. Ta trditev ti verjetno zveni ironično. V njej je skrita vsa skrivnost neomajnega zaupanja!

Jezusu muke niso bile odvzete in smrt mu ni bila prihranjena. Uslišan pa je bil zato, ker je ohranil poslušnost Očetu in ljudem pričeval o Očetovi neskončni ljubezni do nas. Zaradi tega je dobil v dediščino večno življenje, ki se ga smrtna senca ne more več dotakniti. Nič se ne zgodi, ne da bi Bog hotel. Če verujem, da niti en las z moje glave ne bo padel, pomeni, da živim v popolnem zaupanju v Boga. Živim predan Božjemu duhu, ki ne dovoli, da bi nas karkoli iztrgalo iz zaupnosti s Kristusom. Duh ne prenese, da bi živela ločena od bratov in sester. Najini svobodi ne da dovoljenja, da bi živela zunaj ljubezni in svobode, ki jo je zaslužil Kristus.

Zato pravi Luka: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,19). Stanovitnost črpa iz modrosti, s katero znava varovati zaklad in vztrajati z Njim v globini srca, kjer naju nič in nihče ne more ogroziti. Je ena od značilnih lastnosti Jezusovega učenca, ki je najprej ubog, ker se zaradi Jezusa odpove vsemu, kar ima. Zato je sposoben odpuščanja in je potrpežljiv v preizkušnjah. Potrpežljiv je kakor seme, ki pade v dobro zemljo in obrodi sad. Jezus pravi, da so seme v dobri zemlji tisti, »ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad« (Lk 8,15). Zemlja sta tvoje in moje srce, ki sta dobra zemlja takrat, ko potrpežljivo prenašava preizkušnje in si ne pustiva iztrgati Besede, ki sva jo sprejela. Želim nama, da bi rasla v stanovitnosti.

p. Vili Lovše