Prva adventna nedelja, 3.12.2017, Mr 13,33-37

Večina izmed nas bedi, kadar nas muči tesnoba. Bedimo, ko na hodniku bolniščnice čakamo na novice o bolezni naših najbližjih. Oče ali mati bedita ob otroku, ko je bolan ali ima visoko vročino. Morda bedimo ob telefonu in čakamo, da nas tisti, ki nam je drag pokliče in nam pove, da je varno prispel in da je vse dobro. Mnogo podobnih bdenj je lahko zelo stresnih. Nekateri mladi bedijo vso noč, da dobijo karte za tekmo ali so na vrsti za nov iphone. Mnogi bedijo tudi na prehodu iz starega v novo leto.

Še ne tako dolgo nazaj je bilo bdenje običajna sestavina življenja. Bedeli smo ob mrtvem. Ob celodnevnem češčenju v župniji smo vso noč molili in bdeli pred Najsvetejšim. Naši predniki so bedeli skupaj z nevesto, ki je pred poročnim dnem vso noč čakala ženina in njegove spremljevalce. Cerkev je ob številnih priložnostih bdenje vzela za del bogoslužja, še na poseben način pa je to pomembno na velikonočno soboto zvečer.

Izročilo bdenja se je pričelo v času nastajanja današnjega evangelija, ki nas spodbuja, naj bomo čuječi, budni in naj čakamo, da se Gospod vrne. V pripravi na Božič današnji evangelij zveni čudno. Povezan je s prvim adventnim hvalospevom. Pričakujemo dan in upamo, da bo obljubljeno odrešenje naše, ko bo naš Gospod Kristus prišel v slavi. Vsa naša pozornost je usmerjena ne veliki prihodnji dogodek.

To je edinstveno. Vsi ostali cerkveni prazniki se ali spominjajo preteklega dogodka (veliki teden in binkošti), ali pa razglašajo resnico o Božjem delovanju med nami, ki ga celotna cerkev smatra za resnično (nedelja Sv. Trojice). Prva adventna nedelja je drugačna. Namesto, da bi govorila o Jezusovem prihodu ob božiču, nam pomaga premišljevati o Gospodovem prihodu ob koncu časov.

Prva adventna nedelja je most med zadnjimi dnevi preteklega bogoslužnega leta, ki smo ga obhajali do sedaj in med prvimi dnevi novega bogoslužnega leta cerkve, ki ga začenjamo z adventom.

Kako nas Cerkev prosi, naj vstopimo v to praznovanje? Z bdenjem. Ne s tesnobo, ki noče slišati slabih novic. Niti z razburjenostjo, ki komaj čaka na začetek. Cerkev nas vabi na vigilijo – bdenje upanja, v katerem čakamo in zaupamo vanj, ki je z nami delil svojo dediščino, razume naše nestalnosti in nas ljubi za ceno svoje smrti. Svoje upanje polagamo v Jezusa Kristusa, našega brata, odrešenika in prijatelja. Na prvo adventno nedeljo gledamo onkraj Božiča na trenutke konca, ko bosta nebo in zemlja združena in naše bdenje dopolnjeno. Verujemo, da bo tistega dne Sin enkrat za vselej zasijal svetu. Ali se ti ne zdi, da je to nekaj, za kar je vredno biti buden, da bi lahko videl in okušal že danes in tukaj? Podarjeno mi je, da sem sin/hči Očeta, ki ljubi vse, ne sin/hči strahu, teme, žalosti in nesmisla in uničenja. Prihodnost se uresničuje v naši sedanjosti. Danes lahko zajemamo iz prihodnosti in okušamo njegov prihod.

Prvi adventni teden je kakor čakanje na prve sedeže na najboljšem koncertu.