Arhiv oznak: prilika

Oskrbniki dobrin Božjega usmiljenja

25. nedelja med letom

dsci0005Evangelij zveni čudno. Gospodar hvali svojega krivičnega oskrbnika. Zdi se, kot da bi nas Jezus vabil k nepoštenosti in krivičnosti? Če dobro pogledava, pa vidiva, da to ni res. Jezus to priliko pripoveduje svojim učencem in jih večkrat primerja z oskrbniki. Njegov cilj je drugačen. Na kaj kaže? V priliki pravi, da je gospodar pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal. Jezus hvali oskrbnikovo preudarnost in zvitost. Zagotovo ni bil bedak, če je bil sposoben takega ravnanja. Bil je pohlepen in poželjiv in je zaradi tega izgubil službo. Če to priliko primerjava s priliko o bogatašu, lahko hitro zaznava razliko med oskrbnikom in bogatašem. Oskrbnik je preudaren, bogataš je nespameten. Prvi se organizira v duhu svojih interesov, drugi sanjari. A za oba velja odločilno vprašanje: kaj storiti? Medtem ko nespametni fantazira, preudarni ureja. Njuno delovanje se presoja glede na prihodnost: drugi premišljuje, kaj naj stori in ostane zaprt sam vase, prvi pa ve, kaj mora storiti in se odpre drugim. Glavni poudarek te prilike je, da oskrbnik natanko ve, kaj mora storiti, da si zagotovi prihodnost.

S priliko Jezus ponazori, da moramo v odnosu do svojega življenja vedeti, kaj storiti. Glavna tema prilike je, kako uporabljati dobrine tega sveta za dosego polnosti življenja. Gospodar iz prilike je Bog, ki svoje dobrine zaupa nam, ki smo njihovi oskrbniki. Ob svojem času nas bo vprašal, kako smo s temi dobrinami ravnali, in od nas zahteval račun. Ne smeva prezreti, da nihče od nas ni absolutni lastnik dobrin, saj jih imamo le začasno v uporabi. Prva posledica tega dejstva je, da lahko dobrine posedujeva na tak način, da dobrine ne posedujejo naju, da nisva njihova sužnja. Pohlepnež in lakomnež, ki svoje življenje posveti dobrinam, s tem med seboj in svojo srečo koplje nepremostljiv jarek. Če hočeva biti srečna, morava preudarno obrniti na glavo sprijeno razmerje, ki sva ga vzpostavila v odnosu do dobrin. Namesto da svoje življenje posvetiva dobrinam, raje dobrine posvetiva življenju. To pa se zgodi, ko dobrine, ki nama jih je Bog dal, deliva z drugimi, z vsemi. Midva bova zvito ravnala takrat, ko bova gospodarja z zvijačo pripravila, da naju pohvali, ker bova bratom in sestram odpustila dolgove. Dobro se namreč zavedava, da gospodarja neposredno ne bova mogla pomiriti, saj je najin primanjkljaj nerazrešljiv.

Priliko lahko razumeva tudi kot ponazoritev zahteve iz očenaša: odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Jezus razlaga in loči med »mojim« in »drugih«, med »veliko« in »malo«. Pravi, da naj bi kupili to, kar je naše, s tistim, kar ni naše. Pravi, da naj bi dosegli veliko z malo. Vse, kar na tem svetu uporabljamo, ni naše in nam ne pripada. Pa ne samo to. To, kar uporabljamo, v primerjavi s tem, kar resnično iščemo, zares niti ni pomembno. Zato se šteje, da je malo.

In vendar za dosego tega, kar je najino, nimava druge možnosti, kot da uporabiva stvari, ki niso najine. Pogoj je, da stvari uporabljamo tako, da nas ne zasužnjijo in upravljajo. Pogoj je, da jih delimo z vsemi in jih uživamo skupaj z drugimi. In kaj je našega? Ciril Aleksandrijski pravi, da je zares naša »sveta in čudovita lepota, ki jo Bog oblikuje v srcih ljudi, ko nas dela sebi podobne, v skladu s tem, kar smo bili od začetka«. To je tisti »mnogo«, ki nas določa in nas dela to, kar smo v resnici. V resnici pa smo sinovi in hčere Najvišjega. Naša je podobnost z Gospodom Jezusom, ki jo spet vzpostavlja: kakor Bog imamo tudi mi vseobsegajoče srce in notranjost ustvarjeno za večno ljubezen.

p. Vili Lovše

Vsak je moj bližnji potreben usmiljenja

15. nedelja med letom

Hisilicon Balong

Zapoved razodene svojo skrivnost, če jo poskušava izpolnjevati. Izpolnjevati pa je ne moreva, če je ne sprejmeva v zaupnem odnosu ali zavezi z Bogom Očetom. Zapovedi tudi dojeti ne moreva, dokler je ne izpolnjujeva. Z izpolnjevanjem nama je dan tudi okus zaupnega prijateljstva z Bogom, ki ga prej nisva niti zaznavala. O tem govori evangelij.

Učitelj postave hoče Jezusa skušati in preizkušati. Vprašanje: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« skriva past za Jezusa. A kljub temu je vprašanje dobro zastavljeno. Pomen Jezusovih besed bova namreč vedno razumela lahko šele potem, ko bova poskušala uresničevati in izpolnjevati to, kar pravi. Učitelj postave Jezusu dobro odgovori, ko ga vpraša, v čem je bistvo postave: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« A ker hoče Jezusa skušati, postavi novo vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Pričakuje, da bo Jezus izrekel nekaj obsodbe vrednega. To drugo vprašanje kaže hudobni namen, ki ga ima. Če vprašava po tem, kdo je moj bližnji, pomeni, da si pripisujeva avtoriteto, da lahko z bližnjimi različno ravnava. S tem vprašanjem je učitelj postave pokazal, da se postavlja nad Boga. S tem si je onemogočil, da bi prepoznal resnično Božje obličje. Če pa predpostaviva, da je učitelj postave vprašanje postavil v dobri veri, si je po prvem vprašanju – »Zakaj torej še ne okušam večnega življenja, ki ga iščem? Kaj mi manjka? Ali še vedno ne delujem v smislu Božjega pogleda?« – takoj iskreno zastavil še drugo o tem, kdo je moj bližnji. Vprašanje je sicer slabo zastavljeno. A želi resnično spoznati, kaj misli Bog.

Jezus mu odgovori s priliko o dobrem Samarijanu. Z zaključkom prilike Jezus učitelju postave povrne Božji in zato pravi pogled na stvari. Namreč, ne gre za to, da vem, kdo je ali ni bližnji, ki si zasluži mojo ljubezen. Bistveno je, da se do vsakega človeka vedem kot bližnji, tudi do sovražnikov in nasprotnikov. Pojdi in tudi ti delaj tako, kakor je storil usmiljeni Samarijan, ki je zaradi sočutja pomagal ranjenemu možu ob cesti.

A s tem se prilika o usmiljenem Samarijanu še ne konča. Vsaka Jezusova prilika namreč ponazarja, kako Bog čuti in deluje. S to priliko nama kaže, da Bog ljubi vsakega človeka. Usmiljeni Samarijan je Jezus sam, ki je zapustil 99 ovac (ki so angeli) in šel iskat izgubljeno ovco (človeštvo). Pokaže nama, da sočutno in ljubeče delovanje omogoča, da sprejmeva večno življenje. Ko delujeva iz sočutja in ljubezni, sva podobna Bogu in Kristusu. S tem naju povabi v okušanje Božje lepote.

To je tudi edini način, da lahko razumeva duhovni pomen Svetega pisma. Božja beseda ni izgovorjena zato, da bi jo razumela, ampak zato, da bi jo sprejela in uresničevala. Če jo uresničujeva, prejmeva spoznanje, po katerem v resnici hrepeni najino srce. Najprej ubogava, potem razumeva, ne obrnjeno. Božja beseda nama tudi sama pokaže, kako naj jo uresničujeva, da jo bova lahko dojela. Ko jo dojameva, naju še močneje pritegne in nama pokaže nove načine, kako jo lahko uresničujeva. In tako v neskončnost. Če torej najprej vprašava, kaj Božja beseda pomeni, sva postavila napačno vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: V kakšno skrivnost me vabi Božja beseda, če jo uresničim? Šele tedaj bova lahko od znotraj dojela Jezusov blagor, ki ga izreka učencem vseh časov: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate!« Blagor velja tebi in meni, če iščeva večno življenje in ga okušava.

p. Vili Lovše

Občestvo z usmiljenim Očetom je skrivnost sreče

Izgubljeni sin4. postna nedelja, 6.3.2016, Lk 15,1-3.11-32

Evangeljska prilika nama spregovori o usmiljenem Očetu in dveh izgubljenih sinovih. Z molkom in z besedami vsak od treh likov pokaže svoje glavne značilnosti. Mlajši brat je opisan z besedami: »Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada« in »šel je vase …«. Starejši sin se predstavi z besedami: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« ter »razjezil se je in ni hotel vstopiti«. Oče pa pove vse o sebi z besedami: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« in »veselimo se«, »vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden«.

Ker je ta prilika živa, ostaja odprta tudi zate in zame. Lahko si postaviva dve vprašanji.

Prvo vprašanje: Če je skrivnost sreče obeh sinov v tem, da sta v sožitju z očetom, kakšen odnos imata v resnici do Očeta? Mlajši sin je občestvo z očetom zaničeval in ga prekinil. Starejši sin, za katerega se zdi, da je bil v občestvu z očetom, pa tega občestva ni nikdar užival, ga prav zato tudi zaničuje. Oba zgrešita svojo srečo. A oče kljub temu oba sprejema in za oba pozorno skrbi. Mlajšemu sinu, ki se skesan vrača, teče nasproti in ga objame. Da bi prepričal starejšega sina, stopi do njega in ga vabi na svoje praznovanje.

Drugo vprašanje se tiče tega, kar oba brata čutita drug do drugega in do očeta: Kaj bi se zgodilo, če bi se skesani mlajši sin po vrnitvi razjezil zaradi drže starejšega brata, ki ni mogel sprejeti, da je oče lepo ravnal z njim? Če bi mlajši sin zahteval razumevanje tudi od starejšega brata, njegovo kesanje v odnosu do očeta ne bi bilo iskreno. Ali bi starejši sin, če bi bil solidaren z očetovim veseljem nad mlajšim sinom, lahko še kaj zahteval zase? Očitno je, da se starejši sin v času odsotnosti mlajšega brata ni nikdar srečal z očetom. Nikdar ni rekel očetu: »Upajva, da se bo mlajši vrnil in da se mu ne bo zgodilo nič nepopravljivo težkega.«

Kaj torej ta prilika pomeni zate in zame? Ali nama ne pravi, naj bova solidarna z Očetom, z njegovo skrbjo do vsakega sina ali hčere, da bova lahko uživala tudi njegovo radost in veselje? Sožitje in občestvo z Očetom je skrivnost sreče njegovih sinov in hčera.

Sveti Pavel razglaša, da je skrivnost cerkve v spravi. Reči hoče, da je temeljno človekovo izkustvo sprejemanje Božjega odpuščanja v Kristusu. To izkustvo omogoča in utemeljuje novo človeškost, ki nama je podarjena v Kristusu. Vse najino življenje je zajeto v to napetost, da bi v skupnem sožitju in delitvi vsem in na vse razširila prejeto odpuščanje. Le na tak način lahko doživiva solidarnost s tem, kar čuti Bog, in sva dejansko z njim v sožitju in občestvu, ne da bi za to zahtevala nekaj zase in terjala od njega. V tem je skrivnost sreče Božjih otrok, ki imajo drug drugega za brata in sestro, ker jim je skupna Očetova skrb in veselje do vsakega posebej.

Sreče občestva z Očetom ne moreva okušati, če nisva doživela njegovega odpuščanja, če nisva doživela, da se vsakemu izmed nas sam podarja kot milost in nam tako omogoča, da sva sposobna solidarnosti z njegovimi čustvi ter to skrivnost deliva z vsemi. Zato tudi za tvoje in moje srce velja: »Tistim, ki iščejo Gospoda, ne manjka nič dobrega. Iskál sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil. Glejte nanj in boste žareli od veselja, vaši obrazi naj ne zardevajo.«

p. Vili Lovše

V mnogih takih prilikah jim je govoril

11. nedelja med letom, 14.6.2015, Mr 4,26-34

semeSeme, ki je vrženo v zemljo, je Jezus sam, njegovo življenje in oznanilo, ki sta vržena na polje zgodovine. V Jezusovem mesenem življenju nam Bog pokaže, kako deluje. V njem nama daje tudi merila, po katerih lahko presojava in izbereva v skladu s tem, kar on želi za naju in za vse. Uči naju in omogoča nama upanje v nasprotovanjih, zaupanje v skritosti, moč v neučinkovitosti in pogum v majhnosti.

Seme ima to lastnost, da obrodi življenje takrat, ko umre. Iz lastne moči samodejno klije in raste. Ta čudež presega najino razumevanje. Zato so bile žene ob praznem grobu in ob srečanju z vstalim Jezusom tako začudene in se jim je zdelo, da sanjajo. Za rast to seme ne potrebuje nobenih dodatnih dejavnosti od zunaj, samo dobro zemljo, ki ga hoče sprejeti, in zaupljivo potrpežljivost, ki čaka na sadove. Zemlja je rodovitna zaradi semena, ki ga že vsebuje. Sadu ne naredi sama, ampak ga le nosi in sprejema kot dar. Seme je tisto, ki omogoča sad. Ta sad potrebuje veliko časa, da zares dozori. Od naju se pričakuje samo mirno in potrpežljivo čakanje, da ta sad dozori.

Bog skozi našo zgodovino seje, daje rast in zagotavlja sad. Vsi upori in borbe proti Bogu so nekoristne. V Jezusu nam pokaže, da vse, tudi zlo, pripomore k uresničitvi in izpolnitvi njegovega načrta odrešenja za vse in vsakogar. Zato tudi vsaka posvetna oblast nehote dela prav to, kar Bog hoče, da bo seme obrodilo in sad dozorel, tudi v najinem življenju.

Božje seme ima več težko dojemljivih lastnosti: prva je, da iz njegovega neuspeha zraste uspeh; druga lastnost je ta, da iz svoje skritosti razodene Boga; tretja lastnost je, da njegova moč deluje po človeški neučinkovitosti. Zadnja lastnost semena pa je majhnost, v kateri pokaže svojo resnično veličino. O tej lastnosti nama spregovori druga prilika o Božjem kraljestvu, ki je podobno gorčičnemu zrnu.

Midva in večina kristjanov smo v nenehni skušnjavi, da bi za dosego Božjega kraljestva uporabili tista sredstva, za katera je Jezus jasno pokazal, da so skušnjava in prevara. In sicer: uspeh, reklamo, učinkovitost in zunanjo velikost.

Morda sva tudi midva razočarana nad majhnostjo in navidezno nemočjo krščanstva in dobrega. Kako, da vera, če je v resnici tako močna, okrog sebe ne zbere vseh ljudi in narodov? Zakaj se je Jezus ukvarjal le z ozkim krogom dvanajsterih in ne išče večje družbene pomembnosti? Morda zato, ker Bog želi resnico in svobodo, ne gotovosti in množičnega soglasja.

Kristjani smo razočarani, ker Jezus ne presoja moči vere po uspešnosti in množični udeležbi. On seje majhno seme, da bo lahko zraslo drevo. To drevo se bo zares videlo šele na drugi strani. Ob tem tudi naju uči istih lastnosti, kot jih ima sam kot seme. Želja po velikosti in moči je vir vsega zla med nami in na svetu. Midva in vsi drugi hočemo biti pred drugimi vedno večji, kot smo v resnici, zato se med seboj grizemo in obžiramo, tekmujemo in upehamo. Kdor ima rad, pa postane majhen, da da prostor tistemu, ki ga ima rad. Jezus postane čisto sprejemanje tebe in mene in vseh. To je znamenje resnične Božje veličine in moči. Božja veličina se nam zato zdi vedno majhna, ker je veličina ljubezni.

Prav na tak način in zato lahko zajame vse narode na zemlji. Majhnost križa pokaže resnično moč in veličino Boga: moč neskončne ljubezni, ki daje zavetje in življenje vsem, najprej zadnjim in najbolj oddaljenim.

p. Vili Lovše