Arhiv Značk: pristranskost medijev

Hinavci

05.11.2017: 31. Nedelja med letom – zahvalna: Mt 23,1-12

Bližamo se koncu cerkvenega leta in še enega skupnega bogoslužnega potovanja. Morda je dobro, če se ozremo v svoje srce, da nam Bog pokaže, kaj nam je hotel povedati po vsem, kar se je dogajalo med nami v evropski Cerkvi in družbi. Bogu se lahko zahvalimo, da vodi vsakega izmed nas in vse skupaj. On vodi Cerkev in vsakega izmed nas, ki smo del njegovega vstalega telesa. On nam govori in nas vodi po življenju, po lepem in težkem, po prijetnem in neprijetnem, po uspehih in po padcih in težavah. Zadnja leta so za Cerkev vedno bolj trda in s tem tudi bolj milostna. Upravičena in neupravičena preganjanja in pljuvanja po vsej Cerkvi so postala moderna in za nekatere zelo donosen hobi. Današnji evangelij povzema kako se mnogi počutimo, ko poslušamo o različnih zlorabah (ljudi, imetja) znotraj evropske Cerkve, o nezaupanju do žrtev in o tem kako so nekateri škofje poskušali vsa kriminalna dejanja prikriti. Doživljali smo kako so bili ponižani tisti, ki so se poviševali in povišani tisti, ki so se poniževali.

Jezus je množici naročil naj poslušajo kar farizeji učijo, ne ravnajo pa naj po njihovem zgledu. Vedenje farizejev imenuje za hinavsko. Prav ta je eden od javnih razlogov za javno obtoževanje cerkve v zadnjih letih. Nekatere obtožbe so seveda upravičene. Ne pa vse. Prevladujoči mediji nas sistematično prikazujejo kot skupnost, ki jo bolj skrbi za svoje dobro ime, blagostanje in ugled, kakor pa za trpljenje ljudi in žrtev, ki so bile telesno, materialno, čustveno ali spolno zlorabljene s strani nekaterih naših članov. Izpostavljajo nas kot tiste, ki ne živijo tega, kar oznanjajo. Izpostavljajo nas kot hinavce.

Cerkev je glede tega do določene mere zvezana. Nismo kakor ostale skupine, ki najslabše člane lahko preprosto izločijo in gredo naprej. Pravna (pravilarska) in moralistična miselnost, ki v določenih katoliških ustanovah še vedno prevladuje, temelji na duhovnosti od zgoraj in je nenehno v skušnjavi, da bi izločala ali izobčevala “grešnike”. Če hočemo biti zvesti celotnemu Jezusovemu nauku in zgledu celotnega izročila, potem moramo hkrati skrbeti za in zdraviti žrtve in povzročitelje, jih postaviti pred sodišča, jih zdraviti in si prizadevati za popravo škode in za spravo. Verujemo in iz izkušnje dobro vemo, da je edini način ozdravitve mogoč le skozi odpuščanje. Resnično odpuščanje nikdar ne beži od resnice in ne zmanjšuje naše grešnosti. Sooči nas s pravično ljubeznijo in s sočutjem do vseh vpletenih.

Medijem to največkrat ni pogodu, javnost vpije po krvi, mi pa morda večkrat napačno iščemo hitrih rešitev, da bi tragično in neprijetno poglavje lahko čim prej zaprli. Odpuščanje je vedno ljubeče, pravično in sočutno. Če to ni, ni odpuščanje. Edini način je na katerega lahko živimo to, kar oznanajmo. Zahteva čas. Proces odpuščanja poteka počasi.

Mediji so nekatere iz naše katoliške skupnosti izpostavili kot hinavce. Ostajajo pa resnice, ki nam dajejo moč in tolažbo ali vsaj omogočajo soočanje z grehom naših očetov in mater. Npr. Čeprav v cerkvi ne bi smelo biti niti enega primera zlorabe otrok, je bilo med vsemi poklici za zlorabe obsojenih manj kot dva odstotka katoliških duhovnikov. Ne smemo pozabiti, da obtožba še ni dokončna obsodba. Tudi duhovniki in redovniki si preden se jim dokaže krivda zaslužijo domnevo in pravico do nedolžnosti. Značilno pa je, da medijska gonja že vnaprej izreče sodbo in obsodbo. Če bi šlo za muslimane si tega zagotovo ne bi nihče upal. Čeprav je javno zaznavanje lahko drugačno, je večina katoliških duhovnikov zvesta službi evangelija. Učimo se živeti to, kar oznanjamo.

Navkljub prevladujočemu javnemu zavajanju, niso cerkvene institucije tiste, kjer so otroci najbolj izpostavljeni zlorabam. Tragično je, da so to družine. Čez osemdeset odstotkov zlorab otrok se zgodi v družinah. To seveda ne opravičuje niti enega primera otroške zlorabe znotraj Cerkve, kaže pa na dejstvo, da bo družba to težavo lahko rešila le tako, da se posveti družini in domačim dvoriščem. Iskati javnega grešnega kozla le v Cerkvi, kar zelo ustreza nekaterim, dolgoročno ne reši ničesar, ampak težavo le še poglablja.

Še več, navkljub vsem, ki trdijo, da je cerkev samo hinavska, pa v mnogih državah še vedno zagotavlja največ vzgoje in izobraževanja ter skrbi za obče dobro vseh. Takšno pogosto herojsko delo zelo redko zaide v televizijske novice ali na prve strani časopisov na zahodu. Nam pa lahko omogoča, da se lažje soočamo s kriminalnimi dejanji nekaterih in tistih, ki jih skušajo zaščititi pred javno priskavo.

Molimo, da bi ne glede na težo in mučnost teh časov, znova doživeli spreobrnjenje v moči Jezusovega odpuščanja, sočutja in njegove pravičnosti. On nas po vseh teh dogajanjih vabi, da se odrekamo vsakršnemu triumfalizmu in aroganci, ošabnosti in hinvaščini. On nam daje moč, da se vedno znova z vsemi močmi posvečamo temu, kar bi naj najbolj znali: vzajemni velikonočni ljubezni do vseh. To nam Bog podarja po Kristusu in nas vabi, da jo delimo z drugimi.