Arhiv oznak: Puščava

Najboljša dobrodošlica Kristusu je odprto srce

11.12.2016: 3. adventna nedelja: Iz 35,1-6.10; Jak 5,7-10; Mt 11,2-11

tomaz-pod-slapomNe vem, če ste doživeli pomanjkanje vode. Ko sem bil lani septembra za nekaj tednov v Afriki sem videl kakšna je dežela, ki sedem ali več mesecev ni videla niti kapljice dežja. Ni čudno, da ob prvih kapljah v deževnem obdobju ljudje molče pridejo iz hiš in koč in se nastavijo dežnim kapljam. Kakšna poživitev in kako močno hrepenenje. Spomnil sem se tudi na študijske čase v Rimu. Po dolgih tednih obupne vročine je končno začelo deževati. Stekel sem ven in plesal po dežju. Objemal sem vodo. Drugič, sem po podobni vroči suši, v dežju  in ob prvi večerni temi, tekel od Gesu trga pa do trga sv. Petra, k desnemu vodnjaku. Odtrgal se je oblak. Lilo je, da sem komaj kaj videl. Cesta je postala kakor deroč potok. Čof, čof, čof. Kakšna radost. Tudi na trgu sv. Petra je lilo in vse umivalo. Držalo me je tako močno veselje, da se ga še vedno spominjam. Do mene se pripeljeta dva policista v avtu in me začudena sprašujeta kaj počnem. Ko sem povedal, da neskončno uživam in se veselim, je levi z roko pokazal desnemu, da sem malo čez les. Zaprl je okno in sta se odpeljala. Še vedno se mi zdi smešno in nekaj lepega.

Prvo Jakobovo pismo govori o podobnem pričakovanju dežja, da bi lažje dojeli, kaj pomeni pričakovati Kristusa. Si lahko predstavljate? Močna podoba adventa. Kot razpokana suha zemlja hrepeni po dežju, tako tvoje in moje srce hrepenita po Bogu. Koliko židovskih rodov je dolgo koprnelo po znamenju novega življenja v Jezusu. Po tisočletjih hrepenenja je nekega tihega večera, brez fanfar in brez soja žarometov, na svet prijokal otrok ter vzpostavil kraljestvo Božje ljubezni.

V adventnem času se ne pretvarjamo, kakor da Jezus še ni prišel in da smo mi prvi, ki ga pričakujemo. Spominjamo se pa kako je bilo v času, ko še ni prišel. Spominjamo se, kako močno ga potrebujemo. Spominjamo se, da vsak dan znova prihaja v naše vsakodnevno življenje. Če ga hočemo sprejeti.

Posledica dejstva, da smo po Njem že zajeti v Očetovo ljubezen je klic, da storimo kar moremo za slepe, gluhe, gobave in vse, ki so sredi obupnega strahu zase, prepuščeni smrti. Pomembno sporočilo. Mediji in kultura nam ves čas govorijo: »Brigaj se le zase! Pometaj le svoje dvorišče!« Advent nas spominja, da je najboljša dobrodošlica Kristusu prav odprto srce in skrb za vse njegove otroke, tudi zase seveda. Vsak je na našem dvorišču, saj smo v njem bratje in sestre. On je naše resnično dvorišče. Morda prosimo, da nam Kristus v tem adventu pomaga spoznati, da mora puščava ozeleneti in vzcveteti za vse ljudi, ne le za nas, redke izbrance, ki imamo to srečo, da živimo v oazi. Lahko smo srečno radodarni do bližnjih samo zato, ker je Bog v Jezusu neskončno in obilno dober do nas. Naša dobrota ostaja najmočnejše znamenje Božjega odrešenja, ki prihaja in ga je mogoče veliko bolj videti in doživeti v dejanjih, kakor pa v besedah. Gospod je tisti, ki krepi naša kolena, utrjuje roke, podarja neustrašeno srce, odpira oči in ozdravlja ušesa. On je naša oaza.

Gospod podarja odpuščanje, kesanje, spreobrnjenje, življenje v Duhu, ozdravljanje, evangelizacijo, služenje. Pripravljen je dati in narediti neskončno več, kakor si mi lahko predstavljamo. Omahujemo in padamo, če ne zaupamo Njegovi Besedi. Blagor nam, če se nad Njim ne pohujšamo.

P. Viljem Lovše, DJ

Priložnost za rast v usmiljenju

1. postna nedelja, 14.2.2016, Lk 4,1-13

Tudi danes je za naju bistveno hrepeneti po Kristusu, biti lačen Kristusa tako, kakor Kristus hrepeni po tebi in meni. Jezus je skušan prav glede svojega hrepenenja in lakote po vsakem idesert 7follow-me-satan-temptation-of-jesus-christ-1903 - Copyzmed nas. Po štiridesetih dneh molitve v puščavi in doživljanja, da je njegova moč Sveti Duh, Jezusa napadejo skušnjave. Pri mesijanskem poslanstvu ga žene gorečnost za Gospoda, ki mu sedaj povzroča težave. Hudičeve skušnjave napadajo način, kako naj bo Jezus mesija, da bo všeč Bogu. Hudič ga s skušnjavami ne namerava odvrniti od Boga in ga zavesti v zlo. Predlaga mu, da obstaja veliko bolj neposreden in učinkovit način za dosego njegovega cilja. Hudič hoče Jezusa prevarati, da bi storil v Božjem imenu nekaj takega, kar v resnici ne bi bilo v skladu z Božjo skrivnostjo in ne bi bilo Bogu všeč.

Oblast, da bi spremenil kamne v kruh, ni posledica njegove telesne lakote, ampak napada nalogo, h kateri Jezus čuti, da je poklican in poslan med nas na ta svet. Če bi telesno nasitil ljudi, bi vse pridobil na svojo stran. Vsi bi se strinjali z njim in z njegovim načrtom. Vse to bi dosegel brez napora. Le nasititi bi nas moral. A božje kraljestvo ni takojšnje in očitno. Jezus bo številne ozdravil, a iz življenja ne bo naredil potovanja v udobni kočiji ali udobnem avtu. Pomnožil bo kruh, a le kot znamenje Božjega kraljestva, ki prihaja. Ne bo množil kruha zato, da bi rešil problem svetovne lakote in s tem človeške krivičnosti, ki povzroča lakoto.

Ko hudič Jezusu pokaže vsa kraljestva tega sveta in mu obljubi, da bodo njegova, če se hudiču pokloni, ga poskuša prepričati, da bo lahko ljudi pritegnil z močjo in veličino posvetne mogočnosti. A Božja pot ni takšna. Bog ne želi, da je človek suženj drugemu človeku in se mu iz strahu udinja.

A hudič ne odneha. Spet mu predlaga, naj ljudi osvoji za Boga tako, da pokaže svojo moč in svojo slavo. Zato mu pravi, naj se vrže z vrha templja, saj je Bog obljubil, da z nogo ne zadene ob kamen. Za to, da bi tiste, ki ga obsojajo in ubijajo, prepričal, da je Božji Sin, Jezus ne bo stopil s križa. Božja slava je drugje in drugje jo je treba iskati. Na drugačen način.

Hudič se ves čas sklicuje na Boga. Če bi Jezus njegove laži sprejel, bi bil kar naenkrat na hudičevi strani. Nič več ne bi mogel uresničiti poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče, ker bi prenehal biti sin. V svojo škodo in škodo ljudi bi popačil smisel svojega poslanstva. Obsodil bi nas na brezup. Prav to se zgodi nama, tebi in meni, ko se slepiva, da sva izbrala Boga, ne da bi bila na strani ljudi in zanje, ali pa si domišljava, da sva se odločila za človeka, ne da bi bila na strani Boga in z njim. Ko naju Bog prosi, naj mu bova poslušna, takrat razširi najino srce in mu da svobodo. Usposobi naju, da živiva iz ljubezni in v ljubezni. Samo tako in za ničesar in iz ničesar drugega. Jezusova zmaga nad skušnjavami je zmaga Božje ljubezni. Ta želi med nami prebujati ljudi, ki so sposobni ljubiti in s tem uresničiti svojo poklicanost v Božjo človeškost. Skrivnost Kristusa je prav v tem, da nama in vsem kaže, kako velika je Božja ljubezen do ljudi. Zato te na začetku postnega časa vabim, da skupaj prosiva: »Podari svojim vernim, da bomo rasli v spoznavanju Kristusove skrivnosti.« Skušnjave pokažejo Jezusovo absolutno zvestobo Bogu in razlog, zakaj ga je Bog vesel. Zaradi njega so tudi tvoje in moje skušnjave priložnost, da rasteva v zvestobi Bogu in s tem v notranji svobodi in ljubezni, ki življenje živi kot dar in si ga upa tudi razdeliti.

p. Vili Lovše