info@moskaduhovnost.si
11.12.2016: 3. adventna nedelja: Iz 35,1-6.10; Jak 5,7-10; Mt 11,2-11
Ne vem, če ste doživeli pomanjkanje vode. Ko sem bil lani septembra za nekaj tednov v Afriki sem videl kakšna je dežela, ki sedem ali več mesecev ni videla niti kapljice dežja. Ni čudno, da ob prvih kapljah v deževnem obdobju ljudje molče pridejo iz hiš in koč in se nastavijo dežnim kapljam. Kakšna poživitev in kako močno hrepenenje. Spomnil sem se tudi na študijske čase v Rimu. Po dolgih tednih obupne vročine je končno začelo deževati. Stekel sem ven in plesal po dežju. Objemal sem vodo. Drugič, sem po podobni vroči suši, v dežju in ob prvi večerni temi, tekel od Gesu trga pa do trga sv. Petra, k desnemu vodnjaku. Odtrgal se je oblak. Lilo je, da sem komaj kaj videl. Cesta je postala kakor deroč potok. Čof, čof, čof. Kakšna radost. Tudi na trgu sv. Petra je lilo in vse umivalo. Držalo me je tako močno veselje, da se ga še vedno spominjam. Do mene se pripeljeta dva policista v avtu in me začudena sprašujeta kaj počnem. Ko sem povedal, da neskončno uživam in se veselim, je levi z roko pokazal desnemu, da sem malo čez les. Zaprl je okno in sta se odpeljala. Še vedno se mi zdi smešno in nekaj lepega.
Prvo Jakobovo pismo govori o podobnem pričakovanju dežja, da bi lažje dojeli, kaj pomeni pričakovati Kristusa. Si lahko predstavljate? Močna podoba adventa. Kot razpokana suha zemlja hrepeni po dežju, tako tvoje in moje srce hrepenita po Bogu. Koliko židovskih rodov je dolgo koprnelo po znamenju novega življenja v Jezusu. Po tisočletjih hrepenenja je nekega tihega večera, brez fanfar in brez soja žarometov, na svet prijokal otrok ter vzpostavil kraljestvo Božje ljubezni.
V adventnem času se ne pretvarjamo, kakor da Jezus še ni prišel in da smo mi prvi, ki ga pričakujemo. Spominjamo se pa kako je bilo v času, ko še ni prišel. Spominjamo se, kako močno ga potrebujemo. Spominjamo se, da vsak dan znova prihaja v naše vsakodnevno življenje. Če ga hočemo sprejeti.
Posledica dejstva, da smo po Njem že zajeti v Očetovo ljubezen je klic, da storimo kar moremo za slepe, gluhe, gobave in vse, ki so sredi obupnega strahu zase, prepuščeni smrti. Pomembno sporočilo. Mediji in kultura nam ves čas govorijo: »Brigaj se le zase! Pometaj le svoje dvorišče!« Advent nas spominja, da je najboljša dobrodošlica Kristusu prav odprto srce in skrb za vse njegove otroke, tudi zase seveda. Vsak je na našem dvorišču, saj smo v njem bratje in sestre. On je naše resnično dvorišče. Morda prosimo, da nam Kristus v tem adventu pomaga spoznati, da mora puščava ozeleneti in vzcveteti za vse ljudi, ne le za nas, redke izbrance, ki imamo to srečo, da živimo v oazi. Lahko smo srečno radodarni do bližnjih samo zato, ker je Bog v Jezusu neskončno in obilno dober do nas. Naša dobrota ostaja najmočnejše znamenje Božjega odrešenja, ki prihaja in ga je mogoče veliko bolj videti in doživeti v dejanjih, kakor pa v besedah. Gospod je tisti, ki krepi naša kolena, utrjuje roke, podarja neustrašeno srce, odpira oči in ozdravlja ušesa. On je naša oaza.
Gospod podarja odpuščanje, kesanje, spreobrnjenje, življenje v Duhu, ozdravljanje, evangelizacijo, služenje. Pripravljen je dati in narediti neskončno več, kakor si mi lahko predstavljamo. Omahujemo in padamo, če ne zaupamo Njegovi Besedi. Blagor nam, če se nad Njim ne pohujšamo.
P. Viljem Lovše, DJ
zmed nas. Po štiridesetih dneh molitve v puščavi in doživljanja, da je njegova moč Sveti Duh, Jezusa napadejo skušnjave. Pri mesijanskem poslanstvu ga žene gorečnost za Gospoda, ki mu sedaj povzroča težave. Hudičeve skušnjave napadajo način, kako naj bo Jezus mesija, da bo všeč Bogu. Hudič ga s skušnjavami ne namerava odvrniti od Boga in ga zavesti v zlo. Predlaga mu, da obstaja veliko bolj neposreden in učinkovit način za dosego njegovega cilja. Hudič hoče Jezusa prevarati, da bi storil v Božjem imenu nekaj takega, kar v resnici ne bi bilo v skladu z Božjo skrivnostjo in ne bi bilo Bogu všeč.