Vsaka ženska vam lahko pripoveduje o svoji rani.

Nekatere so je deležne preko nasilja, druge preko zanemarjanja.

Kakor si vsak majhen deček postavlja temeljno vprašanje, tako si ga postavlja tudi vsaka mala deklica. Njeno vprašanje se ne nanaša na moč. Ne. Globok krik src malih deklic je: »Ali sem ljubka (enkratno čudovita)?« Vsaka ženska mora vedeti, da je izredno lepa, enkratna, eksotična in izbrana. To je srčika njene istovetnosti, način, na katerega nosi Božjo podobo. »Ali me boš osvajal, me zasledoval, ujel? Ali si me vesel in se raduješ v meni? Ali se boš bojeval zame?«

Kakor vsak mali deček je bila tudi mala deklica ranjena. Rana udari naravnost v središče njenega lepega srca in v njem pusti uničujoče sporočilo: »Ne. Nisi lepa, nisi čudovita, nisi zaželena in nihče se ne bo resnično boril zate.« Kakor tvoja fantovska rana tudi njena dekliška rana skoraj vedno pride po očetovi roki.

Mala deklica gleda na svojega očeta, da bi vedela, ali je ljubka. Moč, ki jo ima oče, da jo pohabi ali blagoslovi, je zanjo prav tako pomembna kakor za njegovega sina. Če je nasilen moški, jo bo morda oskrunil z besedami ali spolno. Zgodbe, ki sem jih slišal od zlorabljenih žena, bi vam raztrgale srce. Jano je njen oče začel nadlegovati, ko je bila stara tri leta. Ko je bila stara sedem let, je svojim bratom pokazala, kako jo morajo zlorabljati. Napad se je nadaljeval, dokler ni odšla v srednjo šolo in se odselila. Kaj lahko posiljena ženska misli o svoji lepoti? »Ali sem ljubka?« Sporočilo je: »Nisi … umazanka si. Vse, kar je o tebi privlačnega, je temno in hudobno.« Nadlegovanja in napadi se nadaljujejo preko nasilnih in pasivnih moških. Ali jo zalezujejo ali pa jo ignorirajo. V vsakem primeru je njeno srce posiljeno in vanj se vtiskuje sporočilo: »Nisi zaželena, ne boš varovana in zaščitena, nihče se ne bo boril zate.« Tako počasi, zidak za zidakom, raste stolp. Ko žena odraste, je lahko že zaprta v svoji trdnjavi.

Če je njen oče pasiven, bo mala deklica trpela tiho zapuščenost. Moja žene se spomni, kako se je sama igrala skrivalnice, ko je bila stara pet in šest let. Našla je odlično mesto, kamor se je skrila, in razburjeno pričakovala, da jo bodo odkrili in našli. Skrita v omari je čakala, da jo bo kdo našel. Nihče je ni nikdar iskal, tudi ko je nekoč manjkala več kot eno uro. Ta podoba je postala podoba, ki določa njeno življenje. Nihče je ni opazil. Nihče je ni iskal. Bila je najmlajša v družini. Oče je veliko potoval, ko pa je bil doma, je večino časa preždel pred TV. Starejši brat in sestra sta bila takrat v težavnih najstniških letih. Žena je dobila sporočilo: “Samo ne bodi težava, saj jih imamo že tako preveč.” Zato se je še bolj skrivala – skrila je svoje želje, skrila svoje sanje, skrila je svoje srce. Včasih se je delala, da je bolna, samo zato, da bi bila deležna vsaj kapljice ali dve pozornosti.

Podobno kot številna mlada dekleta se je tudi moja žena obrnila k fantom, da bi slišala to, kar ni nikdar slišala od svojega očeta. Njen fant v zadnjih letih osnovne šole jo je izdal večer pred valeto. Povedal ji je, da jo je samo uporabljal, da pa ima rad drugo dekle. Fantje, s katerimi se je dobivala v srednji šoli, so jo zlorabljali z besedami. Če ženska nikdar ne sliši, da je vredna, da se zanjo borijo, začne verjeti, da si zasluži verbalno zlorabo ali kakšno drugo obliko slabega ravnanja. Tudi na tak, čeprav slab način, je vendar deležna nekaj pozornosti. Morda je boljše kakor nič. Potem sva se nekega čarobnega poletnega popoldneva zaljubila midva. Toda moja žena se je poročila s preplašenim moškim, ki ga so ga stvari gnale in je imel afero (neurejeno razmerje)  s svojim delom, saj ni upal tvegati, da bi se zapletel z žensko, za katero je čutil, da ni zadosti velik, močan, moški. Ni bil prostaški, niti hudoben. Bil je prijazen. Naj vam povem še to: omahljiv moški je zadnje na vsem svetu, kar ženska zares potrebuje. Ona potrebuje ljubimca in bojevnika, ne prijazneža. Uresničil se je njen najhujši strah: nikdar ne bom resnično ljubljena, nikdar se ne bo nihče resnično boril zame. Zato se je še malo bolj skrila (zaprla vase).

Dolga leta najinega zakona me je vse to popolnoma zaslepilo. Nič več nisem videl. Kje je lepota, ki sem jo nekoč videl? Kaj se je zgodilo ženski, v katero sem bil nekoč zaljubljen? V resnici nisem pričakoval odgovorov na vsa ta vprašanja. Bolj sem kričal in besnel, kakor pa da bi obupno prosil in rotil. Toda Jezus mi je vseeno odgovoril: “Ona je še vedno tam, toda ujeta je v stolpu. Ali si pripravljen vstopiti in jo osvojiti?”

Ugotovil sem, da sem se, kakor mnogi moški, poročil zaradi varnosti. Poročil sem se z žensko, za katero sem mislil, da me ne bo nikdar izzvala kakor moškega. Moja žena me je oboževala. Kaj sem še hotel več?

Hotel sem biti kakor vitez, a nisem hotel krvaveti kakor pravi vitez.  Globoko sem se motil glede celotnega dogajanja. Nič nisem vedel o stolpu, v katerem je ujeta princesa. Nič nisem vedel o zmaju, ki ji ne dovoli ven iz njega. Še manj pa mi je bilo jasno, čemu mi je bila dana moja moč. Prva težava med možmi in njihovimi ženami je ta, da mi, moški, ko se od nas zahteva, da se moramo resnično boriti zanjo, omahujemo in odlašamo. Še vedno poskušamo rešiti sami sebe. Pozabili smo na globoko ugodje ob odločitvi, da bomo svoje življenje darovali drugemu in zanj.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)