Možje, to je pravi izziv za dedce! Kakšno neverjetno moč lahko odkrijemo v sebi. Ali je v nas še kaj pustolovstva in sposobnosti tveganja tudi na notranji poti, ki je pomembnejša od zgolj zunanjih okvirov. Vržem vam rokavico. Dvoboj seveda ne bo z menoj, ampak z Bogom. Vsi veliki možje v zgodovini so se borili z Bogom (Abraham, Izak, Jakob….).

Možakar, ki ne zna brzdati svojega telesa je suženj in ujetnik, nesrečnež in uničevalec okolja. Od začetkov človeštva so se veliki možje postili, da so lahko v dobro vseh uresničili tisto, kar je bilo res potrebno in koristno. Ko so pred industrializacijo starejši modri možje mlade fante – najstnike – uvajali v moškost, sta bila del tega procesa vedno tudi post in preizkušnja. Trden moški postanem le preko preizkušnje svojih bojevniških, pustolovskih in reševalnih ustvarjalnih moči. Post, notranji boj in zunanje preizkušnje iz slabiča oblikujejo trdnega moža, ki vsem prinaša mir in gotovost. Ni več samo bojevnik, ampak postane kralj, ljubimec in duhovnik. Duhovnik je namreč tisti, ki svoje življenje sprejema od Boga kot dar in si ga upa deliti vsem, ker ga mu ne more zmanjkati. Njegovo nasprotje je potrošnik pri katerem se vse ustavi pri njegovem lastnem trebuhu in smrti. Ni v službi velikega cilja, ki nam vsem daje smisel. Ta smisel nas najdeva med postom in osvobaja naše ujetosti in zadušenosti. Od njega mladi možje dobijo potrditev in smer, ki jim je nihče več ne more ukrasti. Povabljeni vrli možje! V sebi imate neskončne potenciale, ki zacvetijo, ko jih sprejmemo in smo vanje uvedeni. Bog nas je namreč ustvaril po svoji podobi. Korajžno.

Postenje traja 10 dni ob vodi, sadnih in zelenjavnih sokovih ter čajih in juhah.  Post obnavlja, poživlja in čisti vsako izmed milijonskih celic, ki sestavljajo naše telo, zato ima veliko zdravilnih učinkov.

Voditelja: p. Viljem Lovše DJ in ga. Karmen Kristan

VIDEO-AUDIO PREDSTAVITEV:

Več o Duhovnih vajah s postenjem

MNENJA  MOŠKIH, KI SO SE UDELEŽILI POSTENJA:

Prišel sem kot veliko namrščeno »prase«, odhajam kot nasmejan pujsek. Proces je bil podoben temu kot da bi vsi v šoli pisali najboljše. Ni poražencev. Zahvala za to razkošje gre Bogu. Božja ljubezen je vodila Vilija in Karmen, pa tudi vse nas. Prvič sem bil v skupini, kjer mi ni šel nihče na jetra. Na hrano sem pomislil le toliko kot je potrebno, tako kot včasih na kmetih. Ko pridem domov bom spet, kot v študentskih letih, z užitkom ugriznil v repo.

»Počutim se kot zajec, poskočen in gibljiv. Ne čutim več telesnih težav in bolezni. Odkril sem, da je red gonilo zdravja, nered me vodi v debelost in bolezni. Notranje sem razvedren, odprt, jasen in vesel. Počutim se kakor svetniki, ki zaživijo povezanost z Bogom. Spoved je bila enkratna in nepozabna. Dobil sem iztočnice za svojo nadaljnjo pot. Ko se enkrat objamem s Križanim sem v sožitju z Bogom.«