Očetovstvo in materinstvo sta bistvena za moč sinov in hčera. Nikdar nisi idealen oče, lahko pa se drug od drugega naučimo dobrih praks s podelitvijo izkušenj. Nisi edini, ki se učiš in boriš, da bi bil dober oče. Pomagajmo si.
Možje hvala vam za udeležbo in iskreno podelitev izkušnje. Sadove bomo želi vsak v svojem življenju.
Odmevi:
“Hvaležen sem za dva sogovornika, ki sta vsak v svojem očetu našla veliko pozitivnega. Jaz sem to odkril le tik pred njegovo smrtjo, ko sva se pogovorila in me je poslušal, da sem mu lahko povedal. Zastrupljen sem bil s sovraštvom do njega in nisem dopuščal drugačnega pogleda nanj. Mojega dokazovanja, da sem nekaj vreden in da zmorem, ni opazil. Podcenjeval me je. Sovraštvo do njega je spodbujala tudi mama: ‘Rajši vas zabijem v zemljo, kot pa da boste takšni kot je vaš oče.’ Zgodba svetopisemskega očaka Jakoba me je še bolj spodbudila, da povabim Boga v svoje sence in svoje rane. S tem se najboljše pripravljam na pogovor z lastnimi otroci. V skupini smo se vprašali kdaj otrokom spregovoriti o svojih lastnih ranah? Ugotovili smo, da takrat, ko te vprašajo zakaj si delal, kar si delal. Bog mi je ves čas dajal veliko znamenj, da se ne potrebujemo dokazovati očetu. S svojim delom sem namreč svojemu očetu hotel dokazati, da sem sposoben in da zmorem. Ker sem bil na privatni poti me je konkurenca spodrinila in podjetje je šlo po vodi. Zdelo se mi je, da se mi je podrl svet. Z ženo sva šla takrat skupaj na duhovne vaje. Po tistem sem nehal kaditi in piti alkohol. Iz nenehnih skrbi za posel in firmo sem spet začel živeti globlji odnos z ženo, otroci in še posebej oseben odnos z Bogom. Prerasel sem folklorno vernost iz mladosti. Bogu hvala za njegovo vodstvo in nadzor, ki ga ima nad mojo in našo življenjsko zgodbo.«
»Že leto in pol sem si želel priti na odmik za moške, a so mi okoliščine do sedaj udeležbo vedno onemogočile. Ob pogovoru in premišljevanju o odnosu med menoj in očetom ter mojimi otroci sem odkril, da sem podoben svojemu očetu, saj sem tudi jaz grozil, da bom kar odšel. Žena me je spodbudila naj se poglobim. Poglabljanje in razmišljanje o sebi mi je bilo zoprno. Opažam napredek. Nič več me ni sram, če med filmom potočim solze. Tudi v prepirih z ženo solze obeh vedno odprejo prostor za pogovor in naklonjenost. Bogu sem hvaležen in vesel, da imam na razpolago ta čas skupaj z vami, moškimi. Moji sogovorniki so pričevali o svoji ljubezni do očeta. Sam tega čutenja nimam. Ugotovil pa sem, da sem kljub njegovi odsotnosti dobil njegove usmeritve: študij, znanje, delo. Povedal mi je, da če se dvakrat do onemoglosti napiješ, to zlahka pomeni, da boš postal alkoholik. To me vedno drži nazaj. Pogovor med nami mi je pomagal pogledati globlje in videti tudi očetov dar in trpljenje. Tudi mama pri vsej stvari ni bila nedolžna. Bog me pusti, da padem do dna, da se potem lahko znova odrinem in računam nanj. »Deus illuminatio mea.« To vedno znova ponavljam, kličem in si zapisujem. Ko sem sem se nehal sramovati sebe kot moškega, je tudi moj odnos z ženo globlje zaživel. Drug drugemu sva bolj odprta. Sovraštva do očeta nisem nikoli čutil. Ko me je pred leti obiskala misel na samomor, mi je Bog pokazal moje otroke kot nalogo in smer življenjske moči. Hvaležen sem, da lahko kot možakarji zaživimo tisto, kar smo si kot mladi fantje iskreno želeli in se med seboj pogovarjali.«
»Vesel sem poguma, da sem prišel na odmik. Drugače sem si ga predstavljal, kot pa je. Mislil sem, da bodo duhovne vaje in da se bom ves čas ukvarjal le z Bogom in z molitvijo. Vesel sem in hvaležen za podelitev moške izkušnje. Vidim, da se vsi borimo s težavami in bolečinami. To mi daje moč. Z očetom nisva imela velike bližine in prijateljskega odnosa, a mi je bil zgled delavnega in tudi nežnega človeka. Hvaležen sem, da je moj oče tak kot je. Sam sem želel predvsem izboljšati odnos do svojih otrok. Odkrivam, da sem podoben svojemu očetu in njegovi ranjenosti. Bog me kot edini resnični Oče kliče v globlji osebni odnos, v domačnost in zaupljivost. Do sedaj se nisem kaj dosti obračal na Očeta, ampak bolj na Jezusa. Odkril sem, da mi samo Bog Oče daje moje pravo ime, ki je tudi moje poslanstvo. Prosim, da bi bil odprt za to. Napisal sem tudi svojo molitev.«
»Preživel sem dva intenzivna dneva. Zadnja tema za pogovor je bila še posebej globoka. Našel sem se v opisih lažnega jaza. Skrivam bolečino in živim po kriterijih uspešnosti, kot jih pojmuje javno mnenje. Bolečino, ki kljuje v meni sem se naučil zanikati ali jo požrem in grem nekako naprej. Doživel sem ozdravljajočo moč joka. Odkril sem, da mi je strah nekako vgrajen. »Neuspehi« v bivši službi pa so me silili v depresijo in vrtenje okrog sebe in svoje podobe v očeh drugih ljudi. Svojo osebnost bom gradil na drugih temeljih: na odnosu z Bogom Očetom. Prej sem se ga bal. Vedel sem, da me ima Jezus rad, Očeta pa nisem upošteval. Veliko je še preprek, zamer in stisk, ki ovirajo, da bi moj odnos z Bogom postal stabilnejši in bolj zrel. Velko dela me še čaka. Do sedaj sem se vedno znal potolažiti z delom in »uspehi«. Ko uspeha zmanjka, ne vem več, na kaj računati. Zdi se mi, da se še vedno dokazujem svojemu očetu. Znotraj tega me Bog vabi v iskren odnos zaupanja. Hudi duh me ves čas vleče v nezaupanje in strah. Igra tudi na ponižanje mojega očeta s strani drugih.«
»Na tem odmiku sem spet odkril nekaj novega, česar se prej nisem zavedal. Zelo je koristno, da sem slišal vašo izkušnjo. Daje mi moč. Zdi se mi, da mi pomanjkanje očeta ni povzročilo prehudih posledic. Sem na poti k Bogu, ki me uči moškosti, sinovstva, bratstva in očetovstva. Na tej poti me stalno kaj zanaša in vijugam. Vidim, da je vztrajanje poplačano. Vprašanja dobijo odgovor. Če gradim na svojem lažnem jazu, ki sem si ga postavil kot obrambo svoje ranjenosti, podiram. Moj lažni jaz je tisti, ki vse potrpi in se ne postavi zase: prijazen in z vsem zadovoljen. Bog me tega osvobaja. Osvobaja me tudi strahu pred nastopanjem. Pred nekaj leti je ženi počilo, ker sem preveč delal. Rekla je, da tako več ne more iti naprej. Šel sem vase in prosil za pomoč p. Pija. Z njegovo pomočjo sem naredil pomembne korake in odnos z ženo gre naprej na globlji ravni. Če jaz postavim meje službi, potem mi tudi Bog pomaga. Daje mi vztrajnost za boj na področju družinskih odnosov, stikov z Bogom in delu na sebi. Ne bojim se. Sprejemam, kar mi bo Bog poslal na pot.«
»Hvaležen sem za odmik, saj si že več let nisem vzel prosto. Zame je bilo odkritje spoznanje, da naj se v težavah vedno sprašujem, kaj me Bog uči po vsem tem, kar se dogaja in kakšne moči mi po dogajanju daje. Tudi moje fasade morajo pasti, da se porodi moje pravo ime. Pravo potovanje se začne šele, ko moje fasade padejo. Še posebej močna fasada je perfekcionizem na kakšnem ozkem področju. Tudi tega me Bog želi osvoboditi in mi odpreti obzorje. Imam težave s komunikacijo. Uči me komunikacije s seboj, z Bogom in bližnjimi.«
»Z birmo sem prekinil z vero in cerkvijo in se podal v bioenergijo. Nisem si priznal, da hlepim po samoodrešitvi. Bioenergetik mi je pobral težko zaslužen denar, vse ostalo pa je ostalo enako. Vadil sem, da bi pretepel očeta. Nekoč sem v sebi zaslišal glas: ‘Ali se želiš rešit ali boš odtaval v temo?’ Takrat sem se prebudil. Preko bližnjih sem spet prišel do Boga in Cerkve. Stara mama me je vabila k maši. Oče ni hotel hoditi razen za velike praznike. Povabljen sem bil v molitveno skupino in nek duhovni oče, ki je že pokojni, je molil nad menoj. Ozdravljen sem bil strahov, tesnob in depresije. Začutil sem, da Bog osvobaja in da z njegovo močjo lahko zdržim vse preizkušnje. Bolečina in jok me prečiščujeta.«
»Hvaležen za iskrenost mož. Veselim se poti, ki jo vidim pri vsakem izmed vas. Svojo zgodbo prepoznavate znotraj Božje.«
»Vsemogočni Bog, ki zmore vse, se pokaže kot šibek. Pokaže nam, da moč ni zunanja, ampak notranje zaupanje Bogu Očetu. V to nas kliče. Za naš moške je to velik izziv. Koliko sem moški, ki zajema iz zaupanja Očetu in spregleda vse nepomembno na svoji poti? Ali me na poti vodi strah ali zaupanje? Kako lepo je biti poklican v zaupanje Bogu Očetu. In še to. Nikoli ni prepozno, da odgovorim. Ta odmik me je še bolj spodbudil v zaupanje Očetu.«
»Po napornih tednih sem vesel, da sem tu z vami na odmiku. Potreboval sem ga in moja žena tudi. Bil sem že zdelan. Pričakoval sem moško podeljevanje in dobil več. Tudi gradiva in spoznanja s tem v zvezi so bila prav zame osebno. Premišljeval sem, kaj je mojega očeta delalo očeta? Ali to, da je poskrbel za hrano in vzdrževanje? To lahko dela vsak rejnik. Pogovarjali smo se o tem, kaj bom storil, ko bo moj oče umrl? Odkril sem svoj lažni jaz in fasado: nič me ne prizadene in vse lahko zdržim z nasmeškom. V službi nasmejan in močan, doma resen in zaprt. Izziv: deliti toplino doma in se vsak teden z vsakim pogovoriti. Veliko lažje je, če me sodelavci hvalijo in mi dajejo priznanje.«
»Hvala ženi, ki me je prijavila. Navdihujejo me pravila skupine za moške. Dotaknil se me je način podelitve. Drugod sem vedno doživljal podelitev kot obveznost za spoznavanje sebe, pogovor ali samoizpraznitev (hvaljenje ipd). Tukaj vidim poudarek na poslušanju. To kar od vas dobim je pomembnejše od tega, kar od sebe dam. Imam več lažnih jazov. Odkril sem tudi po kakšni logiki jih vzpostavljam. Tako hitro in spretno v ogroženosti spremenim temo, da prevaram še samega sebe. Moja krinka je perfekcionizem. Nihče ne naredi zame ničesar dovolj dobro. Povsod vidim napake. Znotraj pa me nažirajo vprašanja: ‘Ali boš res zmogel? Saj ti ne bo uspelo!’ Moram se dokazovati. Rešuje me vztrajnost. Hudi duh pri meni uporablja isto taktiko kot pri Petru, ko mu je petelin trikrat zapel. Bog pa mi daje priložnosti, da se lahko obrnem. Posebej ljub mi je Ps 71.«
»Vsaj enkrat na leto se bom udeležil odmika. Vesel sem, da sem uspel odpustiti očetu, s katerim sem se boril vse svoje življenje. Zaradi tega sem bil tudi depresiven. Moj lažni jaz je ta, da je vse dobro. Posledično se zaprem vase. Vesel sem, da prihajam ven. Doživljam odprtost. Hvala vam možje za iskrenost. Prav vesel sem. Zelo ste mi pomagali. Odkril sem kako sem se trudil dokazovat, da zmorem in sem dober. Pričakoval sem pohvalo, ko pa sem jo dobil sem jo zavračal.«
»Tudi mene je na odmik povabila moja žena. Otroci so se strinjali, da bom boljši oče. Ni mi žal. Zelo sem vesel, da sem prišel. Čas zase in poslušanje izkušnje drugih mož. Idealna kombinacija. Program ni bil prenatrpan. V zadnjih letih sem si vzel premalo časa zase in za družino. Začelo se je poznat. Sedaj se počutim bolj svobodnega in močnega. Že kot mlad sem opravil z mislimi na samomor. Apatičnost je izgubila svojo moč. Videl sem, da je krivdo za dogajanje lažje iskati drugje kakor pa pri sebi. Zdi se lažje ne delat na sebi. Zdi se lažje, če se ne spopadeš z bolečinami. V resnici pa je veliko težje.
»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«
Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.
Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.
V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.
Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.