Tag Archives: skupine za moške

DR. VILJEM LOVŠE INTERVJU – TV

Datum: 1. apr. 2018
Dolžina: 44 min. 49 s.
Za ogled klikni na povezavo:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174529653

Gost intervjuja na velikonočno nedeljo dr. Viljem Lovše je jezuitski duhovnik s širokim razgledom, ki se je v tujini specializiral za področje moške duhovnosti zato bo pomemben poudarek pogovora posvečen prav predstavitvi razmišljanja in metod za okrepitev možatosti današnjih moških. Uvodoma bo z voditeljem Jožetom Možino ovrednotil velikonočno sporočilo kot izhodišče za njegov življenjski smisel. Jezusov zgled, da je moč premagati smrt, mu pomeni največje upanje za posmrtno življenje.
Kot duhovnik se zaveda, da so v sedanjem času bolj kot pridiganje pomembni zgledi in osebne izkušnje. V Rimu in predvsem v Madridu, kjer je doktoriral, se je dr. Lovše specializiral za področje moške duhovnosti. S sodelavci je oblikoval skupine po celi Sloveniji, 14. aprila pa bo v Ljubljani prvo vseslovensko srečanje za moške. To je odgovor na stisko in izzive, ki tarejo sodobne moške. Na eni strani jim okolje očita odsotnost in trdost, po drugi strani pa preveva družbo kronično pomanjkanje možatih moških, kar pogrešajo tudi ženske.
Delo v skupinah za moške temelji na izmenjavi osebnih izkušenj brez vrednotenj in konfrontacij. Zlasti možje, obogateni s tako izkušnjo, pove dr. Lovše lažje razumejo ženske in žene, kar je eden najbolj dobrodošlih rezultatov moškega druženja in t. i. odmikov za moške. Dr. Lovše pojasni, da se učijo oblikovati notranjo moč v človeku. Tako, ki ne temelji na pomembni poziciji ali denarju pač pa notranji uravnoteženosti. Do te lahko pride, če si tudi moški, poudarja p. Vilijem, prizna svojo šibkost, omejenost in strahove. Poglavitna ovira na poti dozorevanje ja lasten ego, ki ga sprva razumemo kot konstitucijo v resnici pa lahko usodno degradira človeka, ki stopa v odnos z drugimi, zlasti v družini. Dr. Lovše pojasni tudi lastne stiske in depresije in s tem nakaže, da preizkušnje dosežejo vsakega od nas, niso nič izjemnega pač pa normalen del življenja. Celo nasprotno, prav življenjski udarci, preizkušnje pogosto vzpostavijo tisto modrost, ki krasi zrelega moža.

Zakaj danes moški potrebujemo skupine za moške?

Čemu nekateri verni možakarji ali tisti, ki smo na poti, da to postanemo, potrebujemo skupine za moške?

Čemu imamo odmike za moške? Čemu gremo skupaj v »divjino«? Čemu potrebujemo vseslovensko srečanje očetov, mož in sinov – prvo bo naslednji mesec, 14. aprila?

Saj smo vendar večino časa zdoma: izgubljeni v službah in delu. Večino časa se borimo za večji kos kruha in za boljše preživetje. Nimamo časa za ukvarjanje z otroci, z ženo in najbližjimi, ker moramo »svet spreminjati na boljše.«

Pa se to resnično dá doseči samo navzven in v medsebojni tekmi z drugimi, v postavljaju meja in zakoličevanju, kaj je moje in kaj je tvoje, ter kdo bo koga ubogal in kdaj?

Morda pa tako garamo in smo odsotni od najbližjih tudi zaradi primerjanja z drugimi in tekme za boljši standard? Če imam več od soseda, lažno verjamem, da sem boljši od njega, bolj sposoben, močnejši, večvreden?

Ali ne bi moral biti čim več časa doma z otroki in ženo, ki me že tako slabo poznajo? Kakšen nemir me žene, da hočem spremeniti svet: politiko, ekonomijo, religijo, če pa samega sebe ne morem niti za milimeter?

Vprašanj je veliko. Odgovorov je toliko, kot je nas.

Če kot moški ne sprejemamo tega, kar smo, potem se ves čas trudimo, da bi z zunanjimi sredstvi prigrabili to, kar nam je že dano.

TUDI MOŠKI SMO USTVARJENI ZA ODNOSE

Naj sam napišem svojega. Obdarjen sem in hkrati omejen (povabljen v ponižnost) s svojo izkušnjo, izobrazbo, kulturo, raso, spolom in religijo.

Čutim pa, da me izkustvo osebne vere (osebnega odnosa z Bogom v Kristusu in Svetem Duhu) odpira v povezanost z vsemi možmi in ženami vseh časov in vseh kultur. Bog vključuje vse in nikogar ne izključuje.

Doživljam in vem, da smo vsi izredno in usodno vzajemno povezani. Nenehno doživljam, da vse kar delam s seboj, vpliva tudi na vas in obratno. Če delam škodo vam, uničujem tudi sebe in naravo.

Vse razsežnosti odnosov so bistveni del moje moške istovetnosti: jaz sem odnos, nekdo, ki je to, kar je, če je v odnosu, če živi iz Boga, kot dar zase in za druge, ter stvarstvo uporablja kot sredstvo za podarjanje in ustvarjanje nezlomljivih in za vedno živih odnosov. To je moja temeljna moška istovetnost.

LAŽNI MOŠKI – ISTOVETI SE S TEM, KAR IMA

Značilnost moškega lažnega jaza je utvara ega, ki se istoveti s tem, kar ima, s tem, kar je zunanje, s tem, kar obvladuje.

S tem si moški želi dati vrednost in trdnost, ki je zaradi strahu zase in vseh blodnih samogovorov ni zmožen več čutiti in živeti sam v sebi.

Moč in zapolnitev svoje praznine iščem zunaj, v obvladovanju in zasužnjevanju stvari, ki me potem zasužnjijo in izpraznijo, zaprejo v ločenost od vseh.

Lažni jaz me uničuje in je moj največji sovražnik. Uničuje tudi vse moje odnose in materialno stvarnost. Sili me, da svoje življenje postavim v službo lažne zunanje uničevalne moči, ki se na koncu izkaže za utvaro in prevaro.

Notranja moč in resnica pa sta nam podarjeni zastonj in vsak hip, le da jih moramo zavestno sprejeti: Božji sinovi in hčere smo, ustvarjeni in podarjeni po Božji podobi kot bratje in sestre. To je vogelni kamen vsake resnične moškosti in ženskosti.

Če ne sprejemamo tega, kar smo, potem se ves čas trudimo, da bi z zunanjimi sredstvi prigrabili to, kar nam je že dano.

V skupinah za moške drug drugemu pomagamo vstopati v resnično moškost rasti v svobodi od lažne – egoistične in sebično uničevalne moškosti, ki vodi današnji svet.

IZKUŠNJA VSEH KULTUR VSEH ČASOV – SKUPINE ZA INICIACIJO FANTOV V MOŠKE 

Zaradi tega dejstva so vse kulture vseh časov svoje mlade fante ali dečke uvajale v moškost.

Starešine so jim izkustveno razkrivali modrost prave pot moškosti in jih tako obvarovali slepe in lažne moškosti, ki je samouničevalna in vsem škodljiva.

Vse kulture vseh časov so imele iniciacijo fantov v može, razen naših zahodnih »razsvetljenih« kultur, ki temeljijo na lažni istovetnosti moških in žensk. Posledice so očitne v ekologiji, ekonomiji in politiki.

Kristusova velika noč je v resnici najboljši povzetek vsake moške (in tudi ženske) iniciacije – uvajanja v Božjo človeškost.

Lahko jo povzamemo v petih točkah, ki so vsebovane tudi v vseh dobrih iniciacijah za fante, ki so jih in jih še izvajajo različne kulture:

V mojem življenju ne gre zame, ampak za to, da drugim razodenem in podarim (jih vključim) Ljubezen (Očeta, Sina in Svetega Duha), ki nas podarja.

Nisem sam najbolj pomemben, ampak živim iz veselja, da sem Božji sin/hči (on v meni in jaz v Njem).

Nimam nadzora, ampak dovolim, da Bog in njegov Duh delujeta preko mene.

Življenje je težko, a zaradi Božje ljubezni v meni in vseh imam neskončno moč.

Umrl bom, a ker je v meni Ljubezen, se bom le skupaj z vsemi znašel v njeni Družini – Trojici.

SKUPINE ZA MOŠKE DANES – POMOČ PRI VSTOPANJU V RESNIČNO MOŠKOST

Zaradi tega je nujno, da moški drug drugemu pomagamo vstopati v resnično moškost in drug ob drugem rastemo v svobodi od lažne – egoistične in sebično uničevalne moškosti, ki vodi današnji svet. Drug drugemu pomagamo zoreti v resnici tega, kar smo.

V tem je smisel moških skupin in srečanj. Skupaj se lažje zavemo iniciacije, ki jo Bog tudi danes, tukaj in sedaj, izvaja po posledicah naših utvar o sebi in o smislu vsega.

On stori vse, da bi nam odprl oči iz utvar, ki jih živimo, in nas ozdravil. Ko se pogovarjamo o lastni izkušnji uvajanja v človeškost in moškost, ki jo v našem življenju vodi Bog, počasi ozdravljamo in postajamo ustvarjalni sodelavci Življenja v vseh in za vse.

P. Vili Lovše za Iskreni.net

Zakaj danes moški potrebujemo skupine za moške?

Nastanek odmika za moške in skupine Mož sv. Jožefa v Sloveniji

Spomnim se svojih študijskih let v Madridu. Študirali smo tudi feminizem in feministično duhovnost. Spodbudilo me je, da sem začel premišljevati o moškosti in moški duhovnosti v naši domovini Sloveniji. Žene so veliko naredile na sebi, moški pa smo zaspali. Odkril sem, da v Severni Ameriki že dolgo obstajajo skupine za može znotraj Cerkve, da iščejo in se povezujejo. Nisem si znal predstavljati, kako te skupine izgledajo in kako delujejo. Že takrat sem si želel, da bi lahko tudi naše slovenske može spet prebudili, da se začno med seboj povezovati. Nisem si pa mogel predstavljati kako. Zdelo se mi je, da smo katoliški moški v Sloveniji zaprti vsak v svoj strah zase, svoje potrošništvo in boj za lasten zgolj zunanji »uspeh«. Redki se še borijo za skupno dobro, redki za družino, še redkejši pa za vero v Boga, kot vir ohranjanja in množenja življenja za vse. Med seboj si ne pomagamo, kakor si pomagajo mnogi za ozke in sebične cilje. Predvojni janzenistični duh v katoliški cerkvi ter medvojni in povojni teror preteklega režima, nenehno zatiranje kristjanov, kot sovražnikov države, vrednih prezira, posmeha, zatiranja in izkoriščanja s strani “vladajoče elite delavskega razreda”, nas je kot posameznike, ki se borijo za telesno preživetje še bolj izoliral in razpršil v privatno sfero. Še posebej moške. Zdi se mi, da smo krščanski moški večinoma tudi v novi državi ostali v katakombah, nepovezani, vsak sam in zase. Po osamosvojitvi sem doživljal, da v novo nastalih strankah ni prave povezanosti, edinosti in skupne navdušenosti za prepoznavanje pravih in dolgoročnih ciljev. Ozki interesi »nezrelih« posameznikov in razne manipulacije z njimi so vzele krila pomladni Sloveniji. Samo nasprotovanje preteklemu terorju in bitka za golo preživetje ne zadoščata za ustvarjanje novega življenja in alternative lažni moškosti, ki Slovenijo že skoraj sto let vztrajno in načrtno vodi po klancu navzdol v propad in izničenje. Slovenija je žejna pravih moških, ki znajo svoje življenje podariti drugim, ker so ga prepoznali kot svoj velik dar in priložnost za soustvarjanje življenja za vse. Lažna in sebična moškost iz življenja dela pekel in lov za čim večjim plenom, ki razčloveči plenilca in vse njegove žrtve. Darwinova materialistična, slepa, enostranska, posplošena, zlagana in vampirska teorija o zmagi močnejše vrste, že na veliko in glasno kaže svoje uničujoče sadove, mi pa ji še vedno verjamemo. V resnici preživijo, duhovno in telesno, le tisti, ki obvladajo moč »nemoči«, moč notranjega boja proti samouničenju: hvaležnost, podarjanje, sodelovanje, skupnost in soustvarjanje v različnosti.

Iz takšnih in podobnih premislekov se je porajal pogovor z mojimi sobrati. Kaj mi lahko pripomoremo k prebujanju in ozaveščanju moških? Kakšen majhen korak lahko storimo, da bi se razmere spremenile? Še posebej glede mož, našega zavedanja in načina moškosti, ki jo živimo danes in je dostikrat popolnoma zgrešen. S p. Damjanom Ristićem, ki je mož pobud in idej, ustvarjalne domišljije in široko vključujoče misli, sva se odločila, da bova nekaj storila. Vzela sva si dva dni, skupaj brala knjigo o Železnem Janezu in sanjala, kaj bova storila za može. Sestavila sva okvirni načrt in program za odmik za moške. Jezuitsko izročilo naju je obogatilo s sredstvi za skupno iskanje in najdevanje tega, kar Bog med nami že dela in kako bi mi lahko sodelovali pri tem. Ignacijanska izkušnja nama je pomagala in omogočila odkriti metodo in nama dal smer. Dozorel je trenutek za prvi odmik za moške v Repnjah, koncem »daljnega« leta 2008. Odziv mož je bil presenetljiv. Kmalu bi nam zmanjkalo prostora. Metoda se je izkazala za pozitivno. Možje smo skupaj odkrivali svojo moško, od Boga dano, moč.

Glavni dar je bil učenje vzajemnega spoštljivega poslušanja in podelitev svojih izkušenj, svojih zgodb. Vsak od nas ima svojo zgodbo. Iz teh nastaja skupna zgodba, ki daje moč vsem in vsakemu posebej. Vse naše zgodbe so doma v Božji zgodbi, ki jih globoko in za vedno osmišlja. Iz tega lahko zajemamo moč za skupno pot, soustvarjanje in sobivanje.

Od leta 2008 pa do letos je šlo skozi Odmik za moške že na stotine mož. Med moškimi se je počasi porodila misel, da bi znotraj ponovno vzpostavljenega Ignacijevega doma duhovnosti[1] ustanovili skupino za moške. Rečeno storjeno. Napočil je ta pomemben trenutek. 29.11. 2011 je potekalo prvo ustanovno srečanje, na katerega je prišlo 9 moških. Danes nas je že petkrat toliko.

Skupaj z možmi smo ustanovili skupino z imenom Možje sv. Jožefa. Poimenovali smo jo po zavetniku slovenskih mož sv. Jožefu.

Naša skupino sestavljajo možje, ki hočejo svojo moškost graditi na veri v Boga Jezusa Kristusa. Naša vera temelji na Božji ljubezni, kakor je razodeta v njegovi Besedi in življenju njegovega Sina. Bog, naš Stvarnik, nas je ustvaril tako, da bi živeli v večni harmoniji z Njim in med seboj ter da bi skrbeli za ostalo stvarstvo. Skupaj se učimo prepoznavati Dobro, Lepo in Resnično in se zanj odločati. Ne bojimo se duhovnega boja za ta cilj, ampak ga zavestno sprejemamo. Bog nas smatra za svoje sogovornike in sodelavce. V tem je naše dostojanstvo. Vabi nas, da svoje življenje živimo v Njem in iz Njegove moči ter z njim sodelujemo pri soustvarjanju življenja v današnjem času. Drug drugemu pomagamo na naši skupni poti in rastemo v sodelovanju pri tem, kar Bog dela v nas in po nas za naš čas in ljudi v njem.

Vesel sem, da potreba po novih skupinah za može počasi in vztrajno raste. Nastajajo nove skupine mož po Sloveniji. Moški vedno bolj slutijo in zaznavajo kakšno moč jim je dal Bog in kako drug drugemu lahko pomagajo, da bodo iz nje lažje zajemali in z Njim sodelovali.

Nastale so že naslednje skupine mož: Velenje, Škofja Loka, Polhov Gradec, Mozirje in Štepanja vas v Ljubljani. Ogrevajo se tudi možje na obali in na Dolenjskem, v Prekmurju in v Mariboru, kjer nekaj skupin že nekaj let uspešno živi in deluje.

Letos sredi junija smo se prvič podali tudi na odmik za moške v divjini. Izredna, močna in moč zbujajoča izkušnja, bratov in soborcev.

Hvaležen sem mnogim moškim, ki so in še pomagajo graditi vse te moške skupnosti in je njihovo srce odprto za dobro vseh, tudi prihodnjih rodov.

Iz želje po osveščanju moških je nastala tudi spletna stran www.moskaduhovnost.si. Vabim vas, da si jo ogledate.

Pa še nekaj: saj veste, kako je bilo v osnovni šoli, če si imel brata v osmem razredu, se te sošolci v šestem razredu niso upali kar tako lotiti. Podobno imamo tudi mi močne brate, ki so živeli za može in jim skušali pomagati, da bi bili čim bolj moški po Božji podobi. Eden večjih je naš blaženi Anton Martin Slomšek, ki je vedno spodbujal može in računal nanje. Blaženi Alojzij Grozde je priprošnjik mladih fantov, ki iščejo kako bi zaživeli svoj dar življenja v dobro vseh. Dragocen pa je tudi moj sveti sobrat jezuit Rupert Mayer iz Münchna, ki je med vojno in po njej na Bavarskem okrepil nešteto mož in jim kazal pravo smer. Priprošnji teh treh mož izročam rast slovenskih moških v ustvarjalno moškost, ki črpa svojo moč iz sogovorništva in sodelovanja z Bogom Očetom, Stvarnikom in Odrešenikom vseh in vsega življenja.

P. Viljem Lovše, DJ

( za revijo Cerkev danes)

[1]                Ignacijev dom je prvi dom duhovnih vaj s Sloveniji. Zgradili so ga jezuiti med leti 1924-1925 na Poljanah v Ljubljani, Ulica stare pravde 11. Znova je začel delovati leta 2009 in je namenjen predvsem duhovnim vajam in študiju duhovnosti. Glej: www.ignacijevdom.si

Skupine za moške v Sloveniji

znak MDSpodaj najdete podatke, kje se možje že redno dobivajo in se lahko pridružite ali pa povabite druge može in fante po predhodnem dogovoru s kontaktno osebo.

Nekatere skupine so še v nastajanju,  vse skupaj pa so spodbuda, da zasnujete skupino tudi v vašem kraju.  Pri tem vam je  vam je lahko v pomoč:

  • p. Viljem Lovše s predstavitvenim predavanjem o moški duhovnosti in metodi dela v skupini za moške (Kontakt: viljem.lovse@rkc.si, viljem.lovse@gmail.com, 041 632 626),
  • gradivo za srečanja, ki ga po dogovoru dobite po e-pošti,
  • možnost objav  na spletni strani moskaduhovnost.si,
  • sodelovanje na forumu zaprtega tipa za moške ,
  • prejemate lahko tudi Obvestilnik za moške, štirikrat letno (Prijave nanj so možne kar na spletni strani spodaj levo.) Primer Obvestilnika za moške,
  • udeležba na Odmikih za moške.

Seznam skupin Možje svetega Jožefa-osnovni podatki_marec2016

Moška skupina Sv. Jožef, Studenci
Dobivamo se vsak drugi petek ob 20h, pri sv. Jožefu v Mariboru.
Skupino spremljata kapucin Vinko Škafar in župnik Franček Bertolini.

Moška skupina v Polhovem GradcuSrečujemo se enkrat mesečno (vsak drugi četrtek v mesecu) v prostorih župnišča v Polhovem Gradcu. Naš duhovni spremljevalec je naš domači župnik g. Bogdan Oražem (bogdan.orazem@siol.net) Skupino koordiniram Simon Purger (simonpurger@gmail.com; 031 812 172).

Odmev: Močni in pogumni očetje

odmik5Močni in pogumni očetje so spodbudili drug drugega v svojem moškem poslanstvu. Prvič se je zgodilo, da je prišel na odmik za moške župnik in s seboj pripeljal svoje moške farane. Bogu hvala za Rafkota. Možje so nanj ponosni. Odmevi:

»Prvič sem na tak način med moškimi. Film me je navdal s pozitivno močjo in pogledom naprej. Pri vzgoji ne bom več dvigoval rok. Vztrajal bom in spodbujal. Ohranjal mirno kri. Nadaljeval bom z vero in mirom. Večerna in jutranja družinska molitev se mi zdi vedno bolj dragocena za vso družino. Zbere nas, zbliža in poveže, podobno kot daljši skupni obedi za isto mizo. Sveto pismo imamo na vidnem mestu in ga tudi beremo. Hvala vam možje. Še pridem.«

»Film je potrkal na moja očetovska čustva. Veliko možnosti je še za rast in izboljšanje. Tokrat sem se prepoznal v Natanu in njegovi skrbi za hčerko. Dotaknilo se me je osebno pričevanje p. Damjana Ristića pri maši. Tudi jaz bom imel priložnost, da bom dlje časa z očetom in se bova lahko pogovorila. Poskušal bom zbuditi možakarje v naši fari, da ustanovimo skupino mož.«

»Pred kratkim sem bral svoja pisma ženi, ko sva bila še fant in dekle. Že takrat sem jamral, da mi manjka časa. Še vedno se mi dogaja enako. Delo in vse mogoče dejavnosti. Ob možeh sem odkril, da moram nadaljevati svoje prizadevanje z otroki. Sinovi me potrebujejo iz oči v oči, ne za okopi. Težko je biti mož in oče. Odkrivam kako pomembno je, da si z ženo in to možakar kot bi moral biti. Ne jamram, iščem rešitve.«

»Film me je nagovoril. Oče je hčerki pokazal njeno dragocenost. Še imam čas, ki ga ne smem zapravit. Pri možeh me nagovarja in spodbuja preizkušenost in hkrati tenkočutnost. Manj komplicirate od mene. Se vidi, da sem v pretežno ženski družbi. Dobil sem nekaj rešitev. Odkril sem, da imam na prvem mestu nekaj, kar bi moralo biti na tretjem. Učil se bom izročat svoje življenje Bogu in iz Njega črpat svojo najglobljo moč.«

»Hvala Janezu, da nas je povabil in zbral, da smo prišli. Film me je izzval. Odkril sem, da sem veliko zamudil, a sem še vedno oče. Otroci so živi in še vedno lahko kaj naredim. Izredno dragocena mi je bila podelitev naših izkušenj v skupinah. Izziv: da bi tudi v župniji zmogli skupino moških.«

»Prvič sem na odmiku. Zelo me je nagovorilo. Nagovarja me prednost in zavezanost mož, ki so tudi očetje. Tega nam manjka. Med možmi res ni težave spregovoriti o svojih izkušnjah. Veliko lažje je, kot na zakonski skupini. Možje drug drugemu pomagamo k večji trdnosti. Upam, da bomo ustanovili skupino za moške.«

»Odmik je bil res nekaj novega. Doma nimam takšne podpore. Vera je res velika vrednota. Najbolj mi ostaja: resnicoljubnost in govorjenje resnice. Podeljevanje izkušnje, ne govoric, ne teorij… To moram deliti s svojimi otroki, ne pa naukov in teorije. Izkušnjo. Računam, da se bomo možje podprli za pogum pri očetovstvu tudi v naši župniji.«

»Dvomil sem, če bi sploh prišel. Mislil sem, da sem že prestar. Vesel in zadovoljen sem, da sem prišel. Sprejemam svojo in našo moško omejenost. Vera res pomaga. Tudi sinu bi rad posredoval, da delo ni na prvem mestu, ampak da naj zraven še živi in skrbi za odnose. Zgodi se. Prepuščam se Božjemu namenu z nami.«

»Manjka mi prava moška družba. Vesel sem, da sem lahko z vami delil izkušnje. Med nami je bilo veliko zaupanja in se veliko lažje odprem, kakor pa doma. Srce se mi je odprlo in zavore so popustile. Hvaležen, da sem z vami. Film me je nagovoril. Še posebej glavni junak, ki ni imel časa za otroke. Težje se je ukvarjati z odnosi z otroci kakor pa s tehniko in delom. Pri otrocih ne vidiš takoj sadov, kakor pri tehničnem delu. Kar sem zamudil pri otrokih lahko nadomestim pri vnukih. Žorž nas je lepo uvedel v vlogo starih staršev. Hvala vam, da smo si delili izkušnje.«

»Prvič na odmiku. Dobil sem ga za darilo od svoje žene. Film me je zelo nagovoril. Zelo pomembni so začetni temelji pri prvem otroku. Se moram še bolj potrudit, da bom mož in oče.«

»Prvič na odmiku. Ravno prava tema ob pravem času, ker sem že izpet in utrujen. Otroci potrebujejo več kot le plenice in zadovoljitev osnovnih potreb. Pogovor v moški skupini je bil zelo navdihujoč. Sprejemam, da sem šibek in nepopoln. Vsi imamo težave. Krepimo drug drugega. Praktični napotki. Poslala me je žena in je bila začudena, da sem prikimal in šel. Izboljšal bom svoj očetovski pristop.«

»Film me je ponovno nagovoril. Otroci rastejo tako hitro, da sem presenečen. Tudi nezgoda mi je pomagala, da sem se globlje zavedal kako pomembna je moja očetovska vloga. Vesel sem, da sem še živ. Okrepila se je moja odgovornost. Hvaležen sem vam za iskreno podeljene izkušnje in težave. Hvala Viliju, da vztraja. Prej mi je bilo tuje dejstvo, da lahko moški drug drugemu damo korajžo. Odkrivam, da se moj in ženin pogled dopolnjujeta. Ona spoštuje mojo in jaz njeno držo.«

»Prvič sem na odmiku in mi res ni žal. Podobne izkušnje imamo. Vidim kaj vse sem delal narobe. Nisem ravnodušen. Odpiram nove vzgojne vzorce. Pri otrocih sem zamudil. Priložnost so sedaj vnuki. Ko sem delal v tujini je moja žena vsak dan otrokom govorila o meni in so me ob vrnitvi prisrčno sprejeli. Hvala za vaše izkušnje in moško moč.«

»Od filma mi še posebej ostajajo besede: Jaz bom. Ženi sem po poroki rekel, da ona skrbi za verske stvari. Odkrivam, da je za otroke najvažnejši moj zgled. Spremljajo vsak moj gib. Učijo se mojega odnosa in neodnosa do Boga. Če očetu Bog nič ne pomeni, ne bo pomenil niti otrokom. Jaz se bom zastavil in ne bom rekel ženi, kar ti se z njimi ukvarjaj, ko mi bo zmanjkalo moči. Pohvala spreminja otroke in vse drugo. Zaveza moških je čudovita. Vsebuje veliko izzivov za dolgo časa. Moč mi daje skupina moških, ki jo imamo v domačem kraju.«

»Odmik za moške mi je podarila žena za rojstni dan. Odkril sem, da moram sam narediti prvi korak in ne čakat, da se bom priključil drugim. Manjkal mi je zgled. Svetniki so bili pred leti. Jaz pa rabim zgled današnjih svetnikov. Pri otrocih sem zamudil. Dobivam novo priložnost in vidim možnosti.«

»Res lep odmik. Film me je spravil v jok. Izziv: moja moška zaveza. Veliko bi rad spremenil. Zavezo bom večkrat bral in obnavljal. Veselim se skupine moških, ki nastaja pri nas. Temeljno dejstvo: sem Božji. Iz tega lahko vedno črpam. Tudi moji otroci so Božji otroci. Brez tega temelja smo možje na gostilniški ravni in ne moremo ničesar spremeniti. Služba nima večne vrednosti, imajo pa jo moji otroci. Med možmi vidim, da imamo vsi boje in preizkušnje. Življenje je težko in se je potrebno boriti. Streznitev: pri otrocih sem že veliko zamudil. Vesel sem mož, ki so prišli s svojim župnikom: kleni, delavni in pošteni.«

»Odločilna so bila navodila za poslušanje, ki smo jih prejeli prvi večer. Mislil sem, da bomo možje enake starosti pa nismo bili. Tri četrt sem vas na prvi pogled doživljal antipatične. Ko smo dobili navodila za poslušanje se je moja drža do vas v hipu spremenila. Kot bi pritisnil stikalo. Tudi vizualno ste se mi zdeli drugačni. Neverjetna izkušnja. Kakšna obremenitev, če drugega vnaprej sodim. Me kar srh spreletava. Ključno je sprejemat, spoštovat, obujat naklonjenost, potem slišim, zaupam in sem okrepljen z izkušnjo drugih. Film me je ganil. Pravo bogastvo, da ste bili večinoma starejši od mene. Starejši ste mi s svojimi izkušnjami dali zagon. Film bi rad pogledal vsaj vsakega pol leta. Ne potrebujemo pametovanja, niti nasvetov, če nismo prosili zanje. Moč za naprej je zaupanje svoje izkušnje.«

»Prišel sem, da sprejmem pomembno odločitev. Vaše izkustvo me bogati v najpomembnejšem odnosu z Bogom in me utrjujejo v poslanstvu, ki mi ga je dal. Hvala vam možje. Moj pokojni oče je dejal: ‘vse kar začneš, izpelji do konca’.«

»Vesel sem te izkušnje z vami. Film je bil zelo dobra iztočnica, ki je omogočila pogovor. Nič nismo filozofirali. Lotili smo se konkretnosti. Film meni zelo pomaga k pogovoru, veliko bolj kot sveto pismo. Vesel sem, da ni bilo nič navodil do česa bi morali priti, ampak je bilo vse odvisno od nas. Postavit si moram nove prioritete in več časa posvetit ženi in otrokom. Zelo pomemben je moj zgled: grem ali ne grem k maši, molim ali ne. Biti dober oče je poslanstvo in privilegij. Hvaležen sem za vse prejete darove. Težko je prevzeti odgovornost za vse to. Se bom potrudil, kajti ne bi rad čez dvajset let rekel, da sem zamudil. Danes imam priložnost. Nihče ne more biti oče mojih otrok namesto mene. Bodimo močni in pogumni dedci, pa skup držimo.«

»Zbudi se! Nikoli ni prepozno. Stari oče mi je bil vzor za vero. Zato imam tudi sam do vnukov še dovolj priložnosti. Še vedno sem oče in bom do smrti. Marsikaj sem zamudil. Potrebe vnukov po meni so nova priložnost. Napisal sem svojo lastno zavezo. Očetje smo odgovorni. Svojega vpliva ne smemo opustit. V filmu so možje uspeli, ker jih je nekdo spodbujal, drezal in vodil. Kljub kljubovanju je treba vztrajati pri tem, kar je dobro. Kdo bo molil za moje otroke in vnuke? Jaz bom. Mi smo na vrsti. To je privilegij: molitev za prihodnje rodove. Jaz bom. Pogum, pogum, pogum.«