Arhiv oznak: slepota

Življenja in sreče ni v bogastvu

V tretjem tednu adventa nas vabim, da smo vsak dan tedna bolj zavestno pozorni na vpliv, ki ga ima na nas lažni bog bogastva ali Mamon. Njegovi templji so najvišje in najbolj slavne stavbe naših mest: banke in supermarketi. Obvladujejo nebo in ogromne površine. Mamon je namreč besen in zahteven bog. Svoje častilce drži v nenehnem strahu in tesnobi. Kar naprej nas opozarja na posledice nespoštovanja  brezdušne rasti kapitala in obresti. Živi in bohoti se zaradi nenasitnega pohlepa, ki se skriva v vsakem izmed nas. Veliki duhovniki tega kulta se bankirji, finančniki in ekonomisti. Čeprav trdijo, da poznajo prihodnost, jih dogodki v zvezi s tem lažnim bogom nenehno presenečajo. Mamon svoje častilce zasipa z reklamami in s strahom za naložbe.

Moški radi kupujemo in kopičimo stvari. Nimamo pa radi trgovin. Še posebej radi kupujemo, če je to združeno tudi z raziskovanjem. Kupovanje postane naloga. Ne kupimo le predmeta, ki ga potrebujemo, ampak tudi vse argumente zakaj je naš nakup najboljši in najbolj pameten. S svojim nakupom potrjujemo samega sebe, iščemo in si dajemo priznanje.

Kupovanje stvari nam daje upanje. Vedno mislimo, da bo naslednja stvar tista prava in bo spremenila naše življenje. Kupujemo sanje. Prodajalci avtomobilov se tega dobro zavedajo. Samo reklame zanje si oglejte. Prodajajo svobodo. Svobodo z mesečnimi pologi in obroki seveda. Prodajajo nam sanje kakšne slavne televizijske osebnosti.

Večkrat gremo kupovat zato, ker smo žalostni, nezadovoljni v službi, ker doživljamo, da nas nihče ne posluša in ne ceni. Mislimo, da bomo z extravagantnim nakupom rešili svojo globoko žalost. Naša potreba po posedovanju razkriva našo notranjo praznino. S kupovanjem stvari ni nič narobe. Težava je v tem, da pričakujemo, da nam bo to prineslo srečo in izpolnjenost.

V najslabšem primeru nas potreba po posedovanju zasvoji in postane droga. Potrebujemo vedno večje odmerke. Na začetku smo se zadovoljili s Fordom, sedaj brez BMWja ne moremo več živeti. Naše življenje se zlomi v kopičenje denarja ali stvari. Bogastvo ima lahko obliko bančne vsote, izobrazbe, nazivov, zidakov, hiš ali stvari (avtomobilov). Seveda ne pravim, da mora biti človek popolnoma reven in brez vsega, tudi brez denarja. Vendar denar nima tako veliko vpliva na našo srečo, kot se nam zdi. Večina zahodnjakov že od leta 1950 nismo nič bolj srečni, pa se je naš materialni standard do danes vsaj dvakratno dvignil. Bogastvo lahko na splošno osreči le takrat, ko nas dvigne iz revščine in bede. Potem pa nič več. Letni dohodek prav nič ne vpliva na našo srečo. Več kot imamo denarja in bogastva, bolj revni so naši osebni odnosi. Zaradi tega se naša sreča ne povečuje, ampak celo zmanjšuje. Revna področja imajo veliko močnejši smisel za solidarnost in skupnost s tem pa tudi srečo.

Očitno je naslednje dejstvo: z denarjem obsedena družba nam ne daje tega, kar vsi mi potrebujemo, ne daje nam sreče. A kljub temu se nam zdi čaščenje denarja še vedno samo po sebi umevno in nujno. Edino kar nas nenehno skrbi in poslušamo v medijih je gospodarska rast. Ta je vse in edini cilj našega življenja. Pri dobrih novicah o borznih kazalcih si oddahnemo  tako kakor, da nam je govoril bog. Važno je, da indeks raste. To pomeni, da je naš lažni bog z nami zadovoljen. Častiti ga moramo za vsako ceno, ne glede na posledice. Če si kdo to čaščenje upa postaviti pod vprašaj se mu pokroviteljsko nasmehnemo: revček ne ve, kaj je življenje in ni realen. Če bogu mamonu ne dovolimo, da dela kar hoče, bo svoje templje prestavil drugam in v druge države, kjer bodo njegovi častilci delali še za manjše plače. Boga mamona torej ne smemo jeziti niti ga razočarati. Mamon lažni bog je prevelik, da bi lahko padel. Spretno nas drži v šahu.

Ta lažni Bog je že premagan. Premagalo ga je dete, Jezus, ki ne poseduje nikogar in ničesar, ki podarja in omogoča podarjanje. V to smer nas vabi veselje drugega adventnega tedna.

Le kar si podaril je resnično tvoje

29.10.2017: 30. Nedelja med letom: Mt 22,34-40

Ngujen Van Mah je eden od osmih sinov. Leta 1978 sta se morala njegova revna kmečka starša odločiti katerega od svojih osmih otrok bosta s čolnom poslala ven iz Vietnama. Vedela sta, da lahko njun sin na divjem južnem kitajskem morju izgubi življenje.

Ob štirih zjutraj je nekdo potrkal na vrata njihove koče in Mah se je poslovil od svojih domačih. Takrat jih je zadnjič videl. Zavezali so mu oči in ga skrili v kason tovornjaka. Vozili so se osem ur. Skozi džunglo so prišli do morja, kjer so mu oči odvezali. Neštetokrat se je dogajalo, da so zločinski trgovci z ljudmi ob morju vse pripeljane postrelili. Pobrali so jim denar, niso jih pa nameravali prepeljati čez morje. Družine itak niso več slišale zanje, saj je bilo tveganje preveliko.

»Imeli smo srečo, da nismo naleteli na takšne kriminalce«, pripoveduje Mah. V čolnu zgrajenem za deset se je peljalo po morju devetindvajset odraslih. Čoln ni bil pripravljen za dvotedensko potovanje. Vsi so zboleli, trpeli lakoto in bili ves čas brez strehe nad glavo. Njihov čoln so napadli tajski pirati, ubili tri moške in posilili vse ženske. Ostalih šest je umrlo zaradi slabih razmer in so jih morali vreči v morje.

Ko so preživeli po štirinajstih dneh ugledali kopno so že mislili, da se je njihovo upanje izpolnilo. A malezijski vojaški čoln jih je pod grožnjo, da bodo na njihov vietnamski čoln streljali, prisilil, da so se umaknili nazaj v mednarodne vode. Mah pripoveduje: »V tistem trenutku sem skoraj izgubil vero v Boga in ljudi. Prepričan sem bil, da bomo vsi umrli.«

Čoln se je zaradi prestreljenih lukenj s strani piratov začel potapljati. Opazila ga je Nizozemska trgovska ladja, ki jih je rešila in odložila na Filipinih. Mah je dvanajst mesecev kasneje emigriral v Avstralijo. Sedaj je zdravnik v podeželskem kraju, kjer prej dve leti ni bilo zdravnika.

V drugi Mojzesovi knjigi Gospod govori: »Ne zatirajte tujcev in jim ne delajte krivice, saj ste bili sami tujci v Egiptovski deželi.« Jezus nam v evangeliju pove, da je ljubezen dopolnjena takrat, ko ljubimo svoje bližnje. Boga imamo v resnici lahko radi le tako, da imamo radi bližnje.

V naše zahodnem opulentno presitem svetu emigracija danes povzroča največ histerije. Do nedavnega je še večina zahodnih držav dokaj gostoljubno sprejemala begunce. Glede na to, kako smo prebogati je takšna gostoljubnost na mestu.

V današnjem evangeliju nam Jezus ne obljublja, da nas ljubezen do Boga in do bližnjega ne bosta nič stali. Jezusova postava ljubezni vabi in omogoča, da posamezniki in tudi narodi svoje dobrine delimo z drugimi in ne gledamo zgolj nase. Če sprejmemo Njega in njegove besede potem dobimo moč tudi za skrb za svoje bližnje. Jezus nam v evangeliju tudi pove: »Od vsakogar, ki mu je bilo veliko dano, se bo še več terjalo.« Žal mnogi med nami želijo dobro življenje samo zase, prav nič pa jih ne brigajo drugi in njih blagostanje ali lakota. Zato grobo zavračamo ljudi, ki hočejo z nami deliti blagoslove za katere smo se sami trudili in jih seveda tudi podedovali. Resnično škodljiv za naše življenje je strah zase in demoniziranje drugih, ne pa begunci in priseljenci. Nečloveško pohlepen interes ozke skupine nenasitnih, vodi mednarodno “roparsko” politiko (lažno poimenovano svetovna ekonomija in prosti trg) in nas po medijih spretno manipulira in dodatno zasužnjuje v strah zase in sovraštvo do drugačnih.

Naj končam. Saj se spomnite, da Matejev evangelij pripoveduje tudi zgodbo o begunstvu Jožefa, Marije in Jezusa v Egipt. Če bi se jim to zgodilo danes, se mi zdi, bi jih verjetno takoj poslali nazaj k Herodu. Naj nam vera in evharistija spremenita srca za Božji način ravnanja do vsakogar, tudi do nas samih. Naj naša dobrota in gostoljubje odsevata dobroto in velikodušnost, ki smo ju sami deležni s strani Očeta, Jezusa, Marije in Jožefa. Božje kraljestvo je obljubjeno vsem, ne glede na to v kakšno barvo, status ali religijo smo bili rojeni. Če tega ne upoštevamo, uničujemo življenje sebi in drugim. A najprej sebi in najbližjim.