Evangelist Janez za Jezusa uporabi prispodobo žrtvenega jagnjeta. Z njo želi v nas bralcih prebuditi podobno sočustvovanja. Ovčke so čiste, bele, mehke in ranljive. Zahtevajo nego. Zdi se, da podobno kot njihovi starši, niso sposobne dovolj hitro zaslutiti nevarnosti. Sledijo kamor so vodene, celo v smrt.
Z žrtvovanjem jagnjeta so kmečki Judje iz Jezusovih časov pokazali kako resno mislijo z odkupitvijo svojih grehov. Njihova postava je narekovala, da mora biti jagnje žrtvovano za grehe vsaj enkrat na leto ob veliki noči. Takšno žrtvovanje je pastirja stalo veliko denarja in časa. Jagenjčki so bili plačilno sredstvo.
Ko Janez izreče, da je Jezus Božje jagnje, s tem na kratko pove dvoje:
Prvič: Jezus je najdragocenejši Božji dar, Bog sam se nam daje, da bi dojeli kako resno misli glede nas. Bog nam ne more dati ničesar bolj dragocenega kakor je Jezus. Zaradi njegovega nedolžnega trpljenja in smrti ni več potrebno bogoslužno žrtvovanje nobenih živih bitij. To sporočilo bi morali kar naprej poslušati, kajti nekateri kristjani se tako močno ujamemo v poveličevanje Jezusovega trpljenja, da ostanemo zaprti v svet svojih lastnih bolečin. Jezus ni nikoli iskal trpljenja. Sprejel je, kar je prišlo. Mi smo povabljeni v enako držo. Ni mišljeno, da bi morali biti kristjani smejoči mazohisti.
Drugič: Janez je vedel, da aramejska beseda za ovco (talya) ista kakor beseda za služabnika. Prvi poslušalci njegovega evangelija so to tudi vedeli. Jezus je torej služabnik, ki nam vrača resnico, ki jo potrebujemo za življenje. Resnico, ki odgovarja na naša najgloblja hrepenenja po smislu in cilju svojega življenja. On nam in za nas odpre večno življenje znotraj tega življenja. V njem ni več joka ali žalosti.
Jezus nam pokaže, da smo krščeni v njegovo smrt. Ko vstopimo v njegovo službo ali služenje, postanemo deležni tudi njegovega vstajenja in slave, kajti on si je naložil in nese s seboj vso težo naših grehov (nezaupanja do Boga, nesprejemanja sebe in drugih, sovraštva do narave).
5 In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« 6 Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje‘ in bila bi vam poslušna. 7 Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sédi k mizi‘? 8 Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ 9 Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. 10 Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘«
Apostoli so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!«, ker niso bili sposobni odpuščati. Jezus pri svojem oznanjevanju veliko in na nov način vztraja pri božji zapovedi odpuščanja bratu ali sestri. Iz izkušnje oba dobro veva, da nisva sposobna odpuščati. Hkrati pa nama je jasno, da izgubljene nedolžnosti ne bova dobila nazaj drugače kakor s spravo, tako da bova odpustila in odpuščanje sprejela. Vedno znova. Od tega je odvisno, ali bova izkustveno Boga doživela ali ne. Doživljava, da ne moreva zares ljubiti, dokler nama Bog ne nasuje v naročje svoje nežnosti, ki ne gleda na lastne zasluge in pravice. Edino, kar od naju zahteva, je odkritosrčnost in preprostost, da priznava svoje grehe in ne iščeva izgovorov. S tem kaževa, da se ga nič več ne bojiva.
A naloga odpuščanja in življenja v spravi ni tako preprosta. Po eni strani zahteva od naju živo zavest, da sva grešnika, po drugi strani pa izkušnjo zaupnosti z Bogom. Težava je, da se nimava tako zlahka za grešnika. Zakaj? Zato, ker naju muči strah, da bova zavrnjena. Pa tudi strahu pred Bogom se ne moreva kar otresti.
Zato apostoli prosijo za vero. Ne za veliko ali malo vero. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno« pomeni: Dovolj je vera, ki jo imate, samo da je pristna in živa kakor seme, ki čeprav je zelo majhno, potem zraste v veliko rastlino. Cerkveni očetje razlagajo, da so ptice, ki gnezdijo na vejah, vse naše misli, ki jih Božje beseda privlači in v njej najdejo počitek. Božja beseda je bila namreč vsajena v tvoje in moje srce. Na koncu bo prežela vse, kar smo, in nas oplodila s svojo Božjo in neuničljivo močjo, ki jo nosi v sebi. Od nas se ne zahteva veliko ali malo, ampak iskrenost, preprostost in resnico.
To je edino, kar potrebuje služabnik iz Jezusove prilike, ki smo jo brali v evangeliju. Vendar lahko hitro opaziva, kako zlahka pademo v zahtevanje svojih pravic, tega, kar je pravično in bi morali imeti ter so nam drugi ali Bog dolžni dati ali narediti. V veri bi težko našli še kakšno bolj napačno držo od te! Življenje ni na strani tistih, ki ves čas nekaj domišljavo zahtevajo zase. Tudi Gospod čaka na vratih najinega srca, da se naučiva preprosto prositi in ne zahtevati, preprosto dajati in si ne domišljati, preprosto narediti in ne čakati, da nama drugi naredijo. To bova zmogla, ko se bova zavedala, da ni vredno iskati nekaj, ampak le Nekoga. Še več. Tega bova sposobna, ko bova sprejela, da naju je On že našel in nama služi. Le v milosti Njega, ki naju ljubi, spet odkrijeva, da sva lepa. Našla sva domačnost z Njim, ki naju je prvi ljubil in naju ljubi. On naju od znotraj navdušuje, da tudi sama ljubiva. Resnični služabnik je namreč Jezus, ki v popolni domačnosti in zaupnosti z Očetom služi vsem, da bi vse osvojil in pridobil za isto domačnost in zaupanje z Očetom, kot ju živi sam. On dobiva moč za svojo ljubezen iz domačnosti z Očetom. Enako velja tudi zate in zame, če sva njegova učenca ali nekoristna služabnika. Nekoristna pa nisva zato, ker bi nič ne storila. Nekoristna sva zato, ker ne glede na to, kaj in koliko delava, na noben način ne moreva zaslužiti spoštovanja in ljubezni Boga, ki je v priliki imenovan gospodar. Tudi k njegovemu bogastvu ne moreva ničesar dodati, ne glede na to, kako se trudiva. Nekoristni pomeni ubogi, preprosti služabniki in nič več. Prav v tem je najin resničen časten naziv: nočeva biti ali imeti ničesar drugega kot, kar za nas hoče Gospodova ljubezen.
Sveto pismo lahko zares razumeva šele s pomočjo Božjega razodetja. Najino dojemanje nama tega ne omogoča. Razodetje naju povabi v Božjo skrivnost. Skrivnost ni nekaj, česar najina pamet ne more razumeti. Skrivnost je Božje osebno povabilo tebi in meni. Skrivnost je Njegovo večno hrepenenje po sožitju z vsakim človekom. Zato je Božje razodetje vir blagoslova za najino srce in za vse najine odnose do Boga in bližnjega. Knjiga modrosti pove, da brezbožniki govorijo in delajo neumnosti zato, ker »niso spoznali Božjih skrivnosti«. To pomeni, da ne poznajo in ne priznajo Božjega povabila, naj sodelujejo pri ustvarjanju sožitja, ki ga Bog želi ustvariti z vsakim človekom.
Prav o tem povabilu govori evangelij. V njem Jezus učencem napove svoje trpljenje. Marko o tem poroča kar trikrat. Svoje tri napovedi trpljenja Jezus vedno pospremi s posebnimi navodili. Božje razodetje torej niso le Jezusove tri napovedi trpljenja, ampak tudi tri spremljajoča navodila. Učenci seveda niso razumeli ne napovedi ne navodil. Podobno kot jih tudi midva težko ali pa sploh ne razumeva.
Po prvi napovedi trpljenja Jezus pograja Petra: »Stopi za menoj, satan, ker ne misliš po Božje, ampak po človeško!« Peter se je trpljenju nagonsko uprl. A Jezus mu ukaže, naj hodi za njim, ne pred njim. Če ne bo hodil za njim, ne bo videl njegovega obličja. Ob drugi napovedi trpljenja Jezus pograja učence, ki so se med seboj prepirali, kdo je največji. Ob tretji napovedi trpljenja pa pograja Jakoba in Janeza, ki sta hotela sedeti eden na levici in drugi na desnici v njegovi slavi. Seveda sta si vse to predstavljala napačno in po svoje. Enake težave imava danes tudi midva in celotna zahodna civilizacija.
Jezus gleda z Božje strani. Napoveduje svojo usodo in nama razodeva cilj svojega življenja. Midva ga nisva sposobna razumeti, ker iščeva svojo veličino in zahtevava svojo slavo v očeh ljudi. Jezusova napoved trpljenja pokaže bistvo Božje skrivnosti. Njegovo povabilo v sožitje z njim je zelo daleč od najinega načina razmišljanja, a v resnici bistvenega pomena za tvoje in moje srce, če hočeva ostati človeška in božja.
Poskušajva malo globlje razumeti Jezusovo drugo napoved trpljenja. Učenci takoj za tem razpravljajo med seboj, kateri izmed njih je največji. To je očiten znak, da Jezusove napovedi trpljenja niso prav nič razumeli. Jezus jim ne očita, da si želijo veličine. Pokaže pa jim, kakšna človeška veličina je zares prava veličina, ki je Bogu všeč in človeku v rast: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. Potem vzame v roke otroka, ga objame in doda: ‘Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal’.« Če hočeš biti prvi, moraš hoteti biti z Jezusom, ki je Prvi. On je postal služabnik vseh do smrti na križu. Zato, da bi lahko vsi spoznali, kako velika je Božja ljubezen do človeka. Jezus govori o veličini, ki je za Božje kraljestvo. Ta veličina vsakemu človeku kaže Božjo ljubezen do človeka. Takšno veličino je vredno živeti med seboj. Biti zadnji ne pomeni, da sem za vsemi drugimi. Biti zadnji pomeni, da sem služabnik vseh, da bi vsi lahko spoznali sijaj Božje ljubezni. To seveda tudi pomeni, da mojemu srcu nobena stvar ali oseba ne pomeni več kot Božja ljubezen.
info@moskaduhovnost.si
Evangelist Janez za Jezusa uporabi prispodobo žrtvenega jagnjeta. Z njo želi v nas bralcih prebuditi podobno sočustvovanja. Ovčke so čiste, bele, mehke in ranljive. Zahtevajo nego. Zdi se, da podobno kot njihovi starši, niso sposobne dovolj hitro zaslutiti nevarnosti. Sledijo kamor so vodene, celo v smrt.
