Arhiv oznak: sodelovanje

Povabljena k sodelovanju pri tem, kar dela On

WP_20140524_002

21. nedelja med letom, 23.8.2015, Jn 6,60-69

Jezus danes zaključuje svoj govor v kafarnaumski sinagogi. Učinki so dramatični. Mnogi ga zapustijo z izgovorom, da so njegove besede trde. Razočaral je pričakovanja velike večine. Pa sva pri najini vsakdanji težavi. Prav zlahka se pohujšava nad Bogom. Težko je razložiti, kako do tega pride, a pride zagotovo. V podobnem položaju so bili Izraelci. V obljubljeni deželi so se morali učiti živeti kot svobodni. Spraševali so se, komu je treba služiti? V svetopisemskem jeziku »služiti Bogu« pomeni vesel in osvobajajoč odnos z Bogom, pomeni, da nama je podarjena velika notranja moč, da nisva več sužnja vsakdanjosti niti zla. Torej kateremu bogu služiti in kateremu midva v resnici služiva? Običajno greva po liniji najmanjšega odpora, sebičnih interesov in lagodnosti. A vesel in osvobajajoč odnos z Bogom lahko živiva le, če se nenehno odločava za sodelovanje z resnico Božjega delovanja za nas in naše očete, ki se kaže v Jezusu.
Zato se Jezus na nerazumevanje, ki ga izrazijo njegovi učenci, ne odzove tako, da bi Božji dar umaknil. Tvoje in moje srce vabi k značilni božji drži: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina …« Midva sva povabljena, da se nenehno zavedava Božjega namena brezpogojne ljubezni do nas. Njegova ljubezen se neposredno dotika najinega srca. Ko množice Jezusa zapustijo, se on obrne k apostolom in jih vpraša, ali hočejo tudi oni oditi. Peter mu v imenu vseh odgovori: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« Peter ne omenja Jezusovega govora, ki ga tudi sam ni razumel. Pove pa, kaj mu Jezus pomeni za njegovo srce. Peter sluti, da od njega prihaja življenje. Kaj pa ti in jaz slutiva v srcu?
Odlomek se konča z omembo Judove izdaje. Juda je Jezusa izdal, čeprav ga je Jezus izbral za apostola. Vprašanje za naju je lahko tole: Če je Bog tisti, ki človeka pritegne, do kakšne mere smo torej mi odgovorni, ko ga zavrnemo? Bog izbere. S tem iz človeka ne naredi avtomata. Bog da prostorje svobode, da bi omogočil srečanje, ki je v veselje njemu in meni, obema. Šele v tej svobodi se najina človeškost lahko v polnosti razcveti. Bog me utemeljuje in priteguje, me presega in mi hkrati pripada. Povabljen sem, da sprejmem sodelovanje pri tem, kar on je za nas in kar za nas dela.
Božja izbira torej sama po sebi še ne zagotavlja pozitivnega izida. Ta drama najbolj zaznamuje Boga, ki ostane sam, če ga zapustimo in ignoriramo. Zaznamuje pa tudi naju, ki brez njega ostaneva sama in nesposobna, da bi uresničila svojo človeško poklicanost. Kakšna sreča, da Bog ne umakne svoje ljubezni in ne odpove. Tisti učenci, ki so Jezusa zapustili, so si lahko potem, ko so ga gledali prebodenega na križu, premislili, spreobrnili in imeli življenje. To je vedno mogoče za vsakega izmed nas. Tudi zate in zame.
Da sama sebe ne obsodiva na dokončno osamljenost in ne ostaneva žrtev svojih strasti, naju vabi, naj zaživiva iz zaveze z Bogom, ki nam jo je ponudil v Kristusu. Če njegovo zavezo podvrževa svojim ciljem, s tem zavračava Božji cilj. Njegov cilj je, da nama ponudi večno življenje, ki ga sama ne moreva proizvesti. Prav to dramo svobode nama Bog spremeni v priložnost za življenje v polnosti, prežeto z neuničljivim veseljem, da bi se ti in Bog srečala, jaz in Bog srečala, mi in Bog srečali.