Arhiv oznak: sožitje z Bogom

Brez Boga je trpljenje nesmisel

26. nedelja med letom, 27.9.2015, Mr 9,38-43.45.47-48

11947815_528849107273069_941784284144694258_oVsako evharistično bogoslužje naju vabi v odkrivanje skrivnosti Božjega kraljestva. Dobro je vedeti, da imajo pri odkrivanju Božjega kraljestva Jezus in učenci drugačen pristop. Jezus napoveduje svoje trpljenje, učenci pa se med seboj prerekajo o svojih ambicijah. Jezus ob vsaki priložnosti pospešuje Božje delo, učenci pa bi radi sami sebi pripisovali Božje pravice in resničnost ukrojili po svojih potrebah in predstavah. Jezus deluje s pogledom na Božje kraljestvo, učenci pa bi radi to kraljestvo po svoji zamisli že na tem svetu. Ali sva jim ti in jaz kaj podobna?

A Jezus jasno pove, da je usoda učencev enaka usodi njihovega učitelja. Pa ne le usoda, tudi učiteljeva dediščina postane dediščina učencev. Usodo in dediščino težko poveževa in še teže sprejemava. Mislim, da brez daru Svetega Duha, ki nama ga Jezus podari s križa, nikakor ne moreva sprejeti niti usode niti dediščine. Berilo potrjuje, kako nujno je izlitje Svetega Duha, če hočeva razumeti in sprejeti skrivnosti Božjega kraljevanja. Bog obišče vsakega človeka, da bi vse in vsakega pritegnil k sebi. Zato učenci ne smejo biti ljubosumni, če je bil dar Svetega Duha dan zato, da bi vsi ljudje lahko vstopili v Božje povabilo sožitja z njim.

Obstaja le en pogoj. Učenci ne bodo mogli vstopiti v skrivnost sožitja z Bogom, če se bodo prepustili svojemu slavohlepju in medsebojni tekmovalnosti. Če se jim prepustijo, bodo te sebične ambicije in tekmovalnost uničujoče vplivale na njihove odnose do sebe, do drugih in do Boga. Zaprle jih bodo v začaran krog trpljenja. Gorje tistim, ki bodo to trpljenje povzročali.

Za vsakega človeka so skrivnosti kraljestva najbolj dragocena dediščina. So največji zaklad, kar jih človeško srce lahko želi od Boga. Ovirati, poškodovati in pokvariti takšno dediščino je zato strašno. Posledice za človeka, ki to dela, so izguba smisla življenja in izguba te dediščine. Jezusov odgovor učencem je torej izredno trd. Podobno kot Petru Jezus tudi učencem odgovori trdo: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj!« (Mr 9, 43.45.47‑48).

Kaj to pomeni? Če najinega srca ne osvoji strast za Božje, bo vse prazno. Če ljubezen do Boga ne pretehta, bova neizogibno živela v trpljenju in ga povzročala tudi drugim. Kakšen smisel ima torej strašno trpljenje, če preprečuje pot življenja? V tem je vsa človeška drama. Zato nas Jezus jasno posvari: odsekaj, odpovej se vsaki stvari, ki je proti ali zanika pot življenja. To pomeni: najprej se odpovej vsemu, kar onemogoča in ovira rast življenja. Odpovedati se pa ne uspeš in ne zmoreš, če nisi nikdar doživel lepote Jezusovega pričevanja o Božji ljubezni do človeka.

Skrivnosti Božjega kraljestva so skrivnosti spoznanja Jezusa Kristusa. Zato evangelist Marko konča deveto poglavje z besedami: »Imejte sol v sebi in živite v miru med seboj!« Želi nama reči: Če se bosta pustila prepričati, da bodo skrivnosti Božjega kraljestva postale zaklad vajinega srca in se bosta odpovedala (sol je kot odpoved) vsakršni obliki slavohlepja in tekmovalnosti, bosta lahko uživala mir. Ta mir je pečat Božjega delovanja v vama in sad daru Svetega Duha. Uživala bosta izkustvo spoznanja Jezusa Kristusa, vajinega Učitelja, ki je prišel, trpel, umrl in vstal. Njegov prihod je tako resničen, da za njegove učence velja: kdor se dotakne človeka, se dotakne Boga. Za tiste pa, ki še ne verujejo v Jezusa, pa velja: kdor da Kristusovemu učencu, da Kristusu, kar storiš Kristusovemu učencu, si storil Kristusu.

p. Vili Lovše