»Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. 12 Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. 13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori GOSPOD. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori GOSPOD. Pripeljal vas bom nazaj v kraj, od koder sem vas odpeljal v izgnanstvo« (Jer 29,11-14).

Ko sem bil pred leti v osebno zelo težkem prehodnem obdobju, sem začel moliti rožni venec bolj kot običajno. Sredi tega, se mi je nekega lepega dne kar naenkrat posvetilo zakaj mi rožni venec prinaša toliko tolažbe. Rožni venec sem molil medtem, ko sem se hotel prilagoditi novi nalogi. Molil sem ga zato, ker me je vračal domov. Vrnil me je v čas in kraj mojega otroštva, v katerem sem se počutil bolj stabilnega in gotovega. Svojih spominov o skupni družinski molitvi rožnega venca se skoraj lahko dotaknem. Spomnim se kako smo vsi klečali na lesenih tleh v naši leseni hišici. Drobna sveča je razsvetljevala temo. Spomnim se občutka jagod rožnega venca med svojimi prsti in melodije Zdrava Marija, Očenaš in Slava Očetu. V težkih časih prehoda sem se vrnil k rožnemu vencu zato, ker je bil skupaj z ostalimi katoliškimi obredi rožni venec pomembna povezava med mojo preteklostjo in sedanjostjo.

Sredi maše je tiha in drobna gesta katoliškega duhovnika, ki jo mnogi niti ne opazijo. Takoj po molitvi Jagnje Božje, duhovnik odlomi drobec hostije in jo vrže v kelih z vinom. Legenda pravi, da sega ta navada v čas prve cerkve. Dokler še ni bilo duhovnikov so kruh in vino lahko posvečevali samo škofje. Ker pa je bilo katolikov že toliko, da škof ni več uspel doseči vseh, so ustanovili službo duhovnikov. Na začetku so se ljudje te spremembe bali. Niso verjeli, da ima duhovnik oblast posvečevanja kruha in vina. Zato so pri škofovi maši sodelovali tudi mlajši možje. Takoj po posvetitvi je škof vsakemu izmed njih dal majhen košček hostije. Vsak od teh mladeničev je tekel na svoj konec mesta in vrgel drobec hostije v kelih s katerim je tam maševal duhovnik. Ta simbolična gesta je ljudem povedala, da obstaja le ena Žrtev (daritev) svete maše katere smo deležni vsi. Danes duhovniki še vedno vržemo delček hostije v kelih zato, da bi se spomnili tega dejstva. Spomni nas, da je maša, ki jo jaz obhajam v Ljubljani ista pri kateri sodeluje moj oče v Mengšu. Evharistija, ki jo moj sobrat Janez obhaja v Sibirij, je ista, ki jo sam obhajam kjerkoli pač že sem. Vsi, ki so bili pred nami in vsi, ki bodo za nami so deležni iste svete daritve.

Ko gremo torej v svojem življenju skozi različna težka obdobja, lahko vedno iščemo tolažbo v antičnih ritualih, ki nas povežejo z našim Bogom in Odrešenikom, ki je onkraj vsake spremembe. On je že vstali in me vključuje v svoje vstalo in poveličano telo. Pri vsaki evahristiji doživljam, da je moja smrt že premagana in vse zlo, ki me v življenju doleti in ga sam naredim. On je skala moje trdnosti. Evharistija je vračanje domov in zajemanje iz moči Doma, ki je Gospod. Na temelju te skale je mogoče zdržati vse zemeljske spremembe.

 Predlagani svetopisemski odlomki:

1 Mz 12,1-9: Bog pokliče Abrahama

Iz 42,1-16: Zapojte novo pesem

Iz 43,16-21: Glejte, nekaj novega delam

Iz 65, 17-25: Novo nebo in nova zemlja

Jer 18: Pečar

Jer 29,11-14: Poznam načrte, ki jih imam za vas

Mt 1,18-25: Jožefove sanje

Mt 7, 24-27: Zidaj svojo hišo na skali

Lk 1,26-56: Marijin zgodi se

Lk 19,1-10: Zahej pridi dol

Jn 20,19-20: Apostoli se skrivajo v dvorani zadnje večerje

Apd 10,9-33: Peter prvič sprejme »nečiste« jedi

Točke za molitev

Premišljujem ob besedah kardinala Newmana, ki so navedene v prvem stavku popotnice. Preudarjam dejstvo, da moram dovoliti spremembo v svojem življenju, če hočem še naprej Prosim Boga, naj mi pokaže mnoge milosti, ki mi jih lahko da le, če pritrdim in rečem »da« določeni ali tej spremembi.

V molitvi gledam nazaj na svojo preteklost in vidim, da so me časi, ko sem spremembe sprejel, zelo obogatili in mi pomagali dozorevati. Zaupam, da bo Bog tudi to spremembo s katero se sedaj soočam napolnil s svojo milostjo.

V molitvi poskušam priti do korenine svojega strahu. Kakšen bi bil v primeru te spremembe najslabši scenarij? V moči molitve ugotovim, da je večina mojih strahov neutemeljena. Svoji pameti dovolim, da pomiri moje prestrašeno in iracionalno srce. Tudi za strahove, ki se lahko uresničijo, v molitvi prepoznam, da bo Bog vedno z menoj in me varoval hudega. Vse svoje zaupanje položim Vanj.

V prehodnih obdobjih (obdobjih sprememb) se lahko naslonim na antične molitve in rituale cerkve, ki me vabijo, da v vseh spremembah svojega življenja lahko zaupam Bogu, njemu, ki se ne spreminja. On je skala, na kateri je zgrajena moja hiša. Zaradi tega sem trden in močan.

 Sorodne teme

Strah, obup, izguba, obotavljanje in zavlačevanje, zaskrbljen

 Besede za popotnico

»Rastem, če se spreminjam; popoln sem, če se pogosto spreminjam.« (kardinal Newman)

»Življenje je most. Prečkaj ga. Nikakor pa na njem ne gradi hiše.« (Indijanski pregovor)

»Dokler ne storiš nekaj več od tega kar že obvladaš, ne boš nikdar rasel.« (Ralph Waldo Emerson)

»Bedasta doslednost je škrat majhne pameti« (idem)

»Vsak dan naredi vsaj eno stvar, ki te plaši.« (Baz Lermin)

»Navada ali običaj brez resnice je zgolj stara napaka.« (Ciprian)