Arhiv oznak: spreobrnjenje

Sprejemam Božji dar

3. nedelja med letom, 21.1.2018, Mr 1,14-20

Današnja evangeljska zgodba se odvija ob vodi, zato bom dodal kratko zgodbo, ki se mi zdi primerna. Nekega dne so se trije možje sprehajali in nepričakovano prišli do široke razbesnele reke. Morali bi jo prečkati, vendar niso vedeli kako. Prvi je molil k Bogu: »Gospod, daj mi prosim moč, da bom prečkal to reko.« Bog mu je v trenutku dal velike roke in močne noge in je v dveh urah uspel preplavati reko. Nekajkrat bi se vmes skoraj utopil.

Ko je drugi mož to videl, je tudi on molil k Bogu: »Gospod Bog, prosim te daj mi moč in tudi sredstva, da bom prečkal to reko.« Bog mu je v trenutku dal čoln z vesli in v približno eni uri je uspel prečkati reko. Nekajkrat bi se vmes skoraj prevrnil.

Tretji mož je videl, kako se je izšlo prejšnjima dvema in je tudi sam molil k Bogu: »Gospod Bog, daj mi prosim, moč in sredstva in razumnost, da bom prečkal to reko.« Bog ga je v trenutku spremenil v žensko. Pogledala je na zemljevid, začela hoditi navzgor ob rečni obali kakih petsto metrov in nato prečkala reko preko mosta.

Vsi trije možje so prosili, da bi jim Bog nekaj dal: moč, sredstva in razumnost. Tudi danšanja berila govorijo o stvareh, ki naj bi jih mi sprejeli. Trije pohodniki so dobili na svoje molitve takojšnje odgovore. Jona, Pavel in Marko pa vedo, da je resnično sprejemanje veliko manj dramatično in nikdar tako hitro. Vedno vključuje izpuščanje iz rok in šele potem lahko sprejmemo. V krščanskem življenju takšno držo imenujemo spreobrnjenje, ki je v središču našega verskega življenja: nenehno sprejemanje Božje izročitve vsakomur izmed nas v Kristusu. Sprejemanje njegovega načrta ljubezni, ki nam ga vsak dan kaže in razkriva po našem življenju.

Kristjan se ne spreobrne samo enkrat v življenju, ampak vsak dan in to na mnoge načine. Sprejemanje tega, kar Bog dela in podarja omogoča nenehno preobražanje naše notranje drže in tudi zunanjega načina življenja. Iz tega kar sam delam, se spreobračam k temu, kar je Bog že storil za nas in nam podaril: sinovstvo/hčerinstvo v Sinu. To je dar vesele novice, ki jo je treba samo sprejeti. To je naša vera. Sprejemanje Božjega daru.

Vsako od treh beril pokaže eno od razsežnosti spreobrnjenja. Jona kliče Ninivljane k občestvenemu spreobrnjenju. Sveti Pavel, ki pravi, da je konec časov blizu, kliče Korinčane v spreobrnjenje uma. Evangelist Marko pa nam govori o osebnem spreobrnjenju Simona, Andreja, Jakoba in Janeza.

V danšanjih časih običajno slišimo Božji klic osebno, kot posamezniki. Običajno prepevamo, kako je Jezus umrl zame, ali pa »Tukaj sem, Gospod!« ali pa »Hodil bom za teboj!« Gledajoč posameznika so vse te izjave resnične. Težava je v tem, da zelo radi spregledamo biblično občestvene razsežnosti naše poklicanosti v spreobrnjenje. V svetem pismu Bog in Jezus ljudi osebno vabita v spreobrnjenje, a za širšo skupnost in občestvo. V Stari zavezi za Izraelsko ljudstvo, v novi zavezi pa za ves svet. Vsi postajamo Kristusovo vstalo telo, ki je navzoče v tem svetu za to, da bi vse povabilo v Očetovo ljubezen.

Današnja berila so lakmusov papir za preizkus našega spreobrnjenja. Če je naša vera postala klub za samopomoč v katerem govorimo zgolj o mojem Bogu, moji molitvi, moji cerkvi in moji maši, potem še zelo potrebujemo spreobrnjenje. Ni nam treba pustiti za seboj Božje osebne ljubezni do nas, ampak moramo spregledati, da je le ta samo nujna priprava na pripadnost Božjemu ljudstvu, ki se podarja svetu na vseh ravneh kot Kristusovo telo, kot občestvo oseb, iz katerih Sveti Duh, kakor iz Sina, dela kruh za življenje sveta. Zavreči moramo misel, da sva jaz in Bog nasproti sveta in sprejeti misel, da smo mi in Bog v svetu in zanj. Mi smo Kristusovo telo v svetu in za svet. V moči Sinovskega Duha ljubezni, ki je v nas v moči krsta. Poslani smo, da vse narode naredimo za Kristusove učence.

Naj nam Bog da moč, sredstva in razumnost, ki jo potrebujemo, da se bomo vsak dan znova kot občestveni ljudje ali osebe pripete na Božje življenje spreobračali k Njemu, ki ga prepoznavamo in mu služimo v bližnjih.

Lepota Božjega imena

3. postna nedelja, 28.2.2016, Lk 13,1-9

goreči grm»Spreobrníte se, govorí Gospod, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Tako naju vabi današnje bogoslužje. V evangeliju naju Jezus svari: »A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec.« Že Janez Krstnik nama je v adventnem času klical: »Spreobrnite se … obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.«

Janez je oznanjal spreobrnjenje zato, da bi midva verovala ljubljenemu Sinu in ga prepoznala. Čemu pa Jezus vabi k spreobrnjenju? Odgovor najdeva v prvem berilu iz Druge Mojzesove knjige. Bog, ki se je v gorečem grmu razodel Mojzesu, izpove: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim …« Z besedami »poznam njegove bolečine« Bog pokaže, kako nas ima rad. Pokaže vso svojo bližino do človeka, vso dobrohotno naklonjenost, ki ga žene v odnosu do nas, do tebe in mene. Ta čustva postanejo odločitev, da nas osvobodi. Postanejo dela odrešenja. Zaradi tega se je razodel Mojzesu in s tem začel zgodovinsko osvoboditev iz Egipta. Ko ga Mojzes vpraša, v imenu koga naj pride pred svoje ljudi, mu Bog odgovori: »Jaz sem, ki sem. ›Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke.« Božje ime izraža tisto, kar lahko o Njem doživi človek, kadar ga kliče in potem zazna njegovo bližino, naklonjenost in osvobajajočo moč.

»Jaz sem, ki sem.« Skrivnosten izraz, ki razoroži s svojo preprostostjo, lahko pomeni tudi: »Jaz sem, ki bom«, »Jaz sem z vami, kakor boste videli«, »Jaz sem tisti, ki ga boš videl, ko me boš klical in bom«, »Kdo sem, boste zvedeli iz tega, kar bom storil za vas«.

Božje ime nas povabi v to, kar je on za nas. Zato je Bog vedno Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov, Izraelov Bog, Bog Jezusa Kristusa, naš Bog. Ljudstvo je del Božjega imena, in Bog »El« je del imena, ki ga nosi ljudstvo – Izra-el. Besede »naš«, »moj« in »edini« so v odnosu do Boga vedno skupaj. Takšna je Božja zaveza s človekom, z nami. V zavezi, ki se razdeva v Božjem imenu, je skrita vsa dinamika naše duhovne rasti.

Najbolj izredno pa je dejstvo, da je Božje razodetje prepletlo vso zgodovino, a se je razodelo iz neke točke, ki se širi, dokler ne doseže vseh. Bog je poklical Mojzesa, da ljudstvo osvobodi iz suženjstva. Ta epizoda je del predhodne svete zgodovine, del zaveze, ki jo vključuje in odpira v novo prihodnost Boga za ljudstvo in za Mojzesa samega. Mojzesa, ki je bil kot dojenček rešen iz vode, ko pa je odrasel in branil Hebrejca pred Egipčanom, pa je moral pobegniti v tujino. Ko ga Bog kliče, se Mojzes vrne z drugo močjo in drugo perspektivo. Vse njegovo življenje dobi svoj pečat smiselnosti znotraj zaveze z Bogom. Smisel je povezan z imenom Boga, ki se mu je odkril. Resnični sad spreobrnjenja je prav to, da na podlagi Božjega imena, ki se je razodelo mojemu srcu, ponovno odkrijem smisel svojega življenja.

Božje ime nam naše življenje pokaže v drugi, popolnoma novi luči in ga spremeni. Prav to molimo na koncu maše po obhajilu: »Večni Bog, nasitil si nas s čudežnim kruhom, da imamo že na zemlji poroštvo večnih skrivnosti.« Lahko bi rekli tudi takole: Ko nas priteguješ k sožitju s teboj in brati in mi okušamo tvoje odpuščanje, ki smo ga sposobni razdeliti z vsemi, tedaj odkrijemo lepoto tvojega Imena, tedaj obrodimo sad, ki je vreden spreobrnjenja, in vse naše življenje izžareva drugačno luč. Evangelij naju vabi prav k temu spreobrnjenju in odkrivanju Božjega imena, ki se razodeva v Jezusu.

p. Vili Lovše

Moška duhovnost, pot do resnične moškosti

Group of men standing in a circle and prayingV naši kulturi so bile žene, bolj kakor moški, spodbujene in prisiljene delati na svojem notranjem življenju, na osebnem odnosu z Bogom. Moški smo na to kar pozabili. Bežimo v zunanji površinski svet. Glava je naš kontrolni stolp. Gradimo, razlagamo, uporabljamo, popravljamo, manipuliramo, uzakonjamo, grabimo, delamo red in se igramo z vsem, kar nam pride pod roke. V resnici pa se ne dotaknemo nobene stvari, kajti ne poznamo notranjosti stvari in niti sebe.

V resnici se notranjosti bojimo. Zaradi tega mora naš lažni kontrolni stolp razuma delati nadure, veliko preveč nadur. Samo na tak način si lahko zagotovi občutek nadzora, gotovosti in pomembnosti. Ujet je zgolj v delček slike. Nevarnost pa je v tem, da misli, da je ta delček celotna slika. Ujet je znotraj lažne moškosti. Korporativno je prav ta lažna moškost postala mit zahodne civilizacije. Določajo jo možje, ki nadzorujejo oblast, denar, korporacije, cerkve, vojske in moralo. Kar mi imenujemo realnost in smo od nje skoraj popolnoma odvisni je konstrukt mož, ki niso nikdar delali na svojem notranjem življenju, na svoji notranjosti in svojem duhovnem dogajanju. Niso šli vase, niso se naučili zaupati. Niso se naučili ranljivosti, molitve in poezije. Ti možje, in civilizacija, ki smo jo podedovali od njih, so v veliki meri raztrgani ali celo bolni (duhovno, psihično, človeško propadli).

Vse dokler se moški v sodelovanju z ženskami ne bomo zavedli in prepoznali to razbitost in raztrganost, nam bo prav to proti-krščanstvo vsiljevalo sebe kot edino resničnost ali realnost. Dokler je tako, nimamo nobenega upanja, da bi lahko živeli kot Božji sogovorniki in sodelavci v vseh zemeljskih stvareh. Ostajali bomo žrtve grozodejstev posamezne generacije.

Če pregledamo evangelije, odkrijemo, da Jezus deluje na moški in ženski način. V njem sta oba vidika v popolni skladnosti. Zelo je domač s svojim notranjim svetom. Zlahka in z veliko občutljivostjo govori o molitvi in odnosih. Takoj nato pa je ves v zunanjem svetu: potuje iz kraja v kraj, grozi farizejem in jih spominja kaj je njihova resnična naloga, skrbi za ljudi, se jih dotika, jih ozdravlja in kliče. Nato se spet umakne v puščavo k svojemu notranjemu življenju. Deluje iz notranjosti navzven in spet nazaj v notranjost. Njegov pristop vsebuje oba vidika. Zato nas kliče in izziva. Ne glede na to v kateri skrajnosti – lažno-ženski ali lažno moški – mačistični – se trenutno nahajamo.

Na zahodu smo zelo močno potopljeni v saharinsko duhovnost. Naša glavna skušnjava je ignorirati delovanje ali moško plat duhovnosti. Zaradi tega imamo tako pobožnjakarske in včasih zelo impotentne duhovnosti, ki sveta ne zajamejo niti ga ne izzovejo.

Kristusova celovitost nas v resnici ogroža. Pogumno in tvegano osebno vero nadomeščamo s shemami iz poslovnega in potrošniškega sveta, ki naj bi bile potrebne za odrešenje, ki ga pojmujemo kot uspeh in zdravje na tem svetu. V duhovno življenje poskušamo prenesti potrošniško shemo:  zmagati/doseči/ uspeti/ nadzorovati/ potrošiti. K sreči pa to na duhovnem področju ne deluje. Zagotovo obstaja boljša pot, kajti ta ima slab konec. Res obstaja. Imenuje se spreobrnjenje.

Spreobrnjenje k čemu? Spreobrnjenje k temu, kar bi lahko imenovali Ne-jaz. Spreobrnjenje k D(d)rugemu, tujcu, možnemu sovražniku, ki se ga moramo naučiti ljubiti. Z drugimi besedami: možje moramo biti spreobrnjeni k ženskemu, ženske pa k moškemu. Morda je zato Bog ustvaril spolno privlačnost tako prepričljivo in močno. Če se spreobrnemo k temu ne-jazu, se vse spremeni. Ko je Drugi naše središče smo resnični, pristni, živi in večni. Spreobrnjenje nam omogoča celovitost in osredotočenost. Sposobni smo gledati skozi oči drugih, ki niso tako zaslepljene, kakor naše lastne. Uzremo drugo stran stvari. Odkrijemo, da sovražnik ni sovražnik, ampak duhovni partner in pomočnik.

Moška duhovnost poudarja služenje človeški skupnosti pred religioznimi diskusijami, govorjenje resnice pred koristoljubnim obračanjem po vetru, izvajanje pravičnosti pred hlinjenjem dobrote. Brez moškega dopolnjevanja, duhovnost postane preveč poženščena in uglašena na lažno ženskost. Preveč se začne ukvarjati zgolj s seboj, z odnosi in nerazčiščenimi čustvi ter brezkončnim varovanjem samega sebe. Lažna ženska duhovnost je past za tiste z veliko prostega časa, udobja in liberalnih idej. Njihov liberalizem postane imun na celovit in radikalen evangelij.

Moška duhovnost može spodbujal k radikalni evangeljski poti. Brez dvomov in izgovorov, brez posnemanja svojih sester ali mater. To samo po sebi zahteva veliko poguma in dejstvo, da imamo samega sebe v oblasti. Takšen moški ima življenje za druge in to ve. Ni mu treba nikogar pehati, groziti ali igrati igrice moči, ki jih običajno igramo. Svojo moč z gotovostjo in mirnim zaupanjem obvlada. Ne žene ga javno mnenje ali arogantnost, ampak ve kaj je res. Ne potrebuje statusnih simbolov, ker živi iz tega, kar je. Ne potrebuje kovčka in spodnjega perila s svojimi lastnimi začetnicami. Njegova identiteta je umirjena in utrjena znotraj njega, ne v zunanjih stvareh. Domač je s svojo dušo in je ne prepušča kar tako zlahka raznim korporacijam, vojskam, državam ali drugim na videz sprejemljivim kolektivnim mentalitetam.

Takšni celoviti moški so svetniki. Svoji moški duši zaupajo zato, ker so srečali Očeta. Oče jih je poučil o jezi, strasti, moči in jasnosti. Poslal jih je naj gredo skozi vse to in plačajo svojo ceno. Z njimi je razdelil svoje lastno ustvarjalno seme, svojo lastno odločilno Besedo, svojega lastnega Duha razsvetljevalca. Sprejemajo vednost in nevednost, gotovost in negotovost. Delujejo lahko tudi brez zunanjega uspeha, zato ker so v obraz pogledali strahu pred neuspehom. Ne potrebujejo potrjevanja ali zanikanja. Ne padejo zaradi obsojanja ali ignoriranja. Svobodni so. Svetniki so nepremagljivi. So moški.

Veliko razlogov je zakaj moška duhovnost tako počasi prihaja na dan. Država potrebuje konformiste in brezčutne bojevnike, da poskrbijo za njene posle. Zdi se, da cerkev bolj potrebuje otroke, kakor pa samostojne Božje sogovornike. Obstaja pa še veliko globlji razlog zakaj smo moški in ženske odpovedali v ljubezni in ne zaupamo svoji moški ali ženski moči: večina ljudi zahodne civilizacije trpi zaradi očetovske rane. Tisti, ki jo imajo, se jih njihov človeški oče ni nikdar dotaknil: ne telesno, ne duševno, ne duhovno. Ali ni imel časa. Ali ni imel svobode. Ali ni čutil potrebe. Ali ni bil sposoben. Posledica pa so otroci brez moške moči. Nimajo zaupanja vase, nimajo sposobnosti, da bi nekaj naredili, zdržali in zaupali sebi. Oče jim namreč ni izkazal zaupanja.

Zato je imel Bog zelo dober razlog, da se je razodel kot Jezusov Oče. Prav glede očeta večina izmed nas ne čuti, ne verjame in smo raztrgani. Vsi lahko vzkliknemo skupaj z apostolom Filipom: „Gospod, pokaži nam Očeta, in zadosti nam bo“! (Jn 14,8). Če se s to rano ne soočimo, če je ne začutimo in ne dovolimo, da jo On zaceli, bomo še naprej živeli življenje lažne moškosti: biznis in postavljanje pred drugimi, neiskrena in podkupljiva moč, namesto poštene nemoči. Sinovi in hčere naslednje generacije pa bodo ta žalostni proces očetovske rane spet ponovili.

Ali obstaja pot ven? Seveda. A le za ljudi, za moške in ženske, ki bodo ukrepali. Ni poti do moškosti. Moškost sama je pot. Zato poimenuj rano. V njej te čaka Bog Oče. Začuti jo in se nad njo razjoči. To je moč, ne slabotnost. Išči Očetovo obličje. To je ukrepanje in pot, ne pasivnost. Prevzemi polno odgovornost za svoje življenje in vedenje. Ne stresaj krivde na druge, ne obsedi v sramoti. Ne čakaj na topla čustva in čudeže. Ukrepaj. Pojdi. Tvegaj. Zmoreš, ker lahko računaš na Očetovo moč.

V tej smeri v IDD prirejamo odmike za moške in iz tega črpa tudi skupina Mož svetega Jožefa. Na strani www.moskaduhovnost.si pa razmišljamo in se o tej temi pogovarjamo.

P. Viljem Lovše DJ