Nekaj dobrega za vaše žene, prijateljice, sestre, mame, hčere…Možje povabite jih!
Nazarje, 6. do 8. marec 2020
»Z vso skrbjo varuj svoje srce, kajti iz njega izvira življenje.« (Prg 4,23) Srce je vrelec vere, upanja in ljubezni – srčika BITI. Kaj si kot ženska želim, o čem sanjam? Kakšni boji so v mojem srcu? Kdo se bori zanj?
Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. (Mt 6,21) Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve.(Mt 15,19)
V prijetnem okolju samostana in kraja Nazarje bomo iskale pot do svojega srca in v njegovih globinah odkrivale lepoto, ki ne mine.Molitev s telesom, meditativni plesi, sprehod v naravi, poslušanje in delitev osebnih izkušenj ob likih svetopisemskih žena, film, svete maše, adoracija in še kaj, nam bo pri tem dragocena popotnica.
V Gospodovi hiši bodo prebivali tisti, ki so čistega srca. Zakaj se čudiva, če se nikdar ne počutiva domače z Bogom in v njem nimava stalnega prebivališča? Bog namreč gleda le na najino srce, midva pa se izgubljava v utvari lastnih zaslug.
Pod tem vidikom se lahko približava božji besedi 22. navadne nedelje. Vsa tri berila naju spominjajo, da je Njegova beseda ali zapoved temelj za najino življenje. Jezus nama v evangeliju pokaže, da je najina težava v tem, da ne temeljiva svojega delovanja na Božji besedi ali zapovedi, ampak na različnih zgolj človeških prepričanjih, izročilih, držah, mislih, dolžnostih. Ta seveda nimajo nobene povezave s tem, kar Bog pravi in naroča za naše življenje. Zaradi tega tudi nikdar ne okusiva in ne doživiva uresničitve Božje obljube. Obljublja nama, da bova dobila v last deželo srca in okušala skrivnost Božjega kraljestva, ki se je razodela v Jezusu Kristusu. A uresničitev te obljube bova doživela le, če bova uresničevala Božjo zapoved ali besedo o našem življenju, in ne katerekoli druge. Božja zapoved se vedno dotika najinega srca. Človeško izročilo pa največkrat nima prav nobene povezave s srcem ali najinim človeškim bistvom. Jezus ves svoj govor utemelji na nasprotju med Božjo zapovedjo in človeškim izročilom in posledično na čistem ali nečistem srcu.
Običajno dokaj hitro razumeva, kdaj nočeva izpolniti neke Božje zapovedi. Ni pa tako enostavno prepoznati, ko si neko zapoved v narekovajih sama vsiljujeva oziroma verjameva, da delava nekaj dobrega, kar pa ni v skladu z Bogom. Zato je za naju bistvenega pomena Pavlova spodbuda Timoteju: »Ohrani zapoved brez madeža in brez graje do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa« (1 Tim 6,14). Svetuje nama, naj ohranjava zapoved takšno, kot je v Božjem namenu. Le tako bo najino srce imelo življenje in bo podedovalo skrivnost Božjega kraljestva. Prav to pomenijo besede »do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa«. S tem ni mišljeno onstranstvo, ampak razodevanje Jezusovega obličja tvojemu in mojemu srcu danes in tukaj.
Božja beseda in zapoved tvojemu in mojemu srcu razkriva Jezusovo obličje in ga tako usposobi, da v polnosti zaživi svojo človeško poklicanost. Pravi odnos do Božje besede je srčen in ne razumski. Najprej je potrebno sprejeti skriti Božji namen zame in zaupati njegovi ljubezni. Potem šele razumem in dojamem. Če hočeva Božjo besedo razumeti, jo morava najprej ubogati in uresničiti. Midva pa običajno delava ravno obratno. Najprej hočeva razumeti, da bi potem uresničevala ali ubogala. Zato odlomek iz Pete Mojzesove knjige nadaljuje: »Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov!« (5 Mz 4,9). Še posebej poudari, naj se spominjava besed, ki sva jih videla. Dobesedni prevod se namreč glasi: pazi, da ne pozabiš besed, ki so jih videle tvoje oči. Poudarek je na iskrenem srcu, ki je bilo ljubljeno in ga ta ljubezen še vedno spremlja v njegovi zgodbi. Na to ljubezen velikodušno odgovarja. Kaj torej pomeni videti besede? To pomeni, da sva besedo sprejela in jo uresničevala. Da sva živela tako, da sva sama, in drugi ob nama, doživela Božjo navzočnost in bližino. Psalm zato poudari, da se iskreno srce pred Bogom pokaže v pravičnem delovanju in govorjenju, ki niti sebi niti bližnjemu, niti v besedah, niti v dejanjih, ne dela škode. To je vredno več kot ne vem kakšna velika dela. Kajti prav v tem se meni in drugim razodeva Božja bližina.
Pred nami je velik izziv. Pohlep naše moderne industrijske “civilizacije” uničuje zemljo, naš skupni in edini dom. Izziv za nas, može tretjega tisočletja pa je: kako sedaj to “civilizacijo” usmeriti v pravo smer, da bo trajno soustvarjala in gradila skupni dom in boljše pogoje za vse ljudi, tudi prihodnjih generacij?
Omenjeni izziv nam je dan. Vanj smo se rodili. Bog nam je dal tudi zmožnosti, da ga sprejmemo in z Njim sodelujemo pri spremembi. Svojo agresivnost in tekmovalnost usmeriti v dobro vseh. Kako to doseči? Naloga zahteva plemenite, najprej duhovne, bojevnike. Mi smo poklicani v ta plemenit boj. Tisti, ki se zavedamo izzivov in priložnosti, ki nam jih prav današnje svetovne okoliščine nudijo za sodelovanje s Sveto Trojico, ki računa na nas pri ljubezni do vseh in vsega.
Vsak izmed nas moških nosi v sebi agresivnost in tekmovalnost, ki vedno prideta na dan. Zlahka vidimo negativne izraze obeh: vojne, osvajanja (v poslu, seksu), pasivnost (agresivnost proti sebi: “Saj itak ne zmorem…”), sebična tekomovalnost (Ne morem zmagati, dokler ti ne izgubiš) in še in še… Kako pa svojo agresivnost lahko živimo na zdrav in plemenit način?
Ena možnost je pot bojevnika, druga pa je pot vojaka. Vse prvotne kulture, ki so gojile življenje za večjo skupnost, ne zgolj sebično in zase, so jasno ločevale med obema moškima vlogama. Nikdar ne smemo pomešati vojaka z bojevnikom. Vojak je lutka, ki naredi, kar mu rečejo, čeprav njegovo srce kriči, da je narobe in naj tega ne stori. Vojak nima pojma o tem kaj pomeni biti bojevnik. Morda je nekaterim izmed nas vojaščina pomagala, da smo se tega zares in globoko začeli zavedati, da smo se prebudili.
Bojevnik se skupaj z drugimi bori za nekaj kar je prav, lepo in resnično, kar je večje od njega in v kar verjame ter je dobro za vse. Bojevnik je povezan z ljudmi, ki so mu dani. Tedaj ga Bog najde. Bojevnik sledi nareku svoje prebujene duše in človeškosti, ne slepim ukazom drugih ali svoje sebičnosti. (Vse vojne so vedno posledica sebičnosti določenih večinoma skritih pohlepnih skupin, ki zlorabijo svoje moške otroke za uničenje tekmecev). Bojevnik protestira proti vojni in gre za to v zapor. Bojevnik je v stiku s svojim srcem – z veseljem, žalostjo in strahom. Če pomešamo bojevnika z vojakom pospešujemo militarizem in večamo moč plazilskih možganov, izključevalne miselnosti, ki na vse gleda belo in črno, skozi lastne strah in sebičnost. Vojak je prisiljen biti homofob, zato ubija in je ubit. Bojevnik se bori za življenje in zato svojega podari in razdeli z drugimi. Vojak povzroča smrt in umira v strašnih bolečinah. Bojevnik pa je konjenik, ki jaha skozi ta svet s srcem v roki, ki je kakor življenje podarjajoče sonce. To se zgodi, če ti in Bog postaneta prijatelja in ljubimca. Bojevnik ima tako močan stik s svojim srcem, da ga lahko podari svetu. Bojevnik ne ljubi le svojih najbližjih, ampak tudi sovražnike in Boga. Bojevnik je v stiku z Bogom kakor s prijateljem in ljubimcem.
Sveta Trojica ni predvsem sodnik in izvrševalec kazni. Če je Bog za nas zgolj to, potem smo navadni in slepi vojaki (ki točno ne vedo za kaj in koga se borijo), ki prinašajo smrt. Če pomešamo vojaka in bojevnika v sebi potem so vsi naši odnosi bolni: do Boga, do sebe, do bližnjih in stvarstva. Prvi je lažni bog imperija, ki mlade fante zlorablja za svoje sebične koristi, ker ne znajo ločiti med bojevnikom in vojakom. Te zmede si ne smemo več dovoliti. Laž je treba razkrinkavati. Vsak dan znova. Pri tem si možje pomagamo med seboj v moški skupini. Nas cilj je biti skupaj z ramo ob rami na poti duhovnega boja za sodelovanje pri ustvarjanju sveta, ki se nenehno dogaja in ga Trojica nenehno velikodušno podarja vsem in za vse.
Nekaj možnih in omejenih predlogov za duhovnega bojevnika. Borilna veščina, ki jo vadiš ali si jo, ti lahko pri tem pomaga od zunaj. Toda glavni boj je notranji za mir in odnos v samem sebi, proti vsem skrbem, strahovom, žalostim, jezi in drugim mislim, ki nas hočejo razburjati in razbijati. Bojevnik moli, meditira in se ne premakne, če ga ščegeta v hrbtu ali v nosu. Bojevnik zjutraj vstane in telovadi, gre na sprehod in skrbi za svoje telo. Bojevnik skrbi za uravnovešeno in zdravo prehrano in si nekajkrat ne leto pomaga z daljšim postom. Bojevnik v srcu vedno znova daje glavno besedo svojemu Viru, Bogu, Sveti Trojici. Sodeluje pri Božji skrbi do sebe, bližnjih in stvarstva. Bojevnik dela, a ne sam in zase in svoje samopotrjevanje, ampak za zagotavljanje življenja drugim in sebi. Bojevnik se tudi veseli in skrbi za odnose z najbližjimi. Ko se usedeš in umiriš se bitka začne. Ko se tam učiš postavljati na stran Zmagovalca, zmaguješ v smeri ljubezni tudi v svojem življenju. Bojevnikova bitka je najprej proti svojemu egu in njegovim demonom ali obsedenostim. Da se nauči bivati v pravi Moči, ki je Božja in navzven gradi in povezuje dobro, lepo in resnično za vse. Boj ni telesen, ampak duhoven. Če gremo v telesni boj smo že uničeni. Izgubimo sebe in skupnost. Duhovni boj je ukrotiti divjega volka v sebi, tako, da hraniš Božjega sodelavca, soustvarjalca in prijatelja. To si v resnici in za to si se rodil v ta čas.
Bojevnik je dober in ljubeč človek do svoje žene in otrok. Bojevnik se uči nenasilja, ki sta ga živela Jezus in Gandhi ter dolga vrsta svetnikov, ženskih in moških. Čas je tako dragocen in ga nimamo za to, da bi ga izgubljali za negativnosti (niti pred Tv, niti drugje).
Za vzor in učitelje si moram vzeti najmočnejšega bojevnika Jezusa. Ni se prepustil negativni fizični moči agresije in tekmovalnosti. Spremenil je celotno zgodovino človeštva. Ni otročje obsojal in ves čas proti nekomu protestiral.
Bojevnik se zato uči najprej skrbeti za notranji mir, svobodo, umirjenost, ljubezen, moč, spoštovanje, trdnost – posledica dialoga z Bogom – ki me sedajle diha in je moja moč, mir, trdnost, življenje, potrpežljivost… Za vse to se je potrebno vsak dan boriti, da sprejmemo, kar nam je bilo v resnici dano z rojstvom. Lažni bojevnik pa se bori za moč posesti, zunanje moči in videza nad drugimi. Lažni bojevnik se ves čas hoče kazati kakor najmočnejši, najbolj sposoben… Nima sreče, nima miru, nima sebe, nima svobode… je navaden vojak, ki seje smrt iz strahu pred seboj in drugimi. Če nimam poštenja in časti, nenehno kujem zarote, upajoč, da si ga bom tako pridobil. Sem v ječi, kjer ni sreče.
Ko si mlad, ti lahko pri duhovnemu bojevništvu pomagajo skavti in borilne veščine. Ko si starejši pa molitev in meditacija. Premagati raztresenost, ki nam preprečuje, da bi se soočili s seboj in z resnico.
Pripovedi o velikonočnih dogodkih imajo dva cilja: želijo nama pokazati resnico Jezusovega vstajenja, ki se nam danes zdi nemogoča ali celo utvara, ter odpreti najino srce za razumevanje Svetega pisma. Jezusovo vstajenje namreč celotnemu Svetemu pismu daje čisto drugo težo in dokončnost.
Tudi ti in jaz sva lahko deležna moči vstajenja, ki se imenuje »slava«. Lahko se naučiva prepoznavati vstalega Kristusa in živeti v njegovi družbi. Saj nama sam zagotavlja: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Sredi vsakdanjega življenja lahko ponotranjiva isto počelo življenja, ki je vodilo Jezusa. On je priča Očetove božje ljubezni do nas ljudi. Proti njemu in Očetovi ljubezni smrt nima nobene moči.
On je umrl in vstal in je sedaj živi. On nama in vsakemu lahko da življenje, ki ni več podvrženo smrti, ki več ne beži pred smrtjo in pred življenjem.
Prosiva danes Boga, da bi si želela sodelovati pri moči vstajenja. Živeti iz moči vstajenja namreč ni samo po sebi umevna pot. Po njej ne more nihče hoditi sam in zgolj v moči svojih slutenj in iznajdljivosti.
Zato je tako pomembno, da dojemava Sveto pismo in se spreobračava. Spreobrnjenje je namreč pot do vstajenske moči. Apostol Peter nama pravi, da sta kesanje in spreobrnjenje sad priznavanja Božjega delovanja v Jezusu, človeku, ki so ga zanikali, obsodili, usmrtili in je sedaj Vstali.
Priznanje, da je bil Jezus obsojen in usmrčen, je priznanje lastne krivde v odnosu do Boga. Njegovo ljubezen vsi po vrsti zaničujemo. Zaradi krivde imamo mnogi v srcu globoko bolečino, ki naj bi nam pomagala prepoznati in priznati pred Križanim, da je on resnično pričevalec Očetove ljubezni in da je ta zelo velika.
Ko z bolečino in nežnostjo zreva Nanj, ki je bil preboden, lahko počasi kakor v ogledalu odkrijeva svojo lastno resničnost. Grešnika sva, ki nista hotela upoštevati Božje zaveze. Grešnika, ki zaničujeta Božjo ljubezen. Hkrati pa sva odrešena človeka. Odrešena zato, ker lahko končno gledava Božjo ljubezen, ki se nama je pokazala in nama podarja nove koordinate za najino življenje.
Da bi sprožila v nama takšno notranje zaznavanje in ga potrdila, nama Cerkev bere Sveto pismo in ga razglaša pri vseh bogoslužjih. Cerkev dobro ve, da je Sveto pismo vodič za udeležbo pri moči vstajenja.
Zelo pomembna podrobnost je, da lahko samo Jezus odpre našo pamet in naše srce, da lahko umevamo Sveto pismo (prim. Lk 24,45). To stori potem, ko je vse tisto, kar se v Svetem pismu nanaša nanj, tudi dopolnjeno in uresničeno. Vse do tedaj Sveto pismo ni moglo biti popolnoma odprto. A tudi danes, čeprav je v Jezusu odprto, nama na nek način Sveto pismo še vedno ostaja zakrito, kajti ni še dopolnjeno vse, kar se nanaša na celotno Kristusovo telo, ki je On kot glava in mi kot udje. Manjka še trpljenje tistih, ki v njegovem imenu pričujejo ljudem o Božji ljubezni. Manjka še nekaj izžarevanja sijaja Božje ljubezni do vsakega človeka in vseh ljudi.
Zaradi tega nam manjka tudi nekaj razumevanja Svetega pisma, ki je izraz te Božje ljubezni. Če to velja za vso Cerkev, velja tudi zate in zame. Ko se bo Gospod vrnil, bo dokončno razodel Sveto pismo. Takrat bomo vse videli in razumeli v sijaju njegove dopolnjene in uresničene ljubezni do vseh in vsakega izmed nas. Ob njegovi vrnitvi najino trpljenje, ki je kot brazgotina na Kristusovem telesu, ne bo več izražalo cene za ljubezen, ampak samo slavo in veselje ljubezni. Cena in slava se nanašata na isto telo, na isto osebo, na iste dogodke, ki jih bomo končno doumeli s srcem.
06.08.2017: Jezusovo spremenjenje na gori: Mt 17,1-9
Smisel Kristusovega spremenjenja je v tem, da učencem odpre oči in jim omogoči videti Kristusa v božji luči. V pravoslavnem izročilu je bil svetli oblak, ki je oblival učence na Taboru, Sveti Duh. On na gori Tabor preobrne to, kar je opisano v Prvi Mojzesovi knjigi: po grehu so se človeku odprle oči in videl je lastno goloto, se pravi telo iz pepela, iz oglja, telo, ki je ugaslo kot kos ožganega lesa; zdaj pa po zastonjskem Božjem daru oči apostolov vidijo prav to telo, ki je popolnoma podobno njihovim telesom, a se blešči v luči kot najsvetlejši diamant. Kristus Božji Sin, ki se učloveči kot Bog-človek, uresniči izmenjavo življenj: tragedijo človeške golote živi na Božji način in iz Božjega življenja. Kristus doživi goloto in je zavržen; v njem postane vidna ranljivost, uboštvo in nesreča – izraz tvoje in moje človeške golote. Toda on je tudi Gospod slave in luči, ki ne zaide, kar pomeni, da človeško smrt doživi v svoji osebi učlovečene Besede in da je zato njegova smrt že združena z vstajenjem. Neko besedilo pravoslavnega bogoslužja zato pravi, da je na binkošti »zaradi Svetega Duha ves svet prejel krst luči«.
V srcu Cerkve je zato sveto bogoslužje z zakramenti, ki izražajo to večno spremenjenje stvarstva in človeštva v Kristusovo telo. Pri evharistiji gre za spremenjenje – spremenjenje kruha in vina (našega življenja in tega kar mi ustvarjamo) v telo in kri vstalega Kristusa, ter za naše spremenjenje v Kristusovo telo. Če se malo po malo ne spreminjamo, vprašajmo Gospoda, kaj naj storimo, da bi odstranili ovire pri njegovem delu. Pri vsaki maši smo deležni dogodka spremenjenja, ki spreminja tudi naš razum in način mišljenja, spreminja vso našo notranjost, ker trajno okrepi našo pripadnost Kristusovemu telesu.
Kristus učencem fizično pokaže, da je telo poklicano v Božjo slavo. S trenutnim vnaprejšnjim prikazom vstajenja njim in nam želi podati smisel trpljenja, ki ni sámo sebi namen, ampak je za današnji raj, pri čemer se prehod od enega do drugega zgodi v dejanju daritve. Kristus pokaže, da je telo poklicano k radosti: le tako je lahko odprto za križ in nenavezano na nezdravo in sebično udobje.
Kristus pri vsaki evharistiji preobraža naš človeški strah pred smrtjo sredi vseh stisk. Njegovo spremenjenje nam sporoča naslednje: spremenjenje se zgodi v noči. Tam, kjer je najtemneje, sveti Božja luč najsvetleje. Kljub temu vedenju pa zapademo vedno znova v strah, če nas zasenči oblak, oblak bolezni, oblak ogroženosti zaradi izgube dela ali zaradi težkih okoliščin. Kakor učencem tudi nam ne preostane nič drugega kakor poslušati Božji glas. Ta oznanja, da je Jezus med nami sredi noči, četudi se zdi, da nam popolna tema jemlje pogled. Če sredi strahu poslušava njega, če sredi noči verujeva v njegov prihod, potem se bo tudi za naju spremenila tema v luč in stiska v odrešitev. Sredi strahu in stiske naj bi gledala. Potem bova spoznala Jezusa, ki prihaja prav v tem trenutku. On je ta, ki prihaja k nama vedno in nama obljublja rešitev. Ko pride, se zgodi odrešitev. Potem se razvežejo verige strahu in najino srce se širi. Odrešitev ni v odpravi vsega strahu, temveč v osvoboditvi iz ozkosti in slepote srca sredi strahu. »Ta je moj ljubljeni Sin, Njega poslušajte!« Ponavljam Očetove besede in dovolim, da postajam del vstalega telesa Kristusa, ki oživlja sleherno srce.
»Iz svoje slabosti moram kovati moč, prav to slabost moram izrabiti za Boga, se mu zahvaljevati za to bolečino, mu jo darovati … V tem žalostnem svetu imamo naposled srečo, ki je nimajo ne svetniki ne angeli, to namreč, da trpimo s svojim Ljubim.« (Charles de Foucauld). Spremenjenje pomeni, da postajam prosojen za Božje veličastvo.
Današnji evangelij nam predstavi prilike in njihovo razlago. Hvaležen sem za ta vzorec v trinajstem poglavju Matejevega evangelija. S tem pokaže, da ne smemo vse, kar Jezus izreče, jemati dobesedno. Učenci so bili večkrat zmedeni in so potrebovali privatno razlago, da so vsaj malo doumeli Jezusovo smer in delovanje. Enako velja za nas.
Mi postajamo po besedi, ki jo poslušamo in ji dajemo prostor v svojem mesu. Beseda v nas vedno naleti na ovire, ki skušajo zatreti njen razvoj. Dobro, ki je v nas je nenehno pod udarom parazita: zla. Najprej v tvojem in mojem srcu, potem pa tudi med nami in izven naše skupnosti.
Moje in tvoje srce sta bojni polji. Bog seje dobro besedo (seme), sovražnik človeške narave pa zvito seje lažno in zlobno besedo (plevel). Kakšen je moj in naš odnos do plevela v srcu in med nami? Ali pričakujem, da bo naša skupnost sestavljena iz popolnežev brez napak? Ali se trudim, da bi v sebi zatrl vsako zlo in ga izničil?
Kaj pa pravi Jezus? Pravi, naj ne pulimo zla, ampak vadimo potrpežljivost. On gleda na naše zlo kot prostor usmiljenja. Mi njegovo usmiljenje sprejmamo, on ga nam podarja. Zato Cerkev ni sekta popolnih kristjanov, ampak prostor za vse grešnike, bolne in ranjene. Za vse, ki nas pesti različno zlo. Zlo, ki nas pesti, je priložnost, da se pokaže moč in zmaga Dobrega. Z usmiljenjem do sebe in drugih postajamo sinovi Očeta, ki je usmiljen in brezpogojno zvest in ljubeč do vsakega izmed nas.
V dobrem, ki je med nami, se nam Bog kaže kot dar, v zlu pa se nam Bog razkriva kot odpuščanje in brezpogojna ljubezen brez meja. Zlo ne more pokvariti dobrega, ampak omogoča njegovo popolno zmago. V našem življenju je dobro vedno pomešano z zlom. Mi smo bolj grešni kakor sveti. Bog pusti rasti oboje skupaj, mi pa bi populili zlo in s tem uničili tudi to kar je dobrega. Zlo se lahko premaga le z dobrim, z usmiljenjem in ljubeznijo, nikdar z nasiljem in obsodbo. Premaga ga naše sogovorništvo in sodelovanje z Bogom v moči Kristusovega Duha.
Dobro doživlja ovire od zunaj in še znotraj nas je pomešano z zlom. Vedno je majhno, kakor gorčično zrno, a v sebi skriva moč kvasa, ki prekvasi vse testo.
Pravičniški krščanski gorečneži se pohujšujejo: »če Bog v vsakem primeru odpusti, lahko počnemo karkoli se nam zljubi. Mi se trudimo in bomo na koncu na istem kot vse barabe in sinovi satana. To ni pravično.« Odgovor je naslednji: če sodim druge bom sam obsojen, če hočem doseči usmiljenje, moram biti usmiljen. Bog od nas pričakuje osebno zavzetost, saj nismo tolpa hudodelcev. Pri sebi smo povabljeni v čuječnost in razlikovanje, v nenehno spreobračanje, da bi postajali kakor je Oče do svojih sinov in hčera. V odnosu do drugih pa smo povabljeni v usmiljenje.
Za nas je širjenje brezbožnosti priložnost, da rastemo v usmiljenju. Če ne rastemo v usmiljenju, ljubezen počasi izginja in smo sokrivi za temo. Če sem v cerkvi sem Očetov le toliko, kolikor postajam sin in vsem ljudem brat (sestra) ter nikogar ne izključujem.
Božji dar in moja odgovornost se prepletata in ju ne morem ločevati ali postavljati v nasprotje. Božje delovanje namreč omogoča moje delovanje v Duhu Očeta, ki oživlja mene in druge. Bog ne dela namesto mene, ampak me naredi takšnega, kakor je sam. To je odrešenje, ki ga okušam in živim že danes in tukaj v odnosu do sebe in konkretnih ljudi našega časa. Naše merilo ob koncu življenja bo usmiljenje, ki smo ga danes sprejeli od Boga ter ga izkazali sebi in drugim.
V 15. poglavju Lukovega evangelija je dobra novica o Božjem usmiljenju, izrečena v prilikah. Kristjani v teh prilikah zajemamo nekaj močnega o absolutni Božji resnici. Jezus hoče z obema prilikama odgovoriti na kritike farizejev in razodeti skrivnost svojega srca. Po njegovem srcu je namreč oblikovano tudi vsako človeško srce.
Spev pred evangelijem z gotovostjo oznanja: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo. Če nas srce obsoja, je Bog večji od našega srca in spoznava vse.« Jezus nama daje svojo ljubezen in iz nje lahko živiva. Čeprav bi tvoje ali moje srce pomendral greh in bi s trudom spet iskala svoje dostojanstvo, pa naju Božja ljubezen v Jezusu prehiti in sprejme. To oznanilo je potrebno brati skupaj s prošnjo po obhajilu: »Oče, naj moč tega zakramenta prevzame naše telo in dušo, da v nas ne bodo prevladali občutki, ampak delovanje tvojega Svetega Duha.« Cerkev naju s tem vabi, naj verujeva v Božjo ljubezen, ki ni daleč, ampak je v srcu in ga želi osvojiti, če ji dovoliva.
Priliki s primerom pojasnjujeta dinamiko, ki je značilna za Božjo ljubezen. Zanjo je najbolj značilno to, da premaga vsak odpor. Odpor tistega, ki si domišlja, da je pravičen, kakor tudi izgubljenega grešnika. Obe priliki kažeta razlog, ki naj bi naju prepričal, da bi Božji ljubezni začela zaupati. Edini razlog je, da je Bog z veseljem usmiljen. Jezus ne skrbi za angele, ki jih v priliki predstavlja 99 rešenih ovc. Jezus gre iskat izgubljeno ovco, ki je vsak človek, vseh časov. Jezusovo veselje nad ponovno najdenim človeštvom je tako veliko, da ga z njim delijo tudi angeli.
Oče v priliki priredi izgubljenemu sinu gostijo in z vsem hrepenenjem nanjo vabi tudi starejšega brata. Obe priliki namigujeta na večno skrivnost Očetove solidarne ljubezni do človeka. Oče ne more biti drugače kakor usmiljen zato, ker se je človek izgubil. Vse vesolje je zgrajeno na Očetovi usmiljeni ljubezni. Božje veselje je v tej in nobeni drugi ljubezni.
Iz tega izvira »strašna« posledica za našo vest. Midva sva poštena in pravična, če z Očetom deliva njegovo sočutje in veselje ljubezni do vsakega človeka. Poštena sva, če se za vsakega človeka veseliva, da ga Bog ljubi, tako kot naju, tebe in mene.
Če v tej luči bereva Mojzesovo posredovanje za soljudi, veliko lažje razumeva njegovo veličino. Res je, da smo vredni jeze in si Bog lahko obudi druge sinove in hčere celo iz kamnov. Še bolj res pa je, da ima Bog rajši sinove in hčere iz mesa in kosti, čeprav so nevredni in uporni. Rajši nas ima takšne, kot smo. Še naprej nas graja, a ne neha za nas skrbeti. Jezus, ki je umrl in vstal zate in zame, je zadnji pečat Božje volje, da nam podari samega sebe. V tem je bistvo odpuščanja: Bog se tebi in meni osebno podari. Midva morava to le prepoznati, verovati in sprejeti. On sam naju išče, nežno skrbi za naju in se nama podarja! Ti in jaz sva njegovo veselje! Mi smo njegovo veselje!
Ker pa je najino srce pogosto zapleteno v iluzije zla in greha, postane še bolj ostro kot Božje. Misli, da bo s tem, da sebe obsodi, rešilo svojo teoretično plemenitost. A mu nič ne pomaga, če se zapre v samoobtoževanje, polno nezaupanja. Zato morava tvoje in moje srce vedno znova spominjati, da je Bog večji od njega. Če ga prepoznava in priznava, sva rešena samote. Sprejmeva Njega in spet najdeva upanje. Kajti polna zaupanja se lahko izročiva usmiljeni ljubezni.
V središču današnjega bogoslužja je 49. vrstica 12. poglavja Lukovega evangelija: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako hrepenim, da bi se že vnel«. V luči te besede lahko dojameva tudi smisel Jezusovih besed o razdeljenostih med nami in o razumevanju znamenj časa.
V 5 Mz knjigi 4,24 je Bog imenovan »použivajoč ogenj«. Kaj to ime pomeni? Oglejva si tri odgovore:
Gregor Veliki prvi odgovarja: »Bog je imenovan ogenj zato, ker odstrani rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«.
V apokrifnem Tomaževem evangeliju je zapisan drugi odgovor, ki so ga antični cerkveni očetje in ga tudi današnji razlagalci pripisujejo Jezusu: »Kdor mi je blizu, je blizu ognju, in kdor je daleč od mene, je daleč od kraljestva.« Origen je te besede takole razložil: »Človek, ki po krstu ponovno greši, se mora, če hoče biti očiščen, približati Jezusu. Jezusova ljubezen vznemirja srce tega človeka, vse dokler z močjo svojega ognja ne stali vse, kar se upira njemu in bratom. Če pa bo človek zaradi svojega greha ostal zaprt v svojo sramoto ali domišljavost, bo daleč od Jezusa. Zanj bo Božje kraljestvo nedosegljivo. Ne bo našel niti svobode niti življenja.«
Tretji odgovor sta dojela dva učenca na poti v Emaus, ko sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga.
Kako pa, da Jezus na vse to pravi, da ni prišel, da prinese na zemljo mir, ampak delitev. Če Božji ogenj stopi naše notranje razdeljenosti, potem se nama ni treba več bati zunanjih razdeljenosti, čeprav so boleče in jih nismo sami hoteli. Srce čuti, da če hoče ostati trdno v najbolj bistvenem, te trdnosti ne more zapravljati v nebistvenih ali priložnostnih stvareh. Razklanosti in delitve med nami so zato neizogibne. Ljubezen, Ogenj, ki gori v prsih, namreč ni enako kot dobro razumevanje. Ljubezen je pripravljenost na mučeništvo. To je veljalo za Jezusa in velja tudi za nas. Razdeljenost, ki se bo zdela proti drugim, samo izrecno pokaže pripravljenost na žrtev iz ljubezni do drugih, ki so že deležni skrivnosti Božje ljubezni ali Božjega ognja.
Prepoznavanje znamenj časa pa je odkrivanje, da je naša osebna in skupna zgodovina del veliko večje svete Božje zgodovine. Razločevati znamenja časa pomeni, da v svoji zgodbi odkrijemo Božje delovanje. Če naju je oplazil Božji ogenj, skoraj ne bova mogla narediti drugače, kot da bova v vsakem dogodku življenja odkrivala uvod in odprtost v Božje vodenje.
Jezus kot oseba ostaja vedno skrivnosten. Sam se tega dobro zaveda. Ne glede na to, koliko razlaga učencem, in ne glede na to, da oni iskreno izpovedo vero vanj, je Jezus za apostole in tudi za naju še vedno skrivnosten. Ne moreva mu priti do dna. Ravno zato je privlačen.
Srcu svojih apostolov se je počasi približeval. Najprej jih je vprašal: »Kdo pravijo ljudje, da sem?« Šele potem pa: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
V kakšnem trenutku jim je Jezus zastavil to vprašanje? Zelo pomembno je, v kakšnem trenutku in v kakšnih okoliščinah se takšno vprašanje postavi. Luka pravi, da jih je vprašal v trenutku, ko je “na samem molil” in so bili učenci z njim. S tem želi poudariti, da se resnična vprašanja in odgovori porajajo med molitvijo. Resnična vprašanja in pravi odgovori nanje niso stvar razumske zvedavosti. Tičejo se resnice, ki jo srce potrebuje, če hoče sploh živeti. In samo v molitvi se srce lahko dotakne resnice. Jezusova vprašanja učencem se porajajo v molitvi iz njegove volje, da bi bil zvest Očetu. V molitvi Jezus izraža vso zaupnost, ki jo zajema njegova zvestoba Očetu. Enako velja tudi za učence. Edina razlika je v tem, da oni še ne poznajo zaupnosti z Očetom in morajo zato najprej videti, kako moli Jezus. Intenzivnost Jezusove molitve jih tako navduši, da tudi sami zahrepenijo po takšnem zaupnem odnosu z Bogom.
Peter in vsi drugi učenci dobijo odgovor na Jezusovo vprašanje le v povezavi z Jezusovo molitvijo, ki so je deležni: ti si Božji maziljenec. S tem je povedal, da Jezus prihaja od Boga, on nam razodeva Božje obličje, on je Bog z nami. A Jezus predobro ve, da je za to srčno izjavo v Petrovi glavi in v glavah vseh učencev vseh časov še velika miselna pregrada. Za Petrovo izjavo o resnici še ne stojijo njegove notranje moči. Božje skrivnosti namreč v vsakem izmed nas potrebujejo veliko časa, da lahko osvojijo naše srce, njegove moči in globine. Če ne verjameš, samo pomisli, kako težko ali skoraj nemogoče težko se odrečeva svojim predstavam o Bogu.
Ali si lahko predstavljaš, da v vsakdanjem življenju najine razlike niso vir delitve in sprtosti med nama? Ali je resnično mogoče živeti kot eno srce in ena duša, ne da bi živela v utvarah in sanjala z odprtimi očmi? Tako kot si midva predstavljava to edinost, jo je zagotovo nemogoče doseči in živeti. Podobno si ne moreva niti približno predstavljati Jezusove skrivnosti takšne, kot jo je on sam pokazal. Zagotovo je ogromen izziv za tvoje in moje srčno hrepenenje Bog, ki se predstavi kot šibek, zaničevan, sposoben samega sebe izročiti nam v roke, da ga zlorabimo in obsodimo. Takšnega Boga, kot se nama predstavi v Jezusu, je izredno težko sprejeti na podlagi svojih moči in bistrosti. Ali ni podobno težko sprejeti tudi Božje zapovedi?
Najino meso je prežeto z modrostjo sveta, ki je pred Bogom norost. Zato Gospodovih zapovedi ne doživljava v sozvočju s seboj in naju ne privlačijo. Nasprotno! Zavračava jih in strah nama vzbujajo. To pa zato, ker se v resnici nikdar nisva odrekla, da hočeva biti dobra sama od sebe. Pozabljava pa, da sva v resnici lahko dobra in da je to, kar delava, lahko v resnici dobro le takrat, če razodeva Boga in njegovo ljubezen do naju in vsega. Ko enkrat doživiva ponudbo Božjega prijateljstva, pa naju ves svet ne more več odvrniti od njega. Kar ohranja najino prijateljstvo z Bogom, pa ni Božja moč, ampak prav Božja slabotnost in izročitev v tvoje in moje roke. Da bi bil vse v vseh.
Spet sva povabljena, da bi zavestno sprejela to, kar sva za Boga. In to s pomočjo žene, ki Jezusu mazili noge. O njej nama pripoveduje evangelist Luka. Vse se dogaja v farizejevi hiši. Žena joka ob Jezusovih nogah in jih briše s svojimi lasmi. Nato jih mazili z dišečim oljem. Povabim te, da si ogledava posebne podrobnosti tega dogodka, ki nama osvetlijo tudi najino dragocenost in dostojanstvo, ki ga imava v Bogu.
Kar se je zgodilo v srcu te žene, najbolje opišejo Pavlove besede: »Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,19–20). Verjetno ona tega še ne bi znala tako povedati, a izkušnja njenega srca jo vodi prav v to. Ljubezen se jo je dotaknila tako močno, da ji nič več ne dopušča živeti zunaj te ljubezni. Pa ne v ljubezni, ki izhaja iz žene same, ampak iz ljubezni, ki ji je bila izkazana, ki jo je sprejela in se ji pustila preplaviti. V središču dogajanja namreč niso ljubezenski izrazi žene, čeprav so zelo nežni in tako močno izraženi, kakor da sta z Jezusom sama. V središču dogajanja je Jezus, ki vso njeno nežnost sprejema, jo brani, razlaga in razkrije tudi tisto, kar jo v resnici v globinah njenega srca žene, da dela, kar dela. V središču pripovedi je milost Jezusove ljubezni, ki ne prezre nobene ljubeče geste grešne žene in jo ozdravlja. Njene geste so izraz hrepenenja, ki ga je Jezus prebudil v njenem srcu. Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. To je življenjsko odkritje. Grešna žena je to v živo doživela. Vse njene preproste in lepe geste izhajajo prav iz te izkušnje.
Gregor Veliki pravi, da se ženi ni bilo treba navzven sramotiti, saj je bila vsa zajeta v notranjo sramoto. Farizej tudi ni posegel zato, da bi jo oddaljil, ker moti gosta. Posegel je zato, ker je začutil Jezusovo tiho in krotko dobrohotnost do žene. Ona ne vidi nikogar drugega, samo Jezusa. Še to ne. Vidi le njegova stopala, jokajoče jih umiva s svojimi solzami, jih briše z lasmi in mazili z dišavo. S tem izrazi vso svojo dušo. Nobene besede ji ni treba izreči, niti gledati ji ga ni treba. Čuti Jezusovo srce, prav tako kot on čuti njeno. Prizor je tako močan, da je sv. Ambrož v tem videl podobo Cerkve, ki se odzove in odgovori na Kristusovo ljubezen. Cerkev je v svojem podarjanju ljubezni grešna.
Jezus farizeju pripoveduje priliko zato, da bi mu osvetlil, kako Bog deluje. Želi ga spomniti, da v zameno za svoje dolgove človek Bogu ne more ponuditi ničesar, razen svoje ljubezni. Bolj se zaveda, koliko je dolžan, več ljubezni lahko da, kajti Bog mu odpušča prav ves dolg. S to priliko Jezus odgovarja tudi na obtožbe, da je pijanec in požeruh, prijatelj cestninarjev in grešnikov.
Ta pijanec in požeruh pozna Božje skrivnosti. On čaka na tvoje in moje srce takrat, ko sva najbolj na robu. Vsem razodeva odpuščajoče Božje usmiljenje. Njegova slava je namreč v tem, da se ti in jaz spraviva z Bogom in sprejmeva, da naju Bog neskončno ljubi. Njegova slava je v tem, da je vsak človek prepričan, da ga Bog ljubi. Takšne izkušnje si verjetno vsi želimo. A ni sama po sebi umevna. Dobro veva, da gredo misli naših src v vse mogoče smeri, tudi zelo nasprotne. Celotna evangeljska pripoved nama kaže, kako težko je tebi, meni in vsakemu človeku sprejeti Božjo pot. Ta Božja pot je le ena. Ime ji je Jezus. Ni druge. Jezus nama razkrije resnično in pravo Božje obličje, podari nama svoje življenje, ki je vse naše življenje.
info@moskaduhovnost.si
V Gospodovi hiši bodo prebivali tisti, ki so čistega srca. Zakaj se čudiva, če se nikdar ne počutiva domače z Bogom in v njem nimava stalnega prebivališča? Bog namreč gleda le na najino srce, midva pa se izgubljava v utvari lastnih zaslug.
Pred nami je velik izziv. Pohlep naše moderne industrijske “civilizacije” uničuje zemljo, naš skupni in edini dom. Izziv za nas, može tretjega tisočletja pa je: kako sedaj to “civilizacijo” usmeriti v pravo smer, da bo trajno soustvarjala in gradila skupni dom in boljše pogoje za vse ljudi, tudi prihodnjih generacij?
3. velikonočna nedelja
06.08.2017: Jezusovo spremenjenje na gori: Mt 17,1-9
23.07.2017: 16. Nedelja med letom: Mt 13,24-43
V 15. poglavju Lukovega evangelija je dobra novica o Božjem usmiljenju, izrečena v prilikah. Kristjani v teh prilikah zajemamo nekaj močnega o absolutni Božji resnici. Jezus hoče z obema prilikama odgovoriti na kritike farizejev in razodeti skrivnost svojega srca. Po njegovem srcu je namreč oblikovano tudi vsako človeško srce.
V središču današnjega bogoslužja je 49. vrstica 12. poglavja Lukovega evangelija: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako hrepenim, da bi se že vnel«. V luči te besede lahko dojameva tudi smisel Jezusovih besed o razdeljenostih med nami in o razumevanju znamenj časa.
12. nedelja med letom
Spet sva povabljena, da bi zavestno sprejela to, kar sva za Boga. In to s pomočjo žene, ki Jezusu mazili noge. O njej nama pripoveduje evangelist Luka. Vse se dogaja v farizejevi hiši. Žena joka ob Jezusovih nogah in jih briše s svojimi lasmi. Nato jih mazili z dišečim oljem. Povabim te, da si ogledava posebne podrobnosti tega dogodka, ki nama osvetlijo tudi najino dragocenost in dostojanstvo, ki ga imava v Bogu.