Arhiv oznak: srce

Lepotica, ki jo je treba rešiti in njeno srce

lepaLepotica, ki jo je treba rešiti

Ali se spomnite, kako ste prvič poljubili dekle? Romeo je imel Julijo, Robin Marjano. Moškega nobena stvar tako močno ne navdihuje kakor lepa ženska. Zaradi nje si pripravljen podreti grad, zaklati velikana in skakati čez ograje. Moški želi biti junak za lepotico. Mladeniči gredo na vojsko s sliko svoje drage. Kaj bi bila Robin Hood ali kralj Artur brez ženske, ki sta jo ljubila? Samotni možakarji bijejo samotne bitke. Junaki se vedno borijo za lepotice. Moški ne potrebuje le borbe, ampak nekoga, za katerega se bori. Spomni se Nehemijevih besed maloštevilnim pogumnim, ki so branili Jeruzalem brez obzidja? »Ne bojte se … borite se za brate, za svoje sinove in hčere, za svoje žene in svoje domove.« Sam boj ne zadošča. Moški si želi romance. Ni dovolj biti junak. Biti moraš junak nekomu, ženski, ki jo imaš rad. Adamu so bili dani vetrovi in morje, konj in kragulj, a kakor je sam Bog rekel, vse skupaj ni bilo dobro, dokler ni bilo Eve. Zato je v srcu vsakega moškega nekaj strastnega.

Žensko srce

Tudi žensko srce ima tri bistvena hrepenenja, ki so značilno ženska.

Ne želi si vsaka ženska bitke, vsaka pa si želi, da bi se zanjo nekdo bojeval.

Prisluhni hrepenenju ženskega srca: hoče, da je več kot opažena, hoče, da si jo želiš.

Hoče, da jo zasleduješ in se trudiš zanjo. »Hočem biti prva nekomu,« mi je povedala prijateljica zgodnjih tridesetih let.

Njene otroške sanje o princu, ki jo prihaja rešit, niso zgolj otročje fantazije. So srčika ženskega srca in življenje, za katerega ve, da je bila ustvarjena. Zato se junak vrne k izvoljenki (filmi: An Officer and  a Gentelman; Little Women, Sense and Sensibility).

Vsaka ženska si želi tudi pustolovščino deliti z nekom (film: The Man from the Snowy River; Ladyhawk). Tudi ženska želi biti močna in del pustolovščine. Mnogi moški napačno mislijo, da je ženska sama že pustolovščina. Zaradi tega odnos takoj začne propadati. Ženska noče biti pustolovščina. Želi, da je povabljena v nekaj večjega od sebe.

Vsaka ženska si želi imeti lepoto, da bi jo razkrila ali odstrnila izza tančice. Ne da bi začarala, ampak da bi razkrila. Večina žensk že od mladosti čuti pritisk, da morajo biti lepe. A ne govorimo o tem. V ženski je tudi globoko hrepenenje, da bi bila resnično lepota, ki se je veselijo. Veliko deklic se spomni, kako so se igrale oblačenje in modno revijo, na kateri so plesale v krilcu. Deklice so s tem želel prebuditi očetovo pozornost in veselje nad seboj. Deklica poje: »Ali me vidiš? Ali te očara, kar vidiš?«

Karmelca

Svet ubije žensko srce, ko ji reče, naj bo groba, učinkovita in neodvisna. Žal je tudi krščanstvo zgrešilo žensko srce. Vstopite v cerkve in poglejte okrog sebe ter se vprašajte: »Kaj je krščanska ženska? Ne poslušajte odgovorov, ampak to, kar vidite. Nedvomno morate priznati, da je krščanska ženska utrujena. Vse, kar smo ženski ponudili, je bil pritisk, da mora dobro streči (služiti). Nihče se ne bori za njeno srce, ni velike pustolovščine, v katero bi jo zajeli, in vsaka zelo dvomi, da lahko razkrije kaj lepote.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man​​’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)

Srce je kraj češčenja Boga

3. postna nedelja, 8.3.2015, Jn 2,13-25

srce.jpgObrniva svoj pogled v Gospoda, da bova lahko v vsakem dogodku iskala in našla njegove sledi. Vse zato, da bi lahko hodila za njim in bi ga lahko spoznavala. V vsaki misli iščiva Božjo iskro, ki naju priteguje k njemu in nama odpira prostor, da ga bova lahko videla in gledala iz obličja v obličje.

S pogledom, uprtim v Gospoda, izražava napetost srca, ki se ne izgubi v stvareh, ampak išče njihov smisel: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.« V osebno izkušnjo tega sva povabljena tudi midva. Ali bova zmogla svojo človeškost živeti na tak način, da bo izžarevala Božjo ljubezen, o kateri govorijo vse zapovedi?

»Gospodova postava je popolna, poživlja dušo. Gospodovo pričevanje je zanesljivo, nevednega dela modrega.« To je prava notranja drža, v kateri naj bi vzgajala svoje srce. Bog, ki je popoln, celosten in neokrnjen, naju naredi popolna, neokrnjena in poštena. Bog, ki je resnica, tudi nama omogoča resnicoljubnost. Bog, ki je poštenost, tudi nama daje poštenost. Zato najdeva moč, ker sva celostna, modrost, ker sva resnicoljubna, in veselje, ker sva poštena. Sodelujeva in sva deležna Božjega življenja. Zadnji in najgloblji smisel zapovedi je: da tvoj in moj duh živita iz Božje ljubezni in moči ter mu postajata podobna.

Pri gradnji templja so Izraelci lahko obnovili svoje izkustvo Boga. Toda Jezus, ki predstavlja najbolj živo pričo izkustva Božje ljubezni, ob pogledu na tempelj, ki nič več ne ustreza svojemu cilju, postane besen. Dobro se zaveda, da je napočil čas, da pokaže na nov tempelj, tisti dokončni, ki ga niso naredile človeške roke. V njem bo Božja navzočnost sredi njegovega ljudstva lahko v polnosti, korenito in dokončno izžarevala. Nič več ne bo podvržena spremembam.

Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. S tem poudari razodetje, ki ga bo v kratkem dopolnil. Novi tempelj bo postalo njegovo telo. V njem ne bo več trgovanja. Od človeka se ne bo zahtevalo drugega kot sprejemanje ponujene Jezusove božje ljubezni, ki jo bo potrdil s svojo smrtjo. V njegovem telesu bo človeštvo postalo prostor Božje navzočnosti v svetu. Bog izžareva iz človeškosti. Vse zapovedi imajo le ta cilj, da omogočajo izžarevanje te človeškosti, božje človeškosti, v tebi in v meni. Božja ljubezen do nas ljudi je tako velika in korenita, da kaže svojo slavo samo na podlagi in znotraj človeškosti. V tem je vsa skrivnost Božje ljubezni in človekovega odrešenja.

V tem smislu laže razumeva, na kakšen način je od Jezusa naprej človeško srce kraj in prostor češčenja resničnega Boga. Od tod lahko izžareva človeškost. Dobra dejanja izvirajo iz sijaja srca. Srčni sijaj pa izvira iz priznanja Božje ljubezni do nas. Le na tak način tvoje in moje srce ni več tržnica, na kateri prevladujejo interesi in ponarejanja. Le tako srce zaznava, da Božje zapovedi merijo na izpolnitev veselja v ljubezni, kadar Božja in človekova ljubezen postaneta skupni in se veselje obeh združi. To seveda ni tako lahko uresničiti, kakor bi si želeli. Nenehno sva razpeta med zaupanje in domišljavost. Zaupanje v svojega Gospoda in domišljavost o samem sebi in svojih sposobnostih. Nekaj pa je gotovo: brez izkušnje Gospodove ljubezni, ki se razodeva najinemu srcu, ne bova nikdar sposobna zapustiti neskončnega števila domišljavosti in zahtev, ki naju v življenju mučijo in nama onemogočajo, da bi najina človeškost zažarela. Zato reciva vsak svojemu srcu: »moje oči so vedno uprte v Gospoda«.

p. Vili Lovše