9. nedelja med letom

Sredi leta in po zaključku velikonočnega časa, naju Cerkev znova povabi, da se kot kristjana iz poganstva, vprašava v čem je najina povelikonočna vera. O tej veri namreč govori današnji evangelij.

Ne smeva pozabiti, da so imeli takrat Judje vsa ostala ljudstva za drugorazredna, sebe kot izvoljeno ljudstvo, pa so smatrali za večvredne. Uresničitev obljube, da bodo vsi pogani prišli v Jeruzalem častiti Boga, ki ga bodo spoznali preko Judov, je bila oddaljena daleč v prihodnosti. Res je, da so že takrat živeli tujci, ki so se bali Boga. Kakor hitro so sprejeli judovsko vero so prenehali biti sovražniki. A kljub temu so jih držali na distanci in niso smeli vstopati v njihove hiše. Zaradi tega sam rimski stotnik Jezusa spomni, da ne sme vstopiti v njegovo hišo. S tem je pokazal kako močno spoštuje judovske predpise. Jezus to mejo upošteva. S tem nama evangelist pove, da bo šele po Jezusovem križanju v Jeruzalemu, vse človeštvo lahko postalo Božje izvoljeno ljudstvo. Hkrati pa želi pokazati, da življenje v polnosti kljub zunanjim mejam pride tja, kjer je vera. Resnični tempelj pravega Boga pa postane Kristusovo telo in njegova oseba. Pavel nama zagotavlja, da reši le vera v Jezusa Kristusa križanega, ki človeštvo obnovi s svojim sinovskim duhom.

Resnična vera je torej v zaupanju v moč Jezusove besede. V njem Gospod pokaže, da je usmiljen. Jezus je veliko Božje ime in močna roka, ki stori vse, za kar tujec k njemu kliče, kakor pravi prvo berilo iz Knjige kraljev. Ljubi prijatelje in dela dobro ter odpušča sovražnikom. Močna je do nas njegova ljubezen in njegovo usmiljenje, kakor moli psalm. Zato ozdravi sina poganskega stotnika. Stotnik je uradno za Jude sovražnik in grešnik, čeprav jim je zgradil shodnico. Kljub vsemu je stotnik dober do ljudi, kar pomeni, da je pripravljen sprejeti odrešenje. Veruje v judovskega Boga, a nima pravice, da bi bil v polnosti del izvoljenega ljudstva.

Pogani in oddaljeni lahko srečamo Jezusa v trenutku, ko doživimo, da sami sebi ne zadoščamo. Stotnik doživlja prav to nezadostnost in zato nama ga Jezus daje za zgled vere. Spomni se, da so mu drugi pripovedovali o Kristusu. Po njih je Kristus lahko prišel k njemu in enako lahko prihaja k nama, le z močjo svoje besede.

Začetek tvoje in moje vere je torej ugotovitev, da sva ujeta v zlo in omejenost, da sva tik pred koncem, da bova umrla in sva potrebna rešitve. Vera se rodi v najini potrebi, da bi se danes dobro počutila in da nama to počutje v prihodnje ne bi bilo odvzeto. Končnost, ki jo doživljava in se je zavedava, naju ves čas ogroža. V nama prebuja tesnobo, hkrati pa naju žene v nenasitno lakoto po življenju. Doživljava nenehno protislovje: sva praznina, ki jo lahko zapolni le Bog.

V skrajni stiski se obrne na Jezusa, a se hitro zave, da je ošaben: „Kdo sem jaz, da lahko zahtevam, naj Gospod pride k meni in stori kar ga prosim?“ Stotnik se globoko zaveda, da ni vreden, da bi Kristus prišel k njemu. Doživlja globoko spoštovanje do Boga in svojo majhnost pred njim. Prav ta drža še okrepi njegovo zaupanje v moč Jezusove besede. V njem se zgodi kvalitativni preskok vere. Sposoben se je odpovedati Jezusovi telesni navzočnosti. Zaupa, da je dovolj že njegova beseda, tudi če ni navzoč. Doživlja, da je Bogu vse mogoče. Zato ga Jezus postavi za zgled vere tudi nama.

Luka naju želi okrepiti v veri, da je Beseda zagotovo učinkovita, če ji zaupava. Če mu zaupava, imava enako zmožnost kakor Bog. Najina vera in zaupanje v Njegovo Besedo sprosti Božjo moč. Zato je tako pomembno, da vsak dan znova kličeva: Verujem, pomagaj moji neveri.

p. Vili Lovše