Duhovni odmik bo izvajan na daljavo s pomočjo aplikacije zoom.
Sodobna družba odriva starost in umiranje na obrobje, saj se ob svoji zemeljski minljivosti neobhodno dotaknemo vprašanj o Bogu in smislu življenja.
Za bolj polno življenje bomo starešine in starešinke odrinili na globoko v držo sprejemanja smrti kot prehoda v prostor srečanja z Bogom
Telesna smrt je še pred nami, večna smrt je že za nami. Če jo zanikam in ignoriram, zanikam in ignoriram življenje. Sprejemanje smrti mi pomaga dobro živeti in lepo umreti?
Voditelja: P. dr. Viljem Lovše, DJ in ga. Karmen Kristan
Ignacijev dom duhovnosti, Ljubljana, 10. do 12. januar 2020
Vsak izmed nas se tekom življenja dnevno sooča z zahtevnimi izzivi. Napada nas skušnjava, da mi osebno ne moremo ničesar spremeniti, da ne morem vplivati na splošno nori način življenja. Ali je res tako? Morda pa se ne zavedamo resnične moči, ki nam je dana? Svet se spreminja, če začnem pri sebi. Pogumno in odločno. Moje odločitve so zelo pomembne, pa ne le zame, ampak za vse. Kar delam s seboj, delam tudi z bližnjimi in obratno. Kakor sem do sebe, sem tudi do bližnjih in obratno. Podpora mož mi daje pogum in odločnost. Zato pridem na odmik za možakarje.
Večina izmed nas bedi, kadar nas muči tesnoba. Bedimo, ko na hodniku bolniščnice čakamo na novice o bolezni naših najbližjih. Oče ali mati bedita ob otroku, ko je bolan ali ima visoko vročino. Morda bedimo ob telefonu in čakamo, da nas tisti, ki nam je drag pokliče in nam pove, da je varno prispel in da je vse dobro. Mnogo podobnih bdenj je lahko zelo stresnih. Nekateri mladi bedijo vso noč, da dobijo karte za tekmo ali so na vrsti za nov iphone. Mnogi bedijo tudi na prehodu iz starega v novo leto.
Še ne tako dolgo nazaj je bilo bdenje običajna sestavina življenja. Bedeli smo ob mrtvem. Ob celodnevnem češčenju v župniji smo vso noč molili in bdeli pred Najsvetejšim. Naši predniki so bedeli skupaj z nevesto, ki je pred poročnim dnem vso noč čakala ženina in njegove spremljevalce. Cerkev je ob številnih priložnostih bdenje vzela za del bogoslužja, še na poseben način pa je to pomembno na velikonočno soboto zvečer.
Izročilo bdenja se je pričelo v času nastajanja današnjega evangelija, ki nas spodbuja, naj bomo čuječi, budni in naj čakamo, da se Gospod vrne. V pripravi na Božič današnji evangelij zveni čudno. Povezan je s prvim adventnim hvalospevom. Pričakujemo dan in upamo, da bo obljubljeno odrešenje naše, ko bo naš Gospod Kristus prišel v slavi. Vsa naša pozornost je usmerjena ne veliki prihodnji dogodek.
To je edinstveno. Vsi ostali cerkveni prazniki se ali spominjajo preteklega dogodka (veliki teden in binkošti), ali pa razglašajo resnico o Božjem delovanju med nami, ki ga celotna cerkev smatra za resnično (nedelja Sv. Trojice). Prva adventna nedelja je drugačna. Namesto, da bi govorila o Jezusovem prihodu ob božiču, nam pomaga premišljevati o Gospodovem prihodu ob koncu časov.
Prva adventna nedelja je most med zadnjimi dnevi preteklega bogoslužnega leta, ki smo ga obhajali do sedaj in med prvimi dnevi novega bogoslužnega leta cerkve, ki ga začenjamo z adventom.
Kako nas Cerkev prosi, naj vstopimo v to praznovanje? Z bdenjem. Ne s tesnobo, ki noče slišati slabih novic. Niti z razburjenostjo, ki komaj čaka na začetek. Cerkev nas vabi na vigilijo – bdenje upanja, v katerem čakamo in zaupamo vanj, ki je z nami delil svojo dediščino, razume naše nestalnosti in nas ljubi za ceno svoje smrti. Svoje upanje polagamo v Jezusa Kristusa, našega brata, odrešenika in prijatelja. Na prvo adventno nedeljo gledamo onkraj Božiča na trenutke konca, ko bosta nebo in zemlja združena in naše bdenje dopolnjeno. Verujemo, da bo tistega dne Sin enkrat za vselej zasijal svetu. Ali se ti ne zdi, da je to nekaj, za kar je vredno biti buden, da bi lahko videl in okušal že danes in tukaj? Podarjeno mi je, da sem sin/hči Očeta, ki ljubi vse, ne sin/hči strahu, teme, žalosti in nesmisla in uničenja. Prihodnost se uresničuje v naši sedanjosti. Danes lahko zajemamo iz prihodnosti in okušamo njegov prihod.
Prvi adventni teden je kakor čakanje na prve sedeže na najboljšem koncertu.
Neke nedelje je župnik povedal vernikom pri maši, da cerkev potrebuje nekaj več denarja in jih prosil, če bi v molitvi premislili in dali kaj več v nabirko. Kdor bo dal največ, bo lahko izbral tri pesmi. Po končani nabirki je župnik pogledal vsoto in opazil, da je nekdo dal ček za 1000 eurov.
Bil je vzhičen in je svoje veselje takoj izrazil vsem. Osebno se je hotel zahvaliti človeku, ki je podaril tako veliko vsoto. Počasi je v zadnjem delu cerkve starejša gospa dvignila roko. Povabil jo je naj pride spredaj. Počasi ji je uspelo priti do oltarja. Zahvalil se ji je za tako veliko vsoto in jo prosil, če si izbere tri pesmi.
S sijočimi očmi se je ozrla po občestvu in z roko pokazala na tri najlepše moške rekoč: »Dobro župnik, izberem te tri.« Tako ravnajo moderne pametne device.
Priliko o pametnih in nespametnih devicah lahko v šali smatramo za prvo naftno krizo na bližnjem vzhodu. Govori pa o umirjanju srca v sedanjosti zaradi veselja nad prihodnostjo, ki smo jo že danes deležni (pri maši).
V krščanskem izročilu takšno držo imenujemo »razločevanje«. Sv. Ignacij Loyolski, ustanovitelj jezuitov, je napisal pravila za razločevanje, sam razločeval in poučeval tudi druge. Rekel je, da nam Sveti Duh omogoča, da se pripravimo na prihodnost in jo živimo že v sedanjosti.
Spomnimo se trenutkov, ko smo imeli kak težak pogovor ali srečanje, ki ga rajši ne bi imeli. V mislih smo pred tem že vse večkrat premislili in preigrali. Predstavljali smo si, kako bo vse skupaj potekalo. A vedno znova doživimo, da se nikdar ali zelo redko zgodi tako, kakor smo si predstavljali. Ugotovimo, da sta naš strah in tesnoba največkrat nepotrebna. Zanimivo je, da se nam ob naslednji priložnosti znova dogaja nekaj podobnega. Znova gremo skozi proces v katerem poskušamo v svojih predstavah že živeti to kar se bo zgodilo. Nekatere je tako strah svoje prihodnosti, da jo poskušajo nadzorovati skupaj z vsemi, ki naj bi bili tudi del te prihodnosti. V takšnih primerih se vedno zgodi polomija.
Sv. Ignacij takšen proces postavi pod vprašaj. Zelo dobro je namreč razumel današnji evangelij. V zgodnji cerkvi so bili prepričani, da se bo Jezus hitro vrnil. Ker se ni, so mnogi doživljali krizo vere. Nekateri kristjani so živeli kakor, da je takojšnja Kristusova vrnitev dejstvo. Ni bila, kajti tudi mi ga še vedno čakamo. Matej nam zato nakaže, da je krščansko življenje preudarna modrost, pravilna presoja in branje znamenj časov.
Sv. Ignacij nam svetuje najboljši način priprave na prihodnost: v najboljši možni meri se poslovimo od neozdravljene preteklosti in čim bolj živimo z Bogom tukaj in sedaj v svojih odnosih z ljudmi in stvarmi. Sveti Duh nam pomaga videti tisto, kar je potrebno storiti danes in kakšna priprava je nujna za jutri. Njegov nasvet je preprost in jasen, a ga mnogi ne dojamemo. Zelo hitro se prepustimo bolečinam ali ranam svoje preteklosti ali pa nas začne razjedati strah-skrb za prihodnost.
Anonimni alkoholiki so v svoji molitvi zelo dobro povzeli današnji evangelij: življenje živi po en dan naenkrat, danes lahko računaš na Boga in si trezen-buden. S tem na drug način povedo, kar je odkrila Matejeva skupnost: »Bodite budni, ker ne veste, kdaj pride!«
06.08.2017: Jezusovo spremenjenje na gori: Mt 17,1-9
Smisel Kristusovega spremenjenja je v tem, da učencem odpre oči in jim omogoči videti Kristusa v božji luči. V pravoslavnem izročilu je bil svetli oblak, ki je oblival učence na Taboru, Sveti Duh. On na gori Tabor preobrne to, kar je opisano v Prvi Mojzesovi knjigi: po grehu so se človeku odprle oči in videl je lastno goloto, se pravi telo iz pepela, iz oglja, telo, ki je ugaslo kot kos ožganega lesa; zdaj pa po zastonjskem Božjem daru oči apostolov vidijo prav to telo, ki je popolnoma podobno njihovim telesom, a se blešči v luči kot najsvetlejši diamant. Kristus Božji Sin, ki se učloveči kot Bog-človek, uresniči izmenjavo življenj: tragedijo človeške golote živi na Božji način in iz Božjega življenja. Kristus doživi goloto in je zavržen; v njem postane vidna ranljivost, uboštvo in nesreča – izraz tvoje in moje človeške golote. Toda on je tudi Gospod slave in luči, ki ne zaide, kar pomeni, da človeško smrt doživi v svoji osebi učlovečene Besede in da je zato njegova smrt že združena z vstajenjem. Neko besedilo pravoslavnega bogoslužja zato pravi, da je na binkošti »zaradi Svetega Duha ves svet prejel krst luči«.
V srcu Cerkve je zato sveto bogoslužje z zakramenti, ki izražajo to večno spremenjenje stvarstva in človeštva v Kristusovo telo. Pri evharistiji gre za spremenjenje – spremenjenje kruha in vina (našega življenja in tega kar mi ustvarjamo) v telo in kri vstalega Kristusa, ter za naše spremenjenje v Kristusovo telo. Če se malo po malo ne spreminjamo, vprašajmo Gospoda, kaj naj storimo, da bi odstranili ovire pri njegovem delu. Pri vsaki maši smo deležni dogodka spremenjenja, ki spreminja tudi naš razum in način mišljenja, spreminja vso našo notranjost, ker trajno okrepi našo pripadnost Kristusovemu telesu.
Kristus učencem fizično pokaže, da je telo poklicano v Božjo slavo. S trenutnim vnaprejšnjim prikazom vstajenja njim in nam želi podati smisel trpljenja, ki ni sámo sebi namen, ampak je za današnji raj, pri čemer se prehod od enega do drugega zgodi v dejanju daritve. Kristus pokaže, da je telo poklicano k radosti: le tako je lahko odprto za križ in nenavezano na nezdravo in sebično udobje.
Kristus pri vsaki evharistiji preobraža naš človeški strah pred smrtjo sredi vseh stisk. Njegovo spremenjenje nam sporoča naslednje: spremenjenje se zgodi v noči. Tam, kjer je najtemneje, sveti Božja luč najsvetleje. Kljub temu vedenju pa zapademo vedno znova v strah, če nas zasenči oblak, oblak bolezni, oblak ogroženosti zaradi izgube dela ali zaradi težkih okoliščin. Kakor učencem tudi nam ne preostane nič drugega kakor poslušati Božji glas. Ta oznanja, da je Jezus med nami sredi noči, četudi se zdi, da nam popolna tema jemlje pogled. Če sredi strahu poslušava njega, če sredi noči verujeva v njegov prihod, potem se bo tudi za naju spremenila tema v luč in stiska v odrešitev. Sredi strahu in stiske naj bi gledala. Potem bova spoznala Jezusa, ki prihaja prav v tem trenutku. On je ta, ki prihaja k nama vedno in nama obljublja rešitev. Ko pride, se zgodi odrešitev. Potem se razvežejo verige strahu in najino srce se širi. Odrešitev ni v odpravi vsega strahu, temveč v osvoboditvi iz ozkosti in slepote srca sredi strahu. »Ta je moj ljubljeni Sin, Njega poslušajte!« Ponavljam Očetove besede in dovolim, da postajam del vstalega telesa Kristusa, ki oživlja sleherno srce.
»Iz svoje slabosti moram kovati moč, prav to slabost moram izrabiti za Boga, se mu zahvaljevati za to bolečino, mu jo darovati … V tem žalostnem svetu imamo naposled srečo, ki je nimajo ne svetniki ne angeli, to namreč, da trpimo s svojim Ljubim.« (Charles de Foucauld). Spremenjenje pomeni, da postajam prosojen za Božje veličastvo.
Običajno odlomek o nevernem Tomažu razlagamo takole: Jezus je s tem, da se mu je prikazal, skeptičnega učenca odrešil vseh dotedanjih dvomov o resničnosti svojega vstajenja: »neverni Tomaž« se je v hipu prelevil v verujočega. Je bil apostol Tomaž ob pogledu na Vstalega resnično enkrat za vselej rešen vseh svojih dvomov – ali pa mu je morda Jezus skozi svoje rane samo pokazal tisto edino mesto, kjer se iščoči in dvomeči resnično lahko dotakne Boga?
Tomaž je bil mož, odločen spremljati svojega Gospoda vse do grenke smrti; spomnimo se, kako reagira na Jezusove besede, da je treba iti k Lazarju: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« Resno je vzel križ – in vest o vstajenju se mu je morda zdela kot preveč cenen happy end pasijonskih dogodkov. Morda je zato okleval in se ni hotel pridružiti radosti ostalih apostolov in je hotel videti Jezusove rane. Hotel je videti, ali »vstajenje« ne izvotli križa, šele potem mu je lahko izrekel svoj »verujem«. Ni »neverni Tomaž« na koncu smisla velike noči razumel globlje kot ostali? »Tomaževa nevera je naši veri v večjo korist kakor vera vseh drugih apostolov,« je v pridigi na to besedilo evangelija zapisal sveti papež Gregor Veliki.
Jezus prihaja k Tomažu in mu kaže svoje rane: Glej, trpljenje (nobeno trpljenje) ni ceneno izbrisano in pozabljeno! Rane ostajajo rane. Toda tisti, ki je »nosil naše bolezni,« je zvesto šel tudi skozi vrata pekla in smrti: in še naprej je (nedoumljivo) tu z nami. Pokazal je, da »je ljubezen potrpežljiva«, »velike vode ne morejo pogasiti l|ubezni in reke je ne morejo preplaviti«, »močna kakor smrt je ljubezen«- celo močnejša od nje. Ljubezen je v luči tega dogodka vrednota, ki je ne smemo prepustiti na milost in nemilost sentimentalnosti: pomeni silo – edino silo, ki preživi samo smrt in s prebodenimi rokami podira njena vrata.
Vstajenje torej ni »happy end«, ampak povabilo in izziv: ni nam treba niti ne smemo kapitulirati pred ognjem trpljenja, tudi če ga zdaj še ne znamo pogasiti. Ne smemo se pred zlom obnašati tako, kot bi moralo imeti zadnjo besedo. Ne bojmo se »verovati v ljubezen« tudi tam, kjer po vseh kriterijih sveta izgublja. Imejmo pogum proti »modrosti tega sveta« staviti na norost križa!
Morda je Jezus Tomažu s tem, da je prebudil njegovo vero z dotikanjem ran, hotel povedati: tam, kjer se dotakneš človeškega trpljenja – in morda samo tam! – tam spoznaš, da sem jaz živ, da »sem jaz to«. Srečal me boš povsod tam, kjer ljudje trpijo. Ne izogni se mi pri nobenem od teh srečanj. Ne boj se! Ne bodi neveren, ampak veruj!
»Vrata za nevernega Tomaža«, so vrata ranjenih. Zame ni druge poti, drugih vrat k Njemu, kot so tista, ki jih odpirata ranjena roka in prebodeno srce. Ne morem zaklicati »moj Gospod in moj Bog«, če ne vidim rane, ki sega v srce. Če je »credere« (verovati) izpeljano iz »cor dare« (dati srce), potem moram izpovedati, da moje srce in moja vera pripadata samo tistemu Bogu, ki lahko pokaže svoje rane.
Moja vera je eno z mojo ljubeznijo in nihče mi ne more vzeti ljubezni do Križanega, ki je odgovor na njegovo ljubezen do mene: Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni. Od te ljubezni, ki se legitimira s svojimi ranami. Nisem zmožen izreči besed »moj Bog«, če ne vidim njegovih ran! Tudi pred še tako bleščečo versko vizijo – če bi ji manjkale »brazgotine od žebljev« – bi se kljub vsej naklonjenosti le težko znebil dvomov, ali ne gre morda za iluzijo, projekcijo mojih želja ali celo za Antikrista samega. Moj Bog je ranjeni Bog.
Moja vera je namreč zmožna odložiti breme dvomov ter izkusiti notranjo gotovost in mir doma samo tedaj, ko koraka po strmi »poti križa«, ko gre proti Bogu skozi ozka vrata Kristusovih ran. Vrata revnih, vrata ranjenih, skozi katera bogati, siti in samozavestni, vedoči in »videči«, »zdravi«, »pravični«, »modri in previdni« ne bodo stopili, tako kot ne more kamela skozi šivankino uho.
Nimam pravice častiti Boga, če ne jemljem resno bolečine svojih bližnjih. Vera, ki bi hotela zapirati oči pred trpljenjem ljudi, je samo iluzija ali opij; pri taki vrsti vere bi bila Freudova in Maorova kritika povsem upravičena!
Pa še ena stvar je zelo pomembna: pri zaznavanju bolečin sveta se ne smemo omejiti izključno na »socialne probleme«, čeprav ta vrsta trpljenja upravičeno kriči k vesti sveta in vsakega od nas in njen glas ne sme biti preslišan. Niti za trenutek pa si ne smemo misliti, da smo s to življenjsko nalogo »opravili«, če pošljemo prispevek za človekoljubne akcije v Afriki ali damo miloščino beraču ali svoj volilni glas političnim programom s socialnimi poudarki, čeprav je tudi to pomembno. Vendar to ni dovolj: še veliko drugih, skritih bolečin je v notranjosti ljudi okrog nas. Ne spreglejmo pa niti neozdravljenih ran v nas samih – tudi z njihovim priznavanjem in zdravljenjem prispevamo k »zdravljenju sveta«; to je marsikdaj neizogiben pogoj za to, da bi lahko občutljivo zaznavali bolečine drugih in jim pomagali.
Jezus se je identificiral z vsemi majhnimi in trpečimi – torej so vse boleče rane, vse bede sveta in človeštva »Kristusove rane«. Verovati v Kristusa, smeti zaklicati »moj Gospod in moj Bog« – to lahko storim le, če se bom dotikal teh Njegovih ran, ki jih je tudi danes naš svet poln. Sicer samo v prazno in neučinkovito govorim: »Gospod, Gospod!«
Pred ranami sveta ne smemo bežati in jim obračati hrbta, moramo jih vsaj videti, se jih dotikati, pustiti, da nas prizadenejo. Če sem iz oči v oči z njimi ravnodušen, neprizadet, neranjen – kako potem lahko izpovedujem vero in ljubezen do Boga, ki ga ne vidim? Saj Ga potem resnično ne vidim! (povzeto po Tomaš Halik, Dotakni se ran: duhovnost neravnodušnosti, KUD Logos, 2010, 10-20).
06.01.2017: Gospodovo razglašenje, Iz 60,1-6; Ef 3,2-3a.5-6; Mt 2,1-12
Pred nekaj leti so se v nebesih odločili, da bodo na praznik Gospodovega razglašenja pri bogoslužju poustvarili obisk treh modrecev pri malem Jezusu. Vlogo modrih so zaupali ustanoviteljem treh velikih moških redov v Cerkvi.
Vsi so se zbrali, da bi videli sv. Frančiška Asiškega, ki je ob primernem trenutku prišel naprej ter pred Jezusove jasli položil tri glinene golobčke. Ves nebeški zbor je vkliknil: »Ahhh.«
Naslednji je bil sv. Benedikt, ki se je slovesno približal jaslim in prednje položil čudovito pozlačeno in z diamanti okrašeno Sveto pismo. Na njem je bil napis: »To je tvoje življenje.« Vsi so vzklikali od občudovanja: »Ahhh!«
Končno prišepa naprej tudi sv. Ignacij Lojoski brez darila. Začudeni ga gledajo kako gre mimo jasli in mimo Marije. Ves nebeški zbor je bil razočaran. Mislili so si: »Tako značilno za jezuita: ne ve, kam se mora pri bogoslužju postaviti in pride praznih rok!« Gledali so ga, kako je prišel do Jožefa, mu položil roko okrog ramen in ga vprašal: »Torej, povej mi, sv. Jožef, ali si se odločil, kam boš otroka poslal v šolo? Vpiši ga k meni in ti bom dal posebno ugodno ceno.«
Ko gremo v kino, moramo v tistem času svojo kritično občutljiovst zadržati in v polnosti vstopiti v zgodbo filma. Podobna drža je potrebna, če hočemo v največji meri izkoristiti sadove zgodbe o Gospdovem razglašenju. Ali ste se kdaj spraševali, zakaj so se modri, ki jih je zvezda vodila iz vzhoda do Jeruzalema, tam ustavili in šli Heroda vprašati za smer? Zvezda bi jih lahko pripeljala do Jezusa, ali se vam ne zdi? Ali zakaj Herod ni sledil modrim možem ali vsaj svojega vohuna poslal za njimi? Kaj se je potem s temi modrimi zgodilo? Prvi so, ki v Matejevem evanegeliju prepoznajo, kdo je Jezus, potem pa prav tako hitro, kakor so v zgodbo vstopili, iz nje tudi izpuhtijo.
Kakor mnogi pisci scenarijev se tudi Matej igra z zgodbo. Hoče doseči svoj cilj, ki je drugačen. Kot gledalci filma, se tudi mi rade volje odpovejmo svojemu nadzoru in vprašanjem, ter glejmo sliko, ki jo pred nami riše evangelist.
Matejeva skrb skozi celoten evangelij je prikazati Jude, ki Jezusa niso prepoznali zato, ker so bili zaprti v svoje strahove. Kralj Herod je prvi javni uslužbenec prikazan na takšen način, nikakor pa ni zadnji. Na koncu evangelija doživi Pilat podobno usodo. Matej oba vladarja poveže. Oba se čutita ogrožena zaradi tega, kdo Jezus je in kako živi svoje življenje. Posledica vladarskega strahu je smrt: Herod odredi poklati vse prvorojence, Pilat pa da umoriti Jezusa.
Danes nam Matej želi naslikati prav to povezavo med Jezusovim rojstvom in njegovo smrtjo. Sredi izrednega prizora obiska modrecev, nam Matej z njihovimi darovi otroku pove, da se bosta Jezusova oblast in bogastvo razkrila šele preko njegove smrti in vstajenja.
Naši odzivi na Jezusa so zelo pogosto enaki kakor je Herodov. Zlahka se počutimo ogrožene in prestrašene. V sebi hočemo izločiti glasove, ki nam kličejo, naj živimo Božje kraljestvo. Cena za to, se nam namreč zdi prevelika. Matej nam pove, da je sovražnik krščanskega življenja strah. Vklene nas in okuži vse okrog nas. Strah nas je pa največkrat najbolj prav takrat, ko naletimo na tveganje, da bomo izgubili oblast, moč in nadzor nas svojim življenjem in življenjem drugih. Zaradi tega lažemo, varamo in opravljamo. Svoj položaj hočemo na vsak način ohraniti. Kakor pri Herodu in Pilatu vse konča v smrti.
Kakor hitro se s strahovi soočimo in poimenujemo resnično grožnjo svojega življenja, znova zaznamo vse objemajoče veselje, ker smo našli jutranjo zvezdo, ki se je vrnila iz smrti in razliva svojo pomirjajočo svetlobo na vse človeštvo.
Matejeva zgodba je torej veliko več, kakor opis poti treh perzijskih modrecev. Pripoveduje zgodbo o izbiri ali odločitvi, ki jo mora narediti vsak kristjan: ali hočem živeti življenje iz moči čudenja ali iz strahu?
Slediti Jezusovim pravilom pomeni, da gledamo jutranjo zvezdo, ki nam razsvetljuje pot in daje pogum, da živimo iz Njegovega evangelija, ne glede na to, kakšni so, vzamemo vsak dan svoje križe ali križ, in zaupamo, da nam bo Bog ostal zvest preko smrti v večno življenje, kjer ne bo več groženj in strahu.
Toliko kolikor tukaj in sedaj že živimo onkraj svojih strahov, v tolikšni meri polni čudenja in občudovanja tudi letos lahko iz srca okušamo svoj praznik razglašenja!
08.01.2017: Nedelja Jezusovega krsta; Iz 42,1-4.6-7; Apd 10,34-38; Mt 3,13-17
Večkrat sem že naletel na mlade starše, ki se sprašujejo, če je prav, da svojega malega otroka prinesejo h krstu. Pravijo, da bi moral otrok odrasti in se bo potem sam odločil. Na prvi pogled spoštovanja vreden razlog. Vendar je zgolj sad nedoslednega razmišljanja.
Mladi pari svojemu otroku ne dajo nobene izbire ali bo jedel zelenjavo, se učil brati in pisati ali moralno živeti. Podpirajo in krepijo vse to, ker vedo, da so hrana, pismenost, znanje in etičnost bistveni za odraslo življenje. Če to prepoznamo, potem velja, da ima otrok že od rojstva v sebi duhovne, vzgojne, moralne in telesne potrebe. Zelo se mi zdi nedosledno duhovno potrebo, ki je ena bistvenih potreb človeka, odlagati na raven »se bo sam odločil pozneje, če bo hotel«.
Krst ni pranje možganov (kot je dostikrat moderno šolsko dresiranje; zakaj se vsi totalitarizmi polastijo šolstva?) Odrasel človek lahko svojo vero živi ali pa tudi ne, kakor hoče in se je odločil. Žalostno pri tem je, da se lahko odločimo tudi za negativno vero: proti Bogu, proti veri, proti ljudem, proti sebi. Da nekoga pustimo odraščati brez verskih temeljev, na podlagi katerih bi lahko delal duhovne izbire, je bolj omejevanje svobode, kakor pa njeno pospeševanje. V naši kulturi je krst otrok s strani staršev popolnoma pravilno ravnanje.
V evangeliju beremo, da se je Jezus dal krstiti Janezu Krstniku v reki Jordan, ker je bilo to primerno. To se nam danes lahko zdi zelo čudno, kajti sprejemamo, da je naš edini običaj zavračanje vseh, tudi modrih, običajev. Danes delati pomeni podirati, kar smo prej naredili.
Zelo močno pa vztrajamo pri prepričanju, da Bog, kar stori, vedno prav stori. V teologiji to imenujemo »ustreznost«. Prepričani smo, da se je Bog odločil, da je primerno ali ustrezno, da se učloveči in se je, tako kot se je in kjer se je. Skozi stoletja so potekala neskončna razparavljanja o tem, kaj bi se zgodilo, če bi Beseda prišla k nam kot ženska in ne kot moški. Razprave so morda lahko zanimive, toda nimajo nič s tem, kar se je Bogu zdelo ustrezno in se je dejansko zgodilo.
V skladu z Očetovim pravim delovanjem, se je Sin ustrezno odločil, da bo od Janeza sprejel krst pokore in kesanja, čeprav ni imel ničesar, kar bi se kesal. Jezus se ni dal krstiti samo zato, ker se je to od njega pričakovalo. Njegovo izkustvo krsta se začne z Janezovim krstom, ki je priznanje krivde in potem pokaže, da gre pri krstu predvsem za sprejemanje Očetove ljubezni. Do danes sta obe resničnosti zajeti v krščanskem krstu in med seboj v zdravi napetosti. Pri krstu v Kristusa priznamo izvirni greh in izvirno milost. Božja ljubezen je v nas živa, čeprav se zavedamo, kako smo v resnici daleč od nje.
Jezusov krst, in vsak drug v njegovem imenu opravljen krst, je trenutek v katerem objamemo veličino Očetove ljubezni, ki vsakega izmed nas kliče po imenu naj bomo njegovi ljubljeni sinovi in hčere, skupaj z našo človeško slabostjo in krhkostjo. Ni bolj primernega načina, da z njim nekomu, ki prihaja na svet izrazimo dobrodošlico v našo slabotno človeško skupnost vernikov v katero uvajamo nove člane tako, da jih spomnimo, da izvirni greh nima zadnje besede, ampak jo ima milost. Za vse, ki smo krščeni v Kristusa, ima Očetova ljubezen vedno in povsod zadnjo besedo glede vsega.
Razveselimo se na ta praznik in zahvalimo za ljubezen, ki je po krstu izlita v naša srca. Daje nam pogum, da ravnamo ustrezno tudi za prihodnje rodove.
25.12.2016: Božič: Iz 9,1-6; Tit 2,11-14; Lk 2,1-14 – Polnočnica
Najhujši božič, kar sem jih kadar koli praznoval, je bil v Betlehemu. Mišljeno je bilo, da bo to najlepše božično izkustvo, toda po velikem prometnem zastoju, po osmih preverjanjih dokumentov in pregledih s strani vojaških patrol, po dolgih treh urah v zaprti cerkvi skupaj s tisoč drugimi, je Božični čar izpuhtel.
V vseh evangeljskih pripovedih o Božiču slišimo angele, ki oznanijo Gospodovo rojstvo: »Ne bojte se!« Gleda na svetovno dogajanje letos in v zadnjih letih, prav to voščilo najbolj potrebujemo in bi ga morali slišati: »Ne bojte se!«
Strah je strašen. Ohromi nas in otrpnemo. Uniči naše spomine na preteklost in zaduši sedanjost. Spodkoplje dostojne, zaupljive in spoštljive odnose. Iz sedanjosti dela pekel.
V zadnjih letih lahko opazujemo strašljive poteze strahu na skupinah in posemeznikih po vsem svetu. Ljudje so vse bolj zaskrbljeni, nezaupljivi, razburljivi, nasilni. Skrbi jih za prihodnost svojih otrok in sebe. Način življenja se iz strahu pred terorizmom (najmočnejših in najbogatejših) spreminja. Če iz strahu pred teroristi spremenimo svoje življenje so oni zmagali. Ni se nam potrebno ozirati na mednarodni terorizem, da bi lažje dojeli naravo strahu.
V globljem smislu se vsi bojimo štirih: Boga, narave, soljudi in nečesa v nas samih. Pri nekaterih gre lahko za skupek nekatih od omenjenih strahov, pri mnogih pa za vse skupaj. Tragično.
Za vsa področja, katera v našem življenju obvladuje strah, v tem Božiču prisluhnimo Bogu, ki nam pravi: »Ne bojte se!«
Sv. Pavel pravi, da ljubezen premaga vsak strah. Točno to praznujemo letošnji Božič: ljubezen, ki je privzela človeško obliko v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Spominjamo se rojstnega dne moža, katerega življenje, smrt in vstajenje, nam kažejo pot ven iz naših strahov. Razodeva nam resnico, ki nas osvobaja. Daje nam življenje, ki ga lahko v polnosti živimo na tem svetu in še v naslednjem. Odpira nam nebesa, ki jih lahko živimo danes in tukaj, sedaj in med nami.
Božič je praznik, ko nas Bog kliče, da smo dejavni kolikor le zmoremo in prinašamo Kristusovo kraljestvo, da obrodi v našem svetu.
Božič je praznik, ko so naši spomini pridruženi Božjim spominom. On se nas je spomnil v naših strahovih. Božič je praznik, ko vse naše krščanske odnose določajo dostojanstvo, sprejemanje, zaupanje in spoštovanje Boga do nas in vseh s katerimi smo v stiku.
Kot sad dojenčka iz Betlehema, nam je Bog pokazal, da strah ni naša poklicanost. Odrešujoča Jezusova ljubezen nas žene, da v svojem načinu življenja vere, upanja in ljubezni upamo tvegati. Ko se bomo v prihajajočem letu na katerikoli dan soočali s svojimi strahovi in na polno živeli krščansko življenje, bomo odkrili, da je Božič premakljiv praznik. Dogaja se vsak hip, ko računamo na njegovo zmago nad vsemi našimi strahovi in smrtjo. Sredi naših odnosov in sredi življenja, sredi ustvarjanja in sredi trpljenja, v veselju in žalosti. Vsak hip in po vseh stvareh.
»Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« Blagoslovljen Božič prav vsem!
Po treh mesecih skupne hoje je bila Ana vesela, ker jo je Janez povabil na družinski piknik. Zdelo se je, da bo srečanje z njegovimi poglobilo njun odnos. Najprej sta srečala očeta. Janez mu je predstavil svoje dekle Ano. Vesela in radostna se mu je nasmehnila. Oče jo je prijel za roko in peljal na notranje dvorišče doma. Sinu pa je rekel: »Vesel sam, da si prišel Janez. Tvoja mati spet kuha mulo. Zakaj ne greš k njej in poskrbiš zanjo, kakor dobro znaš? Bom jaz predstavil Ano v tvojem imenu.« Janez je šel do svoje matere. V spalnici je topo gledala skozi okno. Ko ga je zagledala se je razveselila. »Živjo mama, kako gre?« je vprašal sin. »Naj ti povem, kaj je tvoj idiotski stric tokrat ušpičil.« je začela. Janez je zavzdihnil in se usedel poleg nje ter poslušal in poslušal. Čez pol ure se mu je uspelo iztrgati iz njenega samogovora. Pridružil se je Ani, ki se je strastno pogovarjala s tistimi, ki so bili okrog nje. Vesel je bil, ker ga je objela v pasu. Hkrati pa je bil zaskrbljen zaradi matere. Samemu sebi je ponavljal: »Moram preko tega.«
Prekinil je Ano in jo povabil, da gresta skupaj pozdraviti njegovo mamo. Šla je za njim. Še vedno je sedela na stolu, kjer jo je prej pustil. »To je Ana,« je rekel. »Se spomniš dekleta s katero hodiva skupaj.« Mati je počasi sprejela, da sta skupaj in pozdravila Ano. »Janez mi je pripovedoval, kako sta si blizu«, je rekla Ana materi in nadaljevala: »To je čudovito!« »Janez ve, kako je treba poskrbeti za svojo mamo,« je odvrnila in potem umolknila. Janezu je bilo nelagodno in nerodno. Hotel je stran: »Morava iti,« je rekel materi in Ano povlekel za seboj. Ko jo je peljal domov sta bila tiho. Odložil jo je in je ni hotel pospremiti v njeno stanovanje. Kasneje ji ni več priznal, da bi bilo karkoli narobe. Vedno bolj oddaljen je postajal do Ane in iskal izgovore. Začel jo je bolj poredko klicati in srečevati.
Od matere omreženi moški (MOM) imajo v sebi pogosto zelo togo izključevalno držo: ali/ali. »Ali bom z materjo, ali pa jo moram popolnoma zavreči. Zavreči je ne morem, ker čutim preveč krivde. Strašno mi je, da bi bil tako nelojalen do nje. Niti pomisliti ne morem na to. Ne veš kako strašno se počutim.« Ne morejo dojeti, da imajo še naprej lahko normalen odnos do matere in hkrati razvijajo neodvisen odnos do sebe in svojih bližnjih. To je temeljna težava od matere omreženih moških. Neprimerna lojalnost in pozornost do matere sta zelo močni. Krivda in strah pred povračilnimi ukrepi uničita vsak poskus ločitve od matere. Lažje jim je živeti v dvoumnem in kompromisarskem odnosu.
Simptomi od matere omreženega moškega: fobija pred vsakršno zavezo s komerkoli. V prvem trenutku so MOM zelo prijetni, strastni in navdušeni. Nekega dne pa se kar nenadoma potegnejo nazaj in umaknejo. Kakor hitro se v novem odnosu pokaže priložnost za trdnejšo vez ali zavezo, MOM zgrabi panika in hočejo pobegniti (pobegnejo). Celo majhno prizadevanje (ogled filma ali rezervacija skupnega potovanja) se jim zdi neskončno težka.
»Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. 12 Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. 13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori GOSPOD. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori GOSPOD. Pripeljal vas bom nazaj v kraj, od koder sem vas odpeljal v izgnanstvo« (Jer 29,11-14).
Ko sem bil pred leti v osebno zelo težkem prehodnem obdobju, sem začel moliti rožni venec bolj kot običajno. Sredi tega, se mi je nekega lepega dne kar naenkrat posvetilo zakaj mi rožni venec prinaša toliko tolažbe. Rožni venec sem molil medtem, ko sem se hotel prilagoditi novi nalogi. Molil sem ga zato, ker me je vračal domov. Vrnil me je v čas in kraj mojega otroštva, v katerem sem se počutil bolj stabilnega in gotovega. Svojih spominov o skupni družinski molitvi rožnega venca se skoraj lahko dotaknem. Spomnim se kako smo vsi klečali na lesenih tleh v naši leseni hišici. Drobna sveča je razsvetljevala temo. Spomnim se občutka jagod rožnega venca med svojimi prsti in melodije Zdrava Marija, Očenaš in Slava Očetu. V težkih časih prehoda sem se vrnil k rožnemu vencu zato, ker je bil skupaj z ostalimi katoliškimi obredi rožni venec pomembna povezava med mojo preteklostjo in sedanjostjo.
Sredi maše je tiha in drobna gesta katoliškega duhovnika, ki jo mnogi niti ne opazijo. Takoj po molitvi Jagnje Božje, duhovnik odlomi drobec hostije in jo vrže v kelih z vinom. Legenda pravi, da sega ta navada v čas prve cerkve. Dokler še ni bilo duhovnikov so kruh in vino lahko posvečevali samo škofje. Ker pa je bilo katolikov že toliko, da škof ni več uspel doseči vseh, so ustanovili službo duhovnikov. Na začetku so se ljudje te spremembe bali. Niso verjeli, da ima duhovnik oblast posvečevanja kruha in vina. Zato so pri škofovi maši sodelovali tudi mlajši možje. Takoj po posvetitvi je škof vsakemu izmed njih dal majhen košček hostije. Vsak od teh mladeničev je tekel na svoj konec mesta in vrgel drobec hostije v kelih s katerim je tam maševal duhovnik. Ta simbolična gesta je ljudem povedala, da obstaja le ena Žrtev (daritev) svete maše katere smo deležni vsi. Danes duhovniki še vedno vržemo delček hostije v kelih zato, da bi se spomnili tega dejstva. Spomni nas, da je maša, ki jo jaz obhajam v Ljubljani ista pri kateri sodeluje moj oče v Mengšu. Evharistija, ki jo moj sobrat Janez obhaja v Sibirij, je ista, ki jo sam obhajam kjerkoli pač že sem. Vsi, ki so bili pred nami in vsi, ki bodo za nami so deležni iste svete daritve.
Ko gremo torej v svojem življenju skozi različna težka obdobja, lahko vedno iščemo tolažbo v antičnih ritualih, ki nas povežejo z našim Bogom in Odrešenikom, ki je onkraj vsake spremembe. On je že vstali in me vključuje v svoje vstalo in poveličano telo. Pri vsaki evahristiji doživljam, da je moja smrt že premagana in vse zlo, ki me v življenju doleti in ga sam naredim. On je skala moje trdnosti. Evharistija je vračanje domov in zajemanje iz moči Doma, ki je Gospod. Na temelju te skale je mogoče zdržati vse zemeljske spremembe.
Predlagani svetopisemski odlomki:
1 Mz 12,1-9: Bog pokliče Abrahama
Iz 42,1-16: Zapojte novo pesem
Iz 43,16-21: Glejte, nekaj novega delam
Iz 65, 17-25: Novo nebo in nova zemlja
Jer 18: Pečar
Jer 29,11-14: Poznam načrte, ki jih imam za vas
Mt 1,18-25: Jožefove sanje
Mt 7, 24-27: Zidaj svojo hišo na skali
Lk 1,26-56: Marijin zgodi se
Lk 19,1-10: Zahej pridi dol
Jn 20,19-20: Apostoli se skrivajo v dvorani zadnje večerje
Apd 10,9-33: Peter prvič sprejme »nečiste« jedi
Točke za molitev
Premišljujem ob besedah kardinala Newmana, ki so navedene v prvem stavku popotnice. Preudarjam dejstvo, da moram dovoliti spremembo v svojem življenju, če hočem še naprej Prosim Boga, naj mi pokaže mnoge milosti, ki mi jih lahko da le, če pritrdim in rečem »da« določeni ali tej spremembi.
V molitvi gledam nazaj na svojo preteklost in vidim, da so me časi, ko sem spremembe sprejel, zelo obogatili in mi pomagali dozorevati. Zaupam, da bo Bog tudi to spremembo s katero se sedaj soočam napolnil s svojo milostjo.
V molitvi poskušam priti do korenine svojega strahu. Kakšen bi bil v primeru te spremembe najslabši scenarij? V moči molitve ugotovim, da je večina mojih strahov neutemeljena. Svoji pameti dovolim, da pomiri moje prestrašeno in iracionalno srce. Tudi za strahove, ki se lahko uresničijo, v molitvi prepoznam, da bo Bog vedno z menoj in me varoval hudega. Vse svoje zaupanje položim Vanj.
V prehodnih obdobjih (obdobjih sprememb) se lahko naslonim na antične molitve in rituale cerkve, ki me vabijo, da v vseh spremembah svojega življenja lahko zaupam Bogu, njemu, ki se ne spreminja. On je skala, na kateri je zgrajena moja hiša. Zaradi tega sem trden in močan.
Sorodne teme
Strah, obup, izguba, obotavljanje in zavlačevanje, zaskrbljen
Besede za popotnico
»Rastem, če se spreminjam; popoln sem, če se pogosto spreminjam.« (kardinal Newman)
»Življenje je most. Prečkaj ga. Nikakor pa na njem ne gradi hiše.« (Indijanski pregovor)
»Dokler ne storiš nekaj več od tega kar že obvladaš, ne boš nikdar rasel.« (Ralph Waldo Emerson)
»Bedasta doslednost je škrat majhne pameti« (idem)
»Vsak dan naredi vsaj eno stvar, ki te plaši.« (Baz Lermin)
»Navada ali običaj brez resnice je zgolj stara napaka.« (Ciprian)
info@moskaduhovnost.si
Prva adventna nedelja, 3.12.2017, Mr 13,33-37
12.11.2017: 32. Nedelja med letom: Mt 25,1-13
06.08.2017: Jezusovo spremenjenje na gori: Mt 17,1-9
Jezusov krst, in vsak drug v njegovem imenu opravljen krst, je trenutek v katerem objamemo veličino Očetove ljubezni, ki vsakega izmed nas kliče po imenu naj bomo njegovi ljubljeni sinovi in hčere, skupaj z našo človeško slabostjo in krhkostjo. Ni bolj primernega načina, da z njim nekomu, ki prihaja na svet izrazimo dobrodošlico v našo slabotno človeško skupnost vernikov v katero uvajamo nove člane tako, da jih spomnimo, da izvirni greh nima zadnje besede, ampak jo ima milost. Za vse, ki smo krščeni v Kristusa, ima Očetova ljubezen vedno in povsod zadnjo besedo glede vsega.
Najhujši božič, kar sem jih kadar koli praznoval, je bil v Betlehemu. Mišljeno je bilo, da bo to najlepše božično izkustvo, toda po velikem prometnem zastoju, po osmih preverjanjih dokumentov in pregledih s strani vojaških patrol, po dolgih treh urah v zaprti cerkvi skupaj s tisoč drugimi, je Božični čar izpuhtel.
Po treh mesecih skupne hoje je bila Ana vesela, ker jo je Janez povabil na družinski piknik. Zdelo se je, da bo srečanje z njegovimi poglobilo njun odnos. Najprej sta srečala očeta. Janez mu je predstavil svoje dekle Ano. Vesela in radostna se mu je nasmehnila. Oče jo je prijel za roko in peljal na notranje dvorišče doma. Sinu pa je rekel: »Vesel sam, da si prišel Janez. Tvoja mati spet kuha mulo. Zakaj ne greš k njej in poskrbiš zanjo, kakor dobro znaš? Bom jaz predstavil Ano v tvojem imenu.« Janez je šel do svoje matere. V spalnici je topo gledala skozi okno. Ko ga je zagledala se je razveselila. »Živjo mama, kako gre?« je vprašal sin. »Naj ti povem, kaj je tvoj idiotski stric tokrat ušpičil.« je začela. Janez je zavzdihnil in se usedel poleg nje ter poslušal in poslušal. Čez pol ure se mu je uspelo iztrgati iz njenega samogovora. Pridružil se je Ani, ki se je strastno pogovarjala s tistimi, ki so bili okrog nje. Vesel je bil, ker ga je objela v pasu. Hkrati pa je bil zaskrbljen zaradi matere. Samemu sebi je ponavljal: »Moram preko tega.«