Tag Archives: sv. Peter

Kako Peter spoznava Jezusa?

Moški in Bog, Tematike, ,

fishers-of-men-3-285x300Jezus se je Petru postopoma razodeval. Zato začniva v trenutku, ko ga je prvič poklical.

„Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim“ (Mr 1,16–18).

 „Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,1–8).

Peter kaj ti je pomenil Jezusov klic?

Kakšno spoznanje Boga in svoje poklicanosti si imel v tistem trenutku?“

Preden prisluhneš njegovemu odgovoru, se poskušaj spomniti, iz česa je Peter startal oziroma kakšno poznavanje Boga je imel.

Vemo, da je bil Peter dober Jud, ki je hodil v sinagogo. Ni bil klerikalec, kakor tisti, ki so živeli v Jeruzalemu ob templju. Bil je preprost deloven človek. Skrbel je za družino in v soboto molil. Ni imel velikih verskih težav. Boga si je predstavljal kot običajen Jud: „Svet, Gospod nad vojskami, močni, neskončno veliki, Stvarnik neba in zemlje, Nedosegljivi, Tisti, ki ga človek ne more videti, ne da bi umrl, človek ga namreč ne more videti, ne opisati, niti z besedo, niti s podobo. Močen, a nedostopen Bog.

Bog ne prebiva onkraj neba, ampak deluje v zgodovini; ljudstvo je rešil iz Egipta. O tem je Peter vedel veliko. Če bi ga vprašali, kako Bog deluje v njegovem času, ko so jim Rimljani vzeli samostojnost, bi se njegov obraz verjetno pomračil. Rekel bi, da Bog molči. V preteklosti je delal velike stvari in govoril po prerokih, sedaj pa judovsko ljudstvo že nekaj stoletij živi v negotovosti in brez poguma. Ljudje se sučejo po vetru in so se prilagodili Rimljanom, pomeščanili so se in mislijo predvsem na posel. Peter doživlja zadrego: ve, da Bog je, toda v zgodovini se nič več ne pokaže. V veri ostaja trden. Ne premišljuje preveč, le včasih ga za trenutek zgrabi kriza (Ps 44,25; 74,2; Žal 5,20). Čeprav je trden, se sprašuje kako, da neverniki in pogani bolje uspevajo. Zdi se, da imajo Božji blagoslov. Ni mu jasno, kako Bog dopušča, da se prelije toliko nedolžne krvi.

 

Gospod, ti vse veš, ti veš, da bi rad zajemal iz tvojega usmiljenja

Glavni članek, , ,

3. velikonočna nedelja, 10. aprila 2016, Jn 21,1-14

jesus-resucitado-13Evangelij pripoveduje o še enem prikazovanju vstalega Jezusa učencem. Čudežni ulov rib in obed učencev z vstalim Jezusom je evharistija Cerkve. Petrova trojna izpoved pa je posledica njegove trojne zatajitve. Temeljni pogoj za pravilno opravljanje kakršne koli službe ali služenja v Cerkvi je izpoved ljubezni do vstalega Gospoda Jezusa. Jezus se torej po vstajenju učencem prikaže na enak način, kakor je prej živel z njimi. Geste in dejanja, ki jih uporablja, učenci že poznajo. Zato ga lahko prepoznajo in v vsej globini dojamejo skrivnost, v katero jih vabi.

Enako velja za zakramentalna znamenja Cerkve. Zakramenti so dogodki, v katerih se pokaže vstali Jezus, ki ga ne prepoznamo takoj, ampak šele s časom in postopno. Počasi se v nas njegova dejanja in besede povežejo. Oči našega srca počasi prepoznajo to, kar je rekel in storil. Preplavi nas neizrekljivo veselje. Ko obhajamo evharistijo, lahko slišimo vstalega Jezusa, ki vabi: »Pridite jest!« Nihče ga ne vpraša: »Kdo si?«, kajti vsi dobro vemo, da je Gospod, čeprav srce lahko to le bledo in slabotno zaznava. Toda, če si upava, tako kot Peter po svoji zatajitvi in nezvestobi do Jezusa, tudi midva po vseh najinih življenjskih nezvestobah slišiva njegovo povabilo: »Ali me ljubiš?« in je tudi najino srce lahko ozdravljeno in okrepljeno v njegovem veselju. Vstali Jezus tudi tebi in meni želi dati svojo moč, da bova v srcu sposobna sprejeti napoved zvestobe do zadnjega diha. Tako kot Peter tudi ti in jaz lahko pričujeva o njegovi zvestobi vsak trenutek, posebej pa v zadnji uri.

Peter se Jezusu ni opravičeval in se delal lepega ali nedolžnega. Ni iskal izgovorov za svojo zatajitev. Razjokal se je. Želel si je, da bi se z Jezusom lahko še pogovoril. Želel mu je povedati, da ga ima rad. A do Jezusa ni mogel več priti. Po vstajenju ima prvič spet priložnost, da se o svoji zatajitvi z Jezusom pogovori. Jezus ga pozorno in spoštljivo povabi. Jezus se nanj obrne šele potem, ko so skupaj jedli in doživljali čudovito povezanost in zaupnost. Govori zelo umirjeno in pomirjujoče. Peter je prevzet od te zaupnosti. Ne čuti se ogroženega in mirno odgovarja: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Tudi drugič mu Peter odvrne v miru: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Tretjič pa Petrov ton ni več isti. Doumel je. Postal je majhen. Spomnil se je na trenutke, ko je Jezusa zatajil pred deklo in ostalimi. Spomnil se je joka in še posebej Jezusovega pogleda. Zato zelo tiho in skoraj šepetajoče odgovori Jezusu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Gospod, nisem vreden tvoje ljubezni in tudi na svojo ljubezen ne morem ne vem kako računati, toda ti poznaš moje srce, ti veš, da te ljubi. Ko nekdo ljubi, svojo ljubezen lahko izreče le jecljaje in šepetajoče. V njem ni več napuha in domišljavosti. V tej ljubezni je zajeto vse njegovo srce, ker popolnoma zaupa, da ga bo drugi sprejel. Nič se ne napihuje in ne dela večjega ali drugačnega, kot je. Šele kadar je tvoja ali moja ljubezen takšna, sva sposobna sprejeti Jezusovo nalogo oznanjevanja v njegovem imenu. »Pasi moje ovce!« Kakor Peter sva lahko poslana k vsem, za vse lahko z odprtim srcem poskrbiva, kajti vsi in vsak posebej pripadajo vstalemu Gospodu. Naj te njegova ljubezen osvoji. Peter se je resnično zanimal za druge zaradi Jezusove ljubezni. Živel je zato, da bi ga vsi spoznali in v njem našli moč in počitek. Tudi ti in jaz.

p. Vili Lovše

Kaj pa Peter sprašuje tebe?

Moški in Bog, Tematike, , , ,

1381953_536618859753345_679357431_nTretje vprašanje Petru

Česa pa niti ti niti drugi ne poznajo o tebi?

S tem se dotikamo skrivnosti vsake osebe. Naši odgovori so le poudarki. V Petru so dokaj resne negativne globine. Oglejmo si vsaj dve.

  1. a) Če pogledamo Petra skozi evangelij, odkrijemo, da je negotov. Iz poguma pade v strah in negotovost. V težkih okoliščinah izgubi nadzor nad samim seboj. Na njegovo negotovost pokaže trojna zatajitev (Jn 18,25). Sedaj ko ostane sam, ne ve, kdo je. Ob Jezusu se je vsaj malo zavedal, kdo je (Jn 6, 67–68). Petrovo osebnost temelji na odnosu z Jezusom. Ko Peter ta odnos zanika, se mu sesuje tudi njegova osebnost.
  2. b) Peter se upre Božji skrivnosti. V njem je neka latentna konfliktnost, ki ga razjeda in vznemirja.  Včasih je čudno hudoben in se upira dobremu. Do Božje skrivnosti je tudi sovražen. Dovolj je prebrati (Mr 8,27–33). Jezus ga izredno trdo zavrne: „Stopi za menoj, satan!“ Satan je človekov in Božji sovražnik. Peter se nagonsko upira, da bi se podvrgel Božjemu načrtu, ki se mu zdi popolnoma drugačen, kot si ga je sam predstavljal.

A to še ni vse. Jedro težave pa je v tem, da si Peter ne predstavlja, kako globoko in z vsem srcem ga Jezus ljubi. Šele ko ga njegova nedoslednost in tema zatajitve ponižajo, je sposoben sprejeti pozoren in neskončno sprejemajoč Jezusov pogled (Lk 22,61–62). Razjoka se in se začne v polnosti zavedati svoje resnice: v vsej svoji majhnosti in krhkosti ga Bog neskončno ljubi. Jezus da svoje življenje tudi za njegovo odrešenje. V bolečih okoliščinah Jezusovega trpljenja Peter pride do pristnega spoznanja samega sebe. Jok mu strga masko, za katero se je skrival. Najde svojo resnico človeka in Božjega sina.

Ali sva si kaj podobna s Petrom?

Kaj pa Peter sprašuje tebe?

Kaj pa praviš ti o samem sebi JEZUSU, o svojih lastnostih, moralnih kvalitetah in značilnostih? Povej ali napiši Jezusu, katere so tvoje močne in šibke točke, napake in grehi? Kaj pa o tebi pravijo drugi?

To je težka vaja, a koristna. Še posebej za to, da sprejmemo, kar pravijo drugi o nas in kar pogosto zavračamo.

Ali si se že spustil v globine svojega jaza? Ali te je bilo strah? Ali si se že zavedel, da za svojim strahom lahko najdeš svojo resnico: da te Bog ljubi in da osebno skrbi zate po Cerkvi in ljudeh?

Ali si že zaznal, da Bog ljubi tebe osebno? Ta zaznava je temeljnega pomena. Kaj prosiš Jezusa? Tvoje celotno življenje kot odgovor na Božje povabilo dozoreva iz tega izkustva. Ne dozorevaš v poklicu na podlagi površnega znanja, ampak na podlagi globokega zavedanja samega sebe in lastne pristnosti v Božji roki. Pogost vzrok za krizo vere je nepoznavanje samega sebe. Zato moramo za ta dar prositi. Ta dar nam je bil dan, še preden smo ga sploh iskali. Kajti Bog nam je prišel naproti s svojo ljubeznijo in nam samim pokazal, kdo smo. V tem je on prvi: on nas prvi ljubi. To je edina možnost, po kateri pridemo do poznavanja samega sebe.

Jezus nam dovoli in nam pomaga, da se spustimo v dno svoje duše, da bi jo razsvetlil v njenih najtemnejših, najbolj zmedenih in zapletenih vidikih. Zato da bi nam tam podaril mir in pomiril nevihto našega srca.