Tag Archives: Sveti Duh

Božjega ognja ni mogoče pogasiti

Izzivi besede, Objave, , ,

20. nedelja med letom

V središču današnjega bogoslužja je 49. vrstica 12. poglavja Lukovega evangelija: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako hrepenim, da bi se že vnel«. V luči te besede lahko dojameva tudi smisel Jezusovih besed o razdeljenostih med nami in o razumevanju znamenj časa.

V 5 Mz knjigi 4,24 je Bog imenovan »použivajoč ogenj«. Kaj to ime pomeni? Oglejva si tri odgovore:

Gregor Veliki prvi odgovarja: »Bog je imenovan ogenj zato, ker odstrani rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«.

V apokrifnem Tomaževem evangeliju je zapisan drugi odgovor, ki so ga antični cerkveni očetje in ga tudi današnji razlagalci pripisujejo Jezusu: »Kdor mi je blizu, je blizu ognju, in kdor je daleč od mene, je daleč od kraljestva.« Origen je te besede takole razložil: »Človek, ki po krstu ponovno greši, se mora, če hoče biti očiščen, približati Jezusu. Jezusova ljubezen vznemirja srce tega človeka, vse dokler z močjo svojega ognja ne stali vse, kar se upira njemu in bratom. Če pa bo človek zaradi svojega greha ostal zaprt v svojo sramoto ali domišljavost, bo daleč od Jezusa. Zanj bo Božje kraljestvo nedosegljivo. Ne bo našel niti svobode niti življenja.«

Tretji odgovor sta dojela dva učenca na poti v Emaus, ko sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga.

Kako pa, da Jezus na vse to pravi, da ni prišel, da prinese na zemljo mir, ampak delitev. Če Božji ogenj stopi naše notranje razdeljenosti, potem se nama ni treba več bati zunanjih razdeljenosti, čeprav so boleče in jih nismo sami hoteli. Srce čuti, da če hoče ostati trdno v najbolj bistvenem, te trdnosti ne more zapravljati v nebistvenih ali priložnostnih stvareh. Razklanosti in delitve med nami so zato neizogibne. Ljubezen, Ogenj, ki gori v prsih, namreč ni enako kot dobro razumevanje. Ljubezen je pripravljenost na mučeništvo. To je veljalo za Jezusa in velja tudi za nas. Razdeljenost, ki se bo zdela proti drugim, samo izrecno pokaže pripravljenost na žrtev iz ljubezni do drugih, ki so že deležni skrivnosti Božje ljubezni ali Božjega ognja.

Prepoznavanje znamenj časa pa je odkrivanje, da je naša osebna in skupna zgodovina del veliko večje svete Božje zgodovine. Razločevati znamenja časa pomeni, da v svoji zgodbi odkrijemo Božje delovanje. Če naju je oplazil Božji ogenj, skoraj ne bova mogla narediti drugače, kot da bova v vsakem dogodku življenja odkrivala uvod in odprtost v Božje vodenje.

p. Vili Lovše

Domač z Bogom

Izzivi besede, Objave, , , , , ,

17. nedelja med letom

Glavna tema tokratnega nedeljskega bogoslužja je skrivnost molitve. Lukov evangelij kaže, s kakšno močjo učenci prosijo Jezusa: Nauči nas moliti! Jezus je bil na določenem kraju in molil. Tudi učenci so bili z njim. Ko so ga gledali, kako moli, so verjetno začutili skrivnostno moč njegove molitve. To je v njih prebudilo močno hrepenenje, da bi znali tudi sami tako moliti.

Zato je njih in po njih nas naučil molitev očenaš. Izročilo Cerkve nenehno poudarja, da nobena naša prošnja, ki je ni mogoče najti v vsebini očenaša, ne bo uslišana. Uslišane so le tiste prošnje, katerih vsebino najdemo tudi v molitvi očenaš. Vse prošnje izvirajo iz ene same. Jezusov zaključek to jasno pokaže. Kaj naj torej iščeva v molitvi? Samo eno: Svetega Duha. Verjetno se midva in vsi drugi le redko zares zavedava, da je to bistvena prošnja vsake naše molitve.

Bog takoj usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Brez odlašanja usliši vsako hrepenenje srca, ki se ne zadovolji samo s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče samega Boga, srečanje in domačnost z Njim.

V stvareh, ki jih potrebujeva, se morava najprej Bogu zaupati, šele potem ga prosiva. Zaupajva, da je Bog vse stvari uredil tako, da so v naše dobro. Ne moreva moliti drugače, kakor znotraj zaveze dobrohotnosti, ki nama jo je Bog ponudil. Zato spolnjevati Božjo voljo najprej pomeni, da Bogu povsem zaupava, da verjameva njegovi ljubezni in si prizadevava, da bi bila z Njim, ne da bi hotela na vsak način najprej posedovati njegove darove. Če je jedro molitve v tem, potem res ni nobene molitve, ki ne bi bila uslišana. Če je to bistvo molitve, potem so vse tvoje in moje molitve uslišane. Ko moliva, sva z Njim in mu zaupava in lahko greva skozi vse, kar se dogaja, na popolnoma drugačen način. Bog išče častilce in prijatelje, ne pa potrošnikov, poslušalcev, uživalcev in strank. Če od Boga zahtevam predvsem stvari, potem sem eno od naštetega, nisem pa njegov prijatelj in ne živim iz njegove navzočnosti. Zato Jezus tako poudarja: »Prosite in vam bo dano, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.« V mislih ima molitveni napor, ki gre v dve smeri: globino in domačnost z Bogom. H globini molitve nama najbolj pomaga potrpežljivost. Moliti zahteva napor. Ravno nasprotno je, kot si midva predstavljava. Namreč, če hočeva, da bo najina molitev spontana in močna, mora biti najprej vztrajna, žilava in trdovratna. Nikdar pa ni nasprotno. Verjetno si že doživel, da potrpeti z lastnim srcem ni ravno enostavno. Ni samo po sebi umevno, da z mirom sprejmeva ritme svojega srca in Božji čas za vse. Ni lahko niti enostavno vstopiti v svoje srce in ga v celoti podariti ali odpreti Bogu. Če potrpežljivost pomaga h globini molitve, pa k njeni domačnosti največ pripomore prav iskrenost. Če dava roko na srce, lahko priznava, da pred Bogom nismo nikdar iskreni. Še manj smo iskreni pred drugimi. Pogosto pa smo neiskreni tudi sami do sebe. Oba tudi nenehno doživljava, da kjer ni iskrenosti, ne more biti niti domačnosti. Kjer pa ni domačnosti, je srečanje hladno in banalno. Iskrenost daje trdnost molitvi. Učiti se in naučiti se biti do dna iskreni je najboljša popotnica za nebesa.

p. Vili Lovše

Naš Bog je ogenj, ki očiščuje

Izzivi besede, Objave, , , ,

Binkošti

Za binkošti sta značilni dve podobi: ognjeni jeziki, ki se prikažejo nad glavami apostolov, in ogenj, o katerem se moli: »Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.« Ogenj izraža posebno značilnost pogovora med Očetom in Sinom, to je, da z nami delita svojo skrivnost, ki vname človeško srce, tudi tvoje in moje.

Sveti Duh omogoča, da zaznavava Božjo voljo kot dobro za človeka. S tem najinemu srcu omogoči, da spet lahko doživlja, kako je ogenj Božje ljubezni, ki naju doseže v Jezusu, resničen in pomemben za najino življenje. V moči Svetega Duha lahko spoznava Jezusovo skrivnost, ki z vso močjo kaže Božjo ljubezen do človeka. On deli to skrivnost z nama. Če najino srce to zaznava, ne bova mogla živeti drugače, kakor v moči te ljubezni. Drugim ne bova mogla kazati kaj drugega kakor Božjo ljubezen. In to vse do skrajnih mej sveta. Odgovorna sva za pričevanje. A tega pričevanje ne doživljava več kot dolžnost ali breme, ampak kot obilje, ki se razliva samo od sebe. Sveti Duh tvoje in moje srce napolnjuje z Jezusom, vse dokler ne zasije vsa njegova resnica, vse dokler popolnoma ne osvoji tebe, mene in vseh. Pričevanje je posledica obilja in razodevanja sijaja Božje ljubezni. Ni dolžnost.

Na podlagi tega lahko razumeva tudi podobo ognjenih jezikov. Vsem očitno dejstvo na zemlji je, da smo si ljudje zelo različni in da smo razpršeni. Govorimo različne jezike. Ali je to dobro ali slabo?

Sveto pismo poda dve razlagi. Prva je pozitivna: po vesoljnem potopu je Bog hotel, da bi ljudje bivali na zemlji v svoji različnosti (1 Mz 10). Druga je negativna: Bog je ljudi obsodil na različnost zato, da se ne bi združili proti njemu (1 Mz 11 – pripoved o babilonskem stolpu).

Z različnostjo, ki jo doživljamo kot nevarnost, se lahko soočamo na dva načina: z gospodovanjem, s katerim različnost zatremo (tako običajno delamo ljudje in ustvarjamo suženjstvo: babilonski stolp je služil podjarmljenju drugih ljudi in zanikanju Boga kot Očeta vseh ljudi). Drugi način soočanja z ogrožajočo različnostjo pa je sožitje. Vsak je povabljen, da prispeva svoj delež k skupnemu svetu. To je Božja volja. Bog je namreč Oče vseh.

»Da, Gospodov duh napolnjuje ves svet, in ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas« (Mdr 1,7). Ko se na binkoštni praznik nad apostoli pojavijo ognjeni zublji, je s tem jasno oznanjeno: od tega trenutka naprej lahko vsi vidijo, da je Božje delo v tem, da ljudi povezuje. Božje delovanje je resničnost njegove ljubezni do ljudi, ki je v Jezusu postala vidna in dosegljiva. Ta čudež na binkošti postane telesen in vsak sliši razglašati Božje delovanje v svojem maternem jeziku. To pomeni, da je vsak jezik in vsak človek v svoji različnosti poklican oznanjati in razglašati eno in isto stvar. Isti čudež stori Božji Duh v naših srcih, ko jih prepriča, da se odločijo za ljubezen in odprejo svojo različnost za sožitje. Na tak način najino srce doživlja in razglaša Božjo ljubezen, ki napolnjuje vsako človeško srce. Če to dogajanje prepoznavava, ga omogočava in pospešujeva, kar pomeni, da sva prejela in delujeva v moči Svetega Duha. Ta naju ne more voditi drugam kakor v spoznavanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki je največji pričevalec Božje ljubezni človeka. Ko apostoli pri soočenju s svojimi preganjalci izberejo Jezusovo ljubezen, ne izberejo le tega, da so na njegovi strani, ampak izberejo tudi, da so na strani ljudi, ki lahko iz njihove ljubezni prepoznajo delovanje Božjega sijaja.

P. Viljem Lovše

Po ženah gre Cerkev naprej

Glavni članek, , , , , , , , ,

19.11.2017: 33. Nedelja med letom: Mt 25,14-15.19-20

Sveto pismo je vezano na čas. Kristjani to cenimo. Sveto pismo je potrebno brati znotraj konteksta in ga skrbno razlagati. Kakšna feministična organizacija današnjega prvega berila verjetno ne bi izbrala za uvodno besedilo svoje konvencije. Mi pa bi delali narobe, če bi odlomek poslušali zgolj s pojmi našega današnjega sveta in dojemanja.

Knjiga pregovorov je destilat rekov in naukov, ki so nastajali skozi stoletja, najverjetneje s strani rabijev in pismoukov. Njihov svet je zelo drugačen od našega. To je jasno vidno iz nalog »vrle žene«. Hvale je vredna zato, ker dela z volno, v vinogradu in na zemlji. Takšno besedilo dobi pravi smisel zgolj v kontekstu kmečke kulture.

Vse do nedavnega so ženske v Palestnini smatrali za lastnino njihovih mož. Lahko so jih kupovali, prodajali, se od njih ločevali ali ubili brez naloga sodišča (to se še vedno dogaja v nekaterih arabskih državah). Ženske niso imele uradno priznanih človekovih pravic. Naučene so bile služiti in molčati.

Posledično je bilo besedilo iz knjige pregovorov za takratne čase osvobajajoče za ženske. Ne le da brani žensko pravico do dela, ampak jo tudi hvali. Hvali jo zaradi njene ustvarjalnosti, modrosti, dobrote, moči, občutka za pravičnost, velikodušnosti, veselja in vere. Takšen seznam vrlin je dober v vseh časih in vreden, da si ga želimo.

Danes s pomočjo nenehnega razodevanja Svetega Duha vemo, da so iste stvari, ki jih knjiga pregovorov hvali pri vrli ženi vredne hvale tudi pri vrlem moškem.

Morda je imel Jezus ob današnji zgodbi o telentih v mislih prav ženske. Danes v pogovorih o tem koga bi morali v cerkvi posvetiti v duhovnika pogosto izgubimo iz spomina dejstvo, da so ženske vedno in tudi danes na močne in dolgoročne načine »vodile« cerkev. Od izrednih sposobnosti redovnic in neposvečenih žena pri vzgoji, skrbi za zdravje, misijonih in teoloških institucijah do žena in mater, ki dnevno pričujejo o zvestobi in dobrotljivosti Boga. Vse to na neštete načine razkriva moč prilike o talentih. Resnica je, da cerkev ne bi mogla preživeti brez vodstva, prizadevanja in vere neštetih žensk. Brez njih ne bi mogli nadaljevati skoraj nobenega naših poslanstev.

S povedanim pa ne moremo zmanjševati bolečin in ran, ki so jih nekatere žene doživele po rokah cerkve. Veliko žena čuti, da se njihovega posebnega prispevka k življenju cerkve niti zares ne zavedamo, niti ga ne znamo zares ceniti. Celo žene same ga ne znajo.

Prosimo, da bi nas Duh vodil pri upoštevanju talentov vsake kristjane in kristjana znotraj vstalega Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Duh gradi v nas in med nami Božje kraljestvo in odpira oči za vzajemno sprejemanje, spoštovanje in hvaležnost za darove, ne glede na spol. Vsak je dragocen in enkraten znotraj Kristusovega telesa.

Mazohisti?

Glavni članek, , , ,

03.09.2017: 22. Nedelja med letom: Mt 16,21-27

Dachau, 22. julija 1943 zgodaj zjutraj. Pri zboru vseh taboriščnikov je ugotovljeno, da jih je šest pobegnilo. Posledice so ostre in brutalne. Naključno izberejo dvanajst jetnikov in jih obesijo. Ko so ostali jetniki opazovali dvanajst sotrpinov, ki so obešeni še z zadnjimi močmi lovili zrak, je nekdo izmed množice zavpil: »Kje je tukaj Bog?« Nastala je grobna tišina. Dvanajst teles je bilo v zadnjih krčih in boju za zrak. Vsi so jih z grozo opazovali. Znova se je zaslišal še bolj obupan krik: »Kje je sedaj Bog?« Drug umirjen in odločen glas je zaklical: »Moj Bog je tamle obešen!«

Današnji evangelij govori o takšni veri. Bog je zato, ker nas ima neskončno in brezpogojno rad postal človek kakor mi. Trpel je, umrl in vstal od mrtvih. Zaradi ljubezni, ki hoče biti s svojim ljubljenim popolnoma in v vsem združena, je Kristus vstal od mrtvih in premagal smrt.

Pohujšanje križa smo danes tako močno udomačili, da je moderno, če križ visi z različnih delov človeškega telesa. V Španiji imajo celo pregovor, da so včasih na križih viseli tatovi in zločinci, danes pa je ravno obratno: na modernih potrošnikih vseh mogočih subkultur visijo križi različnih oblik in velikosti. Sprašujem se ali bi danes potrošniki okrog vratu nosili male stolčke, če bi Jezusa ubili na električnem stolu? Stvarnost Jezusovega trpljenja v njegovih zadnjih urah v Jeruzalemu lahko prikrivamo in jo ignoriramo, a iz stvarnosti križa in trpljenja v življenju vsakega izmed nas ne moremo narediti komercialnega pomirjevala.

Kristjani nismo smejoči mazohisti. Nismo ljubitelji bolečine, ki komaj čakajo, da je bodo deležni.

Jezus nas vabi, da v svojem življenju gledamo na breme nujnega trpljenja kot na priložnost za ljubezen do Njega, sebe in bližnjih. Trpljenje nam omogoča, da smo solidarni z vsemi trpečimi tega sveta. To je seveda veliko lažje reči, kakor pa živeti. Ko sredi svojega vsakdana trpimo, zelo redko pomislimo na druge. V pomoč nam je lahko dejstvo, da trpljenja ne nosimo sami, ampak da ga nosi občestvo – celotno telo Vstalega Kristusa, ki je Cerkev.

Naše trprljenje je priložnost, da lahko rastemo v ljubezni. Če na svoj križ gledamo skozi Kristusove oči, nam Gospod pokaže veliko o nas in o Bogu. Odpre naše srce za sočutje do drugih, ki tudi nosijo križ.

Nositi križ ne pomeni zgolj prenašanje telesne, osebne, spolne, duhovne ali čustvene bolečine. Nositi križ pomeni tudi vzajemno delitev naših darov in sposobnosti, ljubezni in sočutja. V vsakem daru je vsebovano tudi breme. Kristusovo vstalo telo, ki je Cerkev, nam omogoča, da svoje darove delimo z drugimi, z vsakim, ki je v potrebi in do konca.

Nekateri se pritožujejo, da je danes Bog pogosto predstavljen kot sladka smetana. Današnji evangelij nasprotno pokaže, kaj vse vključuje hoja za Kristusom in kdo je Bog. Poklicanost, da vsak dan vzamemo svoj križ na tem svetu in zvesto, ljubeče in nesebično hodimo za Njim je najlepša in hkrati tudi najbolj zahtevna poklicanost na tem svetu. Samo v občestvu njegovega vstalega telesa, ki je Cerkev, lahko to poklicanost tudi živimo. Iz Njegove moči, iz Njegovega Svetega Duha, ne iz svoje moči in mišic. Tisti, ki nas nosi je Vstali Kristus v svojem telesu, ki je Cerkev. V evharistiji nam daje svoje telo, da bi lahko zajemali iz Njegovega daru. Zato lahko sredi trpljenja in bolečin, svojih in bližnjih, vedno računamo na edino resnično moč: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!«

Kdo smo?

Glavni članek, , , , , , , , , , , ,

Nedelja Svete Trojice, 11.6.2017, Jn 3,16-18

Pri maši pri večini udeležencev neštetokrat opazim pasivni odpor, tudi kadar dajem tisto, kar čutim, da je življenje oživljajoče sporočilo. Pogojeni smo tako, da ničesar ne pričakujemo (pridiga naj čim manj moti ustaljeno rutino). Tako smo navajeni, da takšna zbiranja nimajo nobenega smisla in pomena, da ne vemo več, kako Bogu dovoliti, da bi se nas dotaknil v srcu in spremenil naše dojemanje. Sveti Duh je spet manjkajoča oseba Svete Trojice.

Brez svobodnega obilja Svetega Duha postane naša religija plemenski sistem razvrščanja. Ukvarja se s tem, kdo je pravi vernik in kdo ni, kdo ima prav in kdo nima. Običajno smo mi vedno na tisti strani, ki ima prav. V resnici pa je Bog tisti, ki razvršča in prečiščuje. V resnici to ni naša stvar in težava. Ne odločamo mi, kdo gre v nebesa in kdo gre v pekel, še posebej ker so to bolj opisi sedanjosti, kakor pa prihodnosti.

Naša naloga je, da sedaj živimo nebesa. Vse ostalo prepustimo Bogu. Če vam je to težko vam predlgam zdravilo: dovolite ljubezni, da se zgodi in uresniči. Ne pozabite, da tja v nebesa ne morete priti, lahko ste samo tukaj in sedaj v njih. Zato naj bi katoličani hodili k maši, da bi zajeli iz ljubezni Svete Trojice, da bi jo skupaj sprejemali in svoje življenje odkrivali v Njej in iz Nje in po Njej in Zanjo. Vedno znova in vsak dan znova.

Ljubezen je tako kakor molitev. Ni toliko naša dejavnost, ampak stvarnost, ki že smo. Mi ne odločamo ali bomo ljubeči. Oče se ne odloča o tem ali bo ljubil Sina. Očetovstvo je 100% tok ljubezni do Sina. Sin se ne odloča ali bo sem ter tja nekaj ljubezni izkazal tudi Očetu ali Duhu. Ljubezen je njihov način delovanja iz tega kar so!

Ljubezen v meni/tebi – ki je Duh v meni – vedno privoli. Ljubezen ni nekaj kar jaz delam, ampak kar sem. To je moj resnični jaz. Iz ljubezni prihajam in v ljubezen grem. Ni nekaj kar bi lahko kupil. Ni nekaj, kar bi lahko dosegel. Je Božja navzočnost znotraj mene, imenovana Sveti Duh ali neustvarjena milost.

Tega ne morem proizvesti s svojim pravilnim vedenjem. Boga ne morem z ničemer pripraviti, da bi me bolj ljubil, kakor me ta hip že ljubi. Ne morem.

Lahko vsak dan hodim v cerkev, pa me zaradi tega Bog ne bo prav nič bolj ljubil, kakor me sedajle že ljubi. Niti ga ne morem pripraviti do tega, da bi me manj ljubil. Lahko storim najstrašnješe stvari, pa me Bog ne bo čisto nič manj ljubil. Ne morem spremeniti tega kar Bog misli o meni. Bog je zame/zate in to 100%. Njegovega obilja in toka življenja ne morem prekiniti.

Božje ljubezni do nas ne moremo zmanjšati. Kar pa lahko storimo je to, da se naučimo, kako verjeti tej ljubezni, kako jo sprejeti, ji zaupati in jo praznovati, sprejemati čudovito povabilo Trojice, da se pridružimo kozmičnemu plesu ustvarjanja. Zaradi tega se zbiramo skupaj k maši in molimo. Zato se vse duhovnosti končajo in začenjo s tem, kako danes in sedaj živim svoje življenje. Moje trenutno ravnanje je mikrokozmos vsega mojega življenja. Kakor delam sedaj karkoli, tako delam vse.

Kolikor nisem podoben Bogu, tudi sebi nisem podoben. Isti vzorec kakor velja v Trojici velja v vsem stvarstvu. Življenjski tok je identičen. Narava Boga je iskati najgloblje možno občestvo in prijateljstvo z vsako stvarjo na tej zemlji. To je opis Božje službe. Za to gre pri vsem skupaj. Edino kar mene lahko drži zunaj tega Božanskega plesa je strah in dvom ter vsakršno sovraštvo do sebe/bližnjih. Kaj bi se zgodilo s mojim življenjem prav ta hip, če bi zares sprejel, kar je Bog ustvaril in celo dovolil?

Vesolje bi postalo zelo varno. Ničesar se mi ne bi bilo potrebno bati. Bog je zame/zate. Bog je storil veliki skok k meni/tebi/nam. On je na moji/tvoji/naši strani, mnogo bolj, kakor sem sam na svoji strani.

Vaja za izkustveno okušanje sv. Trojice:

Brati o ustvarjalnem Božanskem plesu Svete Trojice, ki oživlja vesolje in nas priteguje vase, je lepo. Toda če hočem, da bo to postalo tudi moje izkustvo, moram vaditi svoj stik ali odnos s Trojico sredi svojega vsakdana, dela in odnosov. Kako? Načinov je več. Navedel bom enega. Vaja bi naj mi pomagala vstopati v gibanje življenja, ki ga imenujemo Trojica. Vsak bi naj doživel svoje notranje izkustvo Enega življenja, ki nas od znotraj žene. Dokler vaje iskreno ne preizkusim, ne bom vedel, če skrivnost vaj deluje. Prihodnost krščanstva temelji na izkustveni praksi, ne zgolj na razumskem prepričanju. O izkustvu se ne moremo prepirati, dokler ga nismo sami doživeli. Ali si se pripravljen odpreti ranljivosti, tveganju in odnosu? Če si, potem začniva.

Znamenje križa: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!”

Vsak lahko pokriža samega sebe. Križ nam daje določeno samozaupanje in duhovno avtoriteto. Z znamenjem križa samega sebe preimenujemo in od sebe zahtevamo drugačno istovetnost. Včasih je “V imenu” pomenilo spremembo lastne istovetnosti v drugo osebo z drugačno avtoriteto, vsaj v času poteka tega dejanja. Ko se pokrižam, ne delam in ne govorim več v svojem lastnem imenu, ampak sem tu v imenu … Ko se razni športniki ali pa ljudje v skrajni nevarnosti ali težavah pokrižajo s tem povedo, da tukaj in ta hip niso sami, ampak računajo na moč-ljubezen Trojice v sebi in v vseh.

S križem telo zaščitimo in mu izkažemo spoštovanje. Začnemo na čelu: spoštujemo misli in pamet kot vir ali začetek vseh naših odločitev za delovanje. “V imenu Očeta” pomeni, da izročamo svoje misli in pamet Bogu, kot svojemu prvemu in končnemu viru.

Potem gremo naravnost navzdol preko srca do sončnega spleta ali trebuha. S tem blagoslovimo svoje lastno utelešenost, ki je Kristusovo telo. Zato besede “in Sina.”

Zaupanje in veselje nad tokom in obiljem življenja Boga v katerega smo vključeni izrazim s prečno gesto od rame do rame. Pri tem grem z roko spet preko srca in pravim: “in Svetega Duha”.

Zakramentalna moč in ključen pomen te molitve je v moji sposobnosti, da to storim zavestno, s polno odločenostjo, ljubeče in v molitvi.

Na takšen način telo spoznava svete stvari in spoštuje sebe kot svetišče in posodo Skrivnosti.

Živi z novo zavestjo in razglašaj svoje podarjeno dostojanstvo!

Dar jezika odpuščanja

Glavni članek, , , ,

Binkošti, 4.6.2017, Jn 20,19-23

Ko je vstali, s smrtjo spremenjeni Jezus prvič prišel med svoje učence, ko jim je prvič pokazal svoje rane in se z njimi legitimiral kot z dokazom svoje identitete, je prišel, da bi jim prinesel velik dar: duha odpuščanja. »Janezovi binkošti«, kot nekateri imenujejo ta prizor predaje Duha v Janezovem evangeliju, ne ponujajo »daru jezikov« kot analogna scena v Apostolskih delih, ampak jezik odpuščanja. Tudi on pa je prav tako in predvsem instrument za razumevanje in sporazumevanje med ljudmi, ki bi nam sicer ostali tuji, celo sovražni.

Morda tisto, kar je učence na Vstalem najbolj šokiralo, ni bila ugotovitev, da ta, ki so ga imeli za mrtvega, živi. Morda tisto res radikalno novo na tem prihodu Mesije iz temin trpljenja in iz rok sovražnikov temelji predvsem na tem, da ne prihaja kot maščevalec, ampak kot Odpuščajoči – in kot tisti, ki poziva in daje moč za odpuščanje. Bog se ne maščuje. Jezus prinaša mir, Duha in odpuščanje. Njegova prebodena dlan je iztegnjena proti plamenu maščevanja in nasilja in pravi: Dovolj je! To so resnične Binkošti.

Če se učenci ne bi razbežali, če bi imeli pogum vztrjati pod križem kot ženske in Janez, bi slišali jasen znak tega konca zgodbe že s križa: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Jezus tu ne govori kot naivna vseopravičujoča dobričina, ki ne ve, kako črna je zloba tistih, ki so ga zelo zavestno in z jasnim ciljem spravili na križ. Oni vedo, kaj hočejo – pa se jim vendarle izmika poslednji smisel tega, kar delajo.

Jezus postavlja njihovo dejanje v kontekst, ki ga ne morejo videti oči, zaslepljene z zlobo. Vidi in uresničuje ga tisti, ki je nad njimi, v tistem janezovskem paradoksu poveličanja in ponižanja. Le s tiste boleče distance s križa in le iz perspektive, iz katere Sinovo žrtev opazuje Oče – ki se bo, kot že vemo, za trenutek tudi Sinu samemu zdel neskončno oddaljen je mogoče zagledati najgloblji smisel velikonočne drame. Ta smisel se akterjem križanja povsem izmuzne – da, vedo samo tisto, kar sami hočejo, ne vedo pa, kaj v resnici delajo. So nezavedni sodelavci pri nečem, česar ne morejo razumeti – pri dejanju, ki z močjo odpuščanja ustavlja mehanizem maščevanja in nasilja.

Jezusovi sovražniki in morilci tako prilivajo olje na ogenj, ki ne bo več žgal in uničeval, ampak bo nasprotno svetu ponudil svetlobo, s katero bo mogoče najti pot iz noči sovraštva. Na svetu je že dovolj grehov, ki neozdravljeni kličejo po maščevanju ter novem in novem nasilju. In zato vam jaz pravim nekaj, česar v tem svetu nasilja človeška ušesa še niso slišala in kar v človeško misel, zatemnjeno z željo po povračilu, še ni vstopilo. Neodložljivo vas kličem k delu zdravljenja, odpuščanja: Komur grehe odpustite, temu bodo odpuščeni. Komurjih ne odpustite, temu odpuščeni niso. Mar niste videli na križu, kako daleč lahko vodijo grehi, ki niso odpuščeni, zloba, ki ni ozdravljena, nasilje, ki ga ne ustavi moč tistega, ki udarec prejme, a ga ne pošlje naprej? Takšne besede podirajo vrata pekla. (Povzeto po Halik, Dotakni se ran, 93-95)

Lastnosti ignacijanske duhovnosti: Notranja svoboda

Moški in Bog, Tematike, , ,

Lastnosti ignacijanske duhovnosti:

 

1 Iskati in najti Boga v vseh stvareh.
2 Osebni odnos s Kristusom in ljubezen do Cerkve.
3 Refleksija, ki vodi k hvaležnosti, ta k služenju.
4 Kontemplacija v akciji (sodelovanje z Bogom v delovanju)
5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.
6 Vera, ki pospešuje pravičnost
7 Pozitivna in zavzeta vizija sveta = Bog nenehno dela v vseh stvareh)
8 Delati vse v večjo Božjo slavo. (Sodelovati z Gospodom pri zdravljenju sveta)
9 Razpoložljivost in prilagodljivost (Spoštovanje življenja in izkušenj drugega.)
10 Povezanost v Bogu z vsemi (Poslušati Gospoda, ki je navzoč v nas.)
5 Notranja svoboda, sad notranjega spoznanja Kristusove ljubezni in razločevanja.

Če je svoboda prvo kar sodobni človek zahteva, potem je ignacijanska duhovnost globoko v skladu z modernimi časi. Dv vaje so v prvi vrsti postopek ali metoda, ki človeku omogoči, da svobodno izbere svoje življenje. A Ignacij ne pojmuje svobode kot samostojnost – avtonomijo, ampak v skladu s teološkim in mističnim izročilom Cerkve: svoboda je zanj dar Duha: „Tam kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda“ (2 Kor 3,17).

Človek je svoboden v tolikšni meri, kolikor sprejme svoj cilj. To pomeni, da postane to kar je: Božja podoba (Dv 235). Ko to sprejema se njegovo prizadevanje za osvoboditev pomeša z delovanjem Boga katerega podoba je človek. Bog si po svojem Duhu „prizadeva in trudi zame v vseh ustvarjenih rečeh na zemlji, se pravi, da ravna kakor tisti, ki opravlja naporno delo, tako na nebu, v prvinah, v rastlinah, sadežih, čredah itd“ (Dv 236). Če človek svojo svobodo ponudi na razpolago delovanju Svetega Duha: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo“ (Dv 234), se le ta združi s svobodo in velikodušnostjo Očeta, ki je vir vseh dobrin in vseh darov (Dv 237).

Kar je v ignacijanski duhovnosti moderno ni neka nova teorija svobode. Ignacijeva izvirnost je v tem, da je izoblikoval pogoje pod katerimi se človek lahko rodi v svobodo in jo tudi uresničuje v takšnih okvirih, ki so sprejemljivi tudi za moderno psihološko zavest. Protokol Dv v človekovem notranjem prostoru oblikuje resonančno posodo v kateri odmevajo zvoki, ki običajno vplivajo na človekovo srce: človekov glas, glas Svetega Duha in glas duha smrti. Pravila za razločevanje duhov omogočajo prepoznavanje artikulacijo teh glasov. Vzgibe zaznavamo kot govorico, ki jo je mogoče razlagati. V času Dv je na razpolago čas za pogovor med vajencem in voditeljem. Vajenec se znotraj tega procesa nauči dešifrirati in govoriti govorico Duha, ki kliče v svobodo. Tako se njegova lastna beseda počasi uteleša in bo z njo v izbiri končno lahko poimenoval svojo željo, ki od tedaj naprej ne bo več drugačna od Božje želje. Ignaciju je bila dana milost, da je bil na začetku modernega časa, utemeljitelj govorice (kakor je trdil Barthes 1971): govorice, ki omogoča, da svoboda sreča in izreče samo sebe.

Skrivnost sprave je usmiljenje

Glavni članek, , ,

vrt32. nedelja med letom, Lk 20,27-38

Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (prim. Jn 11,25–26).

Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi: »O ko bi bila tudi meni dana dediščina Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal moj na enak način, kakor je postal Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba« (Pridiga, XVIII, 3).

Povabljena sva, da sprejmeva dediščino in postaneva Kristusova sodediča (Rim 8,17). On je vstal. Smrt nad njim nima več moči. Najina dediščina je, da tudi ti in jaz postaneva sinova vstajenja. To v resnici sva.

Jezusov odgovor saducejem se ne nanaša zgolj na resnico, da bodo ob koncu časov mrtvi vstali. Njegov odgovor kaže na moč Božjega daru. S svojo močjo nama omogoča, da sprejmeva resnico, da sva sinova vstajenja in to hočeva tudi postajati. Kaj torej pomeni sinova vstajenja?

V blagrih pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci« (Mt 5,9). Jezus pravi, da so sinovi vstajenja Božji sinovi. Sinovi vstajenja so tisti, ki delajo za mir. Živijo v miru in soglasju, ki ga je Jezus podaril v Svetem Duhu. Pavel osvetljuje to temo v Ef 4,32: »Bog vam je odpustil v Kristusu«. Grški glagol bi morali prevesti takole: Bog vam je podaril samega sebe v Kristusu.

Prav globoko izkustvo njegovega odpuščanja, v katerem nama podarja samega sebe, naju usposablja, da sva v moči njegove ljubezni tudi midva sposobna podariti samega sebe vsem bratom in sestram. Prav to usposabljanje je glavno delo Svetega Duha. Tega je Jezus na križu izročil Očetu, da bi ga Oče podaril nam. V evharistični molitvi prosimo Svetega Duha, da iz nas naredi eno telo in enega duha, da bo končno Bog vse v vseh. Božji sinovi so torej tisti, ki jih vodi Sveti Duh. Tisti, ki delujejo pod vodstvom Svetega Duha. Edina popolnost, ki si naj bi jo ti in jaz zares želela je ta, da se do obisti pustiva prežeti Bogu, ki se nama in vsem v moči Svetega Duha podarja po Kristusu. Zato naj bi od vsega na svetu najbolj hrepenela po Gospodovem Duhu in njegovem svetem delovanju.

Ker sva Božja otroka, otroka vstajenja, pomeni, da se najinega življenja ne dotika smrt. Nič več naju ne zastruplja strup delitev in ločevanja. Lahko namreč živiva iz tega, da se nama je Bog podaril v Kristusu in se v njem tudi midva lahko podariva vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živela bratstvo in sestrstvo, ki ga uresničuje Božji Duh. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakriva nama Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznala kot svojega Očeta.

Besede »Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl« torej pomenijo naslednje: kdor živi v meni, kogar vodi moj Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli. Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini, in odgovarjal na Božji klic, da bi živeli v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar izpadel iz življenja, tistega življenja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje, bo postal njegov Bog. Na enak način, kakor je tudi Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.

p. Vili Lovše

Sreča je v podarjanju Božjega usmiljenja

Glavni članek, , , , , ,

Nedelja Svete Trojice, 22. maj 2016, Jn 16,12-15

rublev troitsa»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«

Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.

Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.

V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.

Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.

p. Vili Lovše