Arhiv oznak: Sveti Duh

Vzajemno si delimo mir Božjega usmiljenja

2. nedelja med letom, 17.1.2016, Jn 2,1-11

svadbaVsemogočni Oče, v teh nemirnih časih krize in nasilne migracije te prosimo, usposobi nas, da bo vsak izmed nas iz ljubezni do tebe, našega Gospoda in Boga, s svojim bližnjim delil mir. Mir je globoko povezan z vinom Svetega Duha, z ljubeznijo Gospoda Jezusa in češčenjem Boga. Mir kaže in neposredno razodeva navzočnost Svetega Duha, ki vsem omogoča okušati Božjo ljubezen.

O tem govori odlomek o svatbi v galilejski Kani, ki ga beremo pri bogoslužju. Jezus spremeni vodo v vino. S tem začne vse svoje ostale čudeže in pokaže svojo moč, da bi lahko tudi ti in jaz verovala vanj. Če se natančneje ozreva na ta odlomek, odkrijeva še veliko globlji pomen. V Janezovem evangeliju zelo pogosto prav pripovedne podrobnosti odprejo nepričakovana in močno simbolična obzorja. Odprejo besedilo, da v resnici ono bere nas, ki ga beremo.

Čudež spremenjenja vode v vino ni prvi v časovnem, ampak je prvi v simboličnem smislu. Pokaže Jezusov program in smisel njegovega delovanja. Vsi ostali čudeži, ki bodo opisani, bodo le izraz tega, kar se je začelo na svatbi v galilejski Kani. Vsi čudeži so zajeti v časovni lok med Kano in trenutkom, ko pride Jezusova ura, ki zaenkrat še ni napočila. Kana pomeni sedanjost. Ko pa pride Jezusova ura, bo sijaj Božje ljubezni do vsakega človeka zažarel v vsem svojem sijaju. Ta ljubezen bo v vsej moči zasijala na križu, ko bo Jezusova ura dopolnjena, njegova srčna stran prebodena, mi pa poživljeni z njegovo vodo in krvjo, ki sta simbola krsta in evharistije, vino Svetega Duha, ki ga bo izlil na vse nas. Če hočeva iz njega zajeti, mu morava dati besedo v svojem srcu, se k njemu obračati in uživati njegov Kruh.

Janez postavi Jezusovo delovanje po krstu v idealen okvir enega tedna, ki je simbol tedna, v katerem je Bog ustvarjal svet. Svatba v galilejski Kani se zgodi na šesti dan, ko Jezus deluje v pričakovanju, da se njegova ura dopolni in se v celoti pokaže njegova ljubezen do ljudi.

Vsa pripoved je osredotočena na Jezusov poseg in njegove učence, kar sva tudi midva. Jezus je povabljen na svatbo. Svatba je simbol stare zaveze, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom in drugimi očaki. Na tej svatbi ni vina. Vino lahko prinese le Mesija. Vino je simbol ljubezni in veselja. Vino je simbol izpolnitve obljub, ki jih je Bog dal svojemu ljudstvu. Pomanjkanje vina opazi Marija, Jezusova mama, ki pripada stari zavezi. Njena zvestoba Bogu ji omogoči, da je v Jezusu sposobna videti Mesija. Zaradi tega se polna zaupanja obrne na služabnike in jim reče: »Kar koli vam reče, storite!« Stara zaveza je lahko upala le v očiščevalno moč vode, ki ni zmogla odstraniti greha, ampak je človeka lahko osvobodila vsaj zatiranja krivde. Jezus služabnikom ukaže, naj zajamejo vodo in jo nesejo gostom k mizi. Ko podari vino, uresniči prehod iz stare v novo zavezo. Vino je simbol neposredne in osebne izkušnje odnosa z Bogom, ki prinaša mir, veselje in nama omogoča ljubiti. Kajti: »Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu« (Jn 1,17). To, kar je starozavezna postava obljubljala, je Jezus v polnosti omogočil. Sedaj je mogoče živeti tisto, po čemer najino srce najbolj hrepeni in česar si najbolj želi: končno lahko živiva v miru s svojim Bogom v vzajemni ljubezni, ki sva jo spet sposobna živeti. Vse to se bo najbolj videlo v Jezusovi uri, ko bo na križu zažarela njegova neskončna ljubezen. Z darom Svetega Duha bo ta ljubezen postala korenina življenja in delovanja vseh Jezusovih učencev in Božje znamenje za ves svet.

p. Vili Lovše

V Tebi je moje usmiljenje popolno

ADVENTNI IN BOŽIČNI ČAS – LETO C

NEDELJA JEZUSOVEGA KRSTA, 10.1.2016, Lk 3, 15-16.21-22

ljubljeni sinS praznikom Jezusovega krsta se zaključi božični čas. Odprto nebo pri krstu ni uvod v gledanje nekega nebeškega sveta. Odprto nebo je začetek spuščanja Božjih dobrin na zemljo. Te dobrine naj bi bile značilne za Božje ljudstvo v mesijanski dobi. Njihova glavna dobrina je prav Sveti Duh, ki ga Jezus, Božji Sin, podari vsem. Svetega Duha, ki se je spuščal na Jezusa v obliki goloba, je videl samo Janez Krstnik. Ljudje so slišali le glas. Janez je doumel, da je Jezusovo poslanstvo, da vzpostavi golobico, novo ljudstvo, ki ga oživlja in razvnema Sveti Duh.

Prosiva, da bi Bog predrl tudi tvoje in moje srce, da bi se tudi nama končno v vsej svoji lepoti pokazalo obličje Božjega Sina, največjega pričevalca Božje ljubezni do ljudi. Hrepeniva, da se bo uresničilo blaženo upanje in se bo razodela slava vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa.

Pričakujva, da se nama bo Gospod Jezus pokazal v vsaki življenjski okoliščini. Zato lahko moliva: »Daj da bom lahko videl obličje tvojega Sina; daj da bo moje srce prevzeto od njegove lepote. Odpri mi srce za njegove besede, da se srcu razodene tvoja ljubezen in bom ozdravljen. Naj živo doživim Tvoje odpuščanje, da bom lahko živel z vsemi kot eno telo in duša, v tvojem Duhu, kot novi človek novega ljudstva.«

V trenutku Jezusovega krsta so navzoči slišali le glas: »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje.« Slišali so Božjo besedo, ki pričuje o Sinu. Da ne bi zgrešila, nama Jezus tudi sam ponavlja: »Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni« (Jn 5,39).

V ljubljenem Sinu lahko odkrijeva, sprejemava, srečava in objameva pričo Boga Očeta. V Svetem pismu sta samo še dva odlomka, kjer je omenjen ljubljeni sin. V prvi Mojzesovi knjigi 22,2 je Bog Abrahama prosil, da mu daruje ljubljenega sina Izaka. V Markovem evangeliju 12,6 pa morilski vinogradniki ubijejo gospodarjevega ljubljenega sina, ki ga je poslal k njim, da bi mu izročili pridelek.

V prvem odlomku pridevnik »ljubljeni« kaže na Abrahamovo trdno vero, ki Bogu izroči svoje srce. V evangeliju pa ta pridevnik kaže na korenitost Božje ljubezni do vsakega človeka. Bog tebe in mene tako ljubi, da je pripravljen dati svojega Sina, da ga zavrneva. A Gospodove misli presegajo tvoje in moje misli. Ko Božja beseda doda: »nad teboj imam veselje«, pokaže vso globino skrivnosti, v katero naju vabi. Lahko jo razumeva tudi takole: »V tebi je moja Ljubezen popolna«. Vsa Očetova ljubezen je za Sina in vsa Sinova ljubezen je za Očeta. Vsa Božja ljubezen je v učlovečenem Božjem Sinu in zanj. On je Bog, ki je postal človek. V njem je Očetova ljubezen popolna. V njem lahko tudi ti in jaz gledava vso širino in globočino te ljubezni, ki uresniči svoje sanje o stvarjenju in človeštvu.

Beseda »popolna« zajema tudi vse to, kar bova kot človeka, združena z Jezusom, v tem življenju uresničila. Lahko pa besede »nad teboj imam veselje« razumeva tudi takole: »v tebi je moja volja uresničena in popolna«. Božja volja je ljubezen do vsakega človeka. V Jezusu ta ljubezen zasije v vsej polnosti in korenitosti. Če sva v Kristusu, se tudi v nama uresničuje Očetova volja, kajti tudi iz naju izžareva njegova ljubezen. Tudi iz naju lahko žari Sveti Duh, ki ga je bil Jezus poln in ga je na binkoštni praznik izlil na vse, ki ga želijo in sprejmejo. Kar morava tudi midva nad vse želeti, je Kristusov Sveti Duh in njegovo sveto delovanje. Če želiš, lahko na začetku leta skupaj prosiva, da tudi v nama zasije in doseže vse druge.

p. Vili Lov

Naš Bog je ogenj, ki očiščuje

Binkošti, 24.5.2015, Jn 20,19-23

Holy Spirit LIFEZa binkošti sta značilni dve podobi: ognjeni jeziki, ki se prikažejo nad glavami apostolov, in ogenj, o katerem se moli: »Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.« Ogenj izraža posebno značilnost pogovora med Očetom in Sinom, to je, da z nami delita svojo skrivnost, ki vname človeško srce, tudi tvoje in moje.

Sveti Duh omogoča, da zaznavava Božjo voljo kot dobro za človeka. S tem najinemu srcu omogoči, da spet lahko doživlja, kako je ogenj Božje ljubezni, ki naju doseže v Jezusu, resničen in pomemben za najino življenje. V moči Svetega Duha lahko spoznava Jezusovo skrivnost, ki z vso močjo kaže Božjo ljubezen do človeka. On deli to skrivnost z nama. Če najino srce to zaznava, ne bova mogla živeti drugače, kakor v moči te ljubezni. Drugim ne bova mogla kazati kaj drugega kakor Božjo ljubezen. In to vse do skrajnih mej sveta. Odgovorna sva za pričevanje. A tega pričevanje ne doživljava več kot dolžnost ali breme, ampak kot obilje, ki se razliva samo od sebe. Sveti Duh tvoje in moje srce napolnjuje z Jezusom, vse dokler ne zasije vsa njegova resnica, vse dokler popolnoma ne osvoji tebe, mene in vseh. Pričevanje je posledica obilja in razodevanja sijaja Božje ljubezni. Ni dolžnost.

Na podlagi tega lahko razumeva tudi podobo ognjenih jezikov. Vsem očitno dejstvo na zemlji je, da smo si ljudje zelo različni in da smo razpršeni. Govorimo različne jezike. Ali je to dobro ali slabo?

Sveto pismo poda dve razlagi. Prva je pozitivna: po vesoljnem potopu je Bog hotel, da bi ljudje bivali na zemlji v svoji različnosti (1 Mz 10). Druga je negativna: Bog je ljudi obsodil na različnost zato, da se ne bi združili proti njemu (1 Mz 11 – pripoved o babilonskem stolpu).

Z različnostjo, ki jo doživljamo kot nevarnost, se lahko soočamo na dva načina: z gospodovanjem, s katerim različnost zatremo (tako običajno delamo ljudje in ustvarjamo suženjstvo: babilonski stolp je služil podjarmljenju drugih ljudi in zanikanju Boga kot Očeta vseh ljudi). Drugi način soočanja z ogrožajočo različnostjo pa je sožitje. Vsak je povabljen, da prispeva svoj delež k skupnemu svetu. To je Božja volja. Bog je namreč Oče vseh.

»Da, Gospodov duh napolnjuje ves svet, in ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas« (Mdr 1,7). Ko se na binkoštni praznik nad apostoli pojavijo ognjeni zublji, je s tem jasno oznanjeno: od tega trenutka naprej lahko vsi vidijo, da je Božje delo v tem, da ljudi povezuje. Božje delovanje je resničnost njegove ljubezni do ljudi, ki je v Jezusu postala vidna in dosegljiva. Ta čudež na binkošti postane telesen in vsak sliši razglašati Božje delovanje v svojem maternem jeziku. To pomeni, da je vsak jezik in vsak človek v svoji različnosti poklican oznanjati in razglašati eno in isto stvar. Isti čudež stori Božji Duh v naših srcih, ko jih prepriča, da se odločijo za ljubezen in odprejo svojo različnost za sožitje. Na tak način najino srce doživlja in razglaša Božjo ljubezen, ki napolnjuje vsako človeško srce. Če to dogajanje prepoznavava, ga omogočava in pospešujeva, kar pomeni, da sva prejela in delujeva v moči Svetega Duha. Ta naju ne more voditi drugam kakor v spoznavanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki je največji pričevalec Božje ljubezni človeka. Ko apostoli pri soočenju s svojimi preganjalci izberejo Jezusovo ljubezen, ne izberejo le tega, da so na njegovi strani, ampak izberejo tudi, da so na strani ljudi, ki lahko iz njihove ljubezni prepoznajo delovanje Božjega sijaja.

p. Vili Lovše