Arhiv oznak: tempelj

Srce je kraj češčenja Boga

3. postna nedelja, 8.3.2015, Jn 2,13-25

srce.jpgObrniva svoj pogled v Gospoda, da bova lahko v vsakem dogodku iskala in našla njegove sledi. Vse zato, da bi lahko hodila za njim in bi ga lahko spoznavala. V vsaki misli iščiva Božjo iskro, ki naju priteguje k njemu in nama odpira prostor, da ga bova lahko videla in gledala iz obličja v obličje.

S pogledom, uprtim v Gospoda, izražava napetost srca, ki se ne izgubi v stvareh, ampak išče njihov smisel: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.« V osebno izkušnjo tega sva povabljena tudi midva. Ali bova zmogla svojo človeškost živeti na tak način, da bo izžarevala Božjo ljubezen, o kateri govorijo vse zapovedi?

»Gospodova postava je popolna, poživlja dušo. Gospodovo pričevanje je zanesljivo, nevednega dela modrega.« To je prava notranja drža, v kateri naj bi vzgajala svoje srce. Bog, ki je popoln, celosten in neokrnjen, naju naredi popolna, neokrnjena in poštena. Bog, ki je resnica, tudi nama omogoča resnicoljubnost. Bog, ki je poštenost, tudi nama daje poštenost. Zato najdeva moč, ker sva celostna, modrost, ker sva resnicoljubna, in veselje, ker sva poštena. Sodelujeva in sva deležna Božjega življenja. Zadnji in najgloblji smisel zapovedi je: da tvoj in moj duh živita iz Božje ljubezni in moči ter mu postajata podobna.

Pri gradnji templja so Izraelci lahko obnovili svoje izkustvo Boga. Toda Jezus, ki predstavlja najbolj živo pričo izkustva Božje ljubezni, ob pogledu na tempelj, ki nič več ne ustreza svojemu cilju, postane besen. Dobro se zaveda, da je napočil čas, da pokaže na nov tempelj, tisti dokončni, ki ga niso naredile človeške roke. V njem bo Božja navzočnost sredi njegovega ljudstva lahko v polnosti, korenito in dokončno izžarevala. Nič več ne bo podvržena spremembam.

Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. S tem poudari razodetje, ki ga bo v kratkem dopolnil. Novi tempelj bo postalo njegovo telo. V njem ne bo več trgovanja. Od človeka se ne bo zahtevalo drugega kot sprejemanje ponujene Jezusove božje ljubezni, ki jo bo potrdil s svojo smrtjo. V njegovem telesu bo človeštvo postalo prostor Božje navzočnosti v svetu. Bog izžareva iz človeškosti. Vse zapovedi imajo le ta cilj, da omogočajo izžarevanje te človeškosti, božje človeškosti, v tebi in v meni. Božja ljubezen do nas ljudi je tako velika in korenita, da kaže svojo slavo samo na podlagi in znotraj človeškosti. V tem je vsa skrivnost Božje ljubezni in človekovega odrešenja.

V tem smislu laže razumeva, na kakšen način je od Jezusa naprej človeško srce kraj in prostor češčenja resničnega Boga. Od tod lahko izžareva človeškost. Dobra dejanja izvirajo iz sijaja srca. Srčni sijaj pa izvira iz priznanja Božje ljubezni do nas. Le na tak način tvoje in moje srce ni več tržnica, na kateri prevladujejo interesi in ponarejanja. Le tako srce zaznava, da Božje zapovedi merijo na izpolnitev veselja v ljubezni, kadar Božja in človekova ljubezen postaneta skupni in se veselje obeh združi. To seveda ni tako lahko uresničiti, kakor bi si želeli. Nenehno sva razpeta med zaupanje in domišljavost. Zaupanje v svojega Gospoda in domišljavost o samem sebi in svojih sposobnostih. Nekaj pa je gotovo: brez izkušnje Gospodove ljubezni, ki se razodeva najinemu srcu, ne bova nikdar sposobna zapustiti neskončnega števila domišljavosti in zahtev, ki naju v življenju mučijo in nama onemogočajo, da bi najina človeškost zažarela. Zato reciva vsak svojemu srcu: »moje oči so vedno uprte v Gospoda«.

p. Vili Lovše