Arhiv oznak: uslišanje

Domačnost z Gospodom vir usmiljenja

pray17. nedelja med letom

Glavna tema tokratnega nedeljskega bogoslužja je skrivnost molitve. Lukov evangelij kaže, s kakšno močjo učenci prosijo Jezusa: Nauči nas moliti! Jezus je bil na določenem kraju in molil. Tudi učenci so bili z njim. Ko so ga gledali, kako moli, so verjetno začutili skrivnostno moč njegove molitve. To je v njih prebudilo močno hrepenenje, da bi znali tudi sami tako moliti.

Zato je njih in po njih nas naučil molitev očenaš. Izročilo Cerkve nenehno poudarja, da nobena naša prošnja, ki je ni mogoče najti v vsebini očenaša, ne bo uslišana. Uslišane so le tiste prošnje, katerih vsebino najdemo tudi v molitvi očenaš. Vse prošnje izvirajo iz ene same. Jezusov zaključek to jasno pokaže. Kaj naj torej iščeva v molitvi? Samo eno: Svetega Duha. Verjetno se midva in vsi drugi le redko zares zavedava, da je to bistvena prošnja vsake naše molitve.

Bog takoj usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Brez odlašanja usliši vsako hrepenenje srca, ki se ne zadovolji samo s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče samega Boga, srečanje in domačnost z Njim.

V stvareh, ki jih potrebujeva, se morava najprej Bogu zaupati, šele potem ga prosiva. Zaupajva, da je Bog vse stvari uredil tako, da so v naše dobro. Ne moreva moliti drugače, kakor znotraj zaveze dobrohotnosti, ki nama jo je Bog ponudil. Zato spolnjevati Božjo voljo najprej pomeni, da Bogu povsem zaupava, da verjameva njegovi ljubezni in si prizadevava, da bi bila z Njim, ne da bi hotela na vsak način najprej posedovati njegove darove. Če je jedro molitve v tem, potem res ni nobene molitve, ki ne bi bila uslišana. Če je to bistvo molitve, potem so vse tvoje in moje molitve uslišane. Ko moliva, sva z Njim in mu zaupava in lahko greva skozi vse, kar se dogaja, na popolnoma drugačen način. Bog išče častilce in prijatelje, ne pa potrošnikov, poslušalcev, uživalcev in strank. Če od Boga zahtevam predvsem stvari, potem sem eno od naštetega, nisem pa njegov prijatelj in ne živim iz njegove navzočnosti. Zato Jezus tako poudarja: »Prosite in vam bo dano, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.« V mislih ima molitveni napor, ki gre v dve smeri: globino in domačnost z Bogom. H globini molitve nama najbolj pomaga potrpežljivost. Moliti zahteva napor. Ravno nasprotno je, kot si midva predstavljava. Namreč, če hočeva, da bo najina molitev spontana in močna, mora biti najprej vztrajna, žilava in trdovratna. Nikdar pa ni nasprotno. Verjetno si že doživel, da potrpeti z lastnim srcem ni ravno enostavno. Ni samo po sebi umevno, da z mirom sprejmeva ritme svojega srca in Božji čas za vse. Ni lahko niti enostavno vstopiti v svoje srce in ga v celoti podariti ali odpreti Bogu. Če potrpežljivost pomaga h globini molitve, pa k njeni domačnosti največ pripomore prav iskrenost. Če dava roko na srce, lahko priznava, da pred Bogom nismo nikdar iskreni. Še manj smo iskreni pred drugimi. Pogosto pa smo neiskreni tudi sami do sebe. Oba tudi nenehno doživljava, da kjer ni iskrenosti, ne more biti niti domačnosti. Kjer pa ni domačnosti, je srečanje hladno in banalno. Iskrenost daje trdnost molitvi. Učiti se in naučiti se biti do dna iskreni je najboljša popotnica za nebesa.

p. Vili Lovše