Tag Archives: usmiljenje

Kdo smo?

Glavni članek, , , , , , , , , , , ,

Nedelja Svete Trojice, 11.6.2017, Jn 3,16-18

Pri maši pri večini udeležencev neštetokrat opazim pasivni odpor, tudi kadar dajem tisto, kar čutim, da je življenje oživljajoče sporočilo. Pogojeni smo tako, da ničesar ne pričakujemo (pridiga naj čim manj moti ustaljeno rutino). Tako smo navajeni, da takšna zbiranja nimajo nobenega smisla in pomena, da ne vemo več, kako Bogu dovoliti, da bi se nas dotaknil v srcu in spremenil naše dojemanje. Sveti Duh je spet manjkajoča oseba Svete Trojice.

Brez svobodnega obilja Svetega Duha postane naša religija plemenski sistem razvrščanja. Ukvarja se s tem, kdo je pravi vernik in kdo ni, kdo ima prav in kdo nima. Običajno smo mi vedno na tisti strani, ki ima prav. V resnici pa je Bog tisti, ki razvršča in prečiščuje. V resnici to ni naša stvar in težava. Ne odločamo mi, kdo gre v nebesa in kdo gre v pekel, še posebej ker so to bolj opisi sedanjosti, kakor pa prihodnosti.

Naša naloga je, da sedaj živimo nebesa. Vse ostalo prepustimo Bogu. Če vam je to težko vam predlgam zdravilo: dovolite ljubezni, da se zgodi in uresniči. Ne pozabite, da tja v nebesa ne morete priti, lahko ste samo tukaj in sedaj v njih. Zato naj bi katoličani hodili k maši, da bi zajeli iz ljubezni Svete Trojice, da bi jo skupaj sprejemali in svoje življenje odkrivali v Njej in iz Nje in po Njej in Zanjo. Vedno znova in vsak dan znova.

Ljubezen je tako kakor molitev. Ni toliko naša dejavnost, ampak stvarnost, ki že smo. Mi ne odločamo ali bomo ljubeči. Oče se ne odloča o tem ali bo ljubil Sina. Očetovstvo je 100% tok ljubezni do Sina. Sin se ne odloča ali bo sem ter tja nekaj ljubezni izkazal tudi Očetu ali Duhu. Ljubezen je njihov način delovanja iz tega kar so!

Ljubezen v meni/tebi – ki je Duh v meni – vedno privoli. Ljubezen ni nekaj kar jaz delam, ampak kar sem. To je moj resnični jaz. Iz ljubezni prihajam in v ljubezen grem. Ni nekaj kar bi lahko kupil. Ni nekaj, kar bi lahko dosegel. Je Božja navzočnost znotraj mene, imenovana Sveti Duh ali neustvarjena milost.

Tega ne morem proizvesti s svojim pravilnim vedenjem. Boga ne morem z ničemer pripraviti, da bi me bolj ljubil, kakor me ta hip že ljubi. Ne morem.

Lahko vsak dan hodim v cerkev, pa me zaradi tega Bog ne bo prav nič bolj ljubil, kakor me sedajle že ljubi. Niti ga ne morem pripraviti do tega, da bi me manj ljubil. Lahko storim najstrašnješe stvari, pa me Bog ne bo čisto nič manj ljubil. Ne morem spremeniti tega kar Bog misli o meni. Bog je zame/zate in to 100%. Njegovega obilja in toka življenja ne morem prekiniti.

Božje ljubezni do nas ne moremo zmanjšati. Kar pa lahko storimo je to, da se naučimo, kako verjeti tej ljubezni, kako jo sprejeti, ji zaupati in jo praznovati, sprejemati čudovito povabilo Trojice, da se pridružimo kozmičnemu plesu ustvarjanja. Zaradi tega se zbiramo skupaj k maši in molimo. Zato se vse duhovnosti končajo in začenjo s tem, kako danes in sedaj živim svoje življenje. Moje trenutno ravnanje je mikrokozmos vsega mojega življenja. Kakor delam sedaj karkoli, tako delam vse.

Kolikor nisem podoben Bogu, tudi sebi nisem podoben. Isti vzorec kakor velja v Trojici velja v vsem stvarstvu. Življenjski tok je identičen. Narava Boga je iskati najgloblje možno občestvo in prijateljstvo z vsako stvarjo na tej zemlji. To je opis Božje službe. Za to gre pri vsem skupaj. Edino kar mene lahko drži zunaj tega Božanskega plesa je strah in dvom ter vsakršno sovraštvo do sebe/bližnjih. Kaj bi se zgodilo s mojim življenjem prav ta hip, če bi zares sprejel, kar je Bog ustvaril in celo dovolil?

Vesolje bi postalo zelo varno. Ničesar se mi ne bi bilo potrebno bati. Bog je zame/zate. Bog je storil veliki skok k meni/tebi/nam. On je na moji/tvoji/naši strani, mnogo bolj, kakor sem sam na svoji strani.

Vaja za izkustveno okušanje sv. Trojice:

Brati o ustvarjalnem Božanskem plesu Svete Trojice, ki oživlja vesolje in nas priteguje vase, je lepo. Toda če hočem, da bo to postalo tudi moje izkustvo, moram vaditi svoj stik ali odnos s Trojico sredi svojega vsakdana, dela in odnosov. Kako? Načinov je več. Navedel bom enega. Vaja bi naj mi pomagala vstopati v gibanje življenja, ki ga imenujemo Trojica. Vsak bi naj doživel svoje notranje izkustvo Enega življenja, ki nas od znotraj žene. Dokler vaje iskreno ne preizkusim, ne bom vedel, če skrivnost vaj deluje. Prihodnost krščanstva temelji na izkustveni praksi, ne zgolj na razumskem prepričanju. O izkustvu se ne moremo prepirati, dokler ga nismo sami doživeli. Ali si se pripravljen odpreti ranljivosti, tveganju in odnosu? Če si, potem začniva.

Znamenje križa: “V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!”

Vsak lahko pokriža samega sebe. Križ nam daje določeno samozaupanje in duhovno avtoriteto. Z znamenjem križa samega sebe preimenujemo in od sebe zahtevamo drugačno istovetnost. Včasih je “V imenu” pomenilo spremembo lastne istovetnosti v drugo osebo z drugačno avtoriteto, vsaj v času poteka tega dejanja. Ko se pokrižam, ne delam in ne govorim več v svojem lastnem imenu, ampak sem tu v imenu … Ko se razni športniki ali pa ljudje v skrajni nevarnosti ali težavah pokrižajo s tem povedo, da tukaj in ta hip niso sami, ampak računajo na moč-ljubezen Trojice v sebi in v vseh.

S križem telo zaščitimo in mu izkažemo spoštovanje. Začnemo na čelu: spoštujemo misli in pamet kot vir ali začetek vseh naših odločitev za delovanje. “V imenu Očeta” pomeni, da izročamo svoje misli in pamet Bogu, kot svojemu prvemu in končnemu viru.

Potem gremo naravnost navzdol preko srca do sončnega spleta ali trebuha. S tem blagoslovimo svoje lastno utelešenost, ki je Kristusovo telo. Zato besede “in Sina.”

Zaupanje in veselje nad tokom in obiljem življenja Boga v katerega smo vključeni izrazim s prečno gesto od rame do rame. Pri tem grem z roko spet preko srca in pravim: “in Svetega Duha”.

Zakramentalna moč in ključen pomen te molitve je v moji sposobnosti, da to storim zavestno, s polno odločenostjo, ljubeče in v molitvi.

Na takšen način telo spoznava svete stvari in spoštuje sebe kot svetišče in posodo Skrivnosti.

Živi z novo zavestjo in razglašaj svoje podarjeno dostojanstvo!

Usmiljeni sodnik

Glavni članek, , ,

34. nedelja med letom — Jezus Kristus, Kralj vesoljstva (leto C)

dobri-razbojnikPovabljena sva, da gledava križanega Gospoda. Evangelist Luka gleda nanj skozi oči različnih ljudi. Ob križu je množica, ki je vse to spremljala, na koncu odide in se trka po prsih, ker se je zgodila velika krivica. Malo dlje od križa so tudi učenci in žene, ki doživljajo vso svojo nemoč in tesnobo. Prav pod križem pa so voditelji izraelskega ljudstva, ki so zahtevali, da se Jezusa obsodi. Sedaj ga zasmehujejo in sramotijo. Vojaki se iz Jezusa kruto norčujejo. Vedejo se kot podivjani otroci. So simbol poganov, ki križanega kralja ne morejo vzeti zares. Edina izjema med pogani je stotnik, ki v Jezusovem obnašanju na križu začuti popolno nedolžnost.

Ob križanem Jezusu sta v središču dogajanja še dva razbojnika. Vsak izraža enega od dveh možnih pogledov na Križanega: prvi je brezbožen, drugi pa pobožen. Brezbožnež se jezi in preklinja. Pobožni razbojnik je umirjen. Prvi je obupan in žaljiv, drugi dobrohoten in zaupljiv.

Pobožnega razbojnika krščanska ikonografija predstavlja kot tistega, ki v raju pričakuje, da vstopijo vsi sveti. Kaj je ta razbojnik videl v Jezusu, da ga je upal prositi: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«? Morda ga je presunila nedolžnost, ki je žarela iz Jezusa, ki je visel tako blizu njega. Razbojnik je pred po krivici obsojenim in zelo krotkim Jezusom uspel pogledati na lastno polomljeno zgodovino. Ne da bi se izgubil v očitkih, ki so tik pred smrtjo nekoristni ali celo kruti, v miru sprejme svojo usodo. To zmore zato, ker jo lahko odpre Jezusu, ki je neskončno večji od njega. Prošnja pobožnega razbojnika in Jezusov odgovor nanjo nama pokažeta, da je Božje kraljestvo v resnici sijaj ljubezni, izlite na človeka. Božje kraljestvo je v tem, da se zaradi človekove hudobije Bog ne odreče svoji ljubezni do njega. Bog je krotak in ljubeč prav v trenutkih, ko ga človek zavrne in potepta. Čaka in pričakuje, da bi ga človek prepoznal in v njem pognal korenine svojega življenja.

Jezus nama pokaže, kdo je Bog, in nama omogoči, da kot človeka okušava sožitje z Njim. Njegova ljubezen do vsakega izmed nas postane medsebojna sprava sredi konkretne zgodovine, ki na ta način spregovori o miru med nebom in zemljo. Sprava spregovori o dejstvu, da je zemlja našega srca postala raj, v katerem se časti, okuša in med seboj deli Boga. Njegovo ljubezen je pokazal Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem. Če jo sprejmeva, lahko gledava kralja slave. In takšnega kralja gleda Cerkev, njega oznanja in njemu služi.

Podoba dobrega razbojnika razkrije skrivnost Boga, ki se odpre človeku in ga vabi k sebi. Sodba na križu ne govori o krivičnosti ljudi, ampak o pravičnosti Boga. Božja pravičnost naju ima za vredna sijaja svoje ljubezni. Tako močno, da lahko sodelujeva pri dinamiki Njegove ljubezni, ki se izliva na ves svet. Oba dobro veva, da sama po sebi tega nisva vredna in nimava nobenih zaslug. Na Giottovi sliki vesoljne sodbe v kapeli Scrovegni v Padovi, je ob vznožju velikega križa naslikan majhen človeški lik. Deležen je poveličanja križa, ki ga držita dva velika angela. Droben človek objema les križa in ga stiska k prsim. Majhen in krhek človek, dobri razbojnik, Simon iz Cirene, vsak izmed nas, ti in jaz. Zadel je v Jezusa in v njem prepoznal Boga. Navdušil se je nad njim in se nanj navezal. Nosi prijeten jarem in lahko breme. Srečen je, ker je sprejel veselje Božje ljubezni. Tukaj in sedaj. Poskusiva tudi midva. Vsak dan znova.

p. Vili Lovše

Usmiljenje je vir življenja

Glavni članek, , , , , ,

img_20160722_10071833. nedelja med letom, Lk 21,5-19

Vsako življenje in tudi celotna zgodovina imajo svoj cilj ali konec. Jezus izreče še zadnje besede, preden ga zgrabijo in vstopi v trpljenje. Njihov ton je preroški in apokaliptičen. Zgodovino razlaga in razume na podlagi tega, kar se mu bo zgodilo. Jeruzalem ga ni sprejel, zato bo uničen. Sin človekov, ki bo sprejel smrt, se bo ob sodbi vrnil. V vmesnem času pa bo zgodovina razodela vso dramo in tragedijo, ki zaznamuje slepo in iztirjeno človeštvo. Kakor je Sin človekov lepo pričeval, tako bodo vsi, ki verujejo Vanj, sredi preganjanj poklicani k enakemu pričevanju.

Luka poveže napoved uničenja Jeruzalema z znamenji konca in neizogibnimi preganjanji. Čudno pa je, da nama z vsem tem ne zbuja strahu, ampak vliva zaupanje. Pravi nama: ne dovolita, da velikost in navidezna stabilnost stvari preveč vpliva na vas. Stvari nimajo lastne trdnosti. Ne dajta se prestrašiti mukam, ki zaznamujejo človeško zgodovino. Ne verjemita prerokom nesreče. Želje in bitke ljudi, drame in tragedije, ki dajejo zgodovini neizogibno težo, so zgolj okolje, znotraj katerega se odigrava neko drugo dogajanje, ki je drugačne narave. Na koncu se odpre novo obzorje, nov prostor. Odpre se večni čas, zaradi katerega ima vse, kar danes živiva, smisel. Za tistega, ki veruje v Kristusa, je vsa sovražnost časa in zgodovine, najsi bo osebne ali skupne, zgolj priložnost, da lahko pričuje. Jezus bo pred Očetom prepoznal vse, ki so njega prepoznali in priznali pred ljudmi. V preganjanjih lahko zajameva iz nepremagljive gotovosti, ki nam jo daje srečanje s Kristusom, ki je umrl in vstal. Preganjanje je vse, kar nasprotuje gotovosti tvojega in mojega srečanja s Kristusom, ki daje smisel vsakemu trenutku, ki ga živiva. Zakoreninjenost v Njem spreminja naše življenje in delovanje. Ne glede na to, kaj ali kdo zunanje ali notranje preganjanje povzroča, nama ne more pasti niti las z glave. Ta trditev ti verjetno zveni ironično. V njej je skrita vsa skrivnost neomajnega zaupanja!

Jezusu muke niso bile odvzete in smrt mu ni bila prihranjena. Uslišan pa je bil zato, ker je ohranil poslušnost Očetu in ljudem pričeval o Očetovi neskončni ljubezni do nas. Zaradi tega je dobil v dediščino večno življenje, ki se ga smrtna senca ne more več dotakniti. Nič se ne zgodi, ne da bi Bog hotel. Če verujem, da niti en las z moje glave ne bo padel, pomeni, da živim v popolnem zaupanju v Boga. Živim predan Božjemu duhu, ki ne dovoli, da bi nas karkoli iztrgalo iz zaupnosti s Kristusom. Duh ne prenese, da bi živela ločena od bratov in sester. Najini svobodi ne da dovoljenja, da bi živela zunaj ljubezni in svobode, ki jo je zaslužil Kristus.

Zato pravi Luka: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,19). Stanovitnost črpa iz modrosti, s katero znava varovati zaklad in vztrajati z Njim v globini srca, kjer naju nič in nihče ne more ogroziti. Je ena od značilnih lastnosti Jezusovega učenca, ki je najprej ubog, ker se zaradi Jezusa odpove vsemu, kar ima. Zato je sposoben odpuščanja in je potrpežljiv v preizkušnjah. Potrpežljiv je kakor seme, ki pade v dobro zemljo in obrodi sad. Jezus pravi, da so seme v dobri zemlji tisti, »ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad« (Lk 8,15). Zemlja sta tvoje in moje srce, ki sta dobra zemlja takrat, ko potrpežljivo prenašava preizkušnje in si ne pustiva iztrgati Besede, ki sva jo sprejela. Želim nama, da bi rasla v stanovitnosti.

p. Vili Lovše

Vsak je moj bližnji potreben usmiljenja

Glavni članek, , , , ,

15. nedelja med letom

Hisilicon Balong

Zapoved razodene svojo skrivnost, če jo poskušava izpolnjevati. Izpolnjevati pa je ne moreva, če je ne sprejmeva v zaupnem odnosu ali zavezi z Bogom Očetom. Zapovedi tudi dojeti ne moreva, dokler je ne izpolnjujeva. Z izpolnjevanjem nama je dan tudi okus zaupnega prijateljstva z Bogom, ki ga prej nisva niti zaznavala. O tem govori evangelij.

Učitelj postave hoče Jezusa skušati in preizkušati. Vprašanje: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« skriva past za Jezusa. A kljub temu je vprašanje dobro zastavljeno. Pomen Jezusovih besed bova namreč vedno razumela lahko šele potem, ko bova poskušala uresničevati in izpolnjevati to, kar pravi. Učitelj postave Jezusu dobro odgovori, ko ga vpraša, v čem je bistvo postave: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« A ker hoče Jezusa skušati, postavi novo vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Pričakuje, da bo Jezus izrekel nekaj obsodbe vrednega. To drugo vprašanje kaže hudobni namen, ki ga ima. Če vprašava po tem, kdo je moj bližnji, pomeni, da si pripisujeva avtoriteto, da lahko z bližnjimi različno ravnava. S tem vprašanjem je učitelj postave pokazal, da se postavlja nad Boga. S tem si je onemogočil, da bi prepoznal resnično Božje obličje. Če pa predpostaviva, da je učitelj postave vprašanje postavil v dobri veri, si je po prvem vprašanju – »Zakaj torej še ne okušam večnega življenja, ki ga iščem? Kaj mi manjka? Ali še vedno ne delujem v smislu Božjega pogleda?« – takoj iskreno zastavil še drugo o tem, kdo je moj bližnji. Vprašanje je sicer slabo zastavljeno. A želi resnično spoznati, kaj misli Bog.

Jezus mu odgovori s priliko o dobrem Samarijanu. Z zaključkom prilike Jezus učitelju postave povrne Božji in zato pravi pogled na stvari. Namreč, ne gre za to, da vem, kdo je ali ni bližnji, ki si zasluži mojo ljubezen. Bistveno je, da se do vsakega človeka vedem kot bližnji, tudi do sovražnikov in nasprotnikov. Pojdi in tudi ti delaj tako, kakor je storil usmiljeni Samarijan, ki je zaradi sočutja pomagal ranjenemu možu ob cesti.

A s tem se prilika o usmiljenem Samarijanu še ne konča. Vsaka Jezusova prilika namreč ponazarja, kako Bog čuti in deluje. S to priliko nama kaže, da Bog ljubi vsakega človeka. Usmiljeni Samarijan je Jezus sam, ki je zapustil 99 ovac (ki so angeli) in šel iskat izgubljeno ovco (človeštvo). Pokaže nama, da sočutno in ljubeče delovanje omogoča, da sprejmeva večno življenje. Ko delujeva iz sočutja in ljubezni, sva podobna Bogu in Kristusu. S tem naju povabi v okušanje Božje lepote.

To je tudi edini način, da lahko razumeva duhovni pomen Svetega pisma. Božja beseda ni izgovorjena zato, da bi jo razumela, ampak zato, da bi jo sprejela in uresničevala. Če jo uresničujeva, prejmeva spoznanje, po katerem v resnici hrepeni najino srce. Najprej ubogava, potem razumeva, ne obrnjeno. Božja beseda nama tudi sama pokaže, kako naj jo uresničujeva, da jo bova lahko dojela. Ko jo dojameva, naju še močneje pritegne in nama pokaže nove načine, kako jo lahko uresničujeva. In tako v neskončnost. Če torej najprej vprašava, kaj Božja beseda pomeni, sva postavila napačno vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: V kakšno skrivnost me vabi Božja beseda, če jo uresničim? Šele tedaj bova lahko od znotraj dojela Jezusov blagor, ki ga izreka učencem vseh časov: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate!« Blagor velja tebi in meni, če iščeva večno življenje in ga okušava.

p. Vili Lovše

Upoštevanje usmiljenega Boga premaga smrt

Glavni članek, , ,

https://hozana.si/index.php?datum=5.6.2016

WP_20151020_001Najina vera se začne v upanju, ki ga vsak človek nosi v sebi, tudi midva. Hrepeniva in upava po zdravju in življenju. To se nama zdi nemogoča želja, saj jo smrt vedno znova zlomi in razočara. Bog je Izraelcem na začetku obljubil življenje, če bodo zaupali njegovi besedi. Sedaj sva pred to obljubo postavljena tudi midva in vsak človek. Jezus nama oznanja Božje kraljestvo, blagruje naju, ko sva lačna in jokava. Ukazuje nama, naj živiva usmiljenje.

V evangeliju Jezus nasiti najbolj ubogega med vsemi: mrtvega, ki nima več življenja. Samega sebe podari najmanjšemu in najbolj nezavarovanemu med vsemi: mrtvemu otroku, edinemu sinu vdove. Jezus najprej sam dela to, kar zahteva od svojih učencev: ljubi sovražnike, skrbi za najmanjše in sprejema grešnike. S tem nama pokaže, kdo je in kakšen odrešenik je. Uresničuje Božjo obljubo, sodbo in Božje odrešenje.

Ali sva verna ali neverna, sva danes povabljena, da sodelujeva pri Jezusovem slavljenju Boga. Jezus slavi Boga s tem, da premaga smrt. Želja, da bi premagali smrt, je sestavni del vsakega človeškega bitja. Vso znanost in razvoj razvijamo samo zaradi te želje. A prav smrt nam to globoko hrepenenje vedno znova brutalno raztrga. Nobena človeška domišljija si sama iz sebe ne more predstavljati vstajenja. Predstavljamo si ga lahko samo zaradi Božje obljube. Le on nam lahko podari to veliko veselje.

V pripovedi obuditve vdovinega mrtvega edinorojenega sina Jezus pokaže predvsem Božje usmiljenje. Obudi ga, ne da bi ga za to prosili. Pokaže, da prihaja Bog naproti vsakemu človeku, še posebej tistemu, ki je popolnoma izgubljen, ki ne more več moliti niti verovati. Jezus je gospodar življenja in dela vse, da bi ga vsak človek imel. Jezus iz velike ljubezni do nas sam postane ta vdovin edinorojeni sin. Poistovetil se bo z nami in izgubil samega sebe, da bi rešil nas.

Pripoved želi v nama prebuditi vero v Božje usmiljenje do najbolj majhnih, do vseh jokajočih, do vsakega človeka, ki je majhen in ob soočenju s smrtjo joka. Majhen zato, ker si ne more popolnoma nič pomagati, jokajoč zato, ker je globoko užaljen. Jezus podari odrešenje tam, kjer ga nihče ne more imeti. Ti in jaz namreč umreva. Ko pa živiva, pa živiva ob smrtni bolečini drugih in v pričakovanju svoje. Jezus premaga tistega, ki usmrti življenje, in vrne življenje življenju. Mama lahko spet sreča svojega mrtvega sina.

Pri evharistiji sva ti in jaz deležna obuditve iz smrti. Telovska procesija pa dobro ponazori prav sprevod z mrtvim edinorojenim sinom vdove, ki ga Jezus obudi. Zaradi strahu pred smrtjo se ljudje med seboj delimo in si krademo življenje. Jezus ta začaran krog prekine. Občestvo z njim omogoča sožitje in skupno hvalnico z vsem ustvarjenim. Hvalnico lahko izražava le kot skupno bratstvo in sestrstvo z vsemi. S tem nama se nama razkriva resničen namen vseh stvari, ki nas nič več ne delijo med seboj. V Kristusovem telesu in krvi vse stvari postanejo za nas znamenja zaveze z Bogom. Povabljena sva, da tudi midva vstopiva in deliva z Jezusom njegovo moč in iz nje vsak dan živiva. Pobuda je Božja in ni odvisna od najinih zaslug. Božje ljubezni nama ni treba zaslužiti. Ni pomembnejšega dogodka na svetu, kakor je zaveza, ki jo je Bog sklenil z nami v Kristusovem telesu in krvi. Da bi uresničili svoj del te zaveze, moramo najbolj hrepeneti. In v tem je naša rast v veri, ki se je učimo vse življenje, kot posamezniki in kot skupnosti.

p. Vili Lovše

Občestvo z usmiljenim Očetom je skrivnost sreče

Glavni članek, , , ,

Izgubljeni sin4. postna nedelja, 6.3.2016, Lk 15,1-3.11-32

Evangeljska prilika nama spregovori o usmiljenem Očetu in dveh izgubljenih sinovih. Z molkom in z besedami vsak od treh likov pokaže svoje glavne značilnosti. Mlajši brat je opisan z besedami: »Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada« in »šel je vase …«. Starejši sin se predstavi z besedami: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« ter »razjezil se je in ni hotel vstopiti«. Oče pa pove vse o sebi z besedami: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« in »veselimo se«, »vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden«.

Ker je ta prilika živa, ostaja odprta tudi zate in zame. Lahko si postaviva dve vprašanji.

Prvo vprašanje: Če je skrivnost sreče obeh sinov v tem, da sta v sožitju z očetom, kakšen odnos imata v resnici do Očeta? Mlajši sin je občestvo z očetom zaničeval in ga prekinil. Starejši sin, za katerega se zdi, da je bil v občestvu z očetom, pa tega občestva ni nikdar užival, ga prav zato tudi zaničuje. Oba zgrešita svojo srečo. A oče kljub temu oba sprejema in za oba pozorno skrbi. Mlajšemu sinu, ki se skesan vrača, teče nasproti in ga objame. Da bi prepričal starejšega sina, stopi do njega in ga vabi na svoje praznovanje.

Drugo vprašanje se tiče tega, kar oba brata čutita drug do drugega in do očeta: Kaj bi se zgodilo, če bi se skesani mlajši sin po vrnitvi razjezil zaradi drže starejšega brata, ki ni mogel sprejeti, da je oče lepo ravnal z njim? Če bi mlajši sin zahteval razumevanje tudi od starejšega brata, njegovo kesanje v odnosu do očeta ne bi bilo iskreno. Ali bi starejši sin, če bi bil solidaren z očetovim veseljem nad mlajšim sinom, lahko še kaj zahteval zase? Očitno je, da se starejši sin v času odsotnosti mlajšega brata ni nikdar srečal z očetom. Nikdar ni rekel očetu: »Upajva, da se bo mlajši vrnil in da se mu ne bo zgodilo nič nepopravljivo težkega.«

Kaj torej ta prilika pomeni zate in zame? Ali nama ne pravi, naj bova solidarna z Očetom, z njegovo skrbjo do vsakega sina ali hčere, da bova lahko uživala tudi njegovo radost in veselje? Sožitje in občestvo z Očetom je skrivnost sreče njegovih sinov in hčera.

Sveti Pavel razglaša, da je skrivnost cerkve v spravi. Reči hoče, da je temeljno človekovo izkustvo sprejemanje Božjega odpuščanja v Kristusu. To izkustvo omogoča in utemeljuje novo človeškost, ki nama je podarjena v Kristusu. Vse najino življenje je zajeto v to napetost, da bi v skupnem sožitju in delitvi vsem in na vse razširila prejeto odpuščanje. Le na tak način lahko doživiva solidarnost s tem, kar čuti Bog, in sva dejansko z njim v sožitju in občestvu, ne da bi za to zahtevala nekaj zase in terjala od njega. V tem je skrivnost sreče Božjih otrok, ki imajo drug drugega za brata in sestro, ker jim je skupna Očetova skrb in veselje do vsakega posebej.

Sreče občestva z Očetom ne moreva okušati, če nisva doživela njegovega odpuščanja, če nisva doživela, da se vsakemu izmed nas sam podarja kot milost in nam tako omogoča, da sva sposobna solidarnosti z njegovimi čustvi ter to skrivnost deliva z vsemi. Zato tudi za tvoje in moje srce velja: »Tistim, ki iščejo Gospoda, ne manjka nič dobrega. Iskál sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil. Glejte nanj in boste žareli od veselja, vaši obrazi naj ne zardevajo.«

p. Vili Lovše

Moč Njegovega usmiljenja

Glavni članek, , , , ,

5. nedelja med letom, 7.2.2016, Lk 5,1-11

hojstijaVsa tri berila povezuje ista izkušnja: doživljanje lastne nevrednosti pred Bogom, hkrati pa globoko izkustvo hvaležnosti za srečanje z njegovim usmiljenjem. Prerok Izaija gleda Gospoda in drgeta. Potem ko sva videla Gospoda slave in njegovo svetost, ne moreva več živeti naprej na enak način, kakor sva živela prej. Ne moreva še naprej delati krivic in ohranjati srca nečistega ter lažnivega. Ker si ne moreva predstavljati, da bi bilo v vsakdanjem življenju res mogoče živeti čisto in iz ljubezni, sva prepričana, da Gospoda ni mogoče videti. Gospod ne more sobivati z našo krivičnostjo, ampak išče tvoje in moje srce. Poskuša se nama razodeti. Videti Gospoda torej pomeni videti tudi svojo krivičnost in grešnost v trenutku, ko jo njegova božja ljubezen sežge. Pred njim doživljava, da je njegova ljubezen zastonjska in brezpogojna. Pred sočlovekom pa se morava vedno spominjati svoje krivičnosti in grešnosti, da ne bi spet zanikala moči njegovega usmiljenja, ki velja zame in za vse.

Apostol Pavel doživlja isto izkušnjo, ko se počuti najmanjšega med apostoli in nevreden, da bi se imenoval apostol. Ne more pozabiti, da je preganjal Božjo Cerkev. Spomin na njegov greh še bolj poudari zastonjskost in moč milosti, ki ga je dosegla, in dobro ve, da je ne more pripisovati sebi. Enako velja za svetega Petra, ki spričo čudežnega ulova rib odvrne Jezusu: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.« V evangelijih Petra do konca življenja ni več strah spominjanja lastnih grehov in slabosti. Vsem se predstavi kot grešnik, da bi tako poudaril zastonjskost Božjega daru.

Prav zastonjskost Božjega daru omogoča, da lahko ti in jaz dobiva novo zavest o sebi, ki naju žene v poslanstvo, da sredi bratov in sester v Božjem imenu pričujeva o njegovi ljubezni.

Pri Izaiju vidiva, da poslanstvo pred ljudmi ni nič kaj častivredno, ker ljudje ne verjamejo njegovi besedi. Njegovo poslanstvo pa je zelo dragoceno v Božjih očeh – zaradi poslušnosti in zaupnosti, s katero živi svoj odnos do Boga. Prav to bo na koncu prepričalo tudi ljudi, da bodo poslušni Bogu. Enako velja za Pavla. Zanj oznanjevanje evangelija ni pravica, ampak dolžnost. Ne glede na ceno. Moč za ves ta napor dobiva iz zastonjskosti Božje ljubezni, katere dinamiko živi z vsem svojim bitjem. Enako velja za Petra. Šele potem, ko prepozna svojo nevrednost, je poklican, da bo ribič ljudi. Potreboval bo leta hoje za Kristusom, da bo sprejel vse posledice tega klica. Leta in leta bo moral doživljati svoje slabosti in velikodušnost, spoznavati Jezusovo skrivnost in bratstvo s součenci. Doživel bo, da bo srečanje z Jezusom njegovo življenje popolnoma obrnilo na glavo. Bog ga ima za vrednega, da se mu pokaže in ga pošlje k svojim bratom in sestram. V njegovi pustolovščini je vpisana tudi tvoja in moja pustolovščina. Mogoča je zate in zame. Bog se namreč vsakemu razodene zato, da bi lahko vsi okušali sadove zastonjskosti in bratstva.

Izročilo je izkušnjo Izaijevega gorečega oglja vedno povezovalo s skrivnostjo svete maše. Ko ti in jaz prejmeva Gospodovo telo, naju očisti. Ali ne velja enaka podoba tudi za ljubezen? Ljubezen gori in sežge vse tisto, kar jo ovira in onemogoča. Če ljubezen ne ožge, potem je mlačna in bleda, bolj sanjaška kakor pa živeta, bolj utvara kot stvarnost. Če naju evharistija ne ožge, pomeni, da nisva nikogar srečala, nikogar začutila in nikomur odgovorila na ljubezen. Vse naše poslanstvo in pričevanje med brati je zgolj izraz te ljubezni. Če je nimava, kakšno moč torej živiva?

p. Vili Lovše

Vedno imam priložnost, da izkažem usmiljenje

Glavni članek, , , , , , , , , , ,

4. nedelja med letom, 31.1.2016, Lk 4,21-30

img_0584Še vedno sva na prizorišču Jezusovega oznanjevanja v Nazaretu, da bi lahko globlje doumela njegovo vrednost zase. Prizor vsebuje dve enaki občutji, ki pa sta si diametralno nasprotni. Na eni strani nezaupljivo začudenje poslušalcev v sinagogi, ki preraste v sovraštvo do Jezusa, in na drugi Jezusovo razočarano začudenje, ker mora bežati in se čuditi njihovi neveri (Mr 6,6). Njegovo začudenje se ne sprevrže v sovraštvo, ampak v še večjo potrpežljivost. Ne zameri, ampak ustvarja nove priložnosti. Do zadnjega diha. Da bi se vsako človeško srce odprlo Očetovi ljubezni, o kateri je prišel pričevat z vsem svojim delovanjem in življenjem. Jezus poskuša v vseh ljudeh znova vzpostaviti sposobnost zaupanja v Božjo obljubo. V tistih, ki so blizu, in v oddaljenih, v Judih in poganih. Vsem pomaga, da bi se jim odprle oči srca. Tudi nama.

Ljudje pa vztrajamo v poudarjanju in ohranjanju razlik med vernimi in pogani, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki vključuje vse in vsakogar. Božja ljubezen v Jezusu ne poklekne pred izsiljevanjem starejšega brata in ne obrne hrbta mlajšemu, ki se vrača ves razbit (Lk 15). Oba hoče povezati v veselju svoje ljubezni.

Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, da različnost med nami v resnici ne nosi v sebi bogastva Božje obljube. Vsak izmed nas se mora boriti proti strahu, da so razlike med nami napad na lastno istovetnost. Ta dvom in strah zajedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak strah pred Bogom. Ne zaupamo njegovi ljubezni in obljubi življenja. Ne verjamemo, da je res, kar nam dokazuje skozi vso zgodovino odrešenja, še posebej pa v svojem Sinu Jezusu. Zaradi tega ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Ne verjamemo, da je on tisti, ki zares razodeva Očetovo pravo obličje. Žal je v vsakdanjem življenju in v nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Zato svoje dvome zanikamo in jih skušamo odstraniti ali odmisliti. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov ozdravil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bližje ljudem. Hodili bi za Jezusom, ki kaže Očeta.

Kakor Jezus je moral tudi prerok Jeremija trpeti sovražnost svojih sovaščanov in svojega ljudstva. A je kljub temu zvesto razodeval Očetovo ljubezen do ljudi. Oba kažeta, kako se Bog kljub zavrnitvi razodeva kot tisti, ki hrepeni, da bi mu bil človek blizu. Drama zavrnitve traja vse, dokler človek ne sprevidi, da je Božja ljubezen tako močna, da lahko sprejme krivico in omogoči zmago ljubezni.

Izkustvo preroka kaže, da ga lahko doživi vsak veren človek, tudi midva. Božje ljubezni ne zmanjka zaradi krivice, ampak ostaja trdna v svojem sklepu, da bi končno nad vsemi zasijalo Božje obličje. Jezusova izkušnja lahko postane tudi tvoja in moja izkušnja. Pavel je to izkušnjo izrazil z besedami: »Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Vsakršno človeško bahaštvo tu preneha. Vsakršno opravičevanje utihne. Vsaka različnost, ki ne postane ustvarjalna bližina, nas obsodi na sumničenje, zanikanje Boga, bolečino utvare in goljufanje sebe in drugih.

p. Vili Lovše

Vzajemno si delimo mir Božjega usmiljenja

Glavni članek, , , , , ,

2. nedelja med letom, 17.1.2016, Jn 2,1-11

svadbaVsemogočni Oče, v teh nemirnih časih krize in nasilne migracije te prosimo, usposobi nas, da bo vsak izmed nas iz ljubezni do tebe, našega Gospoda in Boga, s svojim bližnjim delil mir. Mir je globoko povezan z vinom Svetega Duha, z ljubeznijo Gospoda Jezusa in češčenjem Boga. Mir kaže in neposredno razodeva navzočnost Svetega Duha, ki vsem omogoča okušati Božjo ljubezen.

O tem govori odlomek o svatbi v galilejski Kani, ki ga beremo pri bogoslužju. Jezus spremeni vodo v vino. S tem začne vse svoje ostale čudeže in pokaže svojo moč, da bi lahko tudi ti in jaz verovala vanj. Če se natančneje ozreva na ta odlomek, odkrijeva še veliko globlji pomen. V Janezovem evangeliju zelo pogosto prav pripovedne podrobnosti odprejo nepričakovana in močno simbolična obzorja. Odprejo besedilo, da v resnici ono bere nas, ki ga beremo.

Čudež spremenjenja vode v vino ni prvi v časovnem, ampak je prvi v simboličnem smislu. Pokaže Jezusov program in smisel njegovega delovanja. Vsi ostali čudeži, ki bodo opisani, bodo le izraz tega, kar se je začelo na svatbi v galilejski Kani. Vsi čudeži so zajeti v časovni lok med Kano in trenutkom, ko pride Jezusova ura, ki zaenkrat še ni napočila. Kana pomeni sedanjost. Ko pa pride Jezusova ura, bo sijaj Božje ljubezni do vsakega človeka zažarel v vsem svojem sijaju. Ta ljubezen bo v vsej moči zasijala na križu, ko bo Jezusova ura dopolnjena, njegova srčna stran prebodena, mi pa poživljeni z njegovo vodo in krvjo, ki sta simbola krsta in evharistije, vino Svetega Duha, ki ga bo izlil na vse nas. Če hočeva iz njega zajeti, mu morava dati besedo v svojem srcu, se k njemu obračati in uživati njegov Kruh.

Janez postavi Jezusovo delovanje po krstu v idealen okvir enega tedna, ki je simbol tedna, v katerem je Bog ustvarjal svet. Svatba v galilejski Kani se zgodi na šesti dan, ko Jezus deluje v pričakovanju, da se njegova ura dopolni in se v celoti pokaže njegova ljubezen do ljudi.

Vsa pripoved je osredotočena na Jezusov poseg in njegove učence, kar sva tudi midva. Jezus je povabljen na svatbo. Svatba je simbol stare zaveze, ki jo je Bog sklenil z Abrahamom in drugimi očaki. Na tej svatbi ni vina. Vino lahko prinese le Mesija. Vino je simbol ljubezni in veselja. Vino je simbol izpolnitve obljub, ki jih je Bog dal svojemu ljudstvu. Pomanjkanje vina opazi Marija, Jezusova mama, ki pripada stari zavezi. Njena zvestoba Bogu ji omogoči, da je v Jezusu sposobna videti Mesija. Zaradi tega se polna zaupanja obrne na služabnike in jim reče: »Kar koli vam reče, storite!« Stara zaveza je lahko upala le v očiščevalno moč vode, ki ni zmogla odstraniti greha, ampak je človeka lahko osvobodila vsaj zatiranja krivde. Jezus služabnikom ukaže, naj zajamejo vodo in jo nesejo gostom k mizi. Ko podari vino, uresniči prehod iz stare v novo zavezo. Vino je simbol neposredne in osebne izkušnje odnosa z Bogom, ki prinaša mir, veselje in nama omogoča ljubiti. Kajti: »Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu« (Jn 1,17). To, kar je starozavezna postava obljubljala, je Jezus v polnosti omogočil. Sedaj je mogoče živeti tisto, po čemer najino srce najbolj hrepeni in česar si najbolj želi: končno lahko živiva v miru s svojim Bogom v vzajemni ljubezni, ki sva jo spet sposobna živeti. Vse to se bo najbolj videlo v Jezusovi uri, ko bo na križu zažarela njegova neskončna ljubezen. Z darom Svetega Duha bo ta ljubezen postala korenina življenja in delovanja vseh Jezusovih učencev in Božje znamenje za ves svet.

p. Vili Lovše

Bog se v usmiljenju bliža meni, ne jaz Njemu

Glavni članek, ,

4. ADVENTNA NEDELJA, 20.12.2015, LK 1,39-45

m in e2Bog se zaveda tvoje in moje oddaljenosti od njega in ima rajši tisto, kar je z religioznega vidika diskvalificirano in s človeškega nepomembno. Privilegij oddaljenih in majhnih je del skrivnostnega Božjega bistva, ki je usmiljenje. Slednje velja v stvarnosti zate in zame, oddaljena od njega in majhna pred njim! Šele ko je obiskal najbolj oddaljenega otroka, je oče objel vse svoje otroke! Pred tem njegova ljubezen ostaja nezadovoljena.

Skrivnost obiska je vnaprejšnja napoved onega eshatološkega dogodka, v katerem bo Bog izkazal usmiljenje vsem, ki so bili vklenjeni v neposlušnost. To je končno veselje ob srečanju ženina in neveste, po katerem sta nadvse hrepenela in na poti do katerega je bilo veliko ovir; o tem govori Visoka pesem. Gospodov obisk je smisel tvoje in moje osebne in vesoljne zgodovine. Toda kdo zna to dvoje razločiti?

Božjega očesa ni pritegnilo Marijino usmiljenje ali dobrota, tudi ne njena človeška ali verska plemenitost. Razlog za darovanje je torej Marijina ponižnost, njena nizkost, majhnost, »bednost«. Marija je kakor nič, ki je zmožen le prejemanja vsega. Zato se ji Bog lahko dá v celoti in brezpogojno. Najpomembnejša Marijina zasluga je spoznanje, da si tega ne zasluži. Toda pri tem ne obupa, kajti zgolj in samo takšen mir lahko vsebuje neskončno Božjo resnico.

Marija v eni sami besedi povzame vse lastnosti njega, ki mu je že prej rekla Gospod, Bog, Odrešenik, Mogočni, Sveti. Ime, po katerem ga bodo poznali in izkusili vsi rodovi, njegovo ime, ki bo ostalo za vedno, ker je od nekdaj njegovo, je »usmiljenje«. Beseda »usmiljenje« je prevod hebrejskih besed hesed in rahamim, sočutje in materinskost. Bistvo Boga je ljubezen, ki ne more drugače, kot da nas ljubi, saj smo njegovi otroci. In ne more drugače, kot da nas ljubi v našem zlu, saj to le vzbuja sočutje njegove materinske notranjosti. To je njegova svetost, njegova drugačnost, popolnoma razkrita novi Evi. Tako bo ozdravelo hudobno oko prejšnje Eve, ki je imela Boga za ljubosumnega in sebičnega. Takšno izkušnjo bodo doživeli vsi tisti, ki »se bojijo« Boga, ki ga cenijo v prepričanju, da je povsem ločen od njih, ki ga tako obravnavajo v svojem dejanskem življenju. Njegovo usmiljenje ni jalovo: njegovo sočutje je delovanje, ki ruši za človeka nepremostljive ovire.

Vsako življenje je »poveličevanje« ljubezni Gospoda, katerega »usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli«. Če usmiljenje ni zasnovano na tak način, postane dolg, ki ga ni mogoče poravnati, krivda, ki je ni mogoče odpraviti: krivda, da obstajamo, krivda, za katero se lahko pokorimo le s smrtjo. Namesto da bi bil Bog dajalec, je izterjevalec življenja, ki tako postane zapor brez izhoda. Preklinjamo dan, ko smo bili rojeni: obdani smo »s strupom in nadlogo« in Božja roka ves dan deluje proti nam. Kdor pa »posluša« v življenju »poveličevanje njegovega usmiljenja«, lahko reče: »Jaz se bom veselil v Gospodu« in »Silno se veselim v Gospodu«. To je trden razlog, zaradi katerega se sosedje in sorodniki veselijo z Elizabeto. Vsako rojstvo je razširitev kroga daru in plesa življenja.

Božje odrešenje je »izkazovanje usmiljenja«, omogočanje, da je njegova ljubezen do nas dejavna. To usmiljenje pa ni namenjeno le nam, temveč tudi »našim očetom«, ki jim je bilo le-to obljubljeno. S prihodom Jezusa je rešena tudi preteklost: z nami reši naše korenine, da bi lahko celotno drevo človeškega rodu rojevalo sadove življenja.

»Izkazovanje usmiljenja« je cilj vsega Božjega delovanja, kajti »usmiljenje« je njegovo ime. Zato Bog ne more nikoli pozabiti, da se je zavezal človeku s »svojo sveto zavezo«: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi ona pozabila, jaz te ne pozabim«. »Moj oče in moja mati sta me zapustila, Gospod pa me sprejema«.

Pogodba je sklenjena med dvema pogodbenikoma. Če kdo od njiju ne spoštuje klavzul, izgubi pravice. Ti in jaz vedno znova pretrgava zavezo z Bogom. Zato se ta »sveta« zaveza, lastna Bogu, ki je usmiljenje, tu imenuje »prisega«. Prisega je enostranska zaveza: Bog izpolnjuje svoje obveznosti, tudi če jih mi ne. Prisegel je sebi, da bo zvest obljubi. Karkoli slabega storimo, nikoli ne bo odtegnil svoje dobrote in njegova zvestoba ne bo umanjkala. Napočil je čas za božansko usmiljenje, dar obljubljene dežele, kjer se človek že veseli v počitku in praznovanju.