Arhiv oznak: varuh družine

Pismo očeta: »Draga gospa, ki vas med mašo motijo moji otroci …«

Čudovit odgovor očeta, ki je poslušal, da se njegovi otroci pri maši »neprimerno obnašajo«.

Spodnji prispevek me je kot moža in očeta močno nagovoril. Tommy Tighe, mož in oče štirih otrok se je odzval na negodovanje gospe nad njegovimi otroki, ki je pri maši sedela za njihovo družino. On se je odzval in v bran svojim otrokom nastavil sebe. Ob gledanju televizijskih prispevkov in branju časopisnih člankov reševanj raznovrstnih problemov pred očmi javnosti opažam, da se v ospredje skoraj vedno postavijo žene. One zastavijo svojo besedo in ugled za reševanje težav in problemov, ki so tako hudi, da so prisiljene v reševanje vključiti širšo javnost. Kje so možje? Predstavljamo se kot varuhi družine, zaščitniki žensk, borci, bojevniki, … Zelo malo jih ima toliko poguma in družbene odgovornosti za tak korak. V razmislek!

Obvezno preberite do konca!

Pozdravljeni!

V resnici se ne poznava, a se vam po kratkem srečanju, ki je sledilo sveti maši prejšnjo nedeljo, čutim dolžnega napisati to pismo.

Prepričan sem, da se me spominjate: jaz sem obupan, neoprhan, pobruhan direktor štiričlanskega cirkusa v klopi točno pred vami, ki med mašo pobira dude in padajoče igrače.

Mi smo razlog, da ljudje ne spremljajo pridige, mi smo glasen »amen« ob napačnem času, smrkljast stisk roke ob pozdravu miru, dojenje ob povzdigovanju … In še bi lahko našteval.

Verjetno ne veste, a sami se zelo dobro zavedamo vsega, s čimer vplivamo na doživljanje maše vseh prisotnih.

Verjetno ni videti, a vsakič, ko je eden od najinih »največjih darov zakona« preglasen, vsakič, ko na tla spusti pesmarico, se igra s klečalnikom ali se pokaka v plenico, smo v veliki zadregi in hudem strahu, da morda oviramo druge pri čaščenju vsemogočnega Boga.

Vem, da ni videti, saj vas je (tako domnevam) zadnjo nedeljo Sveti Duh navdihnil, da ste mi povedali, kako se s položajem spoprijemam povsem narobe.

Mar ne vem, da imamo prostor v zakristiji, kjer lahko otroci divjajo, kolikor jim srce poželi? Lahko jokajočega dojenčka naslednjič odnesem ven? Zakaj otrok ne poučim, da med evangelijem ne smejo plesati med klopmi? Se ne zavedamo, da ljudje poskušajo moliti?!

Žal mi je, ker nisem vedel, kaj naj odgovorim, ko ste mi postregli s temi uporabnimi informacijami. Če sem iskren, me je vaš komentar tako pobil, da sem lahko odgovoril le: »Žal mi je.«

Na poti proti našemu enoprostorcu so mi na misel začele prihajati vse stvari, ki bi vam jih rad povedal v odgovor.

Želim si, da bi vam povedal, kako se ob grdih pogledih in očitajočih pripombah starši začnemo spraševati, ali lahko otroke sploh pripeljemo k maši.

Želim si, da bi vas spomnil na 10. poglavje Markovega evangelija, kjer učenci grajajo starše, ki k Jezusu prinašajo otroke. Želim si, da bi vas spomnil na Jezusov odziv: »Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: ‘Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.’«

Bil je nejevoljen!

Želim si, da bi vas spomnil na besede papeža Pavla VI., ki nas je v pastoralni konstituciji Gaudium et spes spomnil, da so »otroci resnično največji dar zakona«.

Resnica, s katero imamo vsi težave, je, da so otroci največji dar tudi iz razlogov, ki vas pri maši tako živcirajo. (Tudi mene, ko smo že pri tem.) Motijo, nas dražijo, odvračajo pozornost od prioritet in zaradi tega opravljajo velikansko delo, da bi nas spremenili v svetnike.

Želim si vam povedati, da so moji otroci, ki vas motijo pri maši, morda natanko tisto, kar si Bog želi za vas. Morda je to način, ki bi vam pomagal preseči egoistično mišljenje in postati svetnica, za katero vas je ustvaril Bog! Zase vem, da mi je prav s to nalogo podaril otroke.

Nazadnje bi vas rad spomnil, da je naša katoliška vera usmerjena pro-life – torej odprta za življenje. Čeprav je to lahko neprikladno in zahtevno, so moteči otroci in sitni dojenčki čudovit rezultat takšnega pro-life prepričanja.

Prispevek povzet po www.iskreni.net