Arhiv oznak: Velika noč

Močan v krhkosti

Velika noč, 5.4.2015, Jn 20,1-9

621Kristus je vstal. Veruješ? Zaupaj veselju nad večnim smislom in dragocenostjo našega življenja.

Pripoved Jezusovega trpljenja po Janezu se prične s čudovitim stavkom: »Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Evangelist ne reče, da nas je Jezus ljubil do konca svojega življenja. Trdi, da nas je ljubil, dokler se ni v vsej moči in vsem svojem sijaju pokazal cilj, zaradi katerega ga je Oče poslal. Ljubil nas je do konca, dokler se Božja ljubezen do vsakega človeka ni razodela v vsem svojem sijaju. Poudarek ni na Jezusovi požrtvovalnosti in pogumu sredi preizkušnje, ki ju je Jezus v obilju pokazal. Poudarek je na nedoumljivi Božji ljubezni, ki preko Jezusa končno osvoji človeška srca za življenje.

Jezus je Gospod, ker je postal pokoren vse do smrti na križu. Oče je Jezusa uslišal zato, ker je omogočil, da je zasijala v vsem svojem sijaju brezmejna Očetova ljubezen do ljudi. Blagor človeku, blagor tebi in meni, če v tem trpečem človeku vidiva in prepoznava Božjega Sina, pričevalca Očetove božje ljubezni do nas. Blagor tistemu, ki ga pohujšanje križa ne zlomi, ne pokvari in ne loči od Boga in ljudi. Blagor tistemu, ki ima izurjeno in prodorno duhovno inteligenco, da v Jezusovem trpljenju odkrije skrivnost Božje ljubezni do vsakega človeka in sprejme dinamiko večnega življenja, katero Jezus razdeli z nami v moči daru Svetega Duha.

Zakaj torej trpljenje, čemu smrt? Čemu v Jezusu vsa ta bolečina in v nas tako trdovratno upiranje, da nočemo videti in sprejeti? Njegovo trpljenje in smrt nam pripadata na enak način, kot nam pripadata trdosrčnost in odpor, krivica in izdaja. Dogodki, ki se jih spominjamo in pripovedujemo v teh dneh, zaznamujejo našo, najino zgodovino, ker razodevajo njen smisel in ker pokažejo življenjsko dogajanje, ki se vpliva na najbolj skrito kamrico tvojega in mojega srca.

Radost vstajenjskega dne je toliko močnejša, kolikor bolj popolnoma sva pokorna ljubezni.  Živeti v vstalem Gospodu pomeni  sprejeti njegovo ljubezen tako, da v nama postane korenina življenja in kriterij za razločevanje dobrega. Postane najvišji cilj bivanja in delovanja. Da bi najini srci približal k sebi, je Bog odložil svojo moč in postal slaboten. Božja slabotnost ne razkriva le njegove neskončne ljubezni do tebe in mene. Kaže tudi najino globoko hrepenenje in potrebo po izpolnitvi. Midva ne moreva odkriti globin lastne človeškosti, če ne sprejmeva Božje slabotnosti v Kristusu. Vse, kar ostane zunaj te slabotnosti, se na koncu izkaže kot utvara, ki nama povzroča še več trpljenja, sprtosti, besa in sovraštva.

Vse je podrejeno Božji slabotnosti in uboštvu. Zunaj te slabotnosti ni mogoče najti življenja. Blagor človeku, ki je doumel to skrivnost. Naj padejo utvare. Naj se najinega srca globoko dotakne razodetje Božje slabotnosti, da bo oživelo in zaživelo z veseljem. Naj prejme življenje, resnično življenje, ki nikdar ne premine. Tako veselje ne bo pobegnilo iz skrite kamrice najinega srca. Gospod je vstal. Zares je vstal. Veseliva se!

P. Vili Lovše DJ