Tag Archives: vera

Nekoristen?

Izzivi besede, Objave, , , , ,

27. nedelja med letom

Apostoli so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!«, ker niso bili sposobni odpuščati. Jezus pri svojem oznanjevanju veliko in na nov način vztraja pri božji zapovedi odpuščanja bratu ali sestri. Iz izkušnje oba dobro veva, da nisva sposobna odpuščati. Hkrati pa nama je jasno, da izgubljene nedolžnosti ne bova dobila nazaj drugače kakor s spravo, tako da bova odpustila in odpuščanje sprejela. Vedno znova. Od tega je odvisno, ali bova izkustveno Boga doživela ali ne. Doživljava, da ne moreva zares ljubiti, dokler nama Bog ne nasuje v naročje svoje nežnosti, ki ne gleda na lastne zasluge in pravice. Edino, kar od naju zahteva, je odkritosrčnost in preprostost, da priznava svoje grehe in ne iščeva izgovorov. S tem kaževa, da se ga nič več ne bojiva.

A naloga odpuščanja in življenja v spravi ni tako preprosta. Po eni strani zahteva od naju živo zavest, da sva grešnika, po drugi strani pa izkušnjo zaupnosti z Bogom. Težava je, da se nimava tako zlahka za grešnika. Zakaj? Zato, ker naju muči strah, da bova zavrnjena. Pa tudi strahu pred Bogom se ne moreva kar otresti.

Zato apostoli prosijo za vero. Ne za veliko ali malo vero. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno« pomeni: Dovolj je vera, ki jo imate, samo da je pristna in živa kakor seme, ki čeprav je zelo majhno, potem zraste v veliko rastlino. Cerkveni očetje razlagajo, da so ptice, ki gnezdijo na vejah, vse naše misli, ki jih Božje beseda privlači in v njej najdejo počitek. Božja beseda je bila namreč vsajena v tvoje in moje srce. Na koncu bo prežela vse, kar smo, in nas oplodila s svojo Božjo in neuničljivo močjo, ki jo nosi v sebi. Od nas se ne zahteva veliko ali malo, ampak iskrenost, preprostost in resnico.

To je edino, kar potrebuje služabnik iz Jezusove prilike, ki smo jo brali v evangeliju. Vendar lahko hitro opaziva, kako zlahka pademo v zahtevanje svojih pravic, tega, kar je pravično in bi morali imeti ter so nam drugi ali Bog dolžni dati ali narediti. V veri bi težko našli še kakšno bolj napačno držo od te! Življenje ni na strani tistih, ki ves čas nekaj domišljavo zahtevajo zase. Tudi Gospod čaka na vratih najinega srca, da se naučiva preprosto prositi in ne zahtevati, preprosto dajati in si ne domišljati, preprosto narediti in ne čakati, da nama drugi naredijo. To bova zmogla, ko se bova zavedala, da ni vredno iskati nekaj, ampak le Nekoga. Še več. Tega bova sposobna, ko bova sprejela, da naju je On že našel in nama služi. Le v milosti Njega, ki naju ljubi, spet odkrijeva, da sva lepa. Našla sva domačnost z Njim, ki naju je prvi ljubil in naju ljubi. On naju od znotraj navdušuje, da tudi sama ljubiva. Resnični služabnik je namreč Jezus, ki v popolni domačnosti in zaupnosti z Očetom služi vsem, da bi vse osvojil in pridobil za isto domačnost in zaupanje z Očetom, kot ju živi sam. On dobiva moč za svojo ljubezen iz domačnosti z Očetom. Enako velja tudi zate in zame, če sva njegova učenca ali nekoristna služabnika. Nekoristna pa nisva zato, ker bi nič ne storila. Nekoristna sva zato, ker ne glede na to, kaj in koliko delava, na noben način ne moreva zaslužiti spoštovanja in ljubezni Boga, ki je v priliki imenovan gospodar. Tudi k njegovemu bogastvu ne moreva ničesar dodati, ne glede na to, kako se trudiva. Nekoristni pomeni ubogi, preprosti služabniki in nič več. Prav v tem je najin resničen časten naziv: nočeva biti ali imeti ničesar drugega kot, kar za nas hoče Gospodova ljubezen.

p. Vili Lovše

Sem predmet ali oseba?

Izzivi besede, Objave, , , , , ,

31. nedelja med letom

Predmet ali oseba? Popredmetim ali poosebljam?

Bog ni predmet, ki ga lahko spoznava, ampak je oseba, s katero sva lahko v odnosu. Do njega ne moreva po poti razmišljanja, ampak le znotraj zgodovine odrešenja. Čim bolj sebe zaznavava kot del zgodovine odrešenja, bolj je najino oznanjevanje Boga živo in druge pritegne. Bog zasluži, da ga ljubiva z vsem srcem, in nama omogoča, da ljubiva.

Zato se najbolj slovesni del vsakodnevne molitve pobožnega Juda in njegova izpoved vere glasi: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo!« S temi besedami Jezus odgovori pismouku.

Na prvem mestu je »poslušaj«. Božja beseda je tista, ki najino življenje utemeljuje in mu daje smisel ter srčno moč. V Bogu odkrijeva svoje korenine: »Gospod je naš Bog«. Izrazi »naš«/«moj« in »edini« so vedno skupaj. Moj jaz se prepozna v solidarnem občestvu. Bog prvi sklene zavezo z nami in menoj. V tej zavezi midva lahko prepoznava, kdo sva, in se sprejmeva. Najprej je tisto, kar je Bog storil in dela za nas. Znotraj tega lahko doživljam tudi sebe, ki me doseže Božje delovanje, zato lahko ljubim, odgovorim na Božji dar in uživam intimnost njegove zaveze z nami. V tej točki zapoved ni moralni ukaz, ampak vstopna vrata v skrivnost, ki me vabi, da sem je deležen in z njo sodelujem. Zapoved ljubezni do Boga pogosto dojemamo z vidika strahu, žrtve in odpovedi nečemu drugemu. V resnici se je zapovedi ljubezni potrebno naučiti brati z vidika najbolj notranjega hrepenenja srca. Zaradi Kristusa imava končno možnost, da to hrepenenje zaživiva. Ko zaznava, da naju je dosegla Božja ponudba ljubezni in zaveze v Kristusu, ki vse omogoča, takrat zmoreva živeti svoja najgloblja srčna hrepenenja. Pismouk je na vratih tega odkritja, zato ga Jezus pohvali.

Jezus pokaže, da človek, ki je njegovo besedo sprejel in dojel kot zaklad svojega srca, ne more drugače, kot da ta zaklad deli z vsemi drugimi. Zato takoj omeni drugo zapoved ljubezni do bližnjega. Ljubezen do bližnjega po svojem pomenu ni vzporedna z ljubeznijo do Boga. Jezus želi povedati, da ljubezen do človeka ne bo popolna, če ne bo izhajala iz ljubezni do Boga. Vera je vedno vir ljubezni, čeprav je ljubezen tista, ki preverja iskrenost naše vere. Ko si delimo Božjo skrivnost v Jezusu, sodelujemo pri delovanju Svetega Duha. Sveti Duh ves čas razodeva skrivnost bratstva in sestrstva, v katerem se pokaže Božja navzočnost v svetu. Duhovno delovanje postane občestvo življenja z Jezusom in hkrati vir življenja za vse. Najprej odkrijeva to, kar prinaša srečanje z Gospodom Jezusom: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30). Nato pa se v nama uresniči njegova obljuba: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel. Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,21.23). Nikdar pa ne smeva pozabiti, da »kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).

Članek za Cerkev danes: Novi pastoralni izzivi – moška duhovnost

Objave, Objave v medijih, , , , , , ,

Po prvem vseslovenskem srečanju mož, sinov in očetov, ki je bilo v soboto 14. aprila letos pri sv. Jožefu v Ljubljani je primerno, da pogledamo, kaj ta dogodek kot tudi sama pastorala mož pomeni za današnji čas in družbo, kaj za Slovensko Cerkev, katere priložnosti prinaša in obenem tudi izzive. Srečanje je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupinami mož sv. Jožefa in Mednarodnim združenjem mož sv. Jožefa.

Nekaj o izrazih

Pojem »pastorala mož« pogosto najdemo v povezavi skupaj z izrazom »moška duhovnost«. Na tem mestu nimam namena natančneje definirati, kaj pomeni prvo in kaj drugo. Za to bi potrebovali več prostora. V izogib nesporazumom je prav, da povemo, kaj to ni. Pastorala mož ne pomeni neke nove kategorialne pastorale, ker moški niso neka posebna kategorija ljudi v posebnih okoliščinah kot npr. bolniki, zaporniki, vojaki, policija … Pastorala mož vključuje vse moške ne glede na poklic, stan, življenjske okoliščine in status. Posveča se vprašanjem, s katerimi se srečuje praktično vsak moški v svoji duhovni in osebnostni rasti in so nekako tipično moška. Od tod tudi izraz »moška duhovnost«. Te ne smemo razumeti kot neko posebno vrsto duhovnosti, saj ne obstaja moška in ženska duhovnost kot taka. Tudi ne gre za kakšno »mačistično teologijo« kot nasprotje bolj znani »feministični«. To ni duhovnost, ki bi jo umestili ob bok drugim duhovnim tokovom, kot je npr ignacijanska duhovnost, benediktinska ali frančiškovska … Bolj kot to označuje predvsem način, kako se moškemu postavljajo vprašanja, ko išče svojo poklicanost, svojo identiteto moža in očeta, ko se sooča s svojimi slabostmi, kako kot moški vstopa v odnose z drugimi in z Bogom. S pomočjo drugih odkriva, kakšen je moški, ustvarjen po Božji podobi in k čemu je poklican. Glede na porast moških skupin v Cerkvi v zadnjih letih bi lahko rekli, da pastorala mož odgovarja na nekatera bistvena življenjska vprašanja moških katoličanov in dobiva zato vedno večjo vlogo v življenju Cerkve.

Začetki pastorale mož

Prvi odmik za moške sta pripravila jezuita p. Viljem Lovše in p. Damjan Ristič v Repnjah l. 2008. V teh desetih letih je šlo skozi odmike za moške že na stotine mož. Jeseni 2011 je pod vodstvom p. Vilija pri sv. Jožefu v Ljubljani nastala prva skupina Mož sv. Jožefa. Kasneje so po vsej Sloveniji začele nastajati še nove, tudi po zgledu in metodi Mednarodnega združenja mož sv. Jožefa.

To pa ni prvi poskus pastorale mož pri nas. Izjemno zanimiva in žal povsem spregledana je ostala izkušnja beltinškega župnika Janka Škrabana, ki je v zgodnjih osemdesetih letih 20. st. v Beltincih začel s katehezo očetov. Kot sam pravi, je ob desetletnem opazovanju prišel do presenetljivega statističnega podatka: kjer oče ni stal ob strani pri verski vzgoji svojega otroka in je to prepustil materi, so se vsi ti otroci po končani osemletki Cerkvi povsem odtujili, čeprav so bili prej morda zelo vključeni v župnijsko življenje. Spoznal je, da je od očeta odvisna ohranitev otrokove vere v mladostni dobi in da mati nikakor ne more odločilno vplivati na ohranitev vere svojih otrok. »Očetje so stebri in kažipot vere v mladosti svojih otrok« (Škraban 1981, 151).

Začel je načrtno delati z očeti. Organiziral je srečanja očetov vseh otrok 7. in 8. razreda osemletke. Vsak drugi mesec je imel poseben verouk samo za očete teh otrok in imel neverjeten obisk ter zanimanje, ki ni splahnelo. Pridobili so dragocena spoznanja ter izkušnje. Predlagal je, da izvedenci verskega življenja mladostnikov te izkušnje tudi teoretično utemeljijo. Očetje so si želeli izdajo »katekizma za očete«, ki bi jim pomagal spoznavati samega sebe, kaj je oče, kakšne dolžnosti ima do družine in kako naj pomaga otroku na poti v življenje. Zanimivo je, da ti pozivi praktično niso imeli kakega odmeva v Cerkvi in da njegove izkušnje ni nihče posnemal.

Današnje skupine mož, ki se porajajo na župnijski ravni, imajo prednosti malih občestev, omogočajo katehezo odraslih in se v njih kalijo novi laični voditelji. To so cilji, ki jih Slovenska Cerkev bolj ali manj neuspešno zasleduje praktično od 2. vatikanskega koncila dalje.

Prvo vseslovensko srečanje

Na prvo vseslovensko srečanje mož, sinov in očetov, 14. aprila 2018 je prišlo ok. 200 mož iz vseh koncev Slovenije. Srečanje, ki je potekalo pod geslom »Tukaj sem, pošlji mene!« Analiza izpolnjenih anket je pokazala, da je bila večina udeležencev poročenih očetov, prišli pa so tudi ločeni, samski in vdovci. Poleg nadškofa Stanislava Zoreta je somaševalo še 11 duhovnikov. Polovica udeležencev je bila včlanjenih v določene skupine mož, polovica pa ne. Prav tako jih je polovica tudi potrdila, da v njihovi župniji ali kraju obstaja skupina za može. Največ mož (skoraj dve tretjini) je prišlo iz področja ljubljanske nadškofije, sledila je koprska, ostale pa so bile precej izenačene, le za murskosoboško ni podatka.

Praktično vsi udeleženci so izrazili željo, da se prihodnje leto ponovno organizira tako srečanje. Ob tem seveda ne gre le za enkratno srečanje, ampak za zagon sistematičnega pristopa v pastorali moških in za novo evangelizacijo v Slovenski Cerkvi preko mož, sinov in očetov. Taka srečanja spodbudijo može, da se vključijo v že obstoječe skupine in da se oblikujejo nove, kjer jih še ni.

Pastoralne priložnosti in izzivi

Dogodek in porast moških skupin je vsekakor potrditev, da je pastorala mož nujnost našega časa in da moramo na to potrebo v Slovenski Cerkvi odgovoriti. Pred nami se kažejo nove pastoralne priložnosti za katehezo odraslih mož in novo evangelizacijo preko teh malih občestev. Če ugotavljamo, da nove evangelizacije ni mogoče načrtovati preko ustaljene kateheze otrok veroučencev, se sedaj poraja možnost za nov, drugačen in neposreden pristop do odraslih mož in očetov, ki so po svoji vlogi steber družine in zato tudi njeni duhovni voditelji.

Pred nami je izziv, da zaznamo potrebe, vprašanja, stiske in izzive, s katerimi se srečujejo današnji moški v svojem vsakdanjem življenju. Ti očitno še vedno iščejo nek varen prostor, kjer bi se utrdili v veri v Boga, v vlogi moža in očeta in zaživeli življenje iz vse polnosti. Kolikor jim bomo v Cerkvi omogočili ta prostor, da možje zaživijo v sebi iz moči, ki jim jo Bog podarja, toliko bo Cerkev zaživela iz novih moči, ki jih bo v bodoče še kako potrebovala, še posebej v luči naglega upadanja števila duhovnikov.

Luka Mavrič

Literatura:

Škraban, Janko. 1981. Očetova vera. Cerkev v sedanjem svetu, 151.

Kdo vse bo nagovoril možakarje na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov? – Luka Mavrič

Z Očetovim srcem, , , ,

Na 1. vseslovenskem srečanju mož, očetov in sinov boste lahko med tremi pričevanji prisluhnili tudi Luku Mavriču, članu medškofijskega odbora za družino, na temo “Kako živim svoje poslanstvo moža, kristjana, Slovenca?”

Takole pa je pred letom dni odgovoril na nekatera vprašanja za tednik Družina:

Ali krščanstvo zahteva pogumnega ali uklonljivega moškega?

Lahko bi se vprašali: kakšnega moškega zahteva življenje? Kakšnega zahteva družina? Je to mož-copata, moški brez prave hrbtenice? Prepričan sem, da se vsak moški globoko v sebi želi izkazati kot pogumen, načelen. Kako drugače cenimo človeka, ki se ne obrača po vetru, ne išče le sebe in svojih interesov, ampak je pripravljen tudi na žrtev, če je to potrebno, da le ostane zvest svojim načelom in vrednotam. V družbi taki pokončni ljudje niso vedno sprejeti. Za vsako vodstvo je bolj enostavno, če ima uklonljive ljudi pod seboj, ker so ti bolj vodljivi. Če pogledamo skozi zgodovino, vidimo, da tudi v Cerkvi nismo imuni pred tem pojavom. Jezus pa od apostolov ni zahteval neke slepe ubogljivosti. Oni so mu sledili zato, ker je bil do njih skrajno odkrit, brezkompromisen, odločen, obenem pa do konca spoštljiv in ponižen. On jih pokliče, a jim pušča vso svobodo. Te lastnosti moramo moški ponovno odkriti, tako v Jezusu, kot v sebi.

Kako nagovoriti moškega? Kakšna je moška govorica vere in doživljanja vere?

Do nedavnega sem bil mnenja, da so skupine za moške v Cerkvi le »modna muha enodnevnica«. Ko pa sem začel brati literaturo o moški duhovnosti, me je prevzela moč te govorice. Nekaj takega, kot če bi v tujem okolju zaslišal materni jezik in enostavno hočeš prisluhniti. Očitno je Cerkev skozi stoletja razvila neko duhovnost in oblike pobožnosti, ki so bližje ženski naravi: povezanost, vključenost, sprejetost, izročanje in priprošnja, prinašanje sočutja in tolažbe. To so potrebe, ki jih ima v družini pred očmi vsaka žena in mati. Tudi danes je tako, da je moški zares zaželjen in nenadomestljiv v župniji predvsem takrat, ko je treba npr. na cerkvi zamenjati streho, torej ko gre za konkretno delo. Nekako pa smo izgubili besede, s katerimi bi znali nagovoriti moškega v globini njegovega srca. Moški smo izjemno občutljivi na spoštovanje, svobodo, ne pustimo se nikomur ujeti. Če pa nas nekaj zares prevzame, smo pripravljeni za to tudi umreti. V bistvu moški ne živi zares svojega življenja, če nima pred očmi nekaj, za kar se je pripravljen žrtvovati. To hočemo najti.

Ali je svet »feminizma« in poudarjanja enakosti temeljnih razlik med spoloma odvzel moškemu vlogo voditelja v družini? Ali se morda zato umakne iz družine?

Feminizem je s prizadevanjem za večjo enakopravnost žensk naredil veliko dobrega tudi za moške. Moški se oblikuje ob ženski, če jo jemlje kot sebi enakovredno sogovornico. Feminizem je zašel, ko je začel vojno proti vsakršnim razlikam med moškim in žensko. Razlike so in bodo vedno ostale. Z njimi lahko živimo, če jih upoštevamo, ne pa zanikamo. Ali se je moški kot voditelj v družini začel umikati s pojavom feminizma ali že prej, ne vem. Dejstvo je, da danes mnogo družin trpi zaradi fizične in čustvene odsotnosti očeta. Moški je v družini voditelj, tako si je Bog družino zamislil. A s tem imamo težavo tako moški kot ženske: moški se bojimo prevzeti odgovornost voditelja, ker velikokrat ne znamo poslušati s srcem in nam je lažje sebe opravičevati; ženske pa se bojijo, da bodo ob možu voditelju izgubile kontrolo, ker pogosto ne zmorejo zaupati in stvari prepustiti iz svojih rok. Potem pa imamo, kar vidimo v družbi: moške, ki iščejo potrditev v službi ali drugje, ženske pa z njimi tekmujejo in tarnajo, da so doma za vse same. Oboji moramo ponovno odkriti Božji pogled na družino, kakor si jo je On zamislil.

V Svetem pismu je naloga mož posredovanje vere. Kako sodobnega moškega prebuditi v tej vlogi?

Živimo v času, ko ima vsak pravico, da živi, kakor mu paše. To nas je pripeljalo do tega, da si skoraj ne upamo zavzeti stališča do najbolj bistvenih vrednot v življenju, da ne bi slučajno prizadeli koga, ki živi drugače. Kot da je vsako stališče enako legitimno in enako pravilno. Živimo torej v nekem vzdušju »vseenosti«. Odrekli smo se prepričanju, da je mogoče resnico spoznavati, da je mogoče ljubezen in vero zares živeti. Tako se pogosto obnašamo tudi verni starši do lastnih otrok. Če rečem otroku: »Do birme boš hodil k verouku, potem pa se boš sam odločal zase,« istočasno sporočim, da vera meni osebno praktično nič ne pomeni in mi je vseeno, kako se otrok opredeli glede Boga. Zato je premalo samo reči: »Starši, posredujte svojo vero otrokom!« Vsak oče, vsaka mama si mora najprej odgovoriti na vprašanje, kaj njemu pomeni vera v Jezusa Kristusa. Mislim, da so danes skupine za moške tiste, ki pomagajo odraslemu moškemu, da pride do svojega osebnega odgovora glede vere v Boga.

Kako med sesalcem in likalnikom, športnem plezanju in strokovnem delu najti čas tudi za molitev in k njej povabiti vso družino?

Včasih se preveč obremenjujemo s tem, koliko časa bi naj namenili molitvi. Če delo posvetim Bogu, je tudi to molitev. Če med plezanjem premišljujem o sebi in svojem odnosu z Bogom, je tudi to molitev. Molitev je pogovor z Bogom, je srečanje z Njim. Vsekakor pa je naloga očeta, da v družini prvi da pobudo za družinsko molitev. Najlepši čas za to je pred uspavanjem, ko je dan končan in nas nič več ne čaka. Lahko skupaj molimo preproste molitve ali desetko rožnega venca, lahko pa molimo tudi s svojimi besedami. Odvisno od starosti otrok. Vendar če oče ne da pobude, se lahko mama še tako trudi zbrati otroke k molitvi, pa se bodo težko odzvali. Oče je pač duhovni voditelj družine.

Kaj za vas pomeni biti pogumen?

Pred časom sem iskal odlomke v evangeliju, ali je bilo Jezusa kdaj strah. Če ga opazujemo, kako se je soočal s farizeji in pismouki, s katerimi je bil neprestano v konfliktu, vidimo, kako je bil vedno pogumen, odločen, jasen in miren. Zavedal se je svoje moči, ki pa je ni nikoli zlorabil, ampak ga je v vsem ravnanju vodila ljubezen. Tudi farizejev ni sovražil. Poleg tega nič ni govoril ali delal iz sebe, ampak je vse delal tako, kakor mu je naročil Oče. Zato intuitivno verjamem nekako takole: če bom iskal Božjo voljo, potem bom našel mir, da se bom prav odločal in imel pogum, da vztrajam pri teh odločitvah, tudi ko bo težko.

Kaj izročamo potomcem?

Glavni članek, , , , , , ,

16.07.2017: 15. Nedelja med letom: Mt 13,1-23

Nekdo je prvič prišel v mesto, ki je bilo znano po dežju in močnem vetru. Ko se je naslednjega jutra zbudil, je deževalo. Deževalo je tudi dan kasneje in še vse ostale dni. Šel je ven, na kosilo. Med hojo zagleda otroka in ga iz obupa vpraša: »Deček, ali v tem mestu, kdaj preneha deževati?« Otrok mu odvrne: »Kako naj bi vedel, saj sem star šele šest let!«

Z današnjimi tremi berili bi zlahka praznovali nedeljo skrbi za okolje. Dež, sneg, semena, sejalci, plodna zemlja in pridno ustvarjanje, ki poraja sadove Duha. Vse omenjene teme so primerne za premišljevanje o skrbi za zemeljsko okolje.

Cerkev, še posebej pa papež Frančišek, nas večkrat opozarja, da je skrb za okolje pomemben del naše zavezanosti pravičnosti in bistveni del naše življenjske etike. Zemlja nam je bila zaupana kot oskrbnikom zato, da bi jo ohranili tudi za prihodnje rodove.

Blagor nam, če bomo zaradi tega omejili potrošnjo naravnih dobrin in spremenili svoje prednostne naloge glede energije in trga ter razvijanja okolju prijaznih industrij tudi za tretji svet. Večina izmed nas se zaveda, da tako neodgovorno kot počnemo sedaj, ne moremo več nadaljevati. Naš planet ne more zdržati takšne stopnje naraščajočega izkoriščanja. Vendar nima smisla kričati glede prihodnje škode v našem okolju, če pa danes nič ne storimo, da bi zemlji pomagali.

Pomemben je vsak droben korak, ki ga uspemo storiti: zavedanje okoljskih vprašanj, recikliranje in tudi manjša uporaba avtomobilov. Nekateri izmed nas lahko storijo še mnogo več. Glede okolja moramo zelo resno vzeti nase svoje krščanske odgovornosti.

Današnji evangelij nam predlaga kako se lahko odzovemo na novice o propadanju našega okolja.

Pri mnogih dejstva in diagrami o zemeljskem ekostistemu padejo na kamnita tla. Nismo sprejemljivi, da bi sploh prisluhnili nečemu, kar od nas zahteva spremembo življenjskega sloga in zmanjšanje našega udobja.

Pri drugih pogovori o okolju padejo med trnje. Krik zemlje v naši zavesti ne uspe pognati korenin in doseči naklonjenosti. Z drugimi izzivi in vprašanji mora tekmovati za našo pozornost. Prepričani smo, da vse to lahko počaka na naslednji rod, ki bo sposoben rešiti težave, ki jih povzročamo mi.

Nekaterim izmed nas nedavne raziskave in naš lastni občutek za okoljske spremembe potrjujeta, da strokovna mnenja padajo na plodno zemljo. Storiti hočemo in želimo vse kar moremo, da bi zemlja še naprej in za mnogo prihodnjih rodov obrodila svoje sadove.

Stara in nova zaveza sta polni poudarkov kako pomemben je naš odnos do zemlje. V prvi Mojzesovi knjigi je človeštvu naročeno naj skrbi za zemljo in si jo podvrže. Z omejenimi svetovnimi viri ne smemo ravnati neodgovorno in pri tem računati na prihodnje rešitve. Stiskaštvo in pohlep nista zastonj eden od sedmh smrtnih grehov.

Verujemo, da sta evharistično vino in kruh preobražena v Kristusa, ki je navzoč med nami. Naj evharistični darovi v nas uresničijo spremembo, ki nas bo usposobila, da bomo slišali zdihovanje stvarstva, ki nas kliče naj bomo previdni sejalci in odgovorni žanjci. Naj naše prizadevanja za pravičnost vedno upošteva potrebno skrb do zemlje, da bomo lahko potomcem izročili ploden planet. S tem kako se sedaj odločamo živeti, naj izročimo potomcem svet v boljšem stanju, kakor pa smo ga sami prejeli od prednikov.

P. Viljem Lovše

Prepoznati ga v ranah sveta

Glavni članek, , , ,

2. velikonočna, 23.4.2017, Jn 20,19-31

Običajno odlomek o nevernem Tomažu razlagamo takole: Jezus je s tem, da se mu je prikazal, skeptičnega učenca odrešil vseh dotedanjih dvomov o resničnosti svojega vstajenja: »neverni Tomaž« se je v hipu prelevil v verujočega. Je bil apostol Tomaž ob pogledu na Vstalega resnično enkrat za vselej rešen vseh svojih dvomov – ali pa mu je morda Jezus skozi svoje rane samo pokazal tisto edino mesto, kjer se iščoči in dvomeči resnično lahko dotakne Boga?

Tomaž je bil mož, odločen spremljati svojega Gospoda vse do grenke smrti; spomnimo se, kako reagira na Jezusove besede, da je treba iti k Lazarju: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!« Resno je vzel križ – in vest o vstajenju se mu je morda zdela kot preveč cenen happy end pasijonskih dogodkov. Morda je zato okleval in se ni hotel pridružiti radosti ostalih apostolov in je hotel videti Jezusove rane. Hotel je videti, ali »vstajenje« ne izvotli križa, šele potem mu je lahko izrekel svoj »verujem«. Ni »neverni Tomaž« na koncu smisla velike noči razumel globlje kot ostali? »Tomaževa nevera je naši veri v večjo korist kakor vera vseh drugih apostolov,« je v pridigi na to besedilo evangelija zapisal sveti papež Gregor Veliki.

Jezus prihaja k Tomažu in mu kaže svoje rane: Glej, trpljenje (nobeno trpljenje) ni ceneno izbrisano in pozabljeno! Rane ostajajo rane. Toda tisti, ki je »nosil naše bolezni,« je zvesto šel tudi skozi vrata pekla in smrti: in še naprej je (nedoumljivo) tu z nami. Pokazal je, da »je ljubezen potrpežljiva«, »velike vode ne morejo pogasiti l|ubezni in reke je ne morejo preplaviti«, »močna kakor smrt je ljubezen«- celo močnejša od nje. Ljubezen je v luči tega dogodka vrednota, ki je ne smemo prepustiti na milost in nemilost sentimentalnosti: pomeni silo – edino silo, ki preživi samo smrt in s prebodenimi rokami podira njena vrata.

Vstajenje torej ni »happy end«, ampak povabilo in izziv: ni nam treba niti ne smemo kapitulirati pred ognjem trpljenja, tudi če ga zdaj še ne znamo pogasiti. Ne smemo se pred zlom obnašati tako, kot bi moralo imeti zadnjo besedo. Ne bojmo se »verovati v ljubezen« tudi tam, kjer po vseh kriterijih sveta izgublja. Imejmo pogum proti »modrosti tega sveta« staviti na norost križa!

Morda je Jezus Tomažu s tem, da je prebudil njegovo vero z dotikanjem ran, hotel povedati: tam, kjer se dotakneš človeškega trpljenja – in morda samo tam! – tam spoznaš, da sem jaz živ, da »sem jaz to«. Srečal me boš povsod tam, kjer ljudje trpijo. Ne izogni se mi pri nobenem od teh srečanj. Ne boj se! Ne bodi neveren, ampak veruj!

»Vrata za nevernega Tomaža«, so vrata ranjenih. Zame ni druge poti, drugih vrat k Njemu, kot so tista, ki jih odpirata ranjena roka in prebodeno srce. Ne morem zaklicati »moj Gospod in moj Bog«, če ne vidim rane, ki sega v srce. Če je »credere« (verovati) izpeljano iz »cor dare« (dati srce), potem moram izpovedati, da moje srce in moja vera pripadata samo tistemu Bogu, ki lahko pokaže svoje rane.

Moja vera je eno z mojo ljubeznijo in nihče mi ne more vzeti ljubezni do Križanega, ki je odgovor na njegovo ljubezen do mene: Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni. Od te ljubezni, ki se legitimira s svojimi ranami. Nisem zmožen izreči besed »moj Bog«, če ne vidim njegovih ran! Tudi pred še tako bleščečo versko vizijo – če bi ji manjkale »brazgotine od žebljev« – bi se kljub vsej naklonjenosti le težko znebil dvomov, ali ne gre morda za iluzijo, projekcijo mojih želja ali celo za Antikrista samega. Moj Bog je ranjeni Bog.

Moja vera je namreč zmožna odložiti breme dvomov ter izkusiti notranjo gotovost in mir doma samo tedaj, ko koraka po strmi »poti križa«, ko gre proti Bogu skozi ozka vrata Kristusovih ran. Vrata revnih, vrata ranjenih, skozi katera bogati, siti in samozavestni, vedoči in »videči«, »zdravi«, »pravični«, »modri in previdni« ne bodo stopili, tako kot ne more kamela skozi šivankino uho.

Nimam pravice častiti Boga, če ne jemljem resno bolečine svojih bližnjih. Vera, ki bi hotela zapirati oči pred trpljenjem ljudi, je samo iluzija ali opij; pri taki vrsti vere bi bila Freudova in Maorova kritika povsem upravičena!

Pa še ena stvar je zelo pomembna: pri zaznavanju bolečin sveta se ne smemo omejiti izključno na »socialne probleme«, čeprav ta vrsta trpljenja upravičeno kriči k vesti sveta in vsakega od nas in njen glas ne sme biti preslišan. Niti za trenutek pa si ne smemo misliti, da smo s to življenjsko nalogo »opravili«, če pošljemo prispevek za človekoljubne akcije v Afriki ali damo miloščino beraču ali svoj volilni glas političnim programom s socialnimi poudarki, čeprav je tudi to pomembno. Vendar to ni dovolj: še veliko drugih, skritih bolečin je v notranjosti ljudi okrog nas. Ne spreglejmo pa niti neozdravljenih ran v nas samih – tudi z njihovim priznavanjem in zdravljenjem prispevamo k »zdravljenju sveta«; to je marsikdaj neizogiben pogoj za to, da bi lahko občutljivo zaznavali bolečine drugih in jim pomagali.

Jezus se je identificiral z vsemi majhnimi in trpečimi – torej so vse boleče rane, vse bede sveta in človeštva »Kristusove rane«. Verovati v Kristusa, smeti zaklicati »moj Gospod in moj Bog« – to lahko storim le, če se bom dotikal teh Njegovih ran, ki jih je tudi danes naš svet poln. Sicer samo v prazno in neučinkovito govorim: »Gospod, Gospod!«

Pred ranami sveta ne smemo bežati in jim obračati hrbta, moramo jih vsaj videti, se jih dotikati, pustiti, da nas prizadenejo. Če sem iz oči v oči z njimi ravnodušen, neprizadet, neranjen – kako potem lahko izpovedujem vero in ljubezen do Boga, ki ga ne vidim? Saj Ga potem resnično ne vidim! (povzeto po Tomaš Halik, Dotakni se ran: duhovnost neravnodušnosti, KUD Logos, 2010, 10-20).

Usmiljenje je vir življenja

Glavni članek, , , , , ,

img_20160722_10071833. nedelja med letom, Lk 21,5-19

Vsako življenje in tudi celotna zgodovina imajo svoj cilj ali konec. Jezus izreče še zadnje besede, preden ga zgrabijo in vstopi v trpljenje. Njihov ton je preroški in apokaliptičen. Zgodovino razlaga in razume na podlagi tega, kar se mu bo zgodilo. Jeruzalem ga ni sprejel, zato bo uničen. Sin človekov, ki bo sprejel smrt, se bo ob sodbi vrnil. V vmesnem času pa bo zgodovina razodela vso dramo in tragedijo, ki zaznamuje slepo in iztirjeno človeštvo. Kakor je Sin človekov lepo pričeval, tako bodo vsi, ki verujejo Vanj, sredi preganjanj poklicani k enakemu pričevanju.

Luka poveže napoved uničenja Jeruzalema z znamenji konca in neizogibnimi preganjanji. Čudno pa je, da nama z vsem tem ne zbuja strahu, ampak vliva zaupanje. Pravi nama: ne dovolita, da velikost in navidezna stabilnost stvari preveč vpliva na vas. Stvari nimajo lastne trdnosti. Ne dajta se prestrašiti mukam, ki zaznamujejo človeško zgodovino. Ne verjemita prerokom nesreče. Želje in bitke ljudi, drame in tragedije, ki dajejo zgodovini neizogibno težo, so zgolj okolje, znotraj katerega se odigrava neko drugo dogajanje, ki je drugačne narave. Na koncu se odpre novo obzorje, nov prostor. Odpre se večni čas, zaradi katerega ima vse, kar danes živiva, smisel. Za tistega, ki veruje v Kristusa, je vsa sovražnost časa in zgodovine, najsi bo osebne ali skupne, zgolj priložnost, da lahko pričuje. Jezus bo pred Očetom prepoznal vse, ki so njega prepoznali in priznali pred ljudmi. V preganjanjih lahko zajameva iz nepremagljive gotovosti, ki nam jo daje srečanje s Kristusom, ki je umrl in vstal. Preganjanje je vse, kar nasprotuje gotovosti tvojega in mojega srečanja s Kristusom, ki daje smisel vsakemu trenutku, ki ga živiva. Zakoreninjenost v Njem spreminja naše življenje in delovanje. Ne glede na to, kaj ali kdo zunanje ali notranje preganjanje povzroča, nama ne more pasti niti las z glave. Ta trditev ti verjetno zveni ironično. V njej je skrita vsa skrivnost neomajnega zaupanja!

Jezusu muke niso bile odvzete in smrt mu ni bila prihranjena. Uslišan pa je bil zato, ker je ohranil poslušnost Očetu in ljudem pričeval o Očetovi neskončni ljubezni do nas. Zaradi tega je dobil v dediščino večno življenje, ki se ga smrtna senca ne more več dotakniti. Nič se ne zgodi, ne da bi Bog hotel. Če verujem, da niti en las z moje glave ne bo padel, pomeni, da živim v popolnem zaupanju v Boga. Živim predan Božjemu duhu, ki ne dovoli, da bi nas karkoli iztrgalo iz zaupnosti s Kristusom. Duh ne prenese, da bi živela ločena od bratov in sester. Najini svobodi ne da dovoljenja, da bi živela zunaj ljubezni in svobode, ki jo je zaslužil Kristus.

Zato pravi Luka: »S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,19). Stanovitnost črpa iz modrosti, s katero znava varovati zaklad in vztrajati z Njim v globini srca, kjer naju nič in nihče ne more ogroziti. Je ena od značilnih lastnosti Jezusovega učenca, ki je najprej ubog, ker se zaradi Jezusa odpove vsemu, kar ima. Zato je sposoben odpuščanja in je potrpežljiv v preizkušnjah. Potrpežljiv je kakor seme, ki pade v dobro zemljo in obrodi sad. Jezus pravi, da so seme v dobri zemlji tisti, »ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad« (Lk 8,15). Zemlja sta tvoje in moje srce, ki sta dobra zemlja takrat, ko potrpežljivo prenašava preizkušnje in si ne pustiva iztrgati Besede, ki sva jo sprejela. Želim nama, da bi rasla v stanovitnosti.

p. Vili Lovše

Usmiljenje človeka uresniči

Glavni članek, , , , ,

28. nedelja med letom

img_20160725_171611Evangelist Luka nama govori o ozdravitvi desetih gobavcev, od katerih se je le eden vrnil in se Jezusu zahvaljeval. Gobavce je mučila bolezen, zaradi katere so bili izključeni iz skupnosti. Ko so od daleč videli Jezusa, so se ustavili in začeli vpiti. Izlili so mu vso svojo muko in ga prosili, naj jih ozdravi. Iskreno in resnično. Vseh deset zaupa Jezusu in verjame njegovi besedi. Po njegovem naročilu se gredo pokazat duhovnikom in so po poti ozdravljeni. Njihovo zaupanje je nagrajeno. Ozdravijo. Devet jih nadaljuje svojo pot k duhovnikom, kakor jim je Jezus naročil. Le eden se vrne, da bi se Jezusu zahvalil za ozdravitev. Tu pripoved razkrije svoj resnični domet. Ne gre za pripoved o čudežu, ampak za razodetje, ki mu sledi. Devetih se več ne omenja. Zadovoljni so s tem, kar so prejeli. Samo eden, tujec, Samarijan, se vrne. Znova hoče videti Njega, čigar besede so bile tako močne, da so ga ozdravile.

Bog ne skopari s svojimi darovi, čeprav ti in jaz njegove darove pogosto razlagava in razumeva kot nekaj, kar nama je dolžan: »Če je Bog res Bog, zakaj mi ne more dati tega ali onega? Mora mi dati. To mi pripada!« Kolikokrat Boga tožimo in obsojamo zaradi vsega, kar se dogaja v našem življenju. Oba pa tudi veva, da je takšna drža popolnoma neplodna in da je Bog ne hvali. Zakaj? Zato, ker je za vsem, kar prejemamo in imamo, za vsemi Božjimi darovi, skrit namen. Bog poziva tvoje in moje srce. Jezusov očitek devetim ozdravljenim gobavcem pove, kako smo za Jezusov poziv večinoma vsi gluhi. Slepi smo in ne dojemamo Božjega skritega namena. Dar, ki ga prejmemo, nas tako zmede, da se zapremo vase. Ostanemo gluhi in ne vidimo, za kaj je v resnici šlo.

Če pa se v nama prebudi in pride na dan slavljenje in hvaležnost, pomeni, da je srce zaznalo poziv in začutilo skriti Božji namen. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga/…/ in se mu zahvaljeval«. Srečanje med ozdravljenim Samarijanom in Jezusom pokaže, da ne gre več le za neko omejeno potrebo po zdravju, ampak da je v igri celotno človekovo srce in življenje. Jezus ga spodbudi: »Vstani in pojdi! Tvoja vere te je rešila.« Samarijan odkrije, da se ga je Jezus v resnici v srcu dotaknil in mu omogoča, da vse stvari dojema, čuti in doživlja drugače. Lahko gre in postane Jezusov učenec. Odslej naprej njegova vera v Odrešenika postane gotova pot, na kateri postaja odprt, solidaren in preobražen človek. Postaja uresničen človek. Da ga je rešila njegova vera, pa pomeni, da lahko sedaj živi iz srečanja z Odrešenikom, ki bo razsvetlilo vse življenje zato, ker se je dotaknilo srčnih globin in korenin. Vera omogoča vstop v Božje skrivnosti. Bog nama prihaja na pomoč. Uvaja naju v svoje kraljestvo, ki se razodeva v Jezusu.

Jezus pravi, da je samo Samarijan počastil Boga. »Počastil« pomeni »govoril resnico«. Pogosto govoriva resnične stvari, ne da bi govorila resnico. Ali če povem drugače. Praviva, da sva iskrena, a pogosto nisva resnična. Iskren sem, ko povem, kar čutim. Resnica pa je povezana s tem, kar sem, in ne s tem, kar čutim. Ko se zahvaliva za prejeti dar, s tem ne izraziva samo svoje hvaležnosti, ampak se dobro zavedava dobrote Njega, ki nam daje bivanje. Govoriti resnico vedno pomeni, da sva pred Njim odgovorna za svoje bitje. Prav te odgovornosti je devetim ozdravljenim gobavcem, ki se niso vrnili, manjkalo. Za Samarijanovo spreobrnjenje pa je bila prav njegova odgovornost za svoje življenje odločilnega pomena.

p. Vili Lovše

Neusmiljeni služabniki so nekoristni

Glavni članek, , , ,

27. nedelja med letom

gorcicno-zrno

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,5-10)

5 In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« 6 Gospod pa je rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi tej murvi lahko rekli: ‚Izruj se s korenino in se presádi v morje‘ in bila bi vam poslušna. 7 Kdo izmed vas, ki ima hlapca pri oranju ali na paši, mu bo rekel, ko se vrne s polja: ‚Pridi brž in sédi k mizi‘? 8 Ali mu ne bo marveč rekel: ‚Pripravi mi večerjo; prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem; potlej boš ti jedel in pil.‘ 9 Se mar zahvaljuje hlapcu, da je storil, kar mu je bilo zapovedano? Pač ne. 10 Tako tudi vi: ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ‚Ubogi hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti.‘«

Apostoli so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!«, ker niso bili sposobni odpuščati. Jezus pri svojem oznanjevanju veliko in na nov način vztraja pri božji zapovedi odpuščanja bratu ali sestri. Iz izkušnje oba dobro veva, da nisva sposobna odpuščati. Hkrati pa nama je jasno, da izgubljene nedolžnosti ne bova dobila nazaj drugače kakor s spravo, tako da bova odpustila in odpuščanje sprejela. Vedno znova. Od tega je odvisno, ali bova izkustveno Boga doživela ali ne. Doživljava, da ne moreva zares ljubiti, dokler nama Bog ne nasuje v naročje svoje nežnosti, ki ne gleda na lastne zasluge in pravice. Edino, kar od naju zahteva, je odkritosrčnost in preprostost, da priznava svoje grehe in ne iščeva izgovorov. S tem kaževa, da se ga nič več ne bojiva.

A naloga odpuščanja in življenja v spravi ni tako preprosta. Po eni strani zahteva od naju živo zavest, da sva grešnika, po drugi strani pa izkušnjo zaupnosti z Bogom. Težava je, da se nimava tako zlahka za grešnika. Zakaj? Zato, ker naju muči strah, da bova zavrnjena. Pa tudi strahu pred Bogom se ne moreva kar otresti.

Zato apostoli prosijo za vero. Ne za veliko ali malo vero. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno« pomeni: Dovolj je vera, ki jo imate, samo da je pristna in živa kakor seme, ki čeprav je zelo majhno, potem zraste v veliko rastlino. Cerkveni očetje razlagajo, da so ptice, ki gnezdijo na vejah, vse naše misli, ki jih Božje beseda privlači in v njej najdejo počitek. Božja beseda je bila namreč vsajena v tvoje in moje srce. Na koncu bo prežela vse, kar smo, in nas oplodila s svojo Božjo in neuničljivo močjo, ki jo nosi v sebi. Od nas se ne zahteva veliko ali malo, ampak iskrenost, preprostost in resnico.

To je edino, kar potrebuje služabnik iz Jezusove prilike, ki smo jo brali v evangeliju. Vendar lahko hitro opaziva, kako zlahka pademo v zahtevanje svojih pravic, tega, kar je pravično in bi morali imeti ter so nam drugi ali Bog dolžni dati ali narediti. V veri bi težko našli še kakšno bolj napačno držo od te! Življenje ni na strani tistih, ki ves čas nekaj domišljavo zahtevajo zase. Tudi Gospod čaka na vratih najinega srca, da se naučiva preprosto prositi in ne zahtevati, preprosto dajati in si ne domišljati, preprosto narediti in ne čakati, da nama drugi naredijo. To bova zmogla, ko se bova zavedala, da ni vredno iskati nekaj, ampak le Nekoga. Še več. Tega bova sposobna, ko bova sprejela, da naju je On že našel in nama služi. Le v milosti Njega, ki naju ljubi, spet odkrijeva, da sva lepa. Našla sva domačnost z Njim, ki naju je prvi ljubil in naju ljubi. On naju od znotraj navdušuje, da tudi sama ljubiva. Resnični služabnik je namreč Jezus, ki v popolni domačnosti in zaupnosti z Očetom služi vsem, da bi vse osvojil in pridobil za isto domačnost in zaupanje z Očetom, kot ju živi sam. On dobiva moč za svojo ljubezen iz domačnosti z Očetom. Enako velja tudi zate in zame, če sva njegova učenca ali nekoristna služabnika. Nekoristna pa nisva zato, ker bi nič ne storila. Nekoristna sva zato, ker ne glede na to, kaj in koliko delava, na noben način ne moreva zaslužiti spoštovanja in ljubezni Boga, ki je v priliki imenovan gospodar. Tudi k njegovemu bogastvu ne moreva ničesar dodati, ne glede na to, kako se trudiva. Nekoristni pomeni ubogi, preprosti služabniki in nič več. Prav v tem je najin resničen časten naziv: nočeva biti ali imeti ničesar drugega kot, kar za nas hoče Gospodova ljubezen.

p. Vili Lovše