Arhiv oznak: vera

Modrost od zgoraj je usmiljenje

13606783_1397979600217553_316107605488059910_n23. nedelja med letom

Jezus očara, a ne prevara. Njegove besede so jasne in nedvoumne: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.«

Ali midva lahko sprejmeva te Jezusove besede, če najinega srca ni dosegla modrost od zgoraj? Prav modrost od zgoraj omogoča, da se tvoje in moje srce odpreta skrivnosti Božjega Sina, ki razodeva sijaj Očetove ljubezni do ljudi. Če srce tega sijaja ne zaznava, je vse zaprto in odvratno, ovirano in odbijajoče. Ne pozabiva, da je modrost vodila stvarjenje vsega obstoječega sveta in vesolja. Pozna skrivnosti stvari, ker pozna Božje misli.

Pri oznanjevanju svoje dobre novice, ki to, kar pravi, tudi uresničuje, Jezus ne preskoči najine človeške narave, ampak nakaže njeno izpolnitev in uresničitev. Zakaj se nama torej Jezusovo govorjenje tako upira in je tako odbijajoče?

Odgovor na to vprašanje nosi v sebi človeško dramo in slavo. Vsak izmed nas hrepeni po dobrem, a v sebi nimamo kriterija, da bi znali to dobro tudi razločevati in se zanj odločiti. Nihče, ki je zdrave pameti, ne bo trdil, da družinska čustva niso dobra (med drugim o njih govori tudi četrta zapoved). Kdo pa lahko trdi, da so družinska čustva vedno in v vsakem primeru dobra? »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober,« je rekel Jezus. Naravno naklonjenost lahko presojava le v odnosu do vsem skupne poklicanosti k božji človeškosti, ki je naš cilj. Moč sijaja ljubezni, ki jo je Bog v Jezusu pokazal do vsakega izmed nas, določa našo poklicanost v človeškost. Jezus pravi, da je biti njegov učenec pred naravno ljubeznijo in naklonjenostjo do kogarkoli. S tem pokaže, da je temelj in izvir življenja v Božji ljubezni. Le ta je merilo razločevanja za vsako drugo stvar. A za človeško srce to ni samo po sebi umevno. Če hočemo živeti v polnosti, moramo umreti sebi. Nositi križ pomeni umreti svetu. S tem resnično vstopimo v vero, ki postane v Jezusu korenina našega življenja. Če hočemo narediti ta prehod, nenehno potrebujemo modrost od zgoraj. Poznavanje Božjih misli je vedno povezano z odkrivanjem resničnih korenin življenja. Odkritje Božje modrosti in na njivi skritega Zaklada vedno vsebuje notranje veselje. To veselje nama omogoča, da vsak dan znova zaradi njega prodava vse drugo.

Evangelist Luka pravi, da Kristusovega učenca prepoznamo po treh značilnostih. Prva je, da se odpove vsemu svojemu imetju. Drugi dve pa sta: popoln Kristusov učenec odpušča in z drugimi deli zastonjsko Božjo usmiljeno ljubezen in ostaja zvest v preizkušnjah, ker potrpežljivo živi mir. Imetje je vse, kar vzdržuje življenje. Imetje so dobrine in naklonjenosti. Vse te stvari učenec nič več ne živi samo iz sebe in zase, ampak v popolnem zaupanju v Boga, ki vse to podarja. V življenje resnično zaupava in ga okušava šele takrat, ko prenehava zaupati v dobrine in stvari. Če zaupava v dobrine, izgubiva zaupanje v življenje. Šele ko doseževa zaupanje v Življenje, lahko zares z veseljem uživava tudi dobrine. Jezus svojemu učencu razodeva in obljublja življenje. Tisto življenje, ki ga on sam živi in posreduje svojemu učencu. Učenčevo življenje izvira iz Jezusovega uresničevanja poklicanosti v Božjo človeškost. V Jezusu je človeškost popolna in izžareva Božjo ljubezen. Njegova človeškost nas usmeri k Bogu in od njega tudi midva dobiva vso moč in lepoto. Modrost, za katero prosiva, naj nama pomaga prav k temu: k človeškosti, ki kaže na to, da je Božji dar.

p. Vili Lovše

Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden tvojega usmiljenja

9. nedelja med letom

IMG_20160521_150240[1]Sredi leta in po zaključku velikonočnega časa, naju Cerkev znova povabi, da se kot kristjana iz poganstva, vprašava v čem je najina povelikonočna vera. O tej veri namreč govori današnji evangelij.

Ne smeva pozabiti, da so imeli takrat Judje vsa ostala ljudstva za drugorazredna, sebe kot izvoljeno ljudstvo, pa so smatrali za večvredne. Uresničitev obljube, da bodo vsi pogani prišli v Jeruzalem častiti Boga, ki ga bodo spoznali preko Judov, je bila oddaljena daleč v prihodnosti. Res je, da so že takrat živeli tujci, ki so se bali Boga. Kakor hitro so sprejeli judovsko vero so prenehali biti sovražniki. A kljub temu so jih držali na distanci in niso smeli vstopati v njihove hiše. Zaradi tega sam rimski stotnik Jezusa spomni, da ne sme vstopiti v njegovo hišo. S tem je pokazal kako močno spoštuje judovske predpise. Jezus to mejo upošteva. S tem nama evangelist pove, da bo šele po Jezusovem križanju v Jeruzalemu, vse človeštvo lahko postalo Božje izvoljeno ljudstvo. Hkrati pa želi pokazati, da življenje v polnosti kljub zunanjim mejam pride tja, kjer je vera. Resnični tempelj pravega Boga pa postane Kristusovo telo in njegova oseba. Pavel nama zagotavlja, da reši le vera v Jezusa Kristusa križanega, ki človeštvo obnovi s svojim sinovskim duhom.

Resnična vera je torej v zaupanju v moč Jezusove besede. V njem Gospod pokaže, da je usmiljen. Jezus je veliko Božje ime in močna roka, ki stori vse, za kar tujec k njemu kliče, kakor pravi prvo berilo iz Knjige kraljev. Ljubi prijatelje in dela dobro ter odpušča sovražnikom. Močna je do nas njegova ljubezen in njegovo usmiljenje, kakor moli psalm. Zato ozdravi sina poganskega stotnika. Stotnik je uradno za Jude sovražnik in grešnik, čeprav jim je zgradil shodnico. Kljub vsemu je stotnik dober do ljudi, kar pomeni, da je pripravljen sprejeti odrešenje. Veruje v judovskega Boga, a nima pravice, da bi bil v polnosti del izvoljenega ljudstva.

Pogani in oddaljeni lahko srečamo Jezusa v trenutku, ko doživimo, da sami sebi ne zadoščamo. Stotnik doživlja prav to nezadostnost in zato nama ga Jezus daje za zgled vere. Spomni se, da so mu drugi pripovedovali o Kristusu. Po njih je Kristus lahko prišel k njemu in enako lahko prihaja k nama, le z močjo svoje besede.

Začetek tvoje in moje vere je torej ugotovitev, da sva ujeta v zlo in omejenost, da sva tik pred koncem, da bova umrla in sva potrebna rešitve. Vera se rodi v najini potrebi, da bi se danes dobro počutila in da nama to počutje v prihodnje ne bi bilo odvzeto. Končnost, ki jo doživljava in se je zavedava, naju ves čas ogroža. V nama prebuja tesnobo, hkrati pa naju žene v nenasitno lakoto po življenju. Doživljava nenehno protislovje: sva praznina, ki jo lahko zapolni le Bog.

V skrajni stiski se obrne na Jezusa, a se hitro zave, da je ošaben: „Kdo sem jaz, da lahko zahtevam, naj Gospod pride k meni in stori kar ga prosim?“ Stotnik se globoko zaveda, da ni vreden, da bi Kristus prišel k njemu. Doživlja globoko spoštovanje do Boga in svojo majhnost pred njim. Prav ta drža še okrepi njegovo zaupanje v moč Jezusove besede. V njem se zgodi kvalitativni preskok vere. Sposoben se je odpovedati Jezusovi telesni navzočnosti. Zaupa, da je dovolj že njegova beseda, tudi če ni navzoč. Doživlja, da je Bogu vse mogoče. Zato ga Jezus postavi za zgled vere tudi nama.

Luka naju želi okrepiti v veri, da je Beseda zagotovo učinkovita, če ji zaupava. Če mu zaupava, imava enako zmožnost kakor Bog. Najina vera in zaupanje v Njegovo Besedo sprosti Božjo moč. Zato je tako pomembno, da vsak dan znova kličeva: Verujem, pomagaj moji neveri.

p. Vili Lovše

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

ALEŠ ČERIN – http://www.casnik.si/index.php/2015/11/16/obstajajo-pa-ocetje-ki-molijo-tam-doli/

father prayingNekje sem slišal: “Kjer moli oče, moli cela družina.” Ko sem slišal tale stavek, me je v resnici presenetil njegov pomen. Do takrat sem bil nekako prepričan, da je pravzaprav za versko vzgojo otrok in ohranjanje vere, bolj pomembna mama. Ali pa v naših razmerah stara mama. Nekje sem celo našel podatke iz neke raziskave, ki je pokazala, da veliko več ljudi ohrani vero v odrasla leta, če je v družini molil oče.

Molitev je za “babe”

Pred nekaj leti, ko mobilnih telefonov še nismo imeli, smo se (naša družina: midva in štirje otroci takrat stari nekako od 6 do 16 let) vračali s Krima. V gozdovih nad Podpečjo nas je zajela tema, izgubili smo se s poti. Tema je bila tako gosta, da nismo videli prav nič. Držali smo se za roke, najprej jaz, potem vsi štirje otroci, na koncu žena. Se spomnim, da je bila tema tako gosta, da sem z nogami tipaje iskal prehode. Korak za korakom smo se počasi prebijali po precej nevarnem kraškem terenu. Nismo vedeli, če sploh gremo v pravo smer. Ta male dva sta že malo “cmrgljala” … Prav vse nas je bilo strah. Takrat pa žena: “Usedimo se in zmolimo.” Niti na misel mi ni prišlo, da bi kaj ugovarjal v stilu “molitev je za babe”. Usedli smo se in neverjetno goreče molili. Vsi! Kmalu smo v daljavi zaslišali lajež psa, ki nam je pokazal pravo smer … O, kako Bog poskrbi!

Zadnjič sem imel v večernih urah, ko ljudje že pridejo s »šihta«, v manjšem kraju predavanje za starše birmancev, ki mu je sledil kratek sestanek s tehničnimi navodili za starše. Od 36 birmancev, se je predavanja udeležilo 27 mam (sem štejem tudi eno babico) in 1 oče. Pa še en možakar, ki je prišel od drugod, ter župnik. Razmerje med moškimi in ženskami je bilo torej 1 proti 9. Zdi se mi, da je to tudi kar dobra primerjava tudi glede molitve in odgovornosti za versko vzgojo. Tudi sicer se nam zdi, da je skrb za vzgojo, še posebej pa za versko, bolj “ženska reč”. Kje so očetje molivci, kje so očetje vzgojitelji?

Družine brez (vpliva) očetov

Očetje smo izginili iz življenj naših družin. Za vzgojo se zanimamo vedno manj. Ni več avtoritete očeta, ni več zgleda trdnosti, tudi ni zgleda očetove molitve. Očetov pravzaprav velikokrat tudi fizično ni več v družini. Po ločitvi namreč feministično naravnane socialne službe otroke večinoma dodelijo materi. Če že ne pride do ločitve, se moški velikokrat šlevasto umakne in v družino samo še hodi jest in spat. Prostorov za umik je pa veliko. Lahko je to kar šank, kjer se moški umakne v omamo alkohola in se raje kot s svojo lepotico, ukvarja z oblinami kelnarce. Umakne se lahko v pretirano ukvarjanje s poslom, kar je družbeno sprejemljivo in hvalevredno, lahko pa tudi v pretiran hobi, šport in tudi v pornografijo.

Mama se tako – kot ve in zna – trudi z vzgojo, a najkasneje v puberteti se zatakne. Mama velikokrat ne zmore sama postavljati jasnih meja (menim, da je za to bolj poklican oče), v naravnanosti “vse za ugodje otroka” ga scrklja, ne omogoči mu izkušnje nelagodja (dr. Viljem Ščuka pravi, da “spodbudo za neko dejavnost sprožijo čustva nelagodja, saj se želi človek že od nekdaj znebiti dolgotrajnega nelagodja”).

Otroci – največkrat sinovi – tako ostanejo tudi v pozna odrasla leta preprosto doma. Velikokrat se kot zajedavci pripnejo na mamo, uporabljajo njene storitve in zapravljajo njen denar. Če ni očeta, pa tudi, če oče nima moči, potem ni nikogar, ki bi parazita odstranil in ga brcnil v realnost življenja. Tako mama v kakršni-že-koli odsotnosti očeta vzgoji dečka pri štiridesetih, ki dejansko ni sposoben oditi “izpod njenega krila”, ki se ni sposoben zavezati v zvezo z žensko za več kot – malo pretiravam – eno noč, ki ni sposoben prevzeti polne odgovornosti za svoja ravnanja.

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

No, nekaj jih je tudi v naših krajih, a “tam doli”, v svetu, ki sedaj trumoma prihaja k nam, pa molijo praktično vsi očetje.

Sam imam izkušnjo iz svetovnega komiteja odraslih skavtov (dvanajst ljudi, od tega trije iz arabskega dela sveta, eden iz Indije, eden iz Avstralije, ena iz Kanade, ostali iz Evrope). Kolegi iz arabskega dela sveta so edini redno molili. Od osmih iz zahodnega dela sveta, sem edini šel v nedeljo k maši, drugim se ni zdelo vredno v nedeljo niti za eno uro prekiniti zasedanja. V ogromni cerkvi v bogati četrti Bruslja, sicer spremenjeni v dvorano za orgelske koncerte, nas je bilo v nedeljo zjutraj zbranih kakih 30 ostarelih vernikov.

Ko prosim ozdravitve, začenjam postajati kristjan

30. nedelja med letom, 25.10.2015, Mr 10,46-52

img_7802Po Jezusovih treh napovedih trpljenja se izkaže, da smo učenci slepi in nesposobni, da bi razumeli in videli Jezusa takšnega, kot on v resnici je. Glagoli, ki jih uporablja zgodba, so zelo intenzivni. Slepi Bartimaj na vratih Jerihe ne kliče, ampak kriči in rjove. Njegov krik je postal sinonim za Jezusovo molitev ali molitev srca. Plašča ne odloži, ampak ga odvrže. Ko zasliši, da prihaja Jezus, ne vstane, ampak skoči pokonci. V srcu je o Jezusu že premišljeval in ga poznal. A ni ga še videl v obraz. Ko ga zagleda, se takoj napoti za njim.

Kam pa ga Jezus vodi? V Jeruzalem. Kakor hitro ozdravi Bartimajevo slepoto, Jezus nadaljuje s slovesnim vhodom v Jeruzalem, kjer se dopolni njegova ura. Lik slepega Bartimaja postane simbol razpetosti človeškega srca in simbol odkritja Jezusa, ki je naša srca že osvojil.

Potem, ko ga je priklical in s kričanjem pritegnil njegovo pozornost, se slepi Bartimaj nanj obrne zelo spoštljivo in mu reče: »Rabbuni.« Ta beseda skriva v sebi neslutene globine. V evangelijih jo lahko zasledimo samo še na ustih Marije Magdalene po vstajenju. Ali si lahko predstavljaš notranjo držo, moč in čustva, s katerimi je Marija Magdalena izrekla to besedo po vseh urah Jezusovega velikega trpljenja, križanja in smrti, ki jim je bila priča. Beseda »rabbuni« nosi vso globino osebnega in zaupljivega odnosa z Jezusom. Magdalena in slepi Bartimaj z vsem srcem delita z Jezusom njegovo življenje in čutenje, njegovo hrepenenje in odločitve. Celotno Bartimajevo in Magdalenino življenje v vstalem Jezusu dobi novo in pravo smer. Gresta za Jezusom. Bartimajevo srce zagori zanj. Jezusova beseda: »Pojdi, tvoja vera te je rešila«, mu daje novo in drugačno moč. Vsako ozdravljenje, ki je sad vere, vedno postane hoja za Jezusom, hoja za njim, ki je pokazal, kdo je on in kdo smo mi, hoja za njim, ki je za vedno osvojil človeško srce.

Jeremija v berilu opisuje, kaj Bog čuti do svojega ljudstva: »Z večno ljubeznijo te ljubim /…/ moje srce bije zanj, zagotovo se ga usmilim /…/ Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. /…/ ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi.«

Ta Božji odnos do ljudi v Jezusu postane očiten. Zmedeno, a močno ga je zaznaval tudi slepi Bartimaj. Predolgo je moral trpeti, predolgo je moral čakati, predolgo je moral upati, da bi še omahoval: zato kriči, odvrže, skoči in gre za Jezusom.

Tudi Jezus že težko čaka, da se bo začela kazati moč Božje ljubezni do ljudi. Težko čaka, da pride v Jeruzalem. V tem svojem hrepenenju prepozna hrepenenje slepega, ga ozdravi in vzame za svojega popotnega tovariša. Postane videc ali priča Božje skrivnosti do človeka. V tem je smisel in cilj tudi tvoje in moje molitve: spet imeti srce, ki vidi razodevanje in uresničevanje Božje skrivnosti v našem življenju.

»Zato naj se veseli srce tistega, ki išče Gospoda. Iščite Gospoda in njegovo moč, vedno iščite njegovo obličje«, da vam bo pokazal svojo skrivnost ljubezni do človeka in boste lahko z njo sodelovali. V molitvi skupaj z Jezusom deliva njegovo naglico ali močno željo, da bi se začela Božja skrivnost do ljudi uresničevati. Le če iz vsega srca in brez kakršnih koli zadržkov kričiva, tako kot sta Bartimaj in kanaanska žena: Davidov sin, usmili se me!, bova okušala hrepenenje, ki žene Jezusa, da se približa vsakemu človeku in mu odpira Božjo skrivnost. Na tak način ozdravlja tvoje in moje srce in naju vabi, da delava isto v odnosu do svojih najbližjih.

p. Vili Lovše

Ljubezen je v dejanjih

WP_20150707_00715. nedelja med letom, 12.7.2015, Mr 6,7-13

V vsej dolgi zgodovini Izraela in Cerkve ter tudi drugih religij bi človeštvo že zdavnaj postalo žrtev lastnih utvar, če ne bi Bog ob pravem času poslal preroka, ki nas spet spomni na Božjo resnico. Ljudje si zlahka ustvarimo vero po lastnih merilih in koristih. Nič več ne služimo Bogu, ampak ga uporabljamo za dosego svojih in samovoljnih ciljev. Prerok pa oznanja, da je Bog prvi. Razkriva želje naših src in nam kaže pravo pot za njihovo uresničenje.

S tega vidika je največji prerok prav Jezus. Ima dvojno oblast:

Z Božjega vidika ima Jezus najprej oblast, da nam vsem pokaže resnično Božje obličje. Omogoči nama resnično spoznanje Boga. A prav zaradi tega se nama pogosto zdi njegova beseda neprijetna.

Gledano s človeške strani Jezus izpolnjuje najina najgloblja hrepenenja. Zadovolji lakoto po spoznanju ter resničnem in polnem osebnem odnosu z Bogom, seboj, bližnjimi in stvarstvom. V moči Svetega Duha nama in vsem podari svoje življenje.

Zato lahko danes skupaj z vso cerkvijo prosiva Boga: »Oče, naj nam bo tvoj Sin od vsega najbolj dragocen. On razodeva svetu skrivnost tvoje ljubezni in naše resnično dostojanstvo. Napolni nas s svojim Duhom, da ga bomo z vero in dejanji oznanjali svojim bratom in sestram.« Prosiva, da bi se Gospodovo obličje v vsem sijaju razodelo vsakemu človeškemu srcu, tudi tvojemu in mojemu. Sijaj Božjega obličja je njegova ljubezen do slehernega človeka, Očetov blagoslov, ki je vir tvojega in mojega dostojanstva in nedotakljivosti. Zunaj tega ni več ničesar, kar bi človeškemu srcu še lahko kaj pomenilo.

Očetov blagoslov zajema vse naše življenje, našo zgodovino in zgodovino vseh naših bratov in sester na zemlji. Jezus svojim apostolom zaupa poslanstvo, naj tudi oni razodevajo in omogočajo, da srca bratov in sester zaznajo Očetov blagoslov, se v njem ukoreninijo in se naučijo živeti v njem in iz njegove moči. Če se učiva živeti v blagoslovu in iz njegove moči, imava oblast nad nečistimi duhovi. Nihče nama ne more ukrasti miru, ki ga Očetov blagoslov ustvarja v najinih srcih.

Morda si opazil, da Jezus povabi učence, naj si pred tistimi, ki ne sprejmejo miru Očetovega blagoslova, otresejo prah s sandal. S tem jih seveda ne vabi k maščevalnosti. Vabi jih, naj rečejo: »Mir, ki ga vi niste sprejeli, nas ni zapustil. Lahko ga zavrnete, ne morete pa ga zaustaviti, da bi bil podarjen drugim. Če ostane z nami in če ga drugi sprejmejo, je to zato, da boste prej ko slej lahko tudi vi zahrepeneli po njem. Ne bojte se, mir je za vedno vaša dediščina.

Moč evangeljskega oznanila je moč Božjega miru, ki doseže vse. Njegov mir zdravi, prenavlja in vsem kaže sijaj lepote Božjega obličja, po kateri hrepenimo vsi ljudje, tudi ti, draga bralec in bralka. Učenci so odgovorni za to, da pokažejo, kako Božji mir potrjuje njihovo življenje. Le tako si bodo Božjega miru zaželeli tudi drugi.

Božja ljubezen se dotakne tistega, ki noče živeti v utvari, vidi svoj greh in prizna, da je Božji dolžnik. Božja svetost in sijaj njegove ljubezni do nas v nama postane želja po miru z vsemi, po solidarnosti s človečnostjo vseh. Poklicana sva biti preroka, oznanjevalca Božjega miru, ki ozdravlja in poživlja. Poklicana sva, da Božji mir živiva kot najbolj dragocen zaklad srca in razodetje lepote Božjega obličja v Jezusu.

p. Vili Lovše

Jezus pomiri vihar, da bi odprl srce za veselje življenja

12. nedelja med letom, 21.6.2015, Mr 4,35-41

jesus_calms_storm_christian_clipartPodoba, ki danes povezuje vsa berila pri maši je nevihta na morju. Tudi danes, ko so ladje veliko močnejše in trdnejše, mornarji dobro vedo kako strašno je biti prepuščen na milost in nemilost razburkanih morskih valov sredi nevihte. Zgodba o nevihti nama ni povedana zato, da bi nama povedala kako je Bog, ki obvladuje tudi morje, močan. Jobu Bog govori prav s pomočjo nevihte. A ne govori mu zato, da bi mu pokazal svojo moč, ampak zato, da bi povabil v skrivnost srečanja, ki mu bo odprlo srce za smisel življenja. Življenje je veliko bolj skrivnostno, kot sva pa ti in jaz pripravljena priznati.

Odlomek lahko razumeva na več ravneh. Dogodek je najprej del življenjske zgodbe učencev, ki so sprejeli, da bodo s svojim Učiteljem. Učijo se spoznavati Jezusa, ki se trudi, da bi jih počasi uvedel v svojo skrivnost. V istem dnevu, ki ga opisuje evangelist Marko v 4 in 5 poglavju Jezus v prilikah oznanja božje kraljestvo in stori nekaj čudežev. Jezusova reseda, ki v prilikah opisuje Božje kraljestvo in jih potem učencem posebej razlaga je ista, ki ima moč, da pomiri nevihto in morje, ozdravi obsedenega, krvotočno ženo in Jairovo hči obudi od mrtvih.

Ko so soočeni z njegovo močno besedo se jih globoko dotakne in se morajo vprašati: kdo je ta človek in kaj se dogaja? To je prvi pomen odlomka.

A odlomek je tudi del Jezusove življenjske zgodbe. On sredi nevihte na jezeru zaspi na krmi čolna. Učenci so prestrašeni in ga zbudijo. Ta dogodek ni omenjen zgolj kot kronika. Kakor je učence, želi tudi naju uvesti globlje v skrivnost Jezusove osebe. Od nevihte razburkano morje je simbol za vse sile zla, ki jih v življenju doživljava. Ne smeva pozabiti, da Bog gospoduje tem silam. Toda, kdaj bo Bog pokazal vso svojo moč proti zlu? Saj vendar midva doživljava, da zlo zmaguje. Bog pokaže vso svojo moč proti zlu v Jezusu, ki na križu umre. Prav njegova smrt vzame zlu vso moč. Njegovo smrt na križu očetje imenujejo spanje, kajti Jezus iz smrti vstane. Smrt nad njim nima več nobene moči.

Odlomek pa je tudi del najine življenjske zgodbe, še posebej, če slišiva, da Jezusov ljubeč očitek velja tudi nama: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Jezusove besede lahko tudi takole razumeva: zakaj vas je tako strah zla? Ali pa: Ali mi ne zaupate? Se bojite, da sem vas prevaral? Jezusov očitek je ljubeč. Dobro namreč ve, da je najino srce, ne glede na to kako močno hrepeni po življenju, strah živeti, ker se bojiva prevare. Potrebujeva kar veliko časa in let, da zaupanje v Jezusa in Boga postane najino trdno prebivališče. Če mi ne verjameš se ozri po apostolih. Hodili so za Jezusom, ga z veseljem poslušali, začudeno prisostvovali njegovim čudežem, pa mu kljub temu niso bili sposobni do dna zaupati in verjeti. Njihovo srce bo do konca iskreno šele po Jezusovem vstajenju. Dojeli bodo Jezusovo ljubezen, ki bo zaradi kesanja ter zaradi priznanja svoje bojazljivosti in nevere, rasla in krepila njihova srca.

Ob tem evangeljskem odlomku si midva lahko postaviva še eno vprašanje: zakaj je bilo učence strah? Kdaj naju zlo zgrabi in premaga? Vemo, da zlo preži znotraj nas samih in nas oplazi. Toda kdaj dobi prevlado nad nama? Današnji odlomek nama lahko odgovori. Učenci so pozabili, da jim je Jezus ukazal naj se s čolnom prepeljejo na drugo stran jezera. Jezus jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Vse kar to pomeni je zajeto v Jezusovem ukazu. Če učenci ne bi popolnoma pozabili, da jim je Jezus ukazal naj se prepeljejo na drugo stran, se verjetno zaradi nevihte in valov ne bi tako zlahka pustili prevarati strahu, zaradi katerega so doživljali, da so popolnoma sami in prepuščeni usodi.

Vera je namreč zaznavanje, da nismo sami, da smo v družbi in da smo znotraj zaveze. To seveda ne pomeni, da človeka ni več strah zla. A če se s tem zlom sooča v družbi svojega Gospoda je to popolnoma nekaj drugega. Tvoje in moje življenje je v resnici od znotraj in od zunaj prehod skozi velike valove. Če zaupava Jezusu in svoje življenje živiva v poslušnosti in zavezi z njim, potem ne bova dovolila zlu, da naju ugrabi in premaga. Z Jezusom nisva prepuščena na milost in nemilost velikim valovom življenja.

p. Vili Lovše

Vse, kar je, je znotraj Svete Trojice

Nedelja Svete Trojice, 31.5.2015, Mt 28,16-20

trinity

Izpoved vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha ni le izraz tega, kar so verni prepričani o določenih vidikih resničnosti, ampak izraža predvsem in najprej izkušnjo, ki je izraz omogočila. Gre torej za izražanje izkušnje, ne nečesa abstraktnega in neresničnega.

Začetek izpovedovanja veroizpovedi pri bogoslužju ima svoje korenine v velikem verskem izkustvu izraelskega ljudstva. Bog ni predmet, ki ga lahko spoznavamo, ampak je oseba, ki jo spoznavamo v odnosu. K Bogu ni mogoče priti z razmišljanjem, ampak tako, da v zgodovini odrešenja sprejmeva Božjo pobudo. Ko rečeva: »Verujem«, to najprej pomeni: blagoslavljam Njega, ki je to in to storil zame. Sprejemam in odgovarjam na zavezo, ki jo želi skleniti z menoj. Sem njegov prijatelj, dedič njegovih obljub in državljan njegovega kraljestva.

Z branjem Svetega pisma in bogoslužjem se v resnici spominjava Božjih pobud v prid človeka in človeštva. Midva in vsi ljudje sva poklicana, da prepoznava in sprejmeva Božjo ljubezen do sebe in vseh v zgodovini, ki postane sveta zgodovina odrešenja.

Praznovati ime Očeta in Sina in Svetega Duha pomeni prepoznati in sprejeti delovanje Očeta, Sina in Svetega Duha v svetu in v sebi. Trojica dela tako, da kaže svojo ljubezen in podarjanje vseh in za vse.

Vse, kar nam želi Bog povedati, in vse, kar za nas dela, najdemo v čudoviti molitvi očenaša, ki je povzetek skrivnosti Svete Trojice. Po Jezusu in v Jezusu se lahko skrivnosti Trojice odpremo, da nas navduši in povabi v začudeno češčenje. Samo če se čudiva in častiva, si lahko domišljava, da vsaj slutiva spoznanje Božjega obličja in njegove neskončne ljubezni do nas. Tisto, kar tebi in meni manjka, ko moliva očenaš, je verjetno prav globoka domačnost z Očetom, iz katere je Jezus to molitev zmolil in jo naučil moliti tudi učence. Le če naju vodi domačnost z Bogom, lahko resnično prideva do njega.

Pavel v Pismu Rimljanom razglaša, da so Božji sinovi (to pomeni tisti, ki Boga poznajo) tisti, ki jih vodi Božji Duh. To moramo razumeti takole: Duh, ki ga je Jezus poslal, naju vodi, da vstopiva v zavezo z Bogom, ki nama jo ponuja v Jezusu. Duh naju vodi, da v vsej srčni resnici razglašava očenaš in v skladu s srčno zmožnostjo deliva z Jezusom njegovo domačnost in poznavanje Boga Očeta v Svetem Duhu. Le na tak način lahko upava, da se bova držala Božjih zapovedi, kakor naju želi spomniti prvo berilo. Uresničevanje zapovedi predpostavlja izkustvo gledanja: Izraelci so imeli izkušnjo Božjega posega v Egiptu in na gori Sinaj, kristjani pa imamo izkušnjo domačnosti spoznanja Jezusa Kristusa, ki ga doživljava in je sposoben zadovoljiti vsako željo. Jezus nama omogoča resnično spoznati pravo Božje obličje in hkrati dopolni, da človeškost zasije v vsej svoji pristnosti. Zato pravi, da mu je bila dana vsa oblast v nebesih in na zemlji … »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« V resnici Božje zapovedi ne izhajajo iz moralnega imperativa, ampak so možnost za osebno zavezo.

Vse izhaja in je posledica Božje dobrotljivosti in dobrohotnosti do vsakega človeka. On rad išče človeka. Želi ga imeti za tovariša svoje ljubezni. V Jezusu ga je končno našel in v njem vse nas.

Oče je svoje zadovoljstvo in veselje nad Jezusom izrazil pri krstu in ob spremenjenju na gori. Obakrat je bilo slišati: »Ta je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel.« Očetovo veselje zajema vse človeške otroke, da bi njegova ljubezen izžarevala in bi jo lahko delil z vsemi ljudmi in vsakim posebej. Prav o tem nama danes govori skrivnost Svete Trojice.

p. Vili Lovše

Bog, strah me je sprememb

»Vem z2012-08-05 11.16.25a načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. 12 Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. 13 Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, 14 se vam bom dal najti, govori GOSPOD. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori GOSPOD. Pripeljal vas bom nazaj v kraj, od koder sem vas odpeljal v izgnanstvo« (Jer 29,11-14).

Ko sem bil pred leti v osebno zelo težkem prehodnem obdobju, sem začel moliti rožni venec bolj kot običajno. Sredi tega, se mi je nekega lepega dne kar naenkrat posvetilo zakaj mi rožni venec prinaša toliko tolažbe. Rožni venec sem molil medtem, ko sem se hotel prilagoditi novi nalogi. Molil sem ga zato, ker me je vračal domov. Vrnil me je v čas in kraj mojega otroštva, v katerem sem se počutil bolj stabilnega in gotovega. Svojih spominov o skupni družinski molitvi rožnega venca se skoraj lahko dotaknem. Spomnim se kako smo vsi klečali na lesenih tleh v naši leseni hišici. Drobna sveča je razsvetljevala temo. Spomnim se občutka jagod rožnega venca med svojimi prsti in melodije Zdrava Marija, Očenaš in Slava Očetu. V težkih časih prehoda sem se vrnil k rožnemu vencu zato, ker je bil skupaj z ostalimi katoliškimi obredi rožni venec pomembna povezava med mojo preteklostjo in sedanjostjo.

Sredi maše je tiha in drobna gesta katoliškega duhovnika, ki jo mnogi niti ne opazijo. Takoj po molitvi Jagnje Božje, duhovnik odlomi drobec hostije in jo vrže v kelih z vinom. Legenda pravi, da sega ta navada v čas prve cerkve. Dokler še ni bilo duhovnikov so kruh in vino lahko posvečevali samo škofje. Ker pa je bilo katolikov že toliko, da škof ni več uspel doseči vseh, so ustanovili službo duhovnikov. Na začetku so se ljudje te spremembe bali. Niso verjeli, da ima duhovnik oblast posvečevanja kruha in vina. Zato so pri škofovi maši sodelovali tudi mlajši možje. Takoj po posvetitvi je škof vsakemu izmed njih dal majhen košček hostije. Vsak od teh mladeničev je tekel na svoj konec mesta in vrgel drobec hostije v kelih s katerim je tam maševal duhovnik. Ta simbolična gesta je ljudem povedala, da obstaja le ena Žrtev (daritev) svete maše katere smo deležni vsi. Danes duhovniki še vedno vržemo delček hostije v kelih zato, da bi se spomnili tega dejstva. Spomni nas, da je maša, ki jo jaz obhajam v Ljubljani ista pri kateri sodeluje moj oče v Mengšu. Evharistija, ki jo moj sobrat Janez obhaja v Sibirij, je ista, ki jo sam obhajam kjerkoli pač že sem. Vsi, ki so bili pred nami in vsi, ki bodo za nami so deležni iste svete daritve.

Ko gremo torej v svojem življenju skozi različna težka obdobja, lahko vedno iščemo tolažbo v antičnih ritualih, ki nas povežejo z našim Bogom in Odrešenikom, ki je onkraj vsake spremembe. On je že vstali in me vključuje v svoje vstalo in poveličano telo. Pri vsaki evahristiji doživljam, da je moja smrt že premagana in vse zlo, ki me v življenju doleti in ga sam naredim. On je skala moje trdnosti. Evharistija je vračanje domov in zajemanje iz moči Doma, ki je Gospod. Na temelju te skale je mogoče zdržati vse zemeljske spremembe.

 Predlagani svetopisemski odlomki:

1 Mz 12,1-9: Bog pokliče Abrahama

Iz 42,1-16: Zapojte novo pesem

Iz 43,16-21: Glejte, nekaj novega delam

Iz 65, 17-25: Novo nebo in nova zemlja

Jer 18: Pečar

Jer 29,11-14: Poznam načrte, ki jih imam za vas

Mt 1,18-25: Jožefove sanje

Mt 7, 24-27: Zidaj svojo hišo na skali

Lk 1,26-56: Marijin zgodi se

Lk 19,1-10: Zahej pridi dol

Jn 20,19-20: Apostoli se skrivajo v dvorani zadnje večerje

Apd 10,9-33: Peter prvič sprejme »nečiste« jedi

Točke za molitev

Premišljujem ob besedah kardinala Newmana, ki so navedene v prvem stavku popotnice. Preudarjam dejstvo, da moram dovoliti spremembo v svojem življenju, če hočem še naprej Prosim Boga, naj mi pokaže mnoge milosti, ki mi jih lahko da le, če pritrdim in rečem »da« določeni ali tej spremembi.

V molitvi gledam nazaj na svojo preteklost in vidim, da so me časi, ko sem spremembe sprejel, zelo obogatili in mi pomagali dozorevati. Zaupam, da bo Bog tudi to spremembo s katero se sedaj soočam napolnil s svojo milostjo.

V molitvi poskušam priti do korenine svojega strahu. Kakšen bi bil v primeru te spremembe najslabši scenarij? V moči molitve ugotovim, da je večina mojih strahov neutemeljena. Svoji pameti dovolim, da pomiri moje prestrašeno in iracionalno srce. Tudi za strahove, ki se lahko uresničijo, v molitvi prepoznam, da bo Bog vedno z menoj in me varoval hudega. Vse svoje zaupanje položim Vanj.

V prehodnih obdobjih (obdobjih sprememb) se lahko naslonim na antične molitve in rituale cerkve, ki me vabijo, da v vseh spremembah svojega življenja lahko zaupam Bogu, njemu, ki se ne spreminja. On je skala, na kateri je zgrajena moja hiša. Zaradi tega sem trden in močan.

 Sorodne teme

Strah, obup, izguba, obotavljanje in zavlačevanje, zaskrbljen

 Besede za popotnico

»Rastem, če se spreminjam; popoln sem, če se pogosto spreminjam.« (kardinal Newman)

»Življenje je most. Prečkaj ga. Nikakor pa na njem ne gradi hiše.« (Indijanski pregovor)

»Dokler ne storiš nekaj več od tega kar že obvladaš, ne boš nikdar rasel.« (Ralph Waldo Emerson)

»Bedasta doslednost je škrat majhne pameti« (idem)

»Vsak dan naredi vsaj eno stvar, ki te plaši.« (Baz Lermin)

»Navada ali običaj brez resnice je zgolj stara napaka.« (Ciprian)