Arhiv oznak: veselo oznanilo

Zaradi Očetovega usmiljenja vam nič ne more škodovati

14. nedelja med letom

IMG_20160528_164637Kdo so dvainsedemdeseteri učenci, ki jih Gospod na svoji poti v Jeruzalem pošlje oznanjat? To so tisti, ki so srečali Jezusa. Kakor on si tudi oni odpočijejo le v Očetovi volji. Oče namreč hoče vsem ljudem pokazati, koliko mu pomenijo in kako lahko živijo svoje življenje, da bo večno zajeto v njegovo ljubezen. Učenci si sami najprej odpočijejo v miru, ki ga potem v Gospodovem imenu prinašajo drugim. Zaradi tega jih Gospod pošilja v paru in ne posamezno. Kajti kako lahko oznanjamo mir Božjega kraljestva, če ga ne živimo v odnosu z najbližjim? Nikogar namreč ne moreva povabiti, naj z nama deli Božji mir, če ta mir ni najprej postal vir vzajemne dobrohotnosti med nama. Vzajemna dobrohotnost med učenci je namreč znamenje sijaja Božje navzočnosti med učenci. Število dvainsedemdeset pokaže, da je Jezusovo oznanilo za vse narode.

Jezus vabi, naj prosiva Boga, da pošlje delavcev na svojo žetev. S tem ne trdi, da je število oznanjevalcev premajhno, ampak poudari, da je Bog tisti, ki skrbi za žetev. On se ne utrudi. Ob vsaki uri išče delavcev, kakor naju spomni prilika o delavcih v vinogradu (iz Mt 20).

Vabi naju tudi, naj prosiva, da bi nam Bog še naprej podarjal samega sebe po vseh tistih, ki so našli v evangeljskem miru počitek za svoje srce. Njegovo vabilo k molitvi pove, da gre za razodetje. Pri oznanjevanju evangelija se Bog sam približa človeku. To je skrivnost, ki je osvojila srca oznanjevalcev in bo osvojila tudi srca poslušalcev.

Cilj oznanjevanja je, da bi prišli do te stopnje, da oznanilo ne bi bilo več potrebno, ker bi vsi neposredno in osebno poznali Gospoda. To bo milost poslednjih časov. Za zdaj pa je tako, da oznanilo tistega, ki ga sprejme, usposobi za oznanjevanje. S tem Gospodov mir lahko počasi doseže vse.

Jezus pošilja učence kakor jagnjeta med volkove. Naroča jim, naj ne posnemajo volkov, ampak do dna in do konca ostanejo jagnjeta. Kajti le na ta način se bo v njih uresničilo to, kar se je v Sinu človekovem. Jagnjeta sva midva lahko le, če sva sprejela razodetje skrivnosti Božje ljubezni v Sinu.

A ne bojva se: Božja slabotnost je močnejša od vsakršne človeške moči. Učenec, ki živi veselje Božjega kraljestva, ne bo utrpel nobene škode. Ničesar drugega ne potrebuje. Ni mu treba računati na nobeno drugo stvar, le na Gospoda.

Le tedaj bo zares lahko vstopil v mesto ali hišo in prinesel mir, evangeljski mir, mir Božjega kraljestva: »Božje kraljestvo je blizu.« Ta milost se ne umakne tudi, če jo zavrževa in zavrneva. Zato je učenec povabljen, da otrese s sebe prah mesta ali hiše, ki ne sprejema veselega oznanila. Ne zato, da bi obsodil, ampak zato, da ne bi po nepotrebnem vztrajal s praznim človeškim prepričevanjem, ampak bi oznanjal naprej. Če bodo drugi oznanilo sprejeli, se bo lahko pokesal in ga sprejel tudi tisti, ki ga je najprej zavrnil. Lahko se bo odprl Božjemu daru, kajti Božje kraljestvo je že blizu. Tako je Bog hotel in tako je tudi storil. Božje kraljestvo je že navzoče v naši vesti in vesti vsega sveta.

Ko se učenci vsi veseli vračajo z oznanjevanja, jih Jezus povabi, naj se veselijo zato, ker lahko uživajo Božjo skrivnost, so lahko solidarni z Božjim čutenjem in uživajo veselje Božjega kraljestva.

Moč oznanila je odvisna od nalezljivosti veselja, ki ga doživljajo učenci. Resnični razlog za veselje je sodelovanje pri Božji ljubezni do ljudi. Jezus si ne da miru, dokler vsakemu izmed nas ne omogoči, da lahko zajemamo iz Božjega miru in veselja.

p. Vili Lovše