Arhiv oznak: videti Jezusa

Za kaj v resnici gre?

5. postna, tiha nedelja, 22.3.2015, Jn 12,20-33

DSCI0022Današnji evangeljski odlomek iz Janezovega evangelija se dogaja v zadnjem tednu Jezusovega življenja. Pravkar je slovesno vstopil v Jeruzalem. Novica o Lazarjevem vstajenju je dosegla vse. Pritekli so, da bi videli Jezusa in Lazarja. Blizu je bil velikonočni praznik. V Jeruzalemu je bilo veliko Judov in Grkov, poganov, ki so simpatizirali z judovsko vero in so se udeležili velikonočnega romanja v želji, da bi častili resničnega Boga. Njihova zahteva »hočemo videti Jezusa« je uvod v uro Sina človekovega. Vsi, Judje in pogani, bodo lahko videli odrešenje. Lahko bodo vstopili v novo in dokončno Božjo zavezo z ljudmi, ki je bila napovedana že od začetka sveta s podobo darovanega jagnjeta. Videti Jezusa pomeni videti Odrešenika, videti Boga, ki rešuje, videti prihajati Božje kraljestvo z močjo, videti sijaj Božje ljubezni, ki vse prežema in dopolnjuje. Ko se Jezus odzove na zahtevo poganov, da bi ga videli, oznani, da je prišla njegova ura, da bo umrl, in da bo poveličan. Pove tudi, da bodo imeli njegovi učenci enako usodo: »tam kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.« A to ne pomeni: jaz trpim, tudi vi boste trpeli; mene svet zavrača, tudi vas bo; jaz umiram na križu, tudi vi boste imeli svoj križ. Jezus poudarja: »jaz sem v Očetovi ljubezni, tudi vi boste; jaz sem priča njegove ljubezni v tem svetu, tudi vi boste; jaz izžarevam slavo Očetove ljubezni, tudi vi jo boste izžarevali; čim bolj prenašam krivico in nasilje, ne da bi se odrekel moči ljubezni, tem bolj Očetova ljubezen žari. Tako boste tudi vi. Na svet sem prišel zato, da se ta ljubezen pokaže vsem in vsem prinese življenje. Če boste z menoj, to velja tudi za vas.«

Z besedami: »ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi«, očitno namiguje na svojo smrt na križu, a tudi na usodo svojih učencev, ker bo tudi za njih veljala ista pot odrešenja: ko bodo povzdignjeni skupaj s svojim križanim Gospodom, ko bodo zaradi njega sprejeli mučeništvo v kateri koli obliki, tedaj bo njihovo življenje zažarelo, tedaj bodo ljudje doumeli, kaj njihova srca nosijo v sebi, in jih bo njihova ljubezen pritegnila.

»Vsi me bodo poznali« … »kajti njihovo krivdo bom odpustil« – to sta dve najbolj občutljivi fazi. »Kajti« izraža pogoj in čas spoznavanja Boga. Boga lahko spoznava samo tako, da okušava njegovo odpuščanje. Odpuščeno nama je samo, če priznava, da sva grešnika. Čim bolj je močno zavedanje, da sva grešnika, bolj globoka bo izkušnja odpuščanja in bolj poživljajoče bo srečanje z Gospodom, ki ga bova končno prepoznala v njegovi ljubezni do naju in vseh. Preizkus in dokaz, da zavest, da sva grešnika, ni zgolj sentimentalna domišljija, ki nima nobene podlage v resničnosti, pa so najini odzivi na krivico in nasilje, ki naju doletita s strani bratov in sester. Če se resnično zavedava, da sva grešnika, ne bova užaljena in prizadeta, niti ne bova postavljala nikakršnih zahtev po zadoščenju in opravičilih. Ne bova ostala nejevoljna ali zatrta ali žalostna. Kajti nočeva izgubiti izkustva odpuščajoče ljubezni, ki je postala resnični zaklad najinega srca. Tedaj je zaveza, ki jo je Bog sklenil z nama, resnično zapisana v srce. Tedaj bova s križanim Gospodom ostala povzdignjena. Njegovo odrešenje naju bo držalo v trdnosti in hkrati pritegnilo tudi najine brate in sestre. Ali ni to čudovito in hkrati dramatično? Ljubezen, v katere šolo sva povabljena, ni kak posladkan sentimentalizem iz mehiške telenovele, ampak je stvarna in ustvarjalna, življenjska in večna, vitalna in preobražujoča.

p. Vili Lovše