Arhiv oznak: vstajenje

Tudi moški imamo srce

3. velikonočna nedelja

Pripovedi o velikonočnih dogodkih imajo dva cilja: želijo nama pokazati resnico Jezusovega vstajenja, ki se nam danes zdi nemogoča ali celo utvara, ter odpreti najino srce za razumevanje Svetega pisma. Jezusovo vstajenje namreč celotnemu Svetemu pismu daje čisto drugo težo in dokončnost.

Tudi ti in jaz sva lahko deležna moči vstajenja, ki se imenuje »slava«. Lahko se naučiva prepoznavati vstalega Kristusa in živeti v njegovi družbi. Saj nama sam zagotavlja: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Sredi vsakdanjega življenja lahko ponotranjiva isto počelo življenja, ki je vodilo Jezusa. On je priča Očetove božje ljubezni do nas ljudi. Proti njemu in Očetovi ljubezni smrt nima nobene moči.

On je umrl in vstal in je sedaj živi. On nama in vsakemu lahko da življenje, ki ni več podvrženo smrti, ki več ne beži pred smrtjo in pred življenjem.

Prosiva danes Boga, da bi si želela sodelovati pri moči vstajenja. Živeti iz moči vstajenja namreč ni samo po sebi umevna pot. Po njej ne more nihče hoditi sam in zgolj v moči svojih slutenj in iznajdljivosti.

Zato je tako pomembno, da dojemava Sveto pismo in se spreobračava. Spreobrnjenje je namreč pot do vstajenske moči. Apostol Peter nama pravi, da sta kesanje in spreobrnjenje sad priznavanja Božjega delovanja v Jezusu, človeku, ki so ga zanikali, obsodili, usmrtili in je sedaj Vstali.

Priznanje, da je bil Jezus obsojen in usmrčen, je priznanje lastne krivde v odnosu do Boga. Njegovo ljubezen vsi po vrsti zaničujemo. Zaradi krivde imamo mnogi v srcu globoko bolečino, ki naj bi nam pomagala prepoznati in priznati pred Križanim, da je on resnično pričevalec Očetove ljubezni in da je ta zelo velika.

Ko z bolečino in nežnostjo zreva Nanj, ki je bil preboden, lahko počasi kakor v ogledalu odkrijeva svojo lastno resničnost. Grešnika sva, ki nista hotela upoštevati Božje zaveze. Grešnika, ki zaničujeta Božjo ljubezen. Hkrati pa sva odrešena človeka. Odrešena zato, ker lahko končno gledava Božjo ljubezen, ki se nama je pokazala in nama podarja nove koordinate za najino življenje.

Da bi sprožila v nama takšno notranje zaznavanje in ga potrdila, nama Cerkev bere Sveto pismo in ga razglaša pri vseh bogoslužjih. Cerkev dobro ve, da je Sveto pismo vodič za udeležbo pri moči vstajenja.

Zelo pomembna podrobnost je, da lahko samo Jezus odpre našo pamet in naše srce, da lahko umevamo Sveto pismo (prim. Lk 24,45). To stori potem, ko je vse tisto, kar se v Svetem pismu nanaša nanj, tudi dopolnjeno in uresničeno. Vse do tedaj Sveto pismo ni moglo biti popolnoma odprto. A tudi danes, čeprav je v Jezusu odprto, nama na nek način Sveto pismo še vedno ostaja zakrito, kajti ni še dopolnjeno vse, kar se nanaša na celotno Kristusovo telo, ki je On kot glava in mi kot udje. Manjka še trpljenje tistih, ki v njegovem imenu pričujejo ljudem o Božji ljubezni. Manjka še nekaj izžarevanja sijaja Božje ljubezni do vsakega človeka in vseh ljudi.

Zaradi tega nam manjka tudi nekaj razumevanja Svetega pisma, ki je izraz te Božje ljubezni. Če to velja za vso Cerkev, velja tudi zate in zame. Ko se bo Gospod vrnil, bo dokončno razodel Sveto pismo. Takrat bomo vse videli in razumeli v sijaju njegove dopolnjene in uresničene ljubezni do vseh in vsakega izmed nas. Ob njegovi vrnitvi najino trpljenje, ki je kot brazgotina na Kristusovem telesu, ne bo več izražalo cene za ljubezen, ampak samo slavo in veselje ljubezni. Cena in slava se nanašata na isto telo, na isto osebo, na iste dogodke, ki jih bomo končno doumeli s srcem.

Vstopamo v najpomembnejši teden cerkvenega leta

Vstopamo v najlepši in najpomembnejši teden cerkvenega leta. V dramo našega odrešenja in življenja. Pred nami je teden globoke prenove. Ko gledamo kako je Bog v Kristusu premagal moč teme v naših srcih in v našem življenju, lahko znova obnovimo svoje krstne obljube. Najpreprostejši način molitve v tem tednu je slediti berilom. Prosimo za odprtost in sprejemljivost. Pripravljeni smo slediti in sprejeti kar nam bo Bog podaril po Jezusovi zgodbi. Na tak način vstopamo v Kristusov način molitve in življenja. Dovolil je, da je za njegovo pot poskrbel Oče – Tvoja volja naj se zgodi. Naj nas besedila popeljejo na to pot. Bodimo pozorni na podrobnosti in se izročimo poti. Ne polnimo molitve s preveč lastnega razmišljanja ali prošnjami, kajti naš nebeški Oče ve, kaj potrebujemo. Na začetku vsake molitve prosimo zgolj za milost tega tedna: spoznati in vzljubiti Kristusa, ki izpolnjuje Očetovo voljo in ljubezen do vseh in vsakega posebej. Hrepenimo, da bi bili pritegnjeni globlje v skrivnost Kristusovega življenja in ljubezni. Ko berem pripoved o Jezusovem trpljenju po Mateju se lahko na začetku velikega tedna prvič v celoti dotaknem te skrivnosti.

Za trenutek pomislim, kaj vse se dogaja med cvetno nedeljo in velikim petkom.

Na cvetno nedeljo se zdi, da ima Jezus še vedno nadzor nad dogajanjem. Točno ve, kaj je potrebno storiti. Svoje najbližje prijatelje pošlje, da pripravijo vse kar je potrebno. Če si ti sam eden izmed teh najbližjih prijateljev, kako se odzoveš na Jezusovo povabilo?

Množica ga navdušeno pozdravlja in slavi. Vsak ima pri tem svojo vlogo. Kako se počutiš pri tem nepričakovanem dogodku, če si eden izmed množice in vse to opazuješ? Kaj delaš?

Ob robu scene so rimski oblastniki, ki jih sredi takšne množice skrbita red in disciplina, da stvari ne uidejo z vajeti. Če izgubijo nadzor, so posledice lahko uničujoče. Kaj doživljaš, če se postaviš v vlogo rimskega vojaka in poslušaš ves ta hrup in vzklikanje?

Na koncu premisli, kaj vse to dogajanje, ki si ga opazoval pomeni Jezusu? Kako on doživlja vse kar si gledal?

Potem, ko si se postavil v vlogo učencev, množice, rimskih vojakov in celo Jezusa, na koncu spregovori z Jezusom o tem kar si videl in dojel. Kaj ti on odgovarja?

Cvetna nedelja, 9.4.2017, Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po Mateju

Spomnim se, da smo v moji rodni župniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj opravljali tudi javna izkazovanja svoje vere ali procesije. Za nas otroke so bile dolge in dolgočasne, toda mimogrede smo dobili občutek in zavest, da pripadamo nečemu velikemu, pomembnemu. Dobili smo izkušnjo, da je naša vera takšna, da jo lahko drugi tudi vidijo in slišijo.

Bistvo procesije ni hoja pod baldahini, nošenje monštrance in razkazovanje drugim. Procesija je obred prehoda. Večina kristjanov opravljamo le male procesije (prehode): najprej nas prinesejo h krstu (ali gremo sami, če smo odrasli), nato pridemo k obhajilu, birmi, poroki in pogrebu. V vsakem od teh trenutkov se uresniči določen prehod in ven gremo drugačni kakor pa smo prišli noter.

Procesija na cvetno nedeljo je edina, ki jo cerkev še vedno priporoča vsem katoličanom. V njej se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem, da bi v svojem sedanjem življenju tudi sami opravili prehod. Procesija se začne v evforiji in konča s smrtjo in vstajenjem. Pove nam nekaj, kar bi naj vsak izmed nas moral vedeti in živeti: življenjski princip nas in vsega stvarstva je nenehen  prehod iz smrti v življenje. Če hočemo nekaj novega ustvariti, moramo nečemu staremu umreti. Mi to doživljamo kot trpljenje. Ljubezen se vedno podarja, da vzkali nekaj novega. To je v jedru stvarstva in ljubezni, ki ga oživlja.

Matejeva pripoved o Jezusovem trpljenju je zelo trda do Judovskih voditeljev. Celoten evangelij je bralca ali poslušalca pripravljal na ta trenutek. Matej pokaže, da Judje navkljub Mojzesovi postavi, ki so jo imeli pred seboj, niso bili sposobni prepoznati Kristusa. Slepi so bili, ker ni ustrezal njihovim predstavam o Mesiji. Množica ga je v Jeruzalemu sprejela kot mi danes športnega zvezdika in ga vzela za svojega. Ob koncu tedna so voditelji ljudstva (duhovniki in starešine) vso to nad Jezusom navdušeno množico zmanipulirali in z njo prisilili Pilata, da je dal Jezusa križati. Jezus v vsem tem procesu, ki je potekal od oboževanja do sovraštva množic, ni spregovoril niti besede. Njegov molk je oglušujoč.

Na svoji poti vere naj bi bili vedno pozorni, da ne postanemo del zmanipulirane množice. Nebrzdano navdušenje množic nas lahko žene na kraje, med ljudi ali v početja, ki jih običajno nikdar ne bi izbrali ali storili. Na tak način danes z nami manipulirajo številni novodobni guruji in prevaranti vseh vrst. Če ne verjamete odprite strica googla in si poglejte ponudbe raznih čudnih »duhovnosti«. Preko medijev in oglaševanja zlahka postajamo sužnji trenutnih izkoriščevalskih ideologij, pravil oblačenja, pravil prehranjevanja. Hipoma smo žrtve tega, kar je »moderno« in »in«. Z nevrolingvističnim programiranjem nam mediji določajo naš pogled na dogajanje v svetu in med nami. Pokažejo nam koga moramo sovražiti, kdo je kriv za lumparije in še in še. Gospodarji vojne nas prepričujejo, da smo za vse krivi kristjani in muslimani in ustvarjajo vzdušje, da bodo lahko po velikem konfliktu prepovedali oboje. Vsakič ko kupimo nekaj, kar smo videli pri nekom drugem, smo zgolj zmanipulirana masa. Vsajene so nam bile umetne potrebe in mi smo postali sužnji. Zgodba cvetne nedelje je tudi zgodba manipulacije množic s strani legitimnih oblasti, ki je lahko za mnoge osebno tudi začetek duhovne smrti. Množična histerija pogosto popolnoma iznakazi naše prioritete, odpihne zdravo presojo ali kmečko pamet in lahko ogrozi tudi naše življenje.

Kaj je torej zdravilo zoper manipulacijo od zunaj? Kako lahko znova pridobimo zdrav občutek za kar je res pomembno in potrebno? Kako se lahko upremo miselnosti histerične »množice«, »javnemu mnenju«, ki je prevečkrat le linč in laž? Kako lahko živimo vrednote za katere vemo, da so prave? Jezus nam v Matejevem pasijonu odgovarja prav na ta vprašanja. S kontemplativno držo sredi maničnega ritma moderne kulture. Z osebno molitvijo za pogum, da bi lahko sredi histerije ali norosti (ne)kulture odkrivali to kar Bog dela vsak hip, za vsakega in po vsakem in za vse. S pogovorom v skupinah, kjer si delimo osebno izkušnjo in je vsak enakovreden, slišan, sprejet, spoštovan in dragocen.

Veliki teden je letni obred prehoda, da v veri vsako leto naredimo korak globlje v hoji za Kristusom ter tudi sami postajamo Kristus sredi tega sveta in zanj. On ni rekel naj ga častimo, ampak naj za Njim hodimo in iz njega živimo. Naj bomo kakor žarnice, ki so privite v pravi vtičnik. Sredi tega sveta in zanj. Zato potrebujemo tišino in odmik, da nam s svojim molkom oglušujoče spregovori na srce in razjasni naše prioritete. V kulturi, ki ljubi prazno in lažnivo besedičenje (glavni mediji) je molk in odmik vir istovetnosti in svobode od suženjstva za ustvarjalnost. On, molčeča Beseda, okrepi srce za ljubezen v dejanjih, ki so najmočnejša govorica. On je prehod.

Močan v krhkosti

Velika noč, 5.4.2015, Jn 20,1-9

621Kristus je vstal. Veruješ? Zaupaj veselju nad večnim smislom in dragocenostjo našega življenja.

Pripoved Jezusovega trpljenja po Janezu se prične s čudovitim stavkom: »Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Evangelist ne reče, da nas je Jezus ljubil do konca svojega življenja. Trdi, da nas je ljubil, dokler se ni v vsej moči in vsem svojem sijaju pokazal cilj, zaradi katerega ga je Oče poslal. Ljubil nas je do konca, dokler se Božja ljubezen do vsakega človeka ni razodela v vsem svojem sijaju. Poudarek ni na Jezusovi požrtvovalnosti in pogumu sredi preizkušnje, ki ju je Jezus v obilju pokazal. Poudarek je na nedoumljivi Božji ljubezni, ki preko Jezusa končno osvoji človeška srca za življenje.

Jezus je Gospod, ker je postal pokoren vse do smrti na križu. Oče je Jezusa uslišal zato, ker je omogočil, da je zasijala v vsem svojem sijaju brezmejna Očetova ljubezen do ljudi. Blagor človeku, blagor tebi in meni, če v tem trpečem človeku vidiva in prepoznava Božjega Sina, pričevalca Očetove božje ljubezni do nas. Blagor tistemu, ki ga pohujšanje križa ne zlomi, ne pokvari in ne loči od Boga in ljudi. Blagor tistemu, ki ima izurjeno in prodorno duhovno inteligenco, da v Jezusovem trpljenju odkrije skrivnost Božje ljubezni do vsakega človeka in sprejme dinamiko večnega življenja, katero Jezus razdeli z nami v moči daru Svetega Duha.

Zakaj torej trpljenje, čemu smrt? Čemu v Jezusu vsa ta bolečina in v nas tako trdovratno upiranje, da nočemo videti in sprejeti? Njegovo trpljenje in smrt nam pripadata na enak način, kot nam pripadata trdosrčnost in odpor, krivica in izdaja. Dogodki, ki se jih spominjamo in pripovedujemo v teh dneh, zaznamujejo našo, najino zgodovino, ker razodevajo njen smisel in ker pokažejo življenjsko dogajanje, ki se vpliva na najbolj skrito kamrico tvojega in mojega srca.

Radost vstajenjskega dne je toliko močnejša, kolikor bolj popolnoma sva pokorna ljubezni.  Živeti v vstalem Gospodu pomeni  sprejeti njegovo ljubezen tako, da v nama postane korenina življenja in kriterij za razločevanje dobrega. Postane najvišji cilj bivanja in delovanja. Da bi najini srci približal k sebi, je Bog odložil svojo moč in postal slaboten. Božja slabotnost ne razkriva le njegove neskončne ljubezni do tebe in mene. Kaže tudi najino globoko hrepenenje in potrebo po izpolnitvi. Midva ne moreva odkriti globin lastne človeškosti, če ne sprejmeva Božje slabotnosti v Kristusu. Vse, kar ostane zunaj te slabotnosti, se na koncu izkaže kot utvara, ki nama povzroča še več trpljenja, sprtosti, besa in sovraštva.

Vse je podrejeno Božji slabotnosti in uboštvu. Zunaj te slabotnosti ni mogoče najti življenja. Blagor človeku, ki je doumel to skrivnost. Naj padejo utvare. Naj se najinega srca globoko dotakne razodetje Božje slabotnosti, da bo oživelo in zaživelo z veseljem. Naj prejme življenje, resnično življenje, ki nikdar ne premine. Tako veselje ne bo pobegnilo iz skrite kamrice najinega srca. Gospod je vstal. Zares je vstal. Veseliva se!

P. Vili Lovše DJ