Čeprav ste v petek zvečer vzeli življenje izredni osebi – ljubezni mojega življenja, moji ženi – ne boste deležni mojega sovraštva. Ne vem, kdo ste in nočem vedeti. Ste mrtve duše. Če nas je ta Bog, za katerega ste v svoji zaslepljenosti ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene tudi ena rana več v njegovem srcu.

Če nas je ta Bog, za katerega ste v svoji zaslepljenosti ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene tudi ena rana več v njegovem srcu.

Ne, ne bom vam naklonil daru svojega sovraštva. Želite si ga, a če bi se odzval na sovraštvo z besom, potem bi bil žrtev iste nevednosti, ki je vas naredila to, kar ste. Želite, da bi bil prestrašen, da bi na svoje sodržavljane gledal z nezaupanjem, da bi žrtvoval svojo svobodo za varnost. Izgubili ste.

To jutro sem jo videl. Končno, po nočeh in dnevih čakanja. Bila je ravno tako lepa kot tisti petek zvečer, ko se je odpravila od doma. Kot pred dvanajstimi leti, ko sem se neskončno zaljubil vanjo. Seveda sem zaradi bolečine sesut – da, to malo zmago vam priznam –, toda bolečina ne bo dolgo živela. Vem, da bo žena z nami vsak dan in da se bomo znova srečali v raju svobodnih duš, kamor vi nikoli ne boste imeli dostopa.

Ostala sva dva, jaz in moj sin, a močnejša sva od vseh vojsk sveta. Nimam več časa, da bi vam ga posvetil. Moram se pridružiti Melvilu, ki se ravnokar prebuja iz dnevnega spanca. Komaj 17-mesecev ima. Pojedel bo kosilo kot običajno in se šel igrat. In vse življenje bo za vas grožnja, ker bo srečen in svoboden. Ker ne, tudi njegovega sovraštva ne boste dobili. 

Video:
“I won’t give you the gift of hating you” – Antoine Leiris