Arhiv oznak: vztrajnost

Zakaj nenehno moliti?

29. nedelja med letom

Zakaj Bog, če zares je, ne poseže takrat, ko zlo uničuje svet? Najino človeško življenje je dramatično, ker sva zaradi krivic in nadlog nenehno na preizkušnji. Še večja drama je v tem, da nama krivice in nadloge lahko preprečijo, da bi gledala Boga in mu zaupala.

Največja muka in nadloga za človeško srce je namreč razočaranje nad Bogom. Največja muka je izguba upanja in bolečina, da nismo ljubljeni. Bogoslužje naju vabi, naj zaupava Bogu, kajti njegov načrt ljubezni do ljudi, ki ga je v vsem svojem sijaju pokazal v Jezusu, je večen načrt in ga nobena stvar ne more uničiti ali preprečiti.

Bistveno vprašanje za naju je torej naslednje: Kako lahko prepoznava njegovo ljubezen? Kako naj tako močno zaupava v njegovo ljubezen, da v preizkušnjah ne bova izgubila vere? Zato Jezus v evangeliju govori o tem, kako se Bog hitro odzove in pravično poskrbi za svoje izbrane. Priliko pripoveduje v odgovor na dve vprašanji, ki so mu jih prej zastavili: prvo vprašanje se glasi: Ali je mogoče Božje kraljestvo videti? Drugo pa: Ali bo Sin človekov prepoznan in priznan? Če Božje kraljestvo ne prihaja na tak način, da bi zbujalo pozornost, to pomeni, da se ga bomo morali naučiti zaznavati in prepoznavati. Za Sina človekovega pa Jezus pravi, da bo moral veliko trpeti in biti zavržen. To pomeni, da ga ne bo mogoče videti na tak način, kot pričakujemo. Če ga bova hotela prepoznati, se bova morala tega naučiti. Naučiti se bova morala zaznavati njegovo navzočnost, lepoto in moč.

Kako? Z vztrajno molitvijo. To evangelist Luka na začetku prilike o krivičnem sodniku in nadležni vdovi posebej poudari. »Povedal jim je priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«. Učenci, ki zaradi zvestobe Kristusu doživljajo preganjanje, se sprašujejo: »Zakaj Bog odlaša? Zagotovo bo uveljavil pravico, toda kdaj? Bog mi bo pomagal proti grehu, a zakaj se moram tako truditi? Ali se bo mogoče upirati do konca? Prilika odgovarja na vsa ta tesnobna vprašanja.

»Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

Bog ne pusti čakati, ampak brez odlašanja usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Bog takoj usliši vsako srčno hrepenenje, ki se ne zadovolji s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče Boga samega ter domačnost in zaupnost z njim.

Če Bog Jezusovemu učencu, ki je potrt zaradi prizadevanja za dobro ali ker mu ne uspe prenesti krivice ali ker ga mučijo notranja in zunanja preganjanja, ne da takoj takšnega odgovora, kot si ga on zamišlja, pa mu zagotovo takoj podari Sinovega Duha. Podari mu ga zato, da se njegovo srce ne bi oddaljilo od Njega in mu ne bi zmanjkalo hrepenenja po njegovi družbi. Podari mu ga takoj, zato da bi okrepil njegovo vero in gledanje. Če nenehno ne vztrajava v molitvi, najina vera ne bo zdržala.

Zakaj moramo vedno moliti? Zato, ker Božjega kraljestva ne vidimo in, ker Božji Sin ne ustreza našim pričakovanjem. Molitev, ali še bolje stanovitno vztrajanje v molitvi, so edina vrata, ki nama omogočajo gledanje Sina in slutenje Božjega kraljestva. Zato lahko zaključiva z molitvijo duhovniškega blagoslova, ki ga judovsko izročilo pripisuje Mojzesu, ko je na gori z razširjenimi rokami molil: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir. Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil« (4 Mz 6,24–27).

p. Vili Lovše

Odmev: odmik za moške v divjini uspel

DSC_0041Od 18. do 22. junija se je enajst možakarjev podalo na hojo po “divjini” naše prelepe dežele Slovenije. Tehnično je pot vodil gospod Aleš Čerin, duhovno pa p. Viljem Lovše. Bogu sem hvaležen za doživetje moške in Božje moči med nami. Hvala vam, možje. Pa še kdaj.

“Odmik za moške je nekaj, kar mi pomaga v mojem življenju. Toda ta v divjini je v meni prebudil, kar je spalo in je v divji naravi privrelo na plan. Odsotnost civilizacije mi je pomagala, da sem popolnoma izpraznil svoje zavedanje vsega, kar me obremenjuje. Služba, dom, otroci, študij. Zavedanje, da sem se popolnoma izpraznil in da sem le tanka lupina. Vse to mi je porodilo željo, da to napolni Bog s svojo milostjo. Pogovor z Vilijem mi je odprl oči, kje delam napake. Ekipa na poti, tako različni in vendar tako prijetni, tovariški, pogovorljivi.” (F.Z.)

“Ko je bil objavljen Odmik za može v divjini, sem se takoj prijavil, kasneje pa sem se bal, če bom zmogel tako pot. Pot je bila naporna, pa sem jo kljub temu zmogel. Ne vem, kaj je bilo; simbolika na poti (prečkanje reke, nagovor o izbiri poti na obračališču, nagovor o strahu na območju medveda …). Morda prijaznost, ki se je iz vaje razvila v stalen odnos med možmi. Morda prijaznost domačinov ob poti. Ali pa prepustitev nepredvidenim situacijam (nikoli nismo vedeli, kje bomo spali, ali bomo dobili kaj za jesti). Lahko, da je bila to sveta maša v čudoviti katedrali z razgledom na Krim in Kvarnerski zaliv. Ali pa molitev Sveti angel po vojaško, ko smo zagledali sveže sledi medveda.” (P.K.)

ODMIK_1dan_AV“Posredujem vam še nekaj svojih vtisov o opravljenem Odmiku za moške v divjini. Po povratku domov nisem imel nobenih težav, povezanih z Odmikom – žuljev, bolečih mišic, utrujenosti, … Zato mi je toliko bolj žal za Vilija, ki ga muči koleno. Kot da bi vse naše težave vzel nase. Zato ga vsaj v naših mislih in molitvah ne pozabimo! Vili, prosim zate, da bi se čimprej pozdravil. Odmik je presegel pričakovanja. Najprej se zahvaljujem voditeljema za domišljeno zasnovo Odmika za moške v divjini in pogum za njegovo izvedbo.

Aleš, podal si jasna navodila o opremi, poti, načinu pohoda (spanje, hrana, dnevni urnik, finance, …), izvrstno si vodil pohod (poznaš teren, topografijo, skavtske veščine, orientacijo na terenu po markacijah, zemljevidu, opisu poti, kompasu), opozarjal si na pomembne posebnosti ob poti, vztrajal si pri zamišljenem konceptu Odmika, …  Hvala, Aleš, za tvoj odnos do narave, za tvojo pomoč komurkoli, za tvoje tehtne in iskrive pogovore, za fotodokumentiranje poti in podelitev slik!
ODMIK_4dan_12Vili, kot poznavalec človeške, moške duše si dal sok temu Odmiku. Vili hvala za vsakodnevne maše, duhovne nagovore, pogovore v dvoje, za tvoj zgled, da korajža velja!
Velika hvala vsakemu od vas, možje. Ko smo se na prvi dan zbrali, nisem poznal nikogar. Upam pa, da nas je Odmik toliko prekvasil, da se bomo še in radi srečevali!
V ekipo sem bil uvrščen bolj pozno, s čakalne vrste. Pred Odmikom sem se preizkusil v nekaj pospešenih marših brez počivanja in pazil pri teži ruzaka. Dobil sem občutek, da bom zmogel. Vsakdanje skrbi sem poizkušal malo odmisliti, ure nisem vzel s sabo, na fuzbal nisem mislil, postelja me ni skrbela, čas ni bil več moj gospodar in odpravil sem se na Odmik. Naslednjih pet dni poznate.
Zdaj se bodo podobe s poti začele preoblikovati. Nekatere, tiste, ki so najbolj segle do srca, se bodo še okrepile, druge, ki so šle bolj bežno mimo, se bodo pomaknile v ozadje. Slabe se pa ne bodo pozabile, izginile, ker jih preprosto ni bilo! Tako je v življenju in po isti poti so šli naši spomini na šolska leta ali pa na čas, prebit v vojaški suknji.
Čeprav sem nekatere kraje poznal že od prej (Vintgar, Loško dolino, grad Snežnik, Novo vas, vrh Snežnika, Sviščake, Mašun), jih je ta Odmik povezal z našo hojo v novo celoto. Same poti, hoje, počitkov teh petih dni ne bom pozabil. Pa narave s silnimi gozdovi, ljubkim jezerom, travnocvetne preproge in lepe slovenske krajine s križi in znamenji ob poteh, cerkvicami na hribih in mogočnim gradom sredi zelenja. In tega miru, ki je vladal  med nami in okoli nas po grebenih in doleh in na vrhu poti – Snežniku.
Predvsem pa so me navdihovali ljudje; voditelja, vsi vi, soborci, in vsi, ki smo jih srečevali ob poti, naj so bili domačini, pohodniki ali pa vaški posebnež s svojimi zgodbami. Vsi (ste) so bili prijazni, zanimalo jih je, od kod in kam gremo, vsi, kar sem jih jaz slišal, so bili navdušeni nad takim načinom moškega odmika in nam popotnikom so rade volje ponudili pijačo in streho nad glavo. Pred očmi mi je prizor iz poznega popoldneva prvega dne. V nekoliko odmaknjeni vasici, kjer smo počivali in se je Franc (Hvala, Franc.) trudil za naše prenočišče, sta mimo prišla dekle in fant z velikim psom. Lepo sta pozdravila, se usedla na stopnice pri vaški kapelici in se pomenkovala. Če sta srci in glavi na pravem mestu, je ta prizor nekaj zelo lepega. Za človeka, za domovino in za Boga! Nepozabno  in velika simbolika za našo pot naprej.
Upam, da bo duhovni del naše poti za vsakega od nas še pomembnejši od opisovanih naravnih krasot. Vili je res “mojster”! Njegovi nagovori so bili vedno na mestu, podkrepljeni s kleno, moško besedo in z jasnim sporočilom. Tudi pogovor z njim v dvoje je za nekoga z voljo in s pomočjo milosti lahko kretnica pred navidez nepremagljivo prepreko. Neverjeten, za vsakega navdihujoč je lahko zgled, ki nam ga je dajal Vili, ko je premagoval svoje težave na poti. Pa kakšne krasne maše smo imeli, v udobju mize in stolov, v zelenju trav ob jezeru, še posebej pa kar na skali, visoko nad vsem zemeljskim, skoraj bi rekel, na nebu. Vse daritve so bile brez blišča in ornata, s skromno, a lepo opremo. Bel prtiček, iz niti izvezen križec, dve posodici, Beseda in enajst mož zbranih v Njegovem stvarstvu in Njegovem imenu!
ODMIK_2dan_13Strinjam se z Aleševim predlogom, da stvari, ki smo si jih podelili na Odmiku in niso ravno za vsaka ušesa, ostanejo med nami. Upam, da ste tudi ostali istih misli.
Me pa ena stvar malo žalosti. Ob slikah, ki jih je s poti obilo, skoraj podoživiš tudi občutke na poti. Težo nahrbtnika, piš vetra, ki hladi razgreto čelo, vonj smole silnih drves, nerodnost skalne preprake na stezici, ki te vodi v hrib,… Pri duhovnih nagovorih, razlagi Besede, pogovorih v dvoje ali spoznanju, ki se je oblikovalo v “puščavi”, pa tega ni. Samo še bledenje spomina in pozaba, česar mi je žal. Vsega zapisati se seveda ni dalo, pravzaprav sem si zapisal zelo, zelo malo. Bodi dovolj, priložil bom še kakšno sliko z obema voditeljema, da boste imeli oba skupaj.” (J.K.)
“Se spomnite, danes pred 14 dnevi smo prečili Bloško planoto, mašo smo imeli ob jezeru. Pa v Novi vasi je bilo vse zaprto, nič za lačne popotnike … Ja, tako čas beži. Imam kar malo slabo vest, vsi ste se oglasili, jaz pa še nisem dal glasu od sebe. To je bila posebna izkušnja. Nekaj, na kar sem čakal že kar nekaj časa in kar je prišlo kot naročeno v čas mojega soočanja z novo realnostjo, življenja s kronično boleznijo.Koncept pohoda mi je bil zelo všeč, hvala, Aleš, da si bil tako pogumen in pripravljen peljati 10 mož, neznancev, po poti, kjer si sicer že hodil, pa vseeno kar nekaj let nazaj. To je  velik pogum in srčnost. S pravo smerjo ali časom se nisem obremenjeval, to je zame, ki sem na družinskih ali prijateljskih pohodih vedno v vlogi vodiča, nekaj čisto novega.

Najbolj se mi je vtisnilo v spomin naša povezanost, pri prvi maši v kapeli smo sedeli vsak v svoji vrsti, simbolno, potem nas je Vili potegnil ven iz klopi in ob oltarju smo se povezali. In to je delovalo takoj, ovire so padle, naenkrat smo bili znanci. Pravzaprav v kratkem veliko več ko to, postali smo prijatelji, pozorni drug na drugega. Hvala vsem za pomoč pri nalaganju mojega nahrbtnika. Takšno pozornost sem doživel res samo z dobrimi prijatelj, pa še to ne vedno.

Vesel sem, da mi hoja ni povzročala problemov, drugič moram bolj upoštevati Alešev nasvet o teži nahrbtnika in o podrobni analizi tega, kar je nujno vzeti s sabo. Kljub temu, da je pri vsej stvari šlo tudi za dokazovanje fizične moči, da zmoreš prehoditi takšno razdaljo, ki je dejansko fascinantna, ne občutim nekega posebnega zmagoslavja. Vsekakor sem vesel, da sem zmogel, ampak nimam občutka, da bi koga premagal. Mislim, da se je potovanje šele dobro začelo.

Naš duhovni spremljevalec pa je seveda poglavje zase. Vili, sedaj si bil še boljši, kot pa na sedečih Odmikih! Hvala ti za premišljevanja, besede so bile izbrane za pravi čas dinamike mojega doživljanja. Posebej so na mestu tvoji hudomušni komentarji iz tvojih izkušenj. Hudomušni so za nekoga od zunaj, zame so bili zelo dragoceni in resni, zato me niso vedno nasmejali, ker sam doživljam isto … Hvala za spoved v gozdu!

»Če bo Vili zmogel, bom pa še jaz!« S tem sem se tolažil, ko nisem treniral toliko, kot sem si želel. Takrat še nisem vedel, da je s tvojim kolenom tako hudo. Tvoj vzpon na Snežnik je epski! Bog daj, da se ti koleno v nekem času izboljša! Včasih se je mogoče zdelo , da nisem posebej družaben, ampak je šlo bolj za to, da sem potreboval nekaj tišine, da sem poslušal še kaj mi šepeče moj Gospod. Družili smo se vsi skupaj, z enimi smo imeli več skupnega, zato smo se več pogovarjali, z drugimi manj. Mislim, da to ni nič narobe. Kaj mi ni bilo všeč? Tisto spanje zunaj v gozdu. Nekako mi ni bilo pogodu. Pa ne zaradi medvedov.

Kakšni so odmevi od bližnjih? Imam tri fante, dva že srednješolca, in zanje je bilo pomembno, da so videli očeta, da se na nekaj pripravlja in da potem to tudi zmore. To je za skavte zelo pomembno. Žena me je z navdušenjem za to spodbudila in me z navdušenjem tudi sprejela kot junaka. Koliko me je to spremenilo, bo pokazal čas. Kot že večkrat doslej, je uspela izbrati pravo stvar zame. Sem blagoslovljen s pozorno ženo!  Od ostalih ljudi sprejemam pohvale in začudenje, tam se pogovor suče bolj okrog telesnega napora in medvedov, nimajo izkušnje notranje poti. Bodoče »odmikarje« želim nagovarjati prav s tem, z notranjo potjo. Kot zaključek moram posebej pohvaliti Ivota in njegovo idejo za Vilijev nahrbtnik. To je bila res gesta! Ja, pa Franci, da ga je ves čas nosil!

Ne vem, če bomo uspeli še kdaj priti na ta način skupaj, to je bilo namreč enkratno! Spomin nam ostaja in krasne Aleševe fotke pripomorejo k pravemu spominjanju. Se pa čutim nagovorjenega, da bi tudi sam organiziral, ali pomagal organizirati nekaj podobnega in prenesti to izkušnjo naprej. Več je takih, ki bi radi postali pravi moški! Bog vas živi, dragi prijatelji, ostanimo povezani še naprej!” (T.K.)

Aleš Čerin je takole opisal moški dogodek: “Zdi se, da je tak odmik to, kar potrebuje današnji moški. Odmik v divjino, izkušnjo dolge poti, kjer te čaka “švicanje”, napori, bolečine, negotovost. Zdi se, da šele pustolovščina moškega vodi v duhovno iskanje odnosa z Bogom, v razmislek o odnosu do domače lepotice-žene in otrok, ter odpre možnost za dober razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih. Ali kot je povedal eden od mož: “Hvala za servis “zavor” in “reset” vrednot.” Možje, drugo leto gremo spet, če se bo le dalo, v več ekipah po dvanajst.” Več preberite na: http://www.casnik.si/index.php/2016/06/27/enajst-moz-odmaknjenih-v-divjino/

DSC_0082