Tag Archives: žalost

Strah nas uspava, ljubezen zbudi

Prva adventna nedelja, 3.12.2017, Mr 13,33-37

Večina izmed nas bedi, kadar nas muči tesnoba. Bedimo, ko na hodniku bolniščnice čakamo na novice o bolezni naših najbližjih. Oče ali mati bedita ob otroku, ko je bolan ali ima visoko vročino. Morda bedimo ob telefonu in čakamo, da nas tisti, ki nam je drag pokliče in nam pove, da je varno prispel in da je vse dobro. Mnogo podobnih bdenj je lahko zelo stresnih. Nekateri mladi bedijo vso noč, da dobijo karte za tekmo ali so na vrsti za nov iphone. Mnogi bedijo tudi na prehodu iz starega v novo leto.

Še ne tako dolgo nazaj je bilo bdenje običajna sestavina življenja. Bedeli smo ob mrtvem. Ob celodnevnem češčenju v župniji smo vso noč molili in bdeli pred Najsvetejšim. Naši predniki so bedeli skupaj z nevesto, ki je pred poročnim dnem vso noč čakala ženina in njegove spremljevalce. Cerkev je ob številnih priložnostih bdenje vzela za del bogoslužja, še na poseben način pa je to pomembno na velikonočno soboto zvečer.

Izročilo bdenja se je pričelo v času nastajanja današnjega evangelija, ki nas spodbuja, naj bomo čuječi, budni in naj čakamo, da se Gospod vrne. V pripravi na Božič današnji evangelij zveni čudno. Povezan je s prvim adventnim hvalospevom. Pričakujemo dan in upamo, da bo obljubljeno odrešenje naše, ko bo naš Gospod Kristus prišel v slavi. Vsa naša pozornost je usmerjena ne veliki prihodnji dogodek.

To je edinstveno. Vsi ostali cerkveni prazniki se ali spominjajo preteklega dogodka (veliki teden in binkošti), ali pa razglašajo resnico o Božjem delovanju med nami, ki ga celotna cerkev smatra za resnično (nedelja Sv. Trojice). Prva adventna nedelja je drugačna. Namesto, da bi govorila o Jezusovem prihodu ob božiču, nam pomaga premišljevati o Gospodovem prihodu ob koncu časov.

Prva adventna nedelja je most med zadnjimi dnevi preteklega bogoslužnega leta, ki smo ga obhajali do sedaj in med prvimi dnevi novega bogoslužnega leta cerkve, ki ga začenjamo z adventom.

Kako nas Cerkev prosi, naj vstopimo v to praznovanje? Z bdenjem. Ne s tesnobo, ki noče slišati slabih novic. Niti z razburjenostjo, ki komaj čaka na začetek. Cerkev nas vabi na vigilijo – bdenje upanja, v katerem čakamo in zaupamo vanj, ki je z nami delil svojo dediščino, razume naše nestalnosti in nas ljubi za ceno svoje smrti. Svoje upanje polagamo v Jezusa Kristusa, našega brata, odrešenika in prijatelja. Na prvo adventno nedeljo gledamo onkraj Božiča na trenutke konca, ko bosta nebo in zemlja združena in naše bdenje dopolnjeno. Verujemo, da bo tistega dne Sin enkrat za vselej zasijal svetu. Ali se ti ne zdi, da je to nekaj, za kar je vredno biti buden, da bi lahko videl in okušal že danes in tukaj? Podarjeno mi je, da sem sin/hči Očeta, ki ljubi vse, ne sin/hči strahu, teme, žalosti in nesmisla in uničenja. Prihodnost se uresničuje v naši sedanjosti. Danes lahko zajemamo iz prihodnosti in okušamo njegov prihod.

Prvi adventni teden je kakor čakanje na prve sedeže na najboljšem koncertu.

Iskati in tvegati je moško

Evangelij vsebuje Jezusove zadnje tri prilike o Božjem kraljestvu. Midva se še posebno ustaviva ob priliki o skritem zakladu na polju in ob priliki o dragocenem biseru. Zaklad in biser sta Jezus sam. Priliki odgovarjata na vprašanje, ali se bova lahko kdaj resnično odprla razodetju Božjega kraljestva, če je za to, da ga dosežeš, treba iti skozi tako številne stiske. Ali ni nasprotje med najinim hrepenenjem po sreči in trpkostjo evangeljskih zahtev preveliko?

Obe priliki temeljita na veselju, ki ga prinaša odkritje zaklada in bisera. Vse, kar sledi, je zgolj posledica tega veselega odkritja. Brez veselja ne moreva prav usmeriti svojega življenja. Priliki opozorita še na druge skrite, a zato nič manj resnične razsežnosti.

Prvo je iskanje. Zaklada ne odkrijeva po naključju. Žene naju strast za dragoceno. Lahko se prepustiva nemiru, ki preprečuje sebično poneumljenje in lenobno udobnost. Doživljava, da srcu niso dovolj stvari, ki nama jih uspe posedovati. V sebi nosiva neskončno veliko potrebo, da se okleneva Njega, ki v vseh stvareh dela za naju in naju priteguje. Samo on lahko poteši veličino in globočino najinega hrepenenja.

Druga razsežnost je kupim–prodam. Dragocenost ne more sobivati s cenenostjo. Globina ne more sobivati s površinskostjo. Vse, kar biva, ne more sobivati z navideznim. Če hočeva imeti eno, se morava druge rešiti. Neizogibno.

Tretja razsežnost je tveganje. Čim večji je zaklad, tem večje je tveganje. Za neskončno vreden zaklad se zlahka znebiva vsega, kar ga ne dosega. Veselje nama omogoča, da tvegava. Prežene vsak dvom in strah.

V omenjenih prilikah naju Jezus nič več ne kliče in ne vabi, naj zaradi Božjega kraljestva zapustiva vse drugo. Vabi pa naju, naj zaradi veselja, ker sva ga sprejela in spoznala, zapustiva vse drugo. Zaklad, ki napolnjuje srce, je zahteven, a prinaša ogromno veselja. Če hočeva iz njega živeti, prosiva za Duha razločevanja, podobno kakor je kralj Salomon prosil za modrost. Modrost nama bo dana od zgoraj, kajti zdi se, da sta zaklad in dragoceni biser skrita. V resnici ju je mogoče najti, a le z razodetjem, ki nama odpre oči. Ne pozabiva Jezusovih besed: »Vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje.« Le veselje, da sem odkril zaklad svojega srca, omogoča, da lahko vse zapustim. Res pa je, da midva lahko izbereva tudi tako, kot je bogati mladenič iz evangelija, ki je na Jezusovo povabilo žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Vedno in za vsakogar namreč velja pregovor: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,34). Če je Jezus resnično skriti zaklad na polju najinega srca, bova zanj zlahka dala vse druge dobrine. Zato nama pravi: »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). Priliki veljata za vse trenutke najinega življenja, ne le za izbrane in določene. Vsak dan se naveževa na imetje, ki ga je treba prodati in zapustiti, če hočeva v polnosti uživati svoj zaklad, v katerem se najino srce lahko v vsem miru odpočije. Novo veselje nama vsak dan omogoča sprejeti novo tveganje. Vse dotlej, dokler ne bova v celoti prežeta z lučjo zaklada. Odkrivajva, kako se najino srce lahko nenehoma obnavlja in odpira Bogu. Nikoli se ga ne naveliča, kakor se nikoli ne naveliča življenja in ljubezni.

Jezus je moj prijatelj

29.1.2017: 4. nedelja med letom, nedelja Svetega pisma; Mt 5,1-12.

Na vsaki življenjski poti se porajajo zgodbe o pomembnih vidikih poklica, ki ga vršimo. Med duhovniki se zgodbe pogosto vrtijo okrog pridige in nagovorov. Nek mladi duhovnik je imel težave z nedeljsko pridigo pri maši. Svojega škofa je prosil za pomoč. Škof mu je odgovoril: “Morda je dobro začeti tako, da pritegneš pozornost celotne skupnosti. Recimo: ’Sinoči sem se grel v toplem objemu dobre ženske. To vedno prebudi zanimanje. Potem pa lahko pripoveduješ kako topla in sprejemajoča je bila ter na koncu poveš, da je bila tvoja mama. Za pridige o družinski ljubezni je pripoved krasna’.”

Mladi duhovnik se je odločil, da bo škofov nasvet uporabil že naslednjo nedeljo. Pri pridigi je začel: »Sinoči sem bil v objemu vroče ženske.« Občestvo je zavzdihnilo, mladi duhovnik je za hip umolknil in zgrožen ugotovil, da ne ve, kako se je škofova zgodba nadaljevala. Zato je dejal: »Ne spomnim se, kdo je bila, toda škof mi jo je priporočil.« Kakšni pa so nagovori, ki jih vi poslušate pri maši? Ali vas okrepijo ali vas razžalostijo in razdražijo, ter poberejo še tisto trohico veselja, ki ste jo premogli, ko ste prišli, da bi pri maši dobili nekaj zaupanja v Božjo navzočnost? Ali pa morda sploh ne poslušate več in takrat premišljujete o tem, kar vas čaka v prihodnjem tednu?

Jezusov govor na gori je eden največjih nagovorov vseh časov. Ne le zaradi lepote govorice ali upanja, ki ga posreduje. Resnično velik je nagovor zato, ker je Jezus govoril ljudem v njihovo konkretno stvarnost. Judje, ki so ga tisti dan poslušali so bili ubogi, žalostni, krotki ter lačni in žejni pravičnosti. Nekateri so poskušali biti usmiljeni do svojih sovražnikov. Borili so se, da bi našli Boga sredi preganjanj in krivic. Trudili so se za mir, medtem ko so njih in njihove družine ali prijatelje lažno obtoževali in po krivici obsojali ali preganjali. Jezus jih je globoko razumel in sočutil z njimi, spoštoval jih je in jih sprejemal.

Če je bilo to res za Žide iz Jezusovega časa, je bilo še toliko bolj res, za prve krščanske skupnosti za katere je bil evangelij napisan, pa je res tudi za nas, ki smo danes tukaj in morda pri maši.

Včasih med pridigo začnemo razmišljati: »Pa kaj on ve? Odkod je tole prepisal. Ko bi vsaj poznal zapletenost in napornost mojega vsakdana. Zagotovo bi drugače govoril. Tako pa živi v svojih oblakih in nekaj moralizira in nas ponižuje, kakor da smo mali pobalini!« Res je, da nekateri, še posebej mlajši pridigarji nimajo pravega sočutja, usmiljenja, občutljivosti in spoštovanja do bremen, obremenjenosti in divjega ritma, ki ga pohlepni kapitalizem zahteva od ljudi. Ker se ne zavedajo svojih lastnih šibkosti in notranjega dogajanja, niso sposobni sočutiti niti z ljudmi. Ob evangeliju Zdravnika, ne zmorejo sočutno deliti svoje krhkosti in se skupaj z vsemi usmeriti k Njemu, ki je danes z nami in nas ozdravlja, krepi in rešuje.

Govor na gori je za nas vsestranski vzor. Jezus pravi, blagor vam, blagoslovljeni, srečni, radujte se… Ni pokroviteljski in ne pametuje o vsemogočih trdih človeških okoliščinah in stvarnosti. Ne pravi: »Morate biti takšni in takšni, morate biti srečni in popolni danes, nenehno se morate smejati, saj bom nekoč v nebesih jaz sam vse popravil, kar ste vi pokvarili. Ni zoprn inšpektor, ki  pokaže sebe in potem pravi: ‘No kako pa vi tole živite? Morali bi…’«

V bibliji sta blagrovanje in blagoslavljanje v resnici odkrivanje, da je Bog navzoč in dejaven v moji lastni omejeni človeški izkušnji, prav sedaj in tukaj, ne nekje daleč in nekoč. Blagri ne pravijo, da moraš pozabiti na svoje dnevne bitke in preizkušnje, da bi našel Božjo navzočnost. Jezus pravi, da na poseben način že sedaj zajemamo in živimo iz Božje navzočnosti in jo srečujemo, če smo ubogi, sočutni, žalujoči, si prizadevamo za pravično družbo in zaradi tega trpimo, če smo prijazni, nepokvarjeni, mirotvorci ali mučenci (pričevalci). Sredi svoje krhkosti, strahu, jeze, žalosti, konfliktov in zaskrbljujoče dnevne politike, ki nam jo, največkrat lažno, predstavljajo mediji.

Bog Jezusovih blagrov je naš sopotnik v vsakršnih življenjskih okoliščinah, sedaj in tukaj. On je naš najboljši prijatelj, ki hodi skupaj z nami, od trenutka ko vstanemo. Z nami je tudi sredi vseh okoliščin s katerimi se ne bi radi soočili.

Podoba Boga kot zaupnega prijatelja je zelo močna, toda žal jo dosti ne uporabljamo. Svoje zaupne prijatelje izberemo sami in jim povemo, kar drugim ne moremo. Ko smo na višku ali pa na največjem dnu in stiski, običajno najprej pokličemo prijatelja, šele potem in morda svoje družinske člane. Svoje prijatelje dobro poznamo, ker računajo na nas in z nami delijo svoje življenje.

Jezus je najboljši prijatelj, kar si jih lahko predstavljamo. Zanima ga vsak trenutek in dogodek našega dneva. Na razpolago nam je vsak hip. A vendar ni vsiljiv. Potrpežljivo čaka na povabilo, da lahko vstopi v naše življenje tja kamor mu dovolimo.

Jezus, naš prijatelj, nam nič čudaško ne pridiga, ampak nas sreča kjer smo, objame in drži ob sebi, ko je težko ter nam pomaga najti pot naprej. Jezus kot prijatelj je največji blagor vseh blagrov, največji blagoslov vseh blagoslovov. Zajemati iz Njega je delo Svetega Duha.