Tag Archives: zapovedi

Na čem temeljim svoje življenje?

Izzivi besede, ,

https://hozana.si/index.php?datum=2.9.2018

V Gospodovi hiši bodo prebivali tisti, ki so čistega srca. Zakaj se čudiva, če se nikdar ne počutiva domače z Bogom in v njem nimava stalnega prebivališča? Bog namreč gleda le na najino srce, midva pa se izgubljava v utvari lastnih zaslug.

Pod tem vidikom se lahko približava božji besedi 22. navadne nedelje. Vsa tri berila naju spominjajo, da je Njegova beseda ali zapoved temelj za najino življenje. Jezus nama v evangeliju pokaže, da je najina težava v tem, da ne temeljiva svojega delovanja na Božji besedi ali zapovedi, ampak na različnih zgolj človeških prepričanjih, izročilih, držah, mislih, dolžnostih. Ta seveda nimajo nobene povezave s tem, kar Bog pravi in naroča za naše življenje. Zaradi tega tudi nikdar ne okusiva in ne doživiva uresničitve Božje obljube. Obljublja nama, da bova dobila v last deželo srca in okušala skrivnost Božjega kraljestva, ki se je razodela v Jezusu Kristusu. A uresničitev te obljube bova doživela le, če bova uresničevala Božjo zapoved ali besedo o našem življenju, in ne katerekoli druge. Božja zapoved se vedno dotika najinega srca. Človeško izročilo pa največkrat nima prav nobene povezave s srcem ali najinim človeškim bistvom. Jezus ves svoj govor utemelji na nasprotju med Božjo zapovedjo in človeškim izročilom in posledično na čistem ali nečistem srcu.

Običajno dokaj hitro razumeva, kdaj nočeva izpolniti neke Božje zapovedi. Ni pa tako enostavno prepoznati, ko si neko zapoved v narekovajih sama vsiljujeva oziroma verjameva, da delava nekaj dobrega, kar pa ni v skladu z Bogom. Zato je za naju bistvenega pomena Pavlova spodbuda Timoteju: »Ohrani zapoved brez madeža in brez graje do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa« (1 Tim 6,14). Svetuje nama, naj ohranjava zapoved takšno, kot je v Božjem namenu. Le tako bo najino srce imelo življenje in bo podedovalo skrivnost Božjega kraljestva. Prav to pomenijo besede »do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa«. S tem ni mišljeno onstranstvo, ampak razodevanje Jezusovega obličja tvojemu in mojemu srcu danes in tukaj.

Božja beseda in zapoved tvojemu in mojemu srcu razkriva Jezusovo obličje in ga tako usposobi, da v polnosti zaživi svojo človeško poklicanost. Pravi odnos do Božje besede je srčen in ne razumski. Najprej je potrebno sprejeti skriti Božji namen zame in zaupati njegovi ljubezni. Potem šele razumem in dojamem. Če hočeva Božjo besedo razumeti, jo morava najprej ubogati in uresničiti. Midva pa običajno delava ravno obratno. Najprej hočeva razumeti, da bi potem uresničevala ali ubogala. Zato odlomek iz Pete Mojzesove knjige nadaljuje: »Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov!« (5 Mz 4,9). Še posebej poudari, naj se spominjava besed, ki sva jih videla. Dobesedni prevod se namreč glasi: pazi, da ne pozabiš besed, ki so jih videle tvoje oči. Poudarek je na iskrenem srcu, ki je bilo ljubljeno in ga ta ljubezen še vedno spremlja v njegovi zgodbi. Na to ljubezen velikodušno odgovarja. Kaj torej pomeni videti besede? To pomeni, da sva besedo sprejela in jo uresničevala. Da sva živela tako, da sva sama, in drugi ob nama, doživela Božjo navzočnost in bližino. Psalm zato poudari, da se iskreno srce pred Bogom pokaže v pravičnem delovanju in govorjenju, ki niti sebi niti bližnjemu, niti v besedah, niti v dejanjih, ne dela škode. To je vredno več kot ne vem kakšna velika dela. Kajti prav v tem se meni in drugim razodeva Božja bližina.

P. Viljem Lovše

Modrost ni sad inteligentnosti

Glavni članek, , , ,

28. nedelja med letom, 11.10.2015, Mr 10,17-30

11133940_791483454255121_2395135368841545261_oSalomon prosi, da bi mu Bog dal modrost. To pomeni, da midva modrosti ne moreva doseči sama od sebe. Modrost je sad Božjega razodetja. Božja modrost je namreč sijaj njegove ljubezni do človeka. V primerjavi z Božjo modrostjo so bogastvo in vse druge dobrine za človeško srce resnično nepomembne. Salomon se tega dobro zaveda, zato tako goreče prosi za dar modrosti. Če sprejmeva Jezusa, sprejmeva Božjo modrost. Ali rečeno bolj po domače: modrost prejmeva, če priznava, da potrebujeva odpuščanje. K temu vabi Jezus bogatega mladeniča. Bogati mladenič ni zadovoljen s svojim bogastvom in življenjem. Nobenega pravega veselja nima. Zato pride k Jezusu. Vendar med dobrinami, na katere je navezano njegovo srce, nikakor ne uspe razločiti Dobrega. Večno življenje, kakor si ga predstavljal mladenič, je zelo drugačno od tistega, kar bi mu Jezus rad podaril in kar imenuje »priti v Božje kraljestvo.«

Mladenič ne zmore ločevati med zapovedjo in navdihom, iz katerega izvira zapoved. V resnici je med uresničevanjem zapovedi in razumevanjem navdiha, ki se skriva za njimi, velika razlika. Nekaj je delati dobro, nekaj popolnoma drugega pa je dojeti sad tega dobrega delovanja. Najina drama, drama vernih ljudi, je prav v tem, da lahko delava dobro, nikdar pa ne prideva do tega, da bi okušala njegove sadove. Jezus naju opozori na to, ko reče mladeniču: »Kaj mi praviš, da sem dober?« Zapovedi namreč lahko uresničujeva, ne da bi bila deležna skritih razlogov, zaradi katerih nama je Bog te zapovedi dal. Če se to zgodi, nikdar ne postaneva zaupna z Bogom, vedno sva daleč od njegove skrivnosti in daleč od najglobljega hrepenenja najinega srca. Jezus pa si želi imeti tesne, zaupne prijatelje, ki z njim delijo njegove skrivnosti. To je tudi pravi sad vseh zapovedi. Zaradi tega Jezus povabi bogatega mladeniča, naj proda vse, kar ima, ter pride in hodi za njim. Poudarek ni na tem, naj vse pusti. Poudarek je na tem, da naj pride in hodi za Jezusom. Jezusa je namreč Oče poslal in ga je vesel. V njem tudi ti in jaz lahko okušava blagoslov Božjega veselja nad nama. Če nisva z Jezusom, ne bova nikdar dosegla sadov svojega prizadevanja. Če sva z Jezusom, potem nama je modrost dana. On naju uvede v Božje kraljestvo. On naju uvede v zaupen odnos z Bogom, ki zadovolji hrepenenje najinega srca in ga napolni z veseljem.

Zato naju samo dejstvo in odločitev, da hočeva delati dobro, še nič ne utrdi v globokem smislu najinega življenja. Smisel življenja se v nama utrdi, če delava dobro zato, da bi vstopila v Božjo skrivnost. Božja skrivnost, ki nam kaže njegovo ljubezen do nas, pa je prav Jezus, ki je bil dan za nas.

Če nama je v Božjo skrivnost nemogoče vstopiti, pa to ni nemogoče Bogu, ki nas je tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi bili v njem tudi mi deležni Božjega veselja. Če to zares upoštevava, lažje razumeva, zakaj je Jezus žalosten, ker bogati mladenič odide. S tem je namreč zavrnil veselje, ki ga je zaslutil in se mu je potem odrekel. Posledica njegove odločitve bo naslednja: zapovedi, ki jih bo izpolnjeval zanj, ne bodo nikdar razlog za domačnost z Bogom in mu ne bodo mogle prinesti srčnega veselja. Zaradi tega tudi ne more vstopiti v Božje kraljestvo. Kaj pa si ti želiš? Če se prepoznaš v bogatem mladeniču in Jezusa prosiš, naj te osvobodi, potem se bo zgodilo, kar se tebi in tudi meni zdi nemogoče.

p. Vili Lovše