Arhiv oznak: zatirani

Izziv jeze

6. nedelja med letom, 11.2.2018, Mr 1,40-45

Včasih se prevajalci svetega pisma z najboljšimi nameni zmotijo v prevodu. V današnjem evangeliju beremo, da se je gobavec Jezusu zasmilil. Grška beseda, ki jo Marko uporablja pa pomeni jezo in ne smiljenja. Z izjemo izganjanja preprodajalcev iz templja pri Janezu in iz različnih razlogov so si rodovi prevajalcev zelo težko predstavljali, da bi bil Jezus jezen. V resnici pa je Jezusova jeza priložnost za čudovite uvide vanj in močan izziv za nas.

Jeza nam pove, da je nakaj narobe. Jeza je pomembno in dragoceno čustvo. Njena vrednost je nevtralna. Le tisto, kar iz jeze naredimo, določa kakšne učinke bo imela na naše življenje. Nekateri se usedemo na jezo in jo kuhamo. Drugi pa iz jeze potegnejo moč, da iz slabega potegnejo dobro ali da slabo popravijo na dobro.

V starih časih so vse tiste, ki so imeli kakršne koli kožne bolezni imenovali gobavci. Z njimi so sramotno ravnali. Živeti so morali izven naselij in mest. Če so se komu približali so morali vpiti, da so nečisti. Nikdar niso smeli v tempelj. Smatrali so jih za od Boga preklete in izključene iz Božjega izvoljenega ljudstva. Nič čudnega, da se je Jezus razjezil, ko je srečal moškega gobavca. Hkrati se je soočil tudi z družbenim sistemom ločevanja na sloje ali kaste, ki je temu človeku ukradel človeško dostojanstvo ter na religiozne zakone, ki so mu ukradli tudi upanje. Podobno se dogaja danes tudi z odnosom do ločenih v katoliški cerkvi, saj jih smatramo za edine gobavce katerih greh ni odpustljiv, če se ne pokesajo na tak način kot smo jim ga mi določili in takrat kot smo jim mi določili.

V današnji zgodbi sta še posebej pomembni dve podrobnosti. Gobavec čuti dovolj varnosti, da si upa iti naravnost k Jezusu, povedati svojo stisko in prositi za ozdravljenje. Rečeno nam je, da se ga je Jezus dotaknil. S tem sta Jezus in gobavec prekršila vse družbene in religiozne zakone tistega časa. Jezus pa ni ozdravil gobavega zgolj za to, da bi izzival družbeno verske zakone in tabuje. Ozdravljenemu naroči naj izpolni svoje verske dolžnosti, da bo lahko znova hodil v tempelj molit in se tako pridružil skupnosti. Jezus je čudeže delal zato, da bi vse tiste, ki jih je srečal spreobrnil k višjim zakonom ljubezni in sočutja.

Na današnjo nedeljo nas torej evangelij izziva naj zaupamo sveti jezi. Ne gre le za boj za lastne pravice, če so bile kršene. Borimo se za dostojanstvo in pravice drugih. Borimo se za pravice zdajšnje in bodoče generacije in za pravo skrb za naš planet. Jeza nam pri tem pomaga, da se lahko borimo tudi za vse, ki so zatirani in s katerimi se sramotno ravna v naši okolici, vasi, državi in svetu. Za vse izključene, zasmehovane, izkoriščane in za vse, ki jih naša opulentna kultura razglaša za nečiste.

Ali se naj vznemirjamo? Le čemu? Današnjo nedeljo spet prihaja k nam Kristus in pravi, da navkljub temu kar lahko mislimo sami o sebi ali nam je bilo rečeno od drugih, v nas ni ničesr brezupnega, nič takšnega, kar On ne bi mogel ozdraviti.

Naj nam evharistija podeli Kristusovo ljubezen in sočutje, da se bomo zaradi dostojanstva, ki ga prejemamo od Njega, tudi sami borili za dostojanstvo svojih bližnjih. Gospod nauči nas zaupati svoji jezi, da bo postala kakor tvoja jeza. Naredi iz nas ustvarjalce sprememb za pravičnejšo cerkev in svet.

Moško sočutje

18.06.2017: 11. Nedelja med letom: Mt 9,36-10,8

Damjan mi je povedal, da se je njegovo življenje spremenilo potem, ko je njegova sestra doživela prometno nesrečo, ki ji je poškodovala možgane. Za sestro je bil dogodek tragičen, zanj, njenega brata, pa odločilen. Dano mu je bilo razumeti in globlje doživeti, kaj je v življenju zares pomembno, kaj je jemal preveč za samo po sebi umevno, kaj lahko upa in koliko preizkušenj lahko zdrži njegova vera.

Naučil se je tudi tega, kaj ne smeš reči žalujočim in šokiranim zaradi nesreče ali smrti najbližjega svojca. Najbolj prijazni in “čudoviti” ljudje so njemu in ostalim članom družine ob sestrini nesreči izrekli najhujše stvari: »Vse je Božja volja in vi jo morate samo sprejeti!« »Bog da največji križ samo tistim, ki ga lahko nosijo!« »Očitno vam je Bog želel dati lekcijo in boste šele v nebesih zares razumeli kakšno!« Ko je Damjan poslušal vse te umotvore, je hotel kričati. Nekateri iz njegove družine od takrat naprej ne hodijo več v cerkev.

Najbolj spodbudne besede so bile naslednje: »Težko si predstavljam kako bi bilo, če bi se to zgodilo moji sestri!« Človek, ki mu je to rekel, ni poskušal namesto njega odgovoriti na njegov šok in žalost. Poskušal se je zgolj boriti ob njem in sočustvovati z njegovo bolečino, vprašanji in (ne)razumevanjem tragedije.

Deležen je bil sočutja. Današnja berila govorijo prav o tem. Gospod v sočutju trdi, da so Izraelci njegova dragocena lastnina. Sv. Pavel nas spomni, da je Oče poslal Sina, da nas reši pred našo lastno samounčevalnostjo. Kako? Prav s svojim sočutjem do nas v naši notranji izgubljenosti – brez zaupanja in dialoga z Bogom. Ko je zagledal množice smo se mu zasmilili kakor ovce, ki nimajo pastirja – ne vedo za smer niti za pot. Zasmilili smo se mu zaradi naših duhovnih, psihičnih in telesnih bolezni. Zasmilili smo se mu zaradi trpljenja, ki ga posledično povzročamo sebi, drugim in stvarstvu. Ni stal križem rok, ampak ga je sočutje gnalo v akcijo.

Sočutje z latinsko besedo compasio pomeni so-trpeti. Sočutje pomeni, da si predstavljam kaj pomeni biti begunec, brezdomec, zatirani, žrtev nasilja ali preganjanja, bolan za aidsom, odvisnik, rasno diskriminiran ali brezposeln. Na vse to trpljenje verjetno ne bom sposoben odgovoriti. Zagotovo pa je na prvem mestu moje sočutje, iz katerega potem sledijo lahko konkretna dejanja.

Največkrat smo najtežje sočutni do tistih, ki smo jim najbližji. Pogosto od svoje žene, otroka, prijatelja ali sorodnika pričakujemo tako veliko, da jim tako kot tujcu lažje, ne znamo izkazati resničnega sočutja.

S sočutjem naj bi ne škrtarili. Krst in maša nam podarjata ogromno prejetega sočutja, ki ga lahko delimo naprej. Lahko smo noro sočutni. Jezus nas ne uči, naj danes rešimo vse težave sveta, ampak nas uči prave drže do svojih bratov in sester: da smo do njih takšni, kakor želimo, da bi bili oni od nas – sočutni in razumevajoči.

V službi sočutja Kristus vsakega izmed nas pošilja na žetev ljubezni v Kristusovem imenu. Vsi smo poslani, da se upremo zlu in delamo dobro. Kakor apostoli, je tudi vsak izmed nas poklican, da gre k drugim, še posebej najbližjim, ter jim ponudi ozdravljenje in mir. Točno tako kot ga Kristus najprej ponuja meni/nam. Le to kar sem od Njega prejel lahko zares delim naprej.

Hoditi za takšnim Jezusom ni lahko. Skoraj vsi o katerih beremo v evangelijih so umrli kot mučenci-pričevalci za Kristusa. Ko ti pride na misel, da bi nekoga obsojal in opravljal, se ustavi in prosi za dar sočutja: »Kako je življenje od njega?« Razumevanje se dotakne božjega v tebi in bližnjem, ki si mu izkazal sočutje.