Arhiv oznak: zaupnost

Prava molitev

30. nedelja med letom

S priliko o farizeju in cestninarju nama Jezus osvetli še en vidik skrivnosti molitve. Dokler smo znotraj zgodovine in časa, se pred Bogom ne moremo deliti na pravične in grešnike. Lahko se delimo le na tiste, ki si domišljajo, da so pravični, in na tiste, ki se imajo za grešnike. Seveda je Bog tisti, ki bo sodil vsako srce in ga zares pozna. In Jezusova prilika osvetljuje prav resnico Božje sodbe in presoje tvojega in mojega srca. Iz templja je odšel opravičen le cestninar. Le njegova molitev je bila Bogu všeč. Jezus nam ne pove, zakaj je bila Bogu všeč cestninarjeva molitev. A če tega ne bova doumela, se bova čustveno sicer poistovetila s cestninarjem, v resnici pa se bova vedno obnašala kakor farizej.

Ko farizej v priliki razglaša svojo pravičnost, ne laže, a njegovo srce ni prav usmerjeno. Svojo pravičnost razlaga kot nekaj, s čimer se pred Bogom lahko hvali. Pred Bogom pa samohvala in samopoveličevanje nič ne veljata. Farizej prinaša pokvarjeno daritev. Zaradi tega je Bog ne more sprejeti. Razlog pa je še globlji. Dovolj je, če farizejevo molitev: »O Bog, hvala, da nisem kakor drugi ljudje …« primerjava z Jezusovo molitvijo, ki jo navaja evangelist Mt 11,25: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.« Med obema molitvama so vsaj tri očitne razlike: Jezus moli iz svoje domačnosti in zaupnosti z Očetom, izraža svojo solidarnost z Bogom in ljudmi, slavi Boga in ne človeka. Farizejeva molitev je zgolj površinska, poudarja ločitev od drugih, poveličuje človeka in ne Boga. Če je v Jezusovi molitvi Bog slavljen kot Oče, v farizejevi molitvi prav tega ni. Ne razglaša, da je Bog Oče vseh.

V molitvi Očenaš so vse zahteve naslovljene na Boga, razen ene, ki se glasi: kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Če se globoko zavedava svojega greha in kakor cestninar Boga prosiva odpuščanja, potem grehov drugih proti sebi ne bova niti zaznala. Le tako se bova pustila voditi Jezusovemu Duhu in iskala njegovo kraljestvo. Le tako bova sposobna živeti na tak način, da se bo Božje ime nenehno posvečevalo. Le tedaj bova lahko kakor Jezus Boga klicala za Očeta. V očenašu tudi prosiva, da bi se hranila z Božjim kruhom življenja, ki je Jezusov Duh in njegova beseda, ki je postala meso in kri. Prav tako sprejemava za svoje najvišje merilo obnašanja skrivnost Božje dobrote do slehernega človeka vseh časov. In prav tega farizej ne more storiti. Če pa tega ne zmore, kako bo lahko njegova molitev Bogu všeč? Smisel vsake molitve je namreč v tem, da se našemu srcu razodene Božja resnica. Ta pa je, da je Bog Oče tvoj, moj in vseh.

Ker je Jezus sam resnična Božja ponudba odrešenja zate in zame in za vse, potem res ni nobene potrebe več, da bi se pred Bogom s čimerkoli hvalila in napihovala ter ga prepričevala, naj pride k nama. Ni se nama treba pred njim ločevati od svojih bratov in sester in se delati pomembnejša. V molitvi se učiva zaupati v njegovo ponudbo odrešenja. Lahko skupaj z vsemi uživava Božje odrešenje. To je pravi in edini smisel in cilj molitve.

Kolikor bolj se nekdo hvali, toliko šibkejšo podobo o Bogu pusti rasti v sebi; bolj se hoče delati pomembnega od drugih in sebe izpostavljati, manj pozna Božje odrešenje, bolj je sam in brez resnične notranje moči. Naj naju Jezus nauči molitve iz resnice, da smo vsi njegovi ljubljeni sinovi in hčere, On pa je naš ljubljeni Oče, ki nas podarja drug drugemu.

Skrivnost ponižnosti in usmiljenja

22. nedelja med letom

IMG_20160806_145937[1]»Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto…«, »… povabi uboge, pohabljene, hrom
e, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti.« Jezus upošteva načelo: »Kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lahko se vprašava: V čem je ponižnost? Zakaj ponižnost sama po sebi doseže to, kar veličina lahko le sanja?

Povabljenec, ki išče zase pomemben prostor, se v resnici hoče delati pomembnega pred drugimi. Sploh ne misli na tistega, ki ga je povabil, ali na to, da bi si želel domačnosti z gostiteljem. Če torej na obed povabimo svoje prijatelje, ki so nam enaki, ne presežemo svojega interesa, da bi tudi nas povabili in nam s tem dali javno priznanje, ki ga hočemo. Na ta način si med seboj delimo svojo namišljeno veličino. S tem smo zgrešili globino in lepoto življenja. Ne dojamemo tega, kar je v življenju zares v igri. Le ponižnost nama omogoči dojeti, kaj je v življenju zares v igri in kaj je resnično pomembno. Ponižnost ni v tem, da se delam majhnega zato, da bi me priznali in pred vsemi drugimi povišali ali pohvalili. Ponižnost je v tem, da prepoznam, da me je Bog povabil v življenje za nekaj tako velikega, da se čutim nevrednega tega povabila. Ne delam se majhnega sedaj, da bi me potem poveličevali, ampak sem majhen zato, ker je prejeti dar tako neskončno velik in me presega. Ponižnost je v tem, da dojamem veličino tistega, ki me je na gostijo življenja povabil. Bolj se počutim majhnega, bolj bom dojel veličino njega, ki me vabi. Ta drža odpre nebeška vrata. Duši pritegne nebeške darove življenja v izobilju, katerega podoba je gostija. Ko življenja nič več ne gradiva na kakršnem koli nasprotovanju do drugih, tedaj je najino življenje že trdno zasidrano v domačnosti in zaupnosti z Njim, ki mi ga je podaril. Zaznavava njegovo skrivnost in se počutiva majhna, zelo majhna.

Tudi odlomek iz Sirahove knjige lahko bereva v tem smislu. Po besedah: Večji si, bolj se ponižuj, tako boš našel milost pred Gospodom, je potrebno dodati še naslednji stavek: »Mnogi so ponosni in slavni, a svoje skrivnosti razodeva ponižnim, kajti veliko je Božje usmiljenje, ki ljudem napihovanje, ošabnost, razkriva svojo skrivnost.« To je skrivnost Božjega veselja do revnih in grešnih, kakršni smo. Pokazal pa jo je v Jezusu.

Mož iz evangeljskega odlomka je okusil prav to veselje, ki ga Bog daje ne glede na osebo. Daje ga zaradi svoje ljubezni do nas, zaradi svojega usmiljenja, ne zaradi naših zaslug. Če midva še vedno trmasto vztrajava in delava razlike med ljudmi, če zahtevava zase čast ali pa se pred drugimi napihujeva s posebnimi častmi, s tem kaževa, da še vedno nisva spoznala in okusila zaupnosti in domačnosti z ljubečim Bogom in lahko njegovo ponudbo celo zavrneva. Kdor ne pozna domačnosti in zaupnosti z ljubečim Bogom, ne more reči, da je ponižen.

Zato naju današnje bogoslužje ne vabi, naj prosiva, da bi se naučila ponižnosti, kakor da je ena izmed kreposti. Vabi naju, naj prosiva, da bi se naučila tako močno zaznavati veličino Božje skrivnosti, ki nama je dana v Jezusu, da bova zaničevala vsako drugo stvar ali svojo namišljeno veličino. Čudna, a zelo zdrava evangeljska posledica takšne drže je, da naju bo manj skrbelo za lastno veličino, bolj pa nama bo pri srcu veličina vseh. Kajti ponižen in pravičen je, kdor se veseli darov, ki jih Bog daje vsem. Ponižen in pravičen je, kdor se skupaj z Bogom veseli za uboge in grešnike.

p. Vili Lovše