Tag Archives: zlo

Svoboden, če imam Boga za Očeta

Izzivi besede, Objave, , , , ,

7. velikonočna nedelja

Vse, kar Bog dela, ima en in edini cilj: tvoje in moje ter naše veselje, polnost veselja. Bog se vsega veseli. Iz veselja vse ustvarja. Veselje je njegov umetniški podpis in žig na vseh stvareh.

Kliče naju, da ostaneva v svetu, a pripadava Očetu. S tem lahko nadaljujeva Jezusovo poslanstvo. Sva v telesu, a ne živiva iz strahu, ampak iz zaupanja Očetu. V telesu živiva na tem svetu kot sinova luči, ne kot sinova teme.

Jezus Boga šestkrat pokliče Oče. Sedmič povabi tudi tebe in mene, da ga imenujeva Oče. S tem ko ga tudi midva začneva klicati Oče, postajava svobodna, postajava sin in hči Boga. Kajti to sva v resnici ti in jaz. Jezus naju vabi, da bi iz tega vsak dan zares tudi živela.

Biti Božji sin ali hči ne pomeni, da pobegneva mejam in omejenosti, ki nama jo postavljata prostor in čas. Pomeni pa, da v telesu živiva iz Božjega Duha. Zato, pravi Jezus, sva na svetu. Na tem svetu se učiva biti Božja sin in hči. Na tem svetu sva v igri za vrnitev k Očetu. Tukaj in zdaj sva poklicana živeti kot Božja otroka. Sredi službe in vsakdanjih rutinskih opravil. Sredi smeha in joka. Sredi veselja in trpljenja.

Ker Jezus ve, kako težko zaupava Očetu in kako težko živiva kot njegova ljubljena sin in hči, prosi, naj naju Bog ohrani v svojem imenu. Ime pomeni navzočnost, osebo samo. Oče nas ohranja v sožitju s samim seboj prav po Jezusu in njegovem Duhu.

Dal nas je Jezusu, da bi bili eno z njim v ljubezni. Jezus moli zate in zame, da bi bila eno z njim. Biti eno z Bogom in med seboj je najina in naša temeljna in najgloblja želja. Biti eno je uresničenje ljubezni, vir veselja in življenja. Naj pojasnim: Zlo nas med seboj loči in ubije. Ljubezen nas združi in nam daje življenje. A ta enost ni uniformiranost. Je enost v različnosti. Ljubezen drugega ne odpravi, ampak ga predpostavlja in potrebuje, enkratnega in drugačnega od mene. Razdeljenost in sprtost sta spopomenki za smrt. Nikdar ne prihajata od Boga. Od njega prihajajo enost, sprejemanje različnosti in razločevanje, ki ločuje Božje delovanje od zla in laži. Od Boga prihaja tudi odpuščanje, ki zdravi vse razdeljenosti in ločenosti med nami in nam vrača veselje.

V Jezusu nama Bog podarja usmiljenje, ki je njegova resnična svetost in popolnost. Svetost ali popolnost brez usmiljenja je satanska. Prav zaradi njegovega usmiljenja sva lahko eno z njim in postajava takšna, kot je on. Postajava Očetova sin in hči, med seboj pa brat in sestra, ki sta sposobna premagati slabo z dobrim ter ozdraviti vse razdeljenosti in zlomljenosti. Boleč del te razdeljenosti je tudi ločenost med kristjani. To je veliko zlo, ki Božji ljubezni onemogoča doseči mnoge ljudi tega sveta.

Jezus pravi, da je vse ohranil v Božji ljubezni, razen sina pogubljenja. Sin pogubljanja je izgubljeni sin. Običajno pri tem mislimo na Juda Iškariota. A pozabimo, da je celotno Sveto pismo od prve do zadnje knjige ena sama prilika o iskanju izgubljenega sina, ki je bil mrtev in je oživel. Jezus se je poistovetil z njim in zato postal zate in zame greh in prekletstvo. Jezus je prvi, ki je postal zadnji, zadnji med nami, da bi bil lahko z vsemi in v vseh.

Oče naju in vse, ki mu pustijo, varuje pred hudičem, ki nas ločuje od Njega in od bratov in sester, da bi živeli v osamljenosti in žalosti. V Jezusu prepoznava, da izvirava iz Očeta, ne iz sveta. To je vir veselja.

Vstali Jezus tudi naju pošilja v svet, da bi razodevala Očetovo ljubezen. Njegovo poslanstvo postane najino poslanstvo. Midva sva sinova, če se obnašava kot brata. Če ne postaneva brat in sestra, nisva niti sin niti hči.

P. Vili Lovše

Jezus pomiri vihar, da bi odprl srce za veselje življenja

Glavni članek, , ,

12. nedelja med letom, 21.6.2015, Mr 4,35-41

jesus_calms_storm_christian_clipartPodoba, ki danes povezuje vsa berila pri maši je nevihta na morju. Tudi danes, ko so ladje veliko močnejše in trdnejše, mornarji dobro vedo kako strašno je biti prepuščen na milost in nemilost razburkanih morskih valov sredi nevihte. Zgodba o nevihti nama ni povedana zato, da bi nama povedala kako je Bog, ki obvladuje tudi morje, močan. Jobu Bog govori prav s pomočjo nevihte. A ne govori mu zato, da bi mu pokazal svojo moč, ampak zato, da bi povabil v skrivnost srečanja, ki mu bo odprlo srce za smisel življenja. Življenje je veliko bolj skrivnostno, kot sva pa ti in jaz pripravljena priznati.

Odlomek lahko razumeva na več ravneh. Dogodek je najprej del življenjske zgodbe učencev, ki so sprejeli, da bodo s svojim Učiteljem. Učijo se spoznavati Jezusa, ki se trudi, da bi jih počasi uvedel v svojo skrivnost. V istem dnevu, ki ga opisuje evangelist Marko v 4 in 5 poglavju Jezus v prilikah oznanja božje kraljestvo in stori nekaj čudežev. Jezusova reseda, ki v prilikah opisuje Božje kraljestvo in jih potem učencem posebej razlaga je ista, ki ima moč, da pomiri nevihto in morje, ozdravi obsedenega, krvotočno ženo in Jairovo hči obudi od mrtvih.

Ko so soočeni z njegovo močno besedo se jih globoko dotakne in se morajo vprašati: kdo je ta človek in kaj se dogaja? To je prvi pomen odlomka.

A odlomek je tudi del Jezusove življenjske zgodbe. On sredi nevihte na jezeru zaspi na krmi čolna. Učenci so prestrašeni in ga zbudijo. Ta dogodek ni omenjen zgolj kot kronika. Kakor je učence, želi tudi naju uvesti globlje v skrivnost Jezusove osebe. Od nevihte razburkano morje je simbol za vse sile zla, ki jih v življenju doživljava. Ne smeva pozabiti, da Bog gospoduje tem silam. Toda, kdaj bo Bog pokazal vso svojo moč proti zlu? Saj vendar midva doživljava, da zlo zmaguje. Bog pokaže vso svojo moč proti zlu v Jezusu, ki na križu umre. Prav njegova smrt vzame zlu vso moč. Njegovo smrt na križu očetje imenujejo spanje, kajti Jezus iz smrti vstane. Smrt nad njim nima več nobene moči.

Odlomek pa je tudi del najine življenjske zgodbe, še posebej, če slišiva, da Jezusov ljubeč očitek velja tudi nama: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Jezusove besede lahko tudi takole razumeva: zakaj vas je tako strah zla? Ali pa: Ali mi ne zaupate? Se bojite, da sem vas prevaral? Jezusov očitek je ljubeč. Dobro namreč ve, da je najino srce, ne glede na to kako močno hrepeni po življenju, strah živeti, ker se bojiva prevare. Potrebujeva kar veliko časa in let, da zaupanje v Jezusa in Boga postane najino trdno prebivališče. Če mi ne verjameš se ozri po apostolih. Hodili so za Jezusom, ga z veseljem poslušali, začudeno prisostvovali njegovim čudežem, pa mu kljub temu niso bili sposobni do dna zaupati in verjeti. Njihovo srce bo do konca iskreno šele po Jezusovem vstajenju. Dojeli bodo Jezusovo ljubezen, ki bo zaradi kesanja ter zaradi priznanja svoje bojazljivosti in nevere, rasla in krepila njihova srca.

Ob tem evangeljskem odlomku si midva lahko postaviva še eno vprašanje: zakaj je bilo učence strah? Kdaj naju zlo zgrabi in premaga? Vemo, da zlo preži znotraj nas samih in nas oplazi. Toda kdaj dobi prevlado nad nama? Današnji odlomek nama lahko odgovori. Učenci so pozabili, da jim je Jezus ukazal naj se s čolnom prepeljejo na drugo stran jezera. Jezus jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Vse kar to pomeni je zajeto v Jezusovem ukazu. Če učenci ne bi popolnoma pozabili, da jim je Jezus ukazal naj se prepeljejo na drugo stran, se verjetno zaradi nevihte in valov ne bi tako zlahka pustili prevarati strahu, zaradi katerega so doživljali, da so popolnoma sami in prepuščeni usodi.

Vera je namreč zaznavanje, da nismo sami, da smo v družbi in da smo znotraj zaveze. To seveda ne pomeni, da človeka ni več strah zla. A če se s tem zlom sooča v družbi svojega Gospoda je to popolnoma nekaj drugega. Tvoje in moje življenje je v resnici od znotraj in od zunaj prehod skozi velike valove. Če zaupava Jezusu in svoje življenje živiva v poslušnosti in zavezi z njim, potem ne bova dovolila zlu, da naju ugrabi in premaga. Z Jezusom nisva prepuščena na milost in nemilost velikim valovom življenja.

p. Vili Lovše