Arhiv oznak: zloraba

Kaj se zgodi, ko moškega v glavo zadene lastna norost?

VILI LOVSE

“Ko nisi več nič, se zaveš, kaj si naredil iz sebe,” pravi jezuit p. Vili Lovše

Jezuit p. Vili Lovše se veliko ukvarja z moško duhovnostjo. Pravi, da moški včasih potrebujemo vse življenje, da se nam kaj posveti. Ena temeljnih zavor pri rasti osebnosti je zaverovanost vase. “Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli,” pravi p. Vili.

Stereotipna slika v nedeljo dopoldan pred cerkvenimi vrati: nekaj moških v pogovoru ali ob cigareti. Pripeljali so žene ali mame, v cerkev pa ne gredo. Zakaj?
Ni recepta. Moški smo se po industrijski revoluciji, tudi že prej, distancirali od Cerkve. Če hodiš v cerkev, je sramota, pri nas pa sploh. Tudi v Evropi. Mislim, da je ta pojav tudi sad tega, da se je šla Cerkev oblast.

To se ljudem upira, moškim pa sploh. Pristali smo pri tem, da je duhovnost bolj ženska. One intuitivno zaupajo Bogu, vedo, da je, ne glede na to, ali smo duhovniki privlačni. Adam ni slišal notranjih vzgibov, Eva jih pa je. Moški smo naravnani na učinkovitost in zunanjost. Moč in pomembnost dobimo, ko obvladujemo stvari, ko smo učinkoviti, ustvarjalni, ko delamo spomenike, članke, otroke …

Z industrijsko revolucijo je moški izostal iz vere in vzgoje otrok. Vzgojo in vero  je prevzela mati. Po dveh velikih morijah svetovnih vojn je bilo pobitih ogromno moških, zato so matere prevzele tudi moške vloge. Posledice nosimo še danes.

Tudi Bog je bil večkrat zlorabljen za gospodovanje in ustrahovanje, kar je hujše od tega, da se ateizem naredi za absolutnega vladarja.

VILI LOVSE

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Katera zloraba je bila po vašem najhujša?
Vero smo pripeljali tako daleč, da smo ljudi držali v šahu. Če so mladi ob koncu tedna plesali, v nedeljo niso smeli k obhajilu. Škof je pa živel v vili, poleg župana. Cerkev je postala državna religija, bili smo podaljšek gumijevke. To je popolnoma skregano z evangelijem.

Vera je, da Jezusa dejansko doživiš kot osebnega sogovornika in Odrešenika. Religija pa je spoštovanje pravil, da boš dobil ta ali oni položaj. Če zelo grobo poenostavim: komunizem je to le malo obrnil, Boga “vrgel dol”, preostalo je bilo enako. To je zloraba. Nisi več samostojen, ne odločaš se več sam, kaj boš naredil z življenjem, ki je dar.

Če se borimo, da bomo glavni, smo že vnaprej pogoreli. Vse, kar moški primemo, zlorabimo v to smer. Tako ateizem, vero, kot na primer da se šef v tovarni gre Boga … Ko se greš nekaj, kar nisi, izgubljaš človeškost in bistvo.

VILI LOVSE

LOJZE GRČMAN

Kakšen je torej dober šef?
Kdo je šef? Nekdo, ki spodbuja druge, da skupaj naredijo nekaj dobrega. Če  šef gleda le na svoj dobiček, je najprej uničil sebe kot človeka. Robotiziral se je, izklopil je življenje. Tega se

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Ker ti je oče posredoval besede in te naučil. Nisi izgubljen revež, ki se bori za goli obstanek, potopi vse okrog njega in še sam utone. Če za cilj postavim fizično bivanje, sem nesrečnik, ki se spravlja v nesrečo. Svoje kože ne bom rešil, tudi če si prizadevam za to, da bi jo.

Vera je bila torej prisila, oče moškim vere ni prenesel, župnika so se naveličali. Češ, kaj nam bo govoril ta v krilu, ki nima otrok, ne ve, kaj je življenje, malo mašuje in nič ne dela.

O moških, ki pobegnejo ob prvi nevihti

Kako torej ustrezno pristopiti?
Problem je globlji od cigarete pred cerkvenim pragom med mašo. Gre le za odraz tega, da se vera moškim zdi brezzvezna. Mi smo preveč kratkovidni, da bi rešili problem.

Saj Bog dela. Odločitev vsakega posameznika pa je, ali bo Bog njegov sogovornik ali ne. Ni bistvo v tem, da bi vsi moški hodili maši. Nikoli niso, nikoli ne bodo in ni treba. Čeprav si človek želi, da bi vsi vedeli, kakšno svobodo in dostojanstvo nam je dal Kristus.

To gre vselej na osebno raven, prek odnosov. Neumna je želja, da bi bila Cerkev družbena velesila in bi silila ljudi. Bog nagovori na primer po drugem ali po preizkušnjah, da resno računa nate. Ozdravi te obupnega strahu zase, nasilja, posesivnosti, sebičnosti … Moški potrebujemo včasih vse življenje, da se nam to posveti.

VILI LOVSE

LOJZE GRČMAN

Kakšen račun tedaj izstavi življenje?
Ko sebe sprazniš do onemoglosti, ko postaneš že na pol žival, robot. Ko te zaduši lastno zlo. Življenje vidiš v ruševinah. Toliko in toliko ljudi si onesrečil, žene nimaš več, otroci te ne marajo. Koliko sodelavcev si pohodil, da si prilezel na vrh?

Alkohol, samomorilske misli, sebe ne moreš več pogledati v ogledalo. Lastna norost te zadene v glavo. Naredil si jo sam s svojo sebičnostjo, teroriziranjem, napihovanjem. Ker nas niso naučili, da če svoje življenje razdeliš, ga ne moreš izgubiti.

A to, da je življenje težko, ni nič posebnega. Danes mladi fantje ob prvi težavi znorijo. Mama gre na fakulteto s sinom, da ga bo vpisala. Kakšen moški bo tak fant postal?

Vseslovensko srečanje mož

Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani bo 14. aprila gostila prvo vseslovensko srečanje očetov, mož in sinov z naslovom Tukaj sem, Gospod, pošlji mene! Več v videu.

Kako izstopiti iz vloge žrtve, v katero se kristjani pogosto postavimo sami?
Gre za skušnjavo. Če sem žrtev, pomeni, da se vseskozi borim proti nekomu, da zamerim. Tisti, ki ga imam za sovražnika, je moj edini gospodar.

Tudi Bog ne more priti zraven. Človek je ujetnik svoje zamere. Sedanjosti nima, ker je poudarjena le preteklost. Dokler zameri in sovraži, svojega življenja ne more graditi. Vseskozi se bori proti s tem, kakšen naj bi bil drug človek, a ni. To sta vrtenje okrog sebe in notranja slepota.

V tem položaju tudi sebe ne sprejema – postaja  potuhnjen, krivičen, zoprn.  Svoje lastne težave sovraži v drugem. Zla pri sebi ne vidi, tolče po drugem. Vsakemu moškemu v taki situaciji Bog želi odpreti oči, po posledicah, trpljenju, ki ga njegova drža povzroča. Vabi ga v novo veselje in hvaležnost. Čaka, da odkrije svoj dar in iz njega kaj lepega ustvari za druge.

Vir.: https://si.aleteia.org/2018/04/06/kaj-se-zgodi-ko-moskega-v-glavo-zadene-lastna-norost/

Evina rana

adam in evaVsaka ženska vam lahko pripoveduje o svoji rani.

Nekatere so je deležne preko nasilja, druge preko zanemarjanja.

Kakor si vsak majhen deček postavlja temeljno vprašanje, tako si ga postavlja tudi vsaka mala deklica. Njeno vprašanje se ne nanaša na moč. Ne. Globok krik src malih deklic je: »Ali sem ljubka (enkratno čudovita)?« Vsaka ženska mora vedeti, da je izredno lepa, enkratna, eksotična in izbrana. To je srčika njene istovetnosti, način, na katerega nosi Božjo podobo. »Ali me boš osvajal, me zasledoval, ujel? Ali si me vesel in se raduješ v meni? Ali se boš bojeval zame?«

Kakor vsak mali deček je bila tudi mala deklica ranjena. Rana udari naravnost v središče njenega lepega srca in v njem pusti uničujoče sporočilo: »Ne. Nisi lepa, nisi čudovita, nisi zaželena in nihče se ne bo resnično boril zate.« Kakor tvoja fantovska rana tudi njena dekliška rana skoraj vedno pride po očetovi roki.

Mala deklica gleda na svojega očeta, da bi vedela, ali je ljubka. Moč, ki jo ima oče, da jo pohabi ali blagoslovi, je zanjo prav tako pomembna kakor za njegovega sina. Če je nasilen moški, jo bo morda oskrunil z besedami ali spolno. Zgodbe, ki sem jih slišal od zlorabljenih žena, bi vam raztrgale srce. Jano je njen oče začel nadlegovati, ko je bila stara tri leta. Ko je bila stara sedem let, je svojim bratom pokazala, kako jo morajo zlorabljati. Napad se je nadaljeval, dokler ni odšla v srednjo šolo in se odselila. Kaj lahko posiljena ženska misli o svoji lepoti? »Ali sem ljubka?« Sporočilo je: »Nisi … umazanka si. Vse, kar je o tebi privlačnega, je temno in hudobno.« Nadlegovanja in napadi se nadaljujejo preko nasilnih in pasivnih moških. Ali jo zalezujejo ali pa jo ignorirajo. V vsakem primeru je njeno srce posiljeno in vanj se vtiskuje sporočilo: »Nisi zaželena, ne boš varovana in zaščitena, nihče se ne bo boril zate.« Tako počasi, zidak za zidakom, raste stolp. Ko žena odraste, je lahko že zaprta v svoji trdnjavi.

Če je njen oče pasiven, bo mala deklica trpela tiho zapuščenost. Moja žene se spomni, kako se je sama igrala skrivalnice, ko je bila stara pet in šest let. Našla je odlično mesto, kamor se je skrila, in razburjeno pričakovala, da jo bodo odkrili in našli. Skrita v omari je čakala, da jo bo kdo našel. Nihče je ni nikdar iskal, tudi ko je nekoč manjkala več kot eno uro. Ta podoba je postala podoba, ki določa njeno življenje. Nihče je ni opazil. Nihče je ni iskal. Bila je najmlajša v družini. Oče je veliko potoval, ko pa je bil doma, je večino časa preždel pred TV. Starejši brat in sestra sta bila takrat v težavnih najstniških letih. Žena je dobila sporočilo: “Samo ne bodi težava, saj jih imamo že tako preveč.” Zato se je še bolj skrivala – skrila je svoje želje, skrila svoje sanje, skrila je svoje srce. Včasih se je delala, da je bolna, samo zato, da bi bila deležna vsaj kapljice ali dve pozornosti.

Podobno kot številna mlada dekleta se je tudi moja žena obrnila k fantom, da bi slišala to, kar ni nikdar slišala od svojega očeta. Njen fant v zadnjih letih osnovne šole jo je izdal večer pred valeto. Povedal ji je, da jo je samo uporabljal, da pa ima rad drugo dekle. Fantje, s katerimi se je dobivala v srednji šoli, so jo zlorabljali z besedami. Če ženska nikdar ne sliši, da je vredna, da se zanjo borijo, začne verjeti, da si zasluži verbalno zlorabo ali kakšno drugo obliko slabega ravnanja. Tudi na tak, čeprav slab način, je vendar deležna nekaj pozornosti. Morda je boljše kakor nič. Potem sva se nekega čarobnega poletnega popoldneva zaljubila midva. Toda moja žena se je poročila s preplašenim moškim, ki ga so ga stvari gnale in je imel afero (neurejeno razmerje)  s svojim delom, saj ni upal tvegati, da bi se zapletel z žensko, za katero je čutil, da ni zadosti velik, močan, moški. Ni bil prostaški, niti hudoben. Bil je prijazen. Naj vam povem še to: omahljiv moški je zadnje na vsem svetu, kar ženska zares potrebuje. Ona potrebuje ljubimca in bojevnika, ne prijazneža. Uresničil se je njen najhujši strah: nikdar ne bom resnično ljubljena, nikdar se ne bo nihče resnično boril zame. Zato se je še malo bolj skrila (zaprla vase).

Dolga leta najinega zakona me je vse to popolnoma zaslepilo. Nič več nisem videl. Kje je lepota, ki sem jo nekoč videl? Kaj se je zgodilo ženski, v katero sem bil nekoč zaljubljen? V resnici nisem pričakoval odgovorov na vsa ta vprašanja. Bolj sem kričal in besnel, kakor pa da bi obupno prosil in rotil. Toda Jezus mi je vseeno odgovoril: “Ona je še vedno tam, toda ujeta je v stolpu. Ali si pripravljen vstopiti in jo osvojiti?”

Ugotovil sem, da sem se, kakor mnogi moški, poročil zaradi varnosti. Poročil sem se z žensko, za katero sem mislil, da me ne bo nikdar izzvala kakor moškega. Moja žena me je oboževala. Kaj sem še hotel več?

Hotel sem biti kakor vitez, a nisem hotel krvaveti kakor pravi vitez.  Globoko sem se motil glede celotnega dogajanja. Nič nisem vedel o stolpu, v katerem je ujeta princesa. Nič nisem vedel o zmaju, ki ji ne dovoli ven iz njega. Še manj pa mi je bilo jasno, čemu mi je bila dana moja moč. Prva težava med možmi in njihovimi ženami je ta, da mi, moški, ko se od nas zahteva, da se moramo resnično boriti zanjo, omahujemo in odlašamo. Še vedno poskušamo rešiti sami sebe. Pozabili smo na globoko ugodje ob odločitvi, da bomo svoje življenje darovali drugemu in zanj.

(Wild at Heart, Discovering the Secret of Man’s Soul, John Eldredge, Nashville 2001. Povzetek: Viljem Lovše.)